“To so zimzeleni grmi, ki uspevajo v kislih tleh. V angleškem parku obiskovalcem vsako leto pričarajo razkošno predstavo barv. Ustreza jim senčna lega. Nekateri grmi so stari več kot 60 let, a vsako leto navdušujejo s svojo podobo,” dodajajo. 

Ko zacveti še drugič

“Okrasni luki so priljubljene vrtne rastline. Njihov adut so velika okrogla socvetja. Malo manj privlačni so njihovi zeleni listi. Če jih posadite med hoste, bo videti, kot da cvetovi okrasnega luka pripadajo tem rastlinam s čudovitimi velikimi zelenimi listi,” opisujejo.

“Nevedni občudovalci vašega vrta bodo ponovno osupli, ko bodo hoste ponovno zacvetele – tokrat s svojimi cvetovi – sredi poletja. Med sprehodom skozi park vam bodo z gredic mežikali okrasni luki različnih vrst in sort. Vrtnarji so jih spretno posadili med okrasno zelenje iznad katerega ponosno dvigajo svoja velika socvetja. V parku jih bo zacvetelo kar 5000,” vabijo na čudovit družinski izlet. 

Vabljeni na Žurnalov festival za družine in ljubitelje živali, ki bo v nedeljo 31. maja od 10.00 do 19.00 na Trgu Edvarda Kardelja 1 v Novi Gorici. V primeru slabega vremena bomo dogodek prestavili na nedeljo 14. junija. Dogodek je brezplačen in se dogaja na več kot 30.000 kvadratnih metrih površine. 

Ime Taodora je ženska različica imena Teodor, ki izhaja iz grškega imena Theódoros. To je sestavljeno iz besed theós, ki pomeni bog in dōron, ki pomeni dar, zato pomeni “božji dar”. Ime ima dolgo zgodovino in ga pogosto povezujejo tudi z ameriškim predsednikom Theodorom Rooseveltom, po katerem je ime dobil tudi priljubljeni “teddy bear”.

Ste vedeli? Leta 1902 je ameriški predsednik Theodore Roosevelt med lovom v Mississippiju zavrnil, da bi ustrelil ujetega medveda, saj je to ocenil kot nešportno ravnanje. Dogodek je odmeval v javnosti in ga je dodatno razširila politična karikatura, ki je predsednika prikazala, kako medvedu prizanaša. Navdihnjen s to zgodbo je newyorški trgovec ustvaril plišastega medvedka in ga poimenoval “Teddy’s bear”, po Rooseveltovem vzdevku, iz česar se je razvil današnji izraz teddy bear.

Čeprav deluje nekoliko starinsko, je v zadnjih letih ime Teodora znova bolj priljubljeno.

V Sloveniji imamo 552 Teodor

Ime Teodora ima v Sloveniji 552 prebivalk. Med ženskimi imeni zaseda 284. mesto, med vsemi pa 569. mesto. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo ime ves čas prejšnjega stoletja med redkimi izbirami slovenskih staršev. Do leta 1940 so starši izbrali ime Teodora za 23 deklic. V obdobju 1941–1950 so ga izbrali 34-krat, v naslednjih desetletjih so starši ime izbirali še redkeje. Med letoma 1951 in 1960 so ga namenili 32 deklicam, v obdobju 1961–1970 so ga izbrali 26-krat, najizraziteje je priljubljenost upadla med letoma 1971 in 1980, ko so starši ime izbrali le za 12 novorojenk.

Po letu 1990 pa je ime spet izbralo nekoliko več staršev. Med letoma 1991 in 2000 so starši ime izbrali za 70 deklic, rast se je nadaljevala tudi v naslednjem desetletju: med letoma 2001 in 2010 so ga namenili 92 deklicam.

Med letoma 2011 in 2024 so starši ime Teodora izbrali že 249-krat.  Ime Teodora se je po zadnjih podatkih Sursa leta 2024 uvrstilo na rep lestvice najbolj priljubljenih imen za novorojenčke. Izbralo ga je 18 staršev, zato si deli 95. mesto z imeni Ajla, Ajna, Alja, Dunja in Nia.

Ime je najbolj priljubljeno v goriški statistični regiji, kjer zaseda 235. mesto, sledi osrednjeslovenska regija (237. mesto) ter obalno-kraška (249. mesto). Najmanj priljubljeno je v koroški regiji, kjer pade na 399. mesto.

Preberite še: Kratko in lepo ime za punčke, v Sloveniji ga ima le 40 deklet

Pravi prijatelji so za otroke in mladostnike zelo pomembni, zato jim dovolimo druženje tudi izven šole in obšolskih dejavnosti. 

Kako pomagati otroku, ki najde težje prijatelje?

Če vaš otrok težje najde prijatelje, mu lahko tudi starši pomagate tako, da organizirate druženja izven vrtca ali šole. Kaj je lepšega od klepeta dveh mamic ob neutrudni in veseli igri dveh sošolcev iz vrtca? Pomagate lahko tudi z vpisom otroka na različne dejavnosti, kjer spodbujajo prijateljstva in timski duh, kar jih bo spremljalo še celo življenje. Eden izmed dobrih primerov so razni ekipni športi, kjer je ekipa skupaj ob uspehih in porazih, ob težkih treningih in zabavni igri. 

V raziskavi objavljeni v Journal of Personality and Social Psychology so ugotovili, da so otroci od prijateljev prevzeli nekatere osebnostne lastnosti. Tako so potrdili, da se osebnost oblikuje tudi glede na okolje in ni povezana le z geni.

Pomembni so prijatelji

“Naše ugotovitve, da so osebnostne lastnosti med otroci nalezljive, so v nasprotju s predpostavko, da je osebnost zakoreninjena in se ne more spremeniti,” je pojasnila profesorica in soavtorica raziskave Jennifer Watling Neal. Dodaja, da je ugotovitev pomembna, saj lahko nekatere osebnostne lastnosti otrokom pomagajo pri uspehu v življenju, nekatere pa jih od uspeha odvračajo.

Strokovnjaki so v raziskavi preučevali dva razreda otrok iz vrtca. Ena skupina je bila stara tri, druga pa štiri leta. Otroci, ki so se družili z ekstravertiranimi in delavnimi prijatelji, so čez čas postali tudi sami bolj delavni in ekstravertirani.

Otroci, ki so se družili s hitro razdražljivimi otroci in prijatelji, ki so nagnjeni k tesnobi, pa denimo niso prevzeli teh lastnosti. “Otroci imajo eden na drugega večji vpliv, kot si ljudje mislijo,” je dejala soavtorica raziskave Emily Durbin.

“Starši porabijo veliko svojega časa, ko svoje otroke učijo, da so potrpežljivi, da poslušajo in niso impulzivni. Pri tem pa starši in učitelji nimajo vpliva, vpliv imajo njihovi prijatelji,” opisuje Durbinova. Po njenih besedah se je izkazalo, da so tri in štiriletniki pravi “agenti” za spremembe.   ​

Preberite še: Mama prepovedala druženje s prijatelji. Razlog šokira

Obstajata dve vrsti krem za zaščito kože pred soncem. Tiste, ki jih uporabljaš, ker veš, da jih moraš. In tiste, po katerih posežeš, ker ponujajo vse tisto, kar tvoja koža zares potrebuje in jo hkrati še zaščitijo pred škodljivimi vplivi sonca. Nova generacija sončne zaščite Caudalie nedvomno spada med slednje.

Francoska kultna znamka, ki že leta slovi po prepletu naravnih sestavin in znanstvene učinkovitosti, je svojo sončno linijo osvežila tako, da odgovarja na realne potrebe sodobne kože in sodobnega načina življenja. Brez kompromisov pri zaščiti in brez težkih tekstur.

Celotna linija zdaj z SPF 50

Če si bila kdaj v dilemi, kateri faktor izbrati, je odgovor zdaj preprost. Vsi izdelki v liniji ponujajo visoko zaščito SPF 50, kar pomeni zanesljivo obrambo pred UVA in UVB žarki, ki povzročajo prezgodnje staranje kože in poškodbe. Teksture so lahkotne, skoraj nevidne, hitro se vpijejo in ne puščajo belega filma. To je tista vrsta zaščite, ki jo zjutraj z veseljem naneseš, jo skozi dan brez težav obnavljaš in se odlično obnese tudi v kombinaciji s pudrom in ostalimi ličili.

Gre za zaščito, ki živi s tabo.

Lepša koža, boljši občutek

Kar Caudalie loči od večine, je njihov pristop k formulam. V ospredju ostajajo sestavine naravnega izvora, ki kožo ščitijo in hkrati tudi negujejo.

Takšna nega pomeni veliko več kot le SPF:
– koža ostaja navlažena,
– tekstura kože je bolj gladka,
– občutek na koži je prijeten, ne obtežen.

Sonce in morje, brez slabe vesti

Poletje ni samo zgodba o koži, ampak tudi o okolju, v katerem uživamo. Zato je pomembno, kaj nanašamo nase in kaj s tem spuščamo v morje.

Caudalie pri svojih formulah daje velik poudarek na zmanjševanje vpliva na morski ekosistem. Izbrane UV-filtre kombinirajo z bolj odgovornim pristopom do formulacij, embalaže in sestavin, da bi čim manj obremenjevali oceane. To pomeni, da lahko brez slabe vesti skočiš v morje z občutkom, da si naredila nekaj dobrega tako zase kot za okolje.

Po soncu pride glow, ki traja

Najlepši del poletja? Tisti trenutek, ko koža po dnevu na soncu zasije. A prava nega se tu še ne zaključi.

After sun izdelki Caudalie so zasnovani tako, da kožo pomirijo, globinsko navlažijo in ji pomagajo ohraniti poletni sijaj še dlje. Ključna zvezda njihovih formul so izvlečki graha, ki pomagajo podaljšati zagorelost tudi do dva tedna.

Rezultati so bolj enakomerna polt, manj luščenja in dolgotrajen, zdrav videz kože.

Izdelke in linije za zaščito kože pred soncem ter vse ostale negovalne linije znamke Caudalie najdete na vivaderm.si.

Ko govori o otrocih, govori iz dolgoletne in neposredne prakse. Lilijana Sulič, svetovalna delavka in socialna delavka na Osnovni šoli Milojke Štrukelj v Novi Gorici, je v več kot treh desetletjih dela skozi številne izzive in spremembe v družbi spremljala generacije otrok ter njihove stiske. V intervjuju sva se pogovarjali tudi o tem, koliko pomoči otroci dejansko dobijo, kakšna je vloga šole danes in kje so meje našega šolskega sistema.

Poseben poudarek sva namenili projektu Od Alje do Žana, v katerega je vključena tudi njihova šola. Gre za pilotno pobudo treh partnerjev, Fundacije Alma, Slovenske filantropije in Zveze Anite Ogulin, ki na desetih osnovnih šolah po Sloveniji uvaja pristope, usmerjene v odnose, sodelovanje in čustveno podporo. Projekt izhaja iz prepričanja, da so prav vsakodnevni odnosi, občutek slišanosti in pravočasna pomoč ključni za otrokovo dobrobit in razvoj.

V kakšni fazi je projekt Od Alje do Žana in kdaj ste začeli z njim?

K projektu smo bili povabljeni prav zaradi prostovoljcev osnovnošolcev, saj smo pri filantropiji evidentirani kot prostovoljska organizacija. Zanimalo jih je, da bi se priključili in predstavili, kako smo to dosegli. Imam to srečo, da je bila ena od predavateljic moja mentorica, ko sem opravljala izpit in se izobraževala za mentorico prostovoljcev. Tudi ena od strokovnjakinj je bila moja mentorica na fakulteti, ko sem bila prostovoljka. Nato so se spomnili name in poklicali ravnatelja, ali bi sodelovali. Seveda sem bila za, saj menim, da so prostovoljci na šoli zelo pomembni. 

In to je bilo kdaj? So vas povabili pred dvema letoma?

Da, povabili so nas pred dvema letoma. Zdaj teče drugo leto.

Kaj konkretno pomeni priključitev k temu projektu?

To pomeni, da smo morali pripraviti program, kako ne bomo spregledali nobenega učenca. To je nekoliko zahtevno, ker smo velika šola. Zato smo se odločili, da glede na to, da že imamo veliko delavnic in drugih aktivnosti, uvedemo nekaj novega.

Tako v decembru žrebamo oddelke, ki presenetijo druge oddelke. Na primer prvi razred gre k devetemu, sedmi k tretjemu. Tako dejansko sodelujejo vsi učenci. Na šoli s 750 učenci je to zahtevno, res zahtevno.

Zdelo se nam je idealno in tudi učencem zelo zanimivo. To radi počnejo, projekt smo zdaj izvedli že drugo leto. Še vedno poteka, ker je vezan tudi na bolniške odsotnosti in nadomeščanja, zato se učitelji sproti prilagajajo.

Druga akcija, ki bo letos, upam, izvedena, je športni dan. Veliki in mali skupaj. Športni dan kot zabavne športne igre, ne kot tekmovanje. Bistvo ni v tekmovanju, ampak v tem, da lahko sodeluje vsak, tudi če ni športnik. 

Na primer?

Na primer prenašanje jajca na žlici, prenašanje zastavice, vode. Ko bo toplo, smo lahko tudi malo mokri in se malo posmejemo.

Ideja je, da bi starejši učenci prišli na igrišče podružnične šole z mlajšimi učenci, seveda ne vsi hkrati, ampak bi jih žrebali. Tako bi se res družili in povezali tudi podružnica šole in matična šola. Skozi leta se sicer družimo, vendar imam občutek, da vedno manj.

Kaj pa konkretno obdarovanje razred razredu? Lahko navedete kakšen primer?

Učiteljica slovenščine je pripravila nekaj na temo Franceta Prešerna. Učenci so uprizorili Urško, pripravili so pravo igro. Nato so prinesli profil Franceta Prešerna, ki so ga mlajši učenci pobarvali. Mlajši so starejšim pripravili nekaj sladkega. Na ta način so se zelo povezali, mlajši so se držali starejših in jih spraševali, ali še pridejo. To je bil en primer.

Druga akcija so bile športne igre v telovadnici, različne naloge, kot so plezanje čez in pod ovirami. Tako so mlajši videli, da starejši ne zmorejo vedno vsega, kar zmorejo oni. Skupaj so tudi barvali mandale. Peti razred je pripravil recitacijo, en oddelek predstavitev živali. Dejavnosti so bile različne.

Vsebine določi učitelj skupaj z učenci. Ni nujno, da so vezane na pouk. Lahko so tudi povsem sproščene. Nekateri so se igrali skritega prijatelja. Tematike so različne.

Kako to sodelovanje pri projektu od Alje do Žana poteka v praksi? Vas je deset šol, se med seboj tudi povezujete?

Trