Ob 20-letnici Fakultete za uporabne družbene študije (FUDŠ) se danes in jutri v Ljubljani (na Leskoškovi 9e) odvija mednarodna znanstvena konferenca Global Social Nexus 2026, ki združuje raziskovalce, profesorje in strokovnjake iz 23 držav.

Posebnost letošnje konference je prihod enega vodilnih svetovnih raziskovalcev demokracije, prof. dr. Christiana Welzla, soustvarjalca World Values Survey in soavtorja ene najbolj citiranih teorij o razvoju demokracije in vrednot v sodobni družbi. Njegovo predavanje bo osrednji intelektualni vrhunec dogodka.

“Konferenca ni zgolj akademski dogodek, temveč osrednja mednarodna platforma FUDŠ za interdisciplinarni dialog, izmenjavo vrhunskih znanstvenih spoznanj ter razpravo o ključnih vprašanjih prihodnosti družb. Na temeljih dolgoletne tradicije povezuje raziskovalce pri naslavljanju sodobnih družbenih izzivov, krepi medkulturno sodelovanje ter odpira prostor povezovanju znanosti s prakso,” pojasnjujejo organizatorji. 

Danes popoldan med 17.00 in 18.30 bo v okviru konference tudi okrogla miza: Kdo vzgaja mladostnika? Družina, digitalno okolje ali sodobna družba – in kaj to pomeni za prihodnost? Okroglo mizo bo moderirala viš. pred. dr. Janja Mikulan. V razpravi bodo sodelovali dr. Andrej Omulec (Fakulteta za uporabne družbene študije), Monika Erjavec Bizjak (družinska mediatorka, vodja programa Dobro sem) ter pred. Emil Karajić (Fakulteta za uporabne družbene študije). Razprava bo naslovila kompleksno vprašanje vplivov na vzgojo mladostnikov v sodobni družbi, kjer se prepletajo družinski odnosi, digitalno okolje in širši družbeni konteksti.

Skozi strokovni dialog bo osvetlila vlogo staršev, šole, medijev in družbenih omrežij pri oblikovanju vrednot, vedenjskih vzorcev in identitete mladih ter odprla razmislek o odgovornosti in izzivih, ki jih ti vplivi prinašajo za prihodnje generacije.

Družine so prepogosto časovno obremenjene, digitalno okolje pa lahko predstavlja hitro in navidezno “učinkovito” rešitev

Pred okroglo mizo smo predavatelja Emila Karajića s Fakultete za uporabne družbene študije povprašali, ali prevzema danes šola poleg izobraževalne tudi vedno večjo vzgojno vlogo. “Ne smemo pozabiti, da je šola vzgojno-izobraževalna institucija in zato vzgojna vloga šole sama po sebi ni nekaj novega. Bolj se mi zdi, da je problem v pričakovanjih, ki jih imamo do šole in pričakovanja šole do staršev in sistema samega. Včasih imam občutek, da se vsi nekako “otepamo odgovornosti”. Šola pričakuje od staršev, da jim bodo poslali popolno vzgojene otroke, starši pa pričakujejo, da bo šola sama poskrbela za vzgojne in učne težave, ki se pojavijo v učnem procesu,” ocenjuje. “Malo preveč posplošujem, ampak to dinamiko je moč zaznati in je problematična. Vsi smo odgovorni za vzgojo otrok in mladostnikov – kot skupnost,” dodaja. 

Po njegovem mnenju šola ne bi smela biti samo prostor pridobivanja znanja: “Otroci in mladostniki preživijo večino svojega budnega časa bodisi v šoli, bodisi v aktivnostih vezanih na šolo (domače naloge, učenje, druženje s sošolci itd. . ). Šolsko okolje, hočemo ali nočemo, je prostor kjer se otroci in mladostniki učijo odnosov, odgovornosti, samoregulacije, spoštljive komunikacije, kritičnega mišljenja in sobivanja v skupnosti. Socialne in psihološke veščine so tudi “znanje”, ki ga je potrebno pridobiti in osvojiti.”

Pravi, da je prav, da ima šola vzgojno vlogo: “Jasno pa je seveda, da šolska vzgoja ne more biti tako učinkovita kot vzgoja staršev, oz. le te ne more in ne sme nadomestiti. Starši oz. družina je na prvem mestu, kar je dandanes lahko problem. Družine so prepogosto časovno obremenjene, digitalno okolje pa lahko predstavlja hitro in navidezno “učinkovito” rešitev – daj otroku telefon v roke, da bo dal mir – tako se začne. Šola je lahko pomemben varovalni, podporni ali celo korektivni dejavnik, ko vzgoja doma šepa. Najbolj zdravo je, če šola, družina in širše okolje ne tekmujejo med seboj, ampak delujejo usklajeno – kolikor se le da.” 

“Iz drugega zornega kota bi rekel – mladostnik danes ne potrebuje informacij, ker jih ima dobesedno na dlani. Potrebuje odrasle ljudi, ki ga bodo naučili vrednot in odgovornosti, da bo znal z informacijami ki jih ima, odgovorno ravnati,” še pojasnjuje. 

Kaj je v resnici varen odnos?

Karajića smo povprašali tudi o tem, kaj mladim danes najbolj manjka, občutek varnosti, pripadnosti, pozornosti odraslih ali kaj drugega. “Če bi moral eno stvar poudariti, bi rekel da jim manjka stabilna izkušnja varnega odnosa z odraslim. Pri tem varen odnos ne pomeni popuščanja, ugajanja ali skrb zgolj za materialne potrebe temveč pripadnost, slišanost, pozornost, prostor v katerem se lahko uči na lastnih napak in predvsem jasne in zanesljive meje,” pravi.

Mnogo mladostnikov po njegovih izkušnjah živi v okolju, kjer je dražljajev zelo veliko, ampak pristnih in globokih odnosov pa pogostokrat malo: “V digitalnih odnosih sicer dobijo veliko pozornosti, ampak pomembna je “prava” oz. kakovostna pozornost, ki je globoka, stabilna in trajna. Všečki na digitalnih omrežjih niso pravi “odnosi”. Odnos mladostnik razvije s človekom, ki si zanj vzame čas, se zanj zanima, zdrži z njegovo stisko, se zanima za njegov notranji svet in mu pomaga, da si najde lastno notranjo orientacijo in ne le nek kratkotrajen “trend”.”

Poudarja, da imajo hkrati mladi danes odprtih veliko možnosti in na voljo ogromno informacij iz celega sveta. “Mladostnik mora najti sebe in si odgovoriti na vprašanje – kaj bom počel v življenju? Tako bom povedal, če imam na izbiro dva okusa sladoleda, moja odločitev ne bo tako težka in v izbranem bom verjetno užival. Če imam na voljo 50 okusov sladoleda, bo moja odločitev zelo težka in tudi kom izbral, mogoče v okusu ne bom užival, saj se bom spraševal, če je to zares bila prava izbira. Ko bom enkrat zelo izkušen, bo seveda ta odločitev mnogo lažja. Ampak nabrati izkušnje o dveh okusih ni tako težko. Nabrati pomenljive izkušnje o petdesetih okusih, je lahko včasih nemogoče. Prenos življenjskih modrosti na mlade, je prav tako pomembno, če ne še bolj pomembno, kot le prenos informacij. In  mladostnik nas bo slišal le, ko nam bo zaupal. In zaupal nam bo, ko bomo z njim vzpostavili pristen, stabilen in trajen odnos,” pojasnjuje. 

Vse mora biti optimalno, maksimalno učinkovito in hitro

Za konec nas je zanimalo še njegovo mnenje o tem, zakaj imajo številni mladostniki občutek, da morajo ves čas nekaj dokazovati. “Ker je to povezano z njihovo razvojno nalogo v tem življenjskem obdobju. Kot sem omenil, mladostništvo je čas oblikovanja identitete. Dečko (ali deklica) se sprašuje kam spada, v čem je dober, kako ga vidijo drugi. Določena mera dokazovanja je normalna in potrebna. Problem nastane, ker je ta potrditev odvisna od okolja in je tako seveda pod vplivom družbe oz. kulture,” pojasnjuje in dodaja, da je danes družba izredno perfekcionistična in storilnostno naravnana.

“Vse mora biti optimalno, maksimalno učinkovito in hitro. V digitalni dobi se mladostnik ne primerja samo s svojo lokalno vrstniško skupino ampak z neskončnim morjem podob. Socialna omrežja so zelo nasičena in na “vrh” algoritma priplavajo le “najboljši” oz. navidezno najboljši.  Tako nikoli ne zmanjka idealov, ki jih ni mogoče doseči,” opisuje.  

“Zato bi rekel, da mladostniki nimajo nujno večje potrebe po dokazovanju kot včasih, le v takem svetu živijo, ki to potrebo nenehno napihuje. Naučiti se morajo prepoznati, kaj je realnost in kaj je marketing. Zdi se mi, da v naši kulturi nekako manjka sporočilo – mlad si še, nikamor se ti ne mudi,” je sklenil. 

Sobota v znamenju prihodnosti znanosti in nove generacije raziskovalcev

Drugi dan konference bo namenjen prihodnosti znanosti in novi generaciji raziskovalcev. Poleg akademskih panelov bodo v okviru Special Panel Sessions for Doctoral Students v ospredju doktorski študenti FUDŠ in mednarodni mladi raziskovalci, ki bodo predstavljali raziskovalno delo, sodelovali v tematskih panelih ter vstopali v dialog z uveljavljenimi akademiki. Ta dan ni spremljevalni program, temveč strateško nadaljevanje osrednjega dogodka.

Če prvi dan odpira velika vprašanja prihodnosti družb, drugi dan odpira prostor tistim, ki bodo to prihodnost raziskovali in soustvarjali. Prav zato ima drugi dan poseben pomen tudi za doktorske programe FUDŠ. Predstavlja živo demonstracijo, da doktorski študij na FUDŠ pomeni vključitev v mednarodno raziskovalno skupnost, aktivno raziskovalno sodelovanje in soustvarjanje odgovorov na globalne družbene izzive.

Preberite še: To je skupno staršem, ki vzgajajo močne mladostnike

Že četrto leto zapored je ljubljanski Cirkus Fuskabo pripravil novo akrobatsko cirkuško predstavo z naslovom Peron čudes, ki je na premieri minuli konec tedna navdušila številne povabljence. Med njimi so bili tudi številni slovenski mediji in znani obrazi, med drugim fantje iz priljubljene glasbene skupine Joker Out, Lara Medved in Blaž Švab.

Prenovljena predstava Peron čudes se po uspešni uprizoritvi iz leta 2022 vrača v sodobnejši, drznejši in vizualno še bolj dovršen različici. Produkcijska skupina Cirkusa Fuskabo je tudi letos dokazala, da sodobni cirkus pri nas ni zgolj spektakel, temveč pravo odrsko doživetje, ki združuje gib, zgodbo in emocijo.

Nova zasedba nastopajočih in mentorjev je predstavi vdihnila svežo energijo ter vanjo prinesla še zahtevnejše akrobatske elemente in atraktivne cirkuške discipline. Prav preplet izkušenj prejšnjih sezon in mladostne ustvarjalnosti nove generacije ustvarja posebno dinamiko, zaradi katere predstava deluje še bolj živo in pristno.

Dogajanje ostaja postavljeno na skrivnostni železniški peron – prostor srečevanj, slovesa in nepričakovanih trenutkov, kjer se poti neznancev za hip prepletejo. Peron tako postane simbol zgodb, ki nastajajo med čakanjem, naključnimi pogledi in kratkimi srečanji, ki lahko spremenijo tok dogodkov.

Predstava skozi elemente sodobnega cirkusa združuje dih jemajočo akrobatiko v zraku in na tleh, ravnotežje, zahtevne žonglerske elemente in odlično izrazno igro nastopajočih. Vse skupaj spremljata dinamična glasba in dovršena odrska atmosfera, ki gledalca za trenutek popeljeta v magičen svet, kjer meje mogočega skoraj ne obstajajo.

Občinstvo je ustvarjalce po premieri nagradilo z dolgim aplavzom, številni znani obrazi pa nad videnim niso skrivali navdušenja. Ponovitve, ki se bodo odvile še naslednja dva vikenda v maju, pa čakajo, da očarajo tudi vas! Vstopnice najdete TUKAJ!

V nadaljevanju preberite:
– Manjka 21 vzorcev propadle Biobanke.
– Javna agencija RS za zdravila in medicinske pripomočke je uvedla izredni inšpekcijski nadzor.
– Imetniki vzorcev pozivajo k zagotavljanju varnega shranjevanja vzorcev.

Izvorna Celica je aprila od GaiaCella po podatkih JAZMP prenesla 472 vzorcev popkovnične krvi in 367 vzorcev tkiva popkovnice, za katere so imetniki sklenili pogodbe o nadaljnji hrambi z Izvorno celico. Ob prenosu pa so ugotovili, da na mestu, kjer bi morali biti glede na dokumentacijo, ni 18 vzorcev popkovnične krvi in treh vzorcev tkiva popkovnice, so za STA navedli na JAZMP.

Agencija je zato uvedla izredni inšpekcijski nadzor, ki je v teku, v njem pa želijo razjasniti okoliščine in poiskati vzorce. “Ne vemo, kje so vzorci,” je za STA zatrdila direktorica GaiaCella Gordana Kalan Živčec, ki je JAZMP pozvala k inventuri vseh vzorcev. Leta 2024 je GaiaCell sicer od Biobanke, ki je v stečaju, prevzela vzorce okoli 4000 imetnikov, čeprav ni imela pogodbe o nadomestnem hranjenju vzorcev.

Pozivi naj raziščejo okoliščine

Pri odvetniški družbi Vrtačnik, kjer zastopajo okoli 500 družin, medtem menijo, da bi lahko šlo za sum nezakonitega in nepooblaščenega razpolaganja z vzorci otrok, brez vedenja ali soglasja staršev kot njihovih zakonitih zastopnikov. JAZMP so zato pozvali, naj pregledajo in popišejo vse vzorce v nezakoniti posesti GaiaCella. Menijo, da je agencija dolžna raziskati okoliščine o razpolaganju z vzorci ter s pregledom dokumentacije zagotoviti popolno sledljivost ravnanja z njimi.

Na Izvorni celici so za STA zagotovili, da so o tem obvestili imetnike, katerih vzorcev niso našli. Prav tako so jim vrnili denar za prenos in shranjevanje.

Kalan Živčec je danes še navedla, da so vsi vzorci, ki jih hranijo, na varnem. Pred časom je sicer ponovno opozarjala, da je odpovedala pogodbo z dobaviteljem tekočega dušika, “saj še vedno nima zagotovljenih virov prihodkov, ki bi omogočali nadaljnje financiranje ohranjanja vitalnosti vzorcev“.

Opozarjajo na spoštovanje odločbne

Odvetniška družba Vrtačnik je pri tem opozorila, da gre za očitno in zavestno kršitev dokončne odločbe JAZMP, s katero je GaiaCell odredila, da se vzdrži vseh ravnanj in opustitev, zaradi katerih bi lahko bila ogrožena integriteta vzorcev.

Hkrati so opozorili, da je JAZMP tudi v okviru postopka upravne izvršbe po zakonu o splošnem upravnem postopku dolžna zagotoviti, da GaiaCell to odločbo JAZMP v celoti spoštuje. Agencija je dolžna kot regulator ves čas tudi spremljati stanje dobav tekočega dušika in se na vse okoliščine ter zaznana tveganja ustrezno odzivati.

Prepričani so tudi, da je JAZMP kot regulator primarno pristojna zagotoviti nadaljnje shranjevanje vzorcev skladno z zakonom o kakovosti in varnosti človeških tkiv in celic, namenjenih za zdravljenje. JAZMP so ponovno pozvali, da na lastne stroške sklene neposredne pogodbe o začasnem ali trajnem shranjevanju vzorcev z ustreznimi ponudniki.

Poskrbeti je treba za shrambo dokumentov

Prav tako menijo, da bi morali zagotoviti prostor za shranjevanje medicinske dokumentov, ki jo je na lastne stroške aprila od GaiaCella prevzel stečajni upravitelj Biobanke Mitja Kastivnik, ki pa za to nima sredstev v stečajni masi. To medicinsko dokumentacijo je GaiaCell namreč odstranila iz prostorov v Trzinu in jo postavila pred stavbo.

Kastivnik je v izrednem poročilu upnike prejšnji teden še pozval, naj založijo sredstva za revizorja, ki bi pregledal dokumentacijo Biobanke pred začetkom stečajnega postopka. Ugotovitve izvedenca bi lahko bile podlaga za uveljavljanje zahtevkov zoper odgovorne osebe in s tem za morebitno povečanje stečajne mase.

400 vzorcev propadlo, okoliščine še niso jasne

Odvetniška družba pa je JAZMP še pozvala, naj jim posredujejo poročilo o okoliščinah propada vzorcev novembra lani, saj podatkov v zvezi s tem še niso prejeli. Skoraj 400 vzorcev popkovnične krvi je lani jeseni namreč propadlo.

Agencija je sicer prejšnji teden imetnike vzorcev Biobanke ponovno pozivala k odločitvi glede usode vzorcev. Izvorna celica je danes pojasnila, da imetnikov za zdaj ne sprejema. Še vedno pa jih sprejemata GaiaCell in Future Health.

Enainštiridesetletna Courtney Barry je pred kratkim v videoposnetku na Instagramu delila nekaj svojih nasvetov o spanju. Razkrila je, da so vsi štirje otroci, ki si delijo sobo, spali celo noč že pri starosti od šest do deset tednov.

Barry, ki dela kot ortodontka, je za Newsweek povedala, da je veliko odvisno od doslednosti. “Naš pristop se osredotoča na predvidljivo umirjanje po večerji. Kopanje, pomirjujoče dejavnosti, enaka ura spanja, dosledno upoštevanje ure spanja vsako noč,” je povedala.

Barry, ki ima štiri otroke, mlajše od dveh let, je poudarila pomen podpore. Z možem sta v obdobju, ko so bili otroci novorojenčki, imela pomoč v obliki nočne medicinske sestre. Po njenih besedah je bilo to neprecenljivo, saj imata oba zahtevni službi. 

Vsak večer v istem ritmu

Njihova večerna rutina se vrti okoli predvidljivosti. Vsak večer poteka po ustaljenem ritmu: večerja ob 17.30, pospravljanje, kopanje okoli 18.45, nato steklenička in knjiga, potem ugasnejo luči. Enakega urnika se poskušajo držati tudi na potovanjih. Njihovo osnovno načelo je namreč, da dobro pripravljene, pravočasne rutine zmanjšujejo motnje ponoči. Poleg tega otrokom to pomaga, da se hitro prilagodijo. 

Posebno pozornost namenja tudi fizični pripravljenosti na spanje in skrbi, da dojenčki pred spanjem popijejo vse mleko. Popoldanski obroki so skrbno razporejeni, da so dojenčki ob spanju dovolj lačni in da se zadnji dremeži ne zavlečejo prepozno.  

Opozorila je, da morajo biti starši pozorni tudi na to, kako otroci spijo čez dan. Starejši otroci ne spijo tako dolgo kot mlajši, zato je treba poskrbeti, da starejši ne motijo mlajših med njihovim dnevnim počitkom. 

Njen posnetek je na družbenih omrežjih požel veliko zanimanja. Številni so bili navdušeni nad strategijo, ki jo je družina ubrala pri spanju. Barry se zaveda, da so pred njihovo družino novi izzivi, a za zdaj je njen načrt enostavno ohraniti red čim dlje.

View this post on Instagram

A post shared by Dr. Courtney Barry | Invisalign + Teeth Whitening + Botox NYC (@drcourtneyortho)

Katie Robinson, slaščičarka iz Gold Coasta v Avstrijiliji, je pekla torto za otroka svoje prijateljice. Njen 14-mesečni sin Dustin je bil z njo v delavnici. V nekem trenutku je odprl predal, v katerem je imela prah za okraševanje tort. Z zobmi je snel pokrovček z lončka in vdihnil približno žlico prahu. Otrok je začel kašljati in postajal čedalje bolj nemiren, zato je poiskala pomoč.  

Na kraj so prišli reševalci. Otrokovo stanje se je slabšalo, na koncu pa je postal neodziven. Odpeljali so ga v bolnišnico v Brisbanu, kjer je še vedno v umetni komi. “Bilo je povsem nerealno. Preprosto nismo pričakovali, da se bo kaj takega zgodilo,” je povedala za abc.net.au. “Vse se je odvijalo tako hitro“. Otrok je prestal poseg, s katerim so mu izprali pljuča, njegovo stanje pa se izboljšuje.

Prah so poslali na testiranje

Kot je povedala, je prvič kupila dotični prah. Na izdelku ni bilo seznama sestavin, na etiketi pa je bilo navedeno, da je namenjen le odstranljivim delom. Bolnišnica je izdelek poslala v laboratorij na testiranje, ki je pokazalo, da vsebuje cink in baker, pri čemer je slednji najbolj škodljiv. “Ne bi pričakovala, da je nekaj takšnega narejeno iz kovine, če je povezano z okraševanjem tort ali hrano na splošno,” je dejala mama. “Na voljo je široka paleta prahov za lesk; večina je užitnih, vendar se prodajajo skupaj s tistimi, ki niso, in to je težava.“

Zdaj si prizadeva, da taki izdelki ne bi bili več v prodaji. “Na samem lončku ni seznama sestavin, ni navedeno, ali je užiten ali ne, strupen ali nestrupen. Eden od glavnih problemov, na katerega poskušam opozoriti, je, da ti izdelki obstajajo, mi pa moramo poskrbeti, da jih ne bo več in da ne bodo prišli v stik s hrano.“

Zaradi stranskih učinkov tudi v bolnišnico

Predsednik Avstralske zdravniške zveze v Queenslandu Nick Yim je dejal, da dihalne poti malčkov niso prilagojene vdihavanju snovi, kot so velike količine prahu ali kemičnih dražil, ki lahko povzročijo težave z dihanjem.

“Ko v naše dihalne poti vstopijo snovi, ki tam ne bi smele biti – to lahko vključuje cimet, cigaretni dim, pogosto tudi elektronske cigarete in kemikalije –, lahko povzročijo precej neprijetno reakcijo, ki lahko vodi do kašlja, zasoplosti in težav z dihanjem,” je dejal. “Eden od izzivov pri številnih izdelkih, ki jih vidimo na trgu, je, da gre za precej fine delce. To lahko povzroči stranske učinke, razdražljivost in zasoplost, zaradi česar morajo ljudje v bolnišnico po zdravniško pomoč.“

Strokovne, preverjene in jasno razumljive informacije o možnem postopanju ob bolezenskih znakih otrok in mladostnikov so po novem brezplačno dostopne na spletni strani Združenja za pediatrijo. Stran omogoča enostaven dostop do strokovno utemeljenih vsebin o ukrepanju ob najpogostejših zdravstvenih težavah otrok in mladostnikov. Nastala je v sodelovanju strokovnjakov s primarne, sekundarne in terciarne ravni ter ob vključitvi ključnih strokovnih institucij: Sekcije za primarno pediatrijo, Združenja za pediatrijo, Pediatrične klinike UKC Ljubljana in Klinike za pediatrijo UKC Maribor.

Ob predstavitvi je Denis Baš, dr. med., predsednik Sekcije za primarno pediatrijo ZZP, poudaril, da se ob svojem delu dnevno srečuje s številnimi vprašanji staršev. “Jasne in zanesljive informacije pomirjajo strahove, opolnomočujejo starše ter otroke in mladostnike o možnem postopanju ob bolezenskih znakih ter krepijo zaupanje med nami. Obenem lahko starše preusmerjajo stran od nepreverjenih virov informacij, pa tudi nepotrebnih, celo plačljivih storitev,” je dejal. Želja o skupni spletni strani je bila med pediatri že dolgo prisotna, zdaj pa je zaživela.

Spletna stran predstavlja odgovor stroke na potrebe staršev in vseh, ki skrbijo za otroke in mladostnike. Preusmerja jih stran od nepreverjenih virov informacij in jim ponuditi jasne, strokovno utemeljene in prosto dostopne informacije, ki pomagajo pri razumevanju bolezenskih znakov in ustreznem ukrepanju.

Preprosto, razumljivo in blizu uporabniku

Pri izdelavi priporočil so veliko pozornosti namenili tudi jeziku, ki je preprost, razumljiv in blizu uporabnikom. “Zelo pomembna sestavina našega dela je komunikacija z bolniki in njihovimi starši. Ta mora biti strokovna in verodostojna, obenem pa razumljiva in jasna. Zato smo pri pisanju in urejanju pediatričnih priporočil poleg strokovnosti dali poseben poudarek tudi jeziku. Želeli smo, da je jezik priporočil preprost, razumljiv in uporaben, hkrati pa ohranja tako strokovno natančnost kot izviren slovenski besedni zaklad. Pediatrična priporočila tako poleg opore staršem prispevajo tudi k višji ravni jezikovne in zdravstvene pismenosti v Sloveniji,” je izpsotavil doc. dr. Marko Pokorn, dr. med., strokovni direktor Pediatrične klinike UKC Ljubljana.

O procesu nastajanja in pomenu sodelovanja je spregovorila Vanja Kogoj Jug, dr. med., podpredsednica Sekcije za primarno pediatrijo ZZP: “V času nastajanja priporočil sem kot pediatrinja, ki je usklajevala skupino, lahko od blizu izkušala koliko znanja, kreativnosti, predvsem pa izredne predanosti je prisotne v naši stroki – tako pediatrov, kot strokovnjakov, ki obravnavajo otroke in mladostnike. Izziv je predstavljalo predvsem uskladiti čas vseh sodelujočih, da se je nato morda raznolike klinične prakse skupaj poenotilo in dopolnilo ter preoblikovalo v jasna, uporabna priporočila. Zato so Pediatrična priporočila v končni obliki ne le strokovni rezultat, temveč tudi dokaz, da z medsebojnim sodelovanjem primarnega, sekundarnega in terciarnega nivoja lahko ustvarimo v vsakodnevnem življenju uporaben pripomoček.“

Dopolnjujejo delo zdravnika

Peter Najdenov, dr. med., predsednik Združenja za pediatrijo SZD, je poudaril, da so v številnih evropskih državah takšne vsebine že sestavni del sodobne pediatrične oskrbe. “Ne nadomeščajo zdravnika, temveč dopolnjujejo njegovo delo, saj staršem omogočajo boljše razumevanje bolezni, poteka zdravljenja in predvsem prepoznavanje situacij, ko je potreben pregled,” je pojasnil. “Tudi pri nas želimo slediti tem dobrim praksam. Platforma, ki jo predstavljamo, je zasnovana kot zanesljiva strokovna podpora – dostopna v trenutkih, ko se pri starših pojavijo vprašanja ali negotovost. Poseben poudarek namenja jasnemu in pravilnemu slovenskemu jeziku ter vsebinam, ki temeljijo na sodobnih strokovnih smernicah. Ob tem želim jasno poudariti: takšne informacije ne morejo in ne smejo nadomestiti pregleda pri zdravniku ali posveta z njim. So pa pomemben most med strokovnim znanjem in vsakodnevnimi odločitvami staršev.“

Izr. prof. dr. Jernej Dolinšek, dr. med., predstojnik Klinike za pediatrijo UKC Maribor, v tem projektu vidi predvsem moč sodelovanja. “Uspelo nam je povezati kolege iz obeh univerzitetnih kliničnih centrov ter različne stroke v skupnem cilju – boljši oskrbi otrok. Takšno povezovanje ne bogati le stroke, ampak pomeni tudi bolj enotno in kakovostno obravnavo ter trdno osnovo za prihodnje skupne korake.“

Skoraj 100 priporočil, ki jih bodo še nadgrajevali

Stran je zasnovana kot podpora, na katero se lahko starši, učitelji, vzgojitelji in tudi zdravstveni delavci obrnejo ob vprašanjih ali negotovostih, hkrati pa dopolnjuje delo zdravnika in prispeva k večji varnosti pri odločanju. Trenutno vključuje skoraj 100 priporočil, avtorji pa jo bodo v prihodnje redno nadgrajevali in dopolnjevali z novimi vsebinami glede na potrebe otrok, staršev in stroke.

Obstajata dve vrsti krem za zaščito kože pred soncem. Tiste, ki jih uporabljaš, ker veš, da jih moraš. In tiste, po katerih posežeš, ker ponujajo vse tisto, kar tvoja koža zares potrebuje in jo hkrati še zaščitijo pred škodljivimi vplivi sonca. Nova generacija sončne zaščite Caudalie nedvomno spada med slednje.

Francoska kultna znamka, ki že leta slovi po prepletu naravnih sestavin in znanstvene učinkovitosti, je svojo sončno linijo osvežila tako, da odgovarja na realne potrebe sodobne kože in sodobnega načina življenja. Brez kompromisov pri zaščiti in brez težkih tekstur.

Celotna linija zdaj z SPF 50

Če si bila kdaj v dilemi, kateri faktor izbrati, je odgovor zdaj preprost. Vsi izdelki v liniji ponujajo visoko zaščito SPF 50, kar pomeni zanesljivo obrambo pred UVA in UVB žarki, ki povzročajo prezgodnje staranje kože in poškodbe. Teksture so lahkotne, skoraj nevidne, hitro se vpijejo in ne puščajo belega filma. To je tista vrsta zaščite, ki jo zjutraj z veseljem naneseš, jo skozi dan brez težav obnavljaš in se odlično obnese tudi v kombinaciji s pudrom in ostalimi ličili.

Gre za zaščito, ki živi s tabo.

Lepša koža, boljši občutek

Kar Caudalie loči od večine, je njihov pristop k formulam. V ospredju ostajajo sestavine naravnega izvora, ki kožo ščitijo in hkrati tudi negujejo.

Takšna nega pomeni veliko več kot le SPF:
– koža ostaja navlažena,
– tekstura kože je bolj gladka,
– občutek na koži je prijeten, ne obtežen.

Sonce in morje, brez slabe vesti

Poletje ni samo zgodba o koži, ampak tudi o okolju, v katerem uživamo. Zato je pomembno, kaj nanašamo nase in kaj s tem spuščamo v morje.

Caudalie pri svojih formulah daje velik poudarek na zmanjševanje vpliva na morski ekosistem. Izbrane UV-filtre kombinirajo z bolj odgovornim pristopom do formulacij, embalaže in sestavin, da bi čim manj obremenjevali oceane. To pomeni, da lahko brez slabe vesti skočiš v morje z občutkom, da si naredila nekaj dobrega tako zase kot za okolje.

Po soncu pride glow, ki traja

Najlepši del poletja? Tisti trenutek, ko koža po dnevu na soncu zasije. A prava nega se tu še ne zaključi.

After sun izdelki Caudalie so zasnovani tako, da kožo pomirijo, globinsko navlažijo in ji pomagajo ohraniti poletni sijaj še dlje. Ključna zvezda njihovih formul so izvlečki graha, ki pomagajo podaljšati zagorelost tudi do dva tedna.

Rezultati so bolj enakomerna polt, manj luščenja in dolgotrajen, zdrav videz kože.

Izdelke in linije za zaščito kože pred soncem ter vse ostale negovalne linije znamke Caudalie najdete na vivaderm.si.

Ko govori o otrocih, govori iz dolgoletne in neposredne prakse. Lilijana Sulič, svetovalna delavka in socialna delavka na Osnovni šoli Milojke Štrukelj v Novi Gorici, je v več kot treh desetletjih dela skozi številne izzive in spremembe v družbi spremljala generacije otrok ter njihove stiske. V intervjuju sva se pogovarjali tudi o tem, koliko pomoči otroci dejansko dobijo, kakšna je vloga šole danes in kje so meje našega šolskega sistema.

Poseben poudarek sva namenili projektu Od Alje do Žana, v katerega je vključena tudi njihova šola. Gre za pilotno pobudo treh partnerjev, Fundacije Alma, Slovenske filantropije in Zveze Anite Ogulin, ki na desetih osnovnih šolah po Sloveniji uvaja pristope, usmerjene v odnose, sodelovanje in čustveno podporo. Projekt izhaja iz prepričanja, da so prav vsakodnevni odnosi, občutek slišanosti in pravočasna pomoč ključni za otrokovo dobrobit in razvoj.

V kakšni fazi je projekt Od Alje do Žana in kdaj ste začeli z njim?

K projektu smo bili povabljeni prav zaradi prostovoljcev osnovnošolcev, saj smo pri filantropiji evidentirani kot prostovoljska organizacija. Zanimalo jih je, da bi se priključili in predstavili, kako smo to dosegli. Imam to srečo, da je bila ena od predavateljic moja mentorica, ko sem opravljala izpit in se izobraževala za mentorico prostovoljcev. Tudi ena od strokovnjakinj je bila moja mentorica na fakulteti, ko sem bila prostovoljka. Nato so se spomnili name in poklicali ravnatelja, ali bi sodelovali. Seveda sem bila za, saj menim, da so prostovoljci na šoli zelo pomembni. 

In to je bilo kdaj? So vas povabili pred dvema letoma?

Da, povabili so nas pred dvema letoma. Zdaj teče drugo leto.

Kaj konkretno pomeni priključitev k temu projektu?

To pomeni, da smo morali pripraviti program, kako ne bomo spregledali nobenega učenca. To je nekoliko zahtevno, ker smo velika šola. Zato smo se odločili, da glede na to, da že imamo veliko delavnic in drugih aktivnosti, uvedemo nekaj novega.

Tako v decembru žrebamo oddelke, ki presenetijo druge oddelke. Na primer prvi razred gre k devetemu, sedmi k tretjemu. Tako dejansko sodelujejo vsi učenci. Na šoli s 750 učenci je to zahtevno, res zahtevno.

Zdelo se nam je idealno in tudi učencem zelo zanimivo. To radi počnejo, projekt smo zdaj izvedli že drugo leto. Še vedno poteka, ker je vezan tudi na bolniške odsotnosti in nadomeščanja, zato se učitelji sproti prilagajajo.

Druga akcija, ki bo letos, upam, izvedena, je športni dan. Veliki in mali skupaj. Športni dan kot zabavne športne igre, ne kot tekmovanje. Bistvo ni v tekmovanju, ampak v tem, da lahko sodeluje vsak, tudi če ni športnik. 

Na primer?

Na primer prenašanje jajca na žlici, prenašanje zastavice, vode. Ko bo toplo, smo lahko tudi malo mokri in se malo posmejemo.

Ideja je, da bi starejši učenci prišli na igrišče podružnične šole z mlajšimi učenci, seveda ne vsi hkrati, ampak bi jih žrebali. Tako bi se res družili in povezali tudi podružnica šole in matična šola. Skozi leta se sicer družimo, vendar imam občutek, da vedno manj.

Kaj pa konkretno obdarovanje razred razredu? Lahko navedete kakšen primer?

Učiteljica slovenščine je pripravila nekaj na temo Franceta Prešerna. Učenci so uprizorili Urško, pripravili so pravo igro. Nato so prinesli profil Franceta Prešerna, ki so ga mlajši učenci pobarvali. Mlajši so starejšim pripravili nekaj sladkega. Na ta način so se zelo povezali, mlajši so se držali starejših in jih spraševali, ali še pridejo. To je bil en primer.

Druga akcija so bile športne igre v telovadnici, različne naloge, kot so plezanje čez in pod ovirami. Tako so mlajši videli, da starejši ne zmorejo vedno vsega, kar zmorejo oni. Skupaj so tudi barvali mandale. Peti razred je pripravil recitacijo, en oddelek predstavitev živali. Dejavnosti so bile različne.

Vsebine določi učitelj skupaj z učenci. Ni nujno, da so vezane na pouk. Lahko so tudi povsem sproščene. Nekateri so se igrali skritega prijatelja. Tematike so različne.

Kako to sodelovanje pri projektu od Alje do Žana poteka v praksi? Vas je deset šol, se med seboj tudi povezujete?

Trikrat na leto imamo izobraževanje, ki traja dva dni. Vsakič obravnavamo eno temo, ki je za nas aktualna in zanimiva. Trenutno opažamo, da na roditeljske sestanke in predavanja prihaja premalo staršev, zato se ukvarjamo z vprašanjem, kako jih pritegniti.

Sodelujemo tudi z drugimi šolami. Imamo Facebook stran Od Alje do Žana in tudi istoimensko spletno stran, prek katerih komuniciramo, se posvetujemo in izmenjujemo izkušnje. Vzpostavili smo tudi tak odnos, da se med seboj pokličemo in si povemo svoje izkušnje.

Smo pa večja šola, zato je pri nas nekoliko zahtevnejše, medtem ko je manjšim šolam, še posebej tistim brez podružnic, nekoliko lažje. Smo si različni in iščemo različne poti, kar je pravzaprav zelo zanimivo.

Kako pa vi osebno ocenjujete to pobudo glede na čas, v katerem živimo, in glede na to, kako se otroci iz leta v leto spreminjajo? Se vam zdi smiselna in zakaj?

Meni se zdi smiselna. Zakaj? Ker svetovalne delavke večinoma delamo z otroki, ki so najbolj opazni, najbolj živahni, ali pa s tistimi, ki so najboljši. Tukaj pa pridejo do izraza otroci nekje vmes.

Ko greš po hodniku, se z njim pogovoriš, ga povabiš. Ni treba, da ga imaš v pisarni samo takrat, ko naredi kaj narobe ali ko potrebuje pohvalo. Pomembno je, da ga vključimo tudi drugam in da učitelje spodbujamo, da se pogovarjajo tudi s tistimi otroki, ki so pridni in tihi. Prav takšne moramo zdaj prepoznati. Ni nujno, da so najboljši, pomembno pa je, da jih naučimo izražati čustva.

V tem projektu so prav čustva zelo pomembna. Sočutje, empatija, sprejemanje drugačnosti. Na naši šoli je veliko različnosti, zato nam je vključitev v projekt veliko pomenila. Učimo se strpnosti, sprejemanja, upoštevanja druge kulture in spoštovanja. Če spoštuješ drugo kulturo, je življenje lažje. Res pa je, da če ne spoštuješ sebe, ne moreš spoštovati drugega.

Moram pohvaliti učitelje, saj jih veliko dela na tem področju. Pogovarjajo se z učenci, izvajajo delavnice, tudi v povezavi z drugimi projekti. Vsebine vključujejo v razredne ure, nekateri tudi v redni pouk, in o teh temah veliko govorijo.

Pogovarjajo se o žalosti in o jezi. O jezi se dolgo nismo pogovarjali, pa je prav tako pomembno čustvo. Tudi o ljubezni, srčnosti in sočutju. Ne gre samo za pogovor, ampak tudi za odziv v konkretnih situacijah. Ko pride do dogodka v razredu, učiteljica opozori, da vedenje ni bilo sočutno, in poveže to s tem, o čemer so se pogovarjali. Tako otrok to sliši v praksi.

Teorijo vsi poznamo, tudi otroci. A ko pride do konkretne situacije, na to pogosto pozabijo. Zato smo v ta projekt vključili tudi program Varno in spodbudno učno okolje (VSUO), kjer poudarjamo komunikacijo in varno ter spodbudno učno okolje. Gre za program Zavoda za šolstvo. Tako da imamo mesečne delavnice, ki jih učitelji izvajajo v razredu in povezujejo različne projekte. Tam je veliko poudarka na komunikaciji.

Ena izmed delavnic je na prvi pogled preprosta, a zelo učinkovita. Gre za jezik volkov in žiraf. Kako govorijo volkovi in kako ta govor spremeniti v govor žirafe, ki isto sporočilo pove na drugačen in prijazen način. Učenci skupaj iščejo besede in primere. To je zanimivo približno do šestega razreda. Potem učiteljica reče: “Zdaj si pa kot volkec.” Otrok razume, brez grajanja.

Pomembno je tudi, da se učitelji naučimo, da kadar otrok naredi napako, ne grajamo njega kot osebo. Napačno je dejanje. Treba je poiskati, kaj v tem dejanju lahko spremeni in kako ga spodbuditi, da se bo tega spomnil v podobni situaciji.

To je dolgotrajen proces. Tudi ta projekt, ki traja tri leta, je v resnici prekratek. Otroci odraščajo in tak pristop bi morali imeti od prvega do devetega razreda. Vključeni bi morali biti vsi učitelji, čeprav vemo, da to ni povsem realno.

Pogrešamo tudi več sodelovanja staršev. Lani sem imela delavnice za starše od drugega do šestega razreda. Udeležilo se je osem staršev. Delavnice so bile konkretne, enake kot za učence, da bi tudi starši videli, kako potekajo in se naučili drugačne komunikacije. Za starše je takšna komunikacija težja, ker so v igri tudi čustva. Tisti, ki so prišli, so bili zelo zadovoljni.

Letos smo se odločili za drugačen pristop. Izobražujemo mlajše učitelje, ki še nimajo izkušenj z delavnicami, da jih bodo lahko izvajali z učenci.

Kako pa se na to odzivajo učitelji?

Učitelji so se dobro odzvali. Moram reči, da so bili naši učitelji v tej smeri že izobraženi, ko smo vstopili v zdravo šolo. Seveda pa se zaradi upokojitev, menjav in drugih sprememb to znanje sčasoma izgublja. Zato smo svetovalne delavke vsake tri do štiri leta organizirale izobraževanja za nove učitelje. Zdaj to ponovno izvajamo, da zajamemo vse in da imajo osnovno znanje.

Seveda nikoli ne bodo imeli enakega znanja kot svetovalna delavka, vendar je pomembno, da poskusijo. Delavnice namreč ne moreš kakovostno izvesti, če je sam ne izkusiš. Pri tem smo zraven in pomagamo, dokler se ne počutijo dovolj samozavestne. Ko to dosežejo, večina učiteljev delavnice izvaja samostojno.

Kako pa to sprejemajo? So zadovoljni s tem?

Učitelji opažajo, da se učenci spreminjajo. Takšna je realnost in temu se je treba prilagoditi ter spremeniti pristope. Vidijo, da se skozi te delavnice lahko doseže veliko.

Ne deluje več pristop “bodi tiho, daj mir, ne klepetaj”. Tega ni več.  Treba je vzpostaviti stik, kontakt, odnos. Če odnosa ni, lahko tisti pred tablo govori, kolikor želi, učinka ne bo. Ključen je odnos.

Ta odnos temelji na medsebojnem spoštovanju. Učitelj spoštuje učenca in učenec učitelja. Tudi ob tem še vedno prihaja do nagajanja in neumnosti, vendar se stvari rešujejo hitreje in lažje. To je bistvo.

Pomembno je tudi področje čustev. Ko otrok čustvo prepozna, ga zna ubesediti in razume, kaj pomeni, lahko začne tudi drugače ravnati.

Če primerjate stanje danes s časom pred desetimi ali dvajsetimi leti, kako vidite otroke in mladostnike? Kako gledajo na prijaznost in pomoč med seboj?
Kar se tiče vljudnosti in pozdravljanja, je bilo to nekoč samoumevno in privzgojeno od doma. V šoli se s tem sploh nismo posebej ukvarjali. Danes to ni več samoumevno in na tem moramo delati.

Če pogledam pomoč med učenci, je je bilo včasih zelo veliko, tudi medvrstniške pomoči. Učenci so po pouku ostajali v šoli in si pomagali. Treba pa je razlikovati med osemletko in devetletko. V osemletki je bilo tega več, ker je bil urnik drugačen. Z uvedbo devetletke se je urnik razpršil, učenci imajo različno dolge dneve, zato je bilo usklajevanje težje in je ta pomoč nekoliko zamrla. Nato smo jo morali ponovno vzpostavljati. Zaradi uvedbe devetletke  sem nekaj let imela le dve prostovoljki, potem pa smo se obrnili tudi na srednješolce in upokojene učitelje, da so pomagali. Postopoma se je število pričelo dvigati.

Kar zadeva vedenje učencev, lahko rečem, da sta bila na začetku moje kariere na šoli morda dva nemirna učenca. Danes bi lahko rekli, da sta samo dva mirna. V vsakem razredu je nekaj takih, ki izstopajo. Učenci so danes bolj neposredni, več si upajo povedati. Kletvice so postale del vsakdanje komunikacije, česar pred dvajsetimi leti skoraj ni bilo.

Ko jih opozoriš, pogosto rečejo, da tega niso namenili tebi. A ni pomembno, komu je bilo rečeno, pomembno je, da je bilo izrečeno. Ta občutek za težo besed se je zmanjšal. Zato se s prostovoljci veliko pogovarjam o tem, kaj pomeni, kako nekaj poveš in kako to vpliva na druge. Tudi odrasli delamo napake, vendar se tega naučimo kasneje. Če se otroci tega naučijo prej, bodo lažje komunicirali in imeli manj težav v življenju.

Velika sprememba je tudi v tem, da sistem šolanja, kot je bil nekoč, danes ne deluje več. Treba se je prilagoditi in spreminjati pristope. Šola ima pomembno vlogo tudi pri oblikovanju vrednot. Te vrednote skušamo vključevati skozi različne projekte. Kako jih umestiti v vsakodnevno delo, pa je v veliki meri odvisno od učitelja, ali to začuti. Lahko pa rečem, da velika večina učiteljev pri nas to zelo dobro izvaja.

Kako se je v vseh teh letih spremenil poklic učitelja? Danes se zdi precej bolj naporen, tudi zaradi birokracije, ne le zaradi dela z učenci in starši. Kako vi vidite to spremembo? 

Včasih je imel učitelj dnevnik in redovalnico. Danes ima eAsistenta, dnevnik, redovalnico, zapiske, opombe, elektronsko pošto in še veliko drugega. Administrativnega dela je zelo veliko in vzame ogromno časa. Kako to zmanjšati, ob vseh zahtevah in zakonodaji, na primer zaradi varstva podatkov, ne vidimo, saj mora biti vse zapisano in evidentirano.

Kar zadeva odnos do učencev, je bil nekoč učitelj tisti, ki je stal pred tablo, učenci pa so bili tiho in poslušali. Učitelj je predaval. Iz lastnih izkušenj lahko rečem, da so bili že takrat učitelji, ki so učence opazili, jih razumeli in imeli radi svoje delo, pa tudi takšni, ki so samo predavali in odšli.

Tudi danes je podobno, vendar učitelj zelo hitro dobi povratno informacijo, ali je dober ali ne. Ne le od staršev, ampak tudi od učencev. Učenci so bolj odprti, hitreje povedo svoje mnenje in za njim stojijo, čeprav ga včasih še ne znajo povsem ustrezno ubesediti.

Delo učitelja se je razširilo. Učitelj je danes tudi vzgojitelj, pogosto prevzema vloge, ki so bile nekoč bolj povezane z družino, hkrati pa mora znati postavljati meje. Na koncu mora ob vsem tem opraviti še svoje osnovno delo poučevanja.

V razredu je lahko 25 učencev, med njimi otroci s tujim državljanstvom, ki slabše razumejo slovenski jezik, učenci z učnimi težavami in tudi otroci z različnimi osebnimi stiskami. Učitelj pozna te otroke, razume njihove okoliščine in išče načine, kako pristopiti do vsakega posebej. To je zelo zahtevno.

Takšno delo zahteva veliko občutljivosti in razumevanja. Če ima učitelj to in zmore, si zasluži veliko priznanje. Po mojih izkušnjah ima večina učiteljev to, čeprav seveda ne morem govoriti za vse.

Kakšne stiske otrok danes najpogosteje opažate?

Stiske otrok so se spremenile. V preteklosti ni bilo samodestruktivnega vedenja v takšni meri, kot ga opažamo danes. Depresija ni bila tako prepoznana ali ubesedena. Danes se srečujemo z duševnimi stiskami, ko otrok čuti pritisk, tesnobo, ne ve, kaj bi sam s seboj, ne zna pojasniti, kaj se z njim dogaja. To so stanja, s katerimi se srečujemo vsak dan.

Pogoste so tudi stiske, povezane s šolo, na primer pred pisanjem testov ali ustnim odgovarjanjem. To so situacije, na katere je treba otroke pripravljati. Pri tem pa je premalo svetovalnih delavcev. Učitelj mora ocenjevati, to je del njegovega dela, nekdo pa mora učenca na to pripraviti.

Tudi starši pogosto nimajo znanja, kako otroku pomagati, saj tega nimajo kje pridobiti. Otrok ne pride z navodili za uporabo. Zato smo v šoli tisti, ki moramo otroka na to pripraviti. Imamo dobre izkušnje s treningi in vajami. Veliko delamo na samopodobi, ki je pri mnogih otrocih nizka, in na samovrednotenju.

Gre za dolgotrajen proces. Takšni treningi trajajo več mesecev, običajno štiri ali pet, po eno uro na teden. To so nove, drugačne stiske, ki jih opažamo. Vedno znova nas kaj preseneti. Pojavlja se tudi samomorilno vedenje in samopoškodovanje, česar na začetku moje kariere skoraj ni bilo.

Mislite, da se otroci nekoč le niso izražali, ali da teh stisk res ni bilo? Kje vidite razloge, da je tega danes več?

Če pogledam iz svoje izkušnje, ko sem sama hodila v šolo, tega preprosto nismo počeli. Res pa je, da nas o tem tudi nihče ni spraševal. Ko si imel nalogo, si jo naredil. Nisi razmišljal, ali bi, kako bi, ampak je bilo treba to opraviti.

Danes so otroci bolj senzibilni. Težko rečem, ali je to posledica vzgoje, večje odprtosti ali česa drugega. Verjetno gre tudi za širši razvoj družbe. Tudi starši smo bolj senzibilni in se o teh stvareh več pogovarjamo. Ključno pa se mi zdi, da je treba otroke opolnomočiti. Ko padejo, morajo znati vstati in iti naprej.

Velik vpliv imajo tudi telefoni in internet. Otroci vidijo različne vsebine in načine vedenja, kar vpliva nanje. Del teh vzorcev verjetno prihaja tudi od tam. Spomnim se, da smo na začetku moje kariere o takih pojavih poslušali kot o nečem, kar se dogaja v Ameriki, daleč stran. Danes pa je to prisotno tudi pri nas.

In sprejeti poraz. Tega učenci ne znajo. Včasih kakšnemu staršu rečem: “Če dobi štiri, ni konec sveta.” Ja, je sposoben. Ampak se včasih lahko zgodi tudi slaba ocena. To je staršem težko sprejeti.

Je veliko takih staršev?
Kar nekaj, ja. Velikokrat se zapletamo prav okoli ocen.

Kaj bi svetovali takim staršem glede ocen, visokih pričakovanj? Kako to vpliva na otroka?
To vpliva tako, da se otrok, če ne prej, v puberteti upre. Začne špricati, ga ni, ne dela, odgovarja in je nesramen. Lahko pa gre v drugo skrajnost, da se popolnoma podredi in naredi vse, kar rečejo starši, uboga. Ko pa pride v srednjo šolo, se ga izgubi, ker starši mislijo: “Zdaj je zrel, je odrasel, bo šlo.” Pa ne gre.

Kje je torej ta zdrava meja, ko si kot starši želimo, da da otrok vse od sebe, hkrati pa ne postanemo takšni, kot opisujete?
Otroka je treba poznati. Res je, da danes zaradi služb in obveznosti starši pogosto ne poznamo več otrok tako, kot smo jih nekoč. To je dejstvo.

Ko starš spremlja otroka pri učenju in vidi, da je vložil veliko truda in za to dobil tri, pomeni, da je za svoj trud dobil tri. Če se bo potrudil več, bo morda dobil štiri. Če bo spet dobil tri, potem toliko zmore. Več ne. To je staršem, ki so bili sami zelo uspešni, težko sprejeti.

Ni vse samo v težavnosti šole, pomembne so tudi sposobnosti otroka. Otrokom rada povem: “Ko ste se rodili, vam je narava v posteljo dala določene stvari.” Nekdo ima dar za matematiko, drugi za geografijo, nekdo za nekaj tretjega. Vsak je nekaj dobil. Otrokom je težko razložiti, da ne more vsak dobiti petice, zato izhajamo iz tega, koliko kdo zmore.

Staršem svetujem tudi, da zaupajo učitelju. Učitelj lahko zelo dobro oceni, koliko otrok zmore, ker ga opazuje pri delu in z njim preživi veliko časa. Treba je upoštevati tudi njegove nasvete. Imamo otroke, ki imajo popoldne še eno “šolo” doma, zato zjutraj v šoli ne delajo, ker vedo, da jih čaka delo doma. Ko učitelj opozori, da je tega preveč, je to treba vzeti resno.

Bolje je, da starši otroka nekoliko spustijo z vajeti že v četrtem razredu, tudi če ocene padejo, da se nauči postaviti na svoje noge, kot pa da se to zgodi v devetem razredu, ko potrebuje točke za naprej. Takrat se lahko otrok izgubi, pojavijo se težave s samopodobo, puberteta prinese dodatne izzive, nato pa se lahko razvijejo še resnejše stiske.

Čeprav bi morda lahko ocenili. Koliko otrok po vašem mnenju v šoli dejansko potrebuje pomoč, pa je ne dobi in zakaj je ne dobi?

To bi tudi sama rada vedela. Lahko pa povem, da so čakalne dobe za pomoč zelo dolge. Prav zato je projekt Od Alje do Žana usmerjen v opolnomočenje učiteljev in otrok, da si pomagajo med seboj. Izhajamo iz dejstva, da nekoč ni bilo psihiatrov, psihologov ali pedopsihiatrov, pa so ljudje kljub temu odrasli in si znali pomagati. Pomembno vlogo so imeli vrstniki, pa tudi babice, dedki, tete in strici. Pogovarjali so se in si stali ob strani. To želimo spodbuditi tudi danes.

Koliko otrok potrebuje pomoč, je težko natančno oceniti. So dnevi, ko pomoč potrebuje tudi tisti, ki je sicer ne potrebuje. Vedno pa pravim, ko otrok potrka na moja vrata, odložim papirje in ga poslušam. Vprašam ga, naj pove. Priznam, v zadnjih dneh, ko sem bila res zasedena, sem kdaj prosila, naj pride kasneje. A vedno se dogovorimo za termin, ker je človek pomembnejši od papirja. Koliko takih otrok je, pa je res težko reči.

Ali osnovna šola v Sloveniji danes glede na število zaposlenih in razmere zmore nositi breme duševnih stisk otrok?

Ne. Premalo je svetovalnih delavcev, normativi so prenizki. Premalo je tudi učiteljev. Potrebovali bi jih več, hkrati pa bi morali biti bolje usposobljeni že ob prihodu v šolo. Izobraževanje šele po zaposlitvi je prepozno. Učitelj mora ta znanja prinesti s seboj v razred.

Kako obremenjeni ste šolski svetovalni delavci?

Lahko bi delali 24 ur na dan, vse dni v tednu, kot je včeraj dejala predsednica*. Obstajajo obdobja, ko je obremenitev večja, in obdobja, ko je manjša. September je bil včasih nekoliko mirnejši, čeprav zadnji dve leti ni več tako. Nato pa se z začetkom ocenjevanja obremenitev poveča. Po novem letu, ob konferencah, pa še posebej.

Se to pozna, ker so takrat otroci bolj obremenjeni in stiske pridejo na dan?

Stiske pridejo na dan. Pritisk je doma, verjetno ne pri vseh, pa tudi med vrstniki. Vmes so še treningi in različna tekmovanja. Proti koncu leta pridejo še birme in obhajila. Vse skupaj se nabere v eno zmes, zaradi katere so otroci bolj obremenjeni in so stiske večje. Vsak otrok reagira po svoje. Nekateri se zaprejo, drugi krčijo, nekateri se tepejo, izzivajo, nekateri ne hodijo v šolo ali ne pišejo nalog. Vsak se odziva na svoj način.

Koliko je v takšnih razmerah pomembna šola in koliko lahko dejansko pomaga otroku? Če bi imeli čarobno palčico, kaj bi bila rešitev?

Rekla bi tako. Vsaka osnovna šola, ne glede na to, ali je podružnična ali matična, bi morala imeti tim svetovalnih delavcev. To so različni profili, na primer psiholog, pedagog, socialni delavec in še kdo. Če so trije v timu, si delo lahko porazdelijo. Za šolo do približno 300 otrok bi bili za obvladovanje dovolj trije taki strokovnjaki. Pri večjih šolah pa je to že težje.

Težava je, da otroke usmerjamo naprej, a potem čakajo tudi po eno leto. Mi pa imamo te otroke vsak dan po osem ur. Imamo tudi takšne, ki pomoč potrebujejo vsako uro. Dobro bi bilo, da je vedno nekdo prisoten, ki lahko svetuje, nekdo z znanjem. Tudi če nima vseh strokovnih znanj, je pomembno, da je empatičen, sočuten in da zna poslušati. To je umetnost.

Včasih smo imeli dežurne učitelje za nemirne učence. Danes bi potrebovali nekoga za učence, ki potrebujejo pogovor. In to vsako uro. Stiska je zdaj. Ne čez eno leto, ne čez dve šolski uri in ne šele med odmorom. Če se na stisko odzovemo takrat, je ne odpravimo v celoti, jo pa omilimo in jo lažje rešujemo.

Tudi sami se kot svetovalni delavci sprašujemo, kaj še lahko naredimo kot šola. Otrok je pri nas, mi pa kličemo Center za duševno zdravje otrok in mladostnikov, v Ljubljano, in dobimo termin čez več mesecev. Vprašanje je, kaj bo do takrat. Tudi mi smo omejeni z znanjem, zato pogosto delujemo po zdravi kmečki pameti.

Kakšna je realnost v Sloveniji glede svetovalnih delavk? Ve ste na šoli tri …

Tako je. Smo tri, vendar sem jaz nadstandard. Že vsa leta sem nadstandard in me plačuje občina. Normativ je, da na 20 oddelkov pripada ena svetovalna delavka. Mi imamo 33 oddelkov, tako da je jasno, koliko nas dejansko pripada po normativu.

Po covidu velja, da za šole z več kot 600 učenci pripada še dodatnih 60 odstotkov svetovalne delavke. V praksi pa je veliko odvisno od ustanovitelja. Od občine je torej odvisno, koliko nadstandarda bo namenila šolam in s tem otrokom. Nekatere občine imajo več posluha, druge manj, nekatere ga sploh nimajo.

Če je občina naklonjena, se da zagotoviti več. Ko sem sama začela delati, me je občina financirala v celoti, poleg tega še 25 odstotkov psihologinje in 25 odstotkov pedagoginje. Ko sta se obe upokojili, smo te deleže izgubili. Poskušali smo se pogovarjati, a nismo bili uslišani, ker vedno dobimo odgovor, da sem že jaz nadstandard.

Glede na to, kakšno strukturo učencev imamo, bi potrebovali več ljudi. To je realnost. Ministrstvo je postavilo normative, z njimi smo se pogovarjali in uspeli doseči vsaj dodatno kvoto nad 600 učencev. Pri občinah pa je vse odvisno od tega, kdo vodi in kakšne so prioritete. Če govorimo o otrocih, ki imajo težave, mora nekaj narediti tudi država. 

Se vam zdi, da starši in družba preveč pričakujejo od šole?

To je zelo splošno vprašanje. Ne moremo reči, da vsi. So starši, ki od šole veliko pričakujejo, so takšni, ki ji zelo zaupajo, in tudi takšni, ki z njo dobro sodelujejo. Gre za različne skupine. Je pa res, da obstaja skupina staršev, ki ima velika pričakovanja. Prav zato si želimo, da bi ti starši prihajali v šolo, da bi se pogovarjali in da bi se vsi skupaj izobraževali, da bi lahko delovali usklajeno.

Lani sem naredila korak, za katerega ne vem, ali ga je že kdo. Povezala sem se z nogometnim klubom Nova Gorica. S predsednikom sva se dogovorila, ker smo imeli težave, da so se otroci po tekmah pretepali v šoli in reševali stvari iz igre, kdo je podal, kdo ni, kdo je dal gol in kdo ni branil. Tega je bilo veliko. Zato sem rekla, da je dovolj. Starši ne morejo priti v šolo in reševati teh situacij. Staršem sem poslala soglasje, da se lahko povežem s trenerjem. Predsednik je prišel v šolo, dogovorili smo se, da se ob težavah takoj odzovemo. Lani smo imeli zaradi tega mir. To je dober primer sodelovanja med institucijami in klubi.

Tudi trener je pomembna oseba. Zelo pomembna. Moral bi znati reagirati po tekmi, pomiriti strasti in delovati tudi vzgojno. Pred kratkim sem imela primer, ko sem otroka opozorila zaradi simuliranja na tekmi. Rekla sem mu, da v šoli tega ne bo počel. Če bi bilo treba, bi se obrnila tudi na trenerja. Tudi športni trenerji imajo vpliv in odgovornost.

Pomembna je širša skupnost. Ne nekdo od drugod, ampak mi tukaj. Pomembno je, da delujemo skupaj.

*Predsednica države je bila na obisku na šoli v sklopu projekta od Alje do Žana. Več o tem, kaj je zaupala učencem TUKAJ.

Najstniki se spremenijo na toliko načinov, da jim komaj sledimo. Pogosto se zgodi, da se otroci distancirajo od staršev in niso naklonjeni fizičnim izrazom naklonjenosti. Nočejo poljuba za lahko noč, objemanja v javnosti … 

Igralka Nicole Kidman je med oddajo HISTORYTalks razkrila, da ne dovoli, da bi to postalo težava. Vsak dan s svojima najstniškima hčerkama 17-letno Sunday Rose in 15-letno Faith Margaret počeno eno stvar. Vsak dan morata dekleti objeti svojo mamo.

“Obe hčerki me bosta ubili, če bom to povedala, ampak jaz jima rečem: ‘Moraš me objemati dve minuti na dan,’” je v smehu dejala Nicole. “To sprošča določene kemikalije v telesu in vsak bi se moral objemati vsaj dve minuti na dan. Ste to vedeli?“

Včasih je treba samo poslušati

Kidmanova, ki je tudi mati 33-letne Belle in 31-letnega Connorja, ki ju je posvojila z bivšim možem Tomom Cruisom, je tudi dejala, da se ji – v nasprotju s splošnim prepričanjem – starševstvo najstnikov zdi “izjemno”.

“Tako blizu smo si, vse tri, da se pogovarjamo o vsem,” je dejala. “Včasih sedejo na posteljo in rečejo: ‘Pridi sem noter, sedi.’ In prideš noter, izčrpana, se usedeš in poslušaš. In jaz vedno rečem: ‘Ali želiš, da ti zdaj dam nasvet, ali samo potrebuješ, da te poslušam?’“

Igralka je dejala, da njeni hčerki v 90 odstotkih primerov rečeta, da ne želita nasvetov. Nicole je tudi povedala, da se je od svoje mame Janelle Ann Kidman naučila številnih lekcij, za katere upa, da jih bo prenesla na svoje otroke. 

“Mama mi je rekla: ‘Nikoli ne dovoli, da ti kdo zlomi duha,’” je dejala Kidmanova. “Živela je v času, ko ni mogla imeti kariere, ki si jo je želela. Vzgajala nas je, podpirala je mojega očeta, pomagala mu je doktorirati, sama pa svojega ni dobila … in bila je neverjetno pametna.” Kidmanova in njena sestra sta iz takšne situacije potegnili najboljše. Pravi, da ju to žene naprej. To želi prenesti tudi na svoje otroke.

Ključni poudarki:
- Med najstniki se širi trend namernega izpostavlja soncu.
- Takšno početje predstavlja nevarnost za zdravje in ima lahko dolgoročne posledice.
- Nacionalni inštitut za javno zdravje opozarja na preventivne ukrepe in samozaščitno ravnanje.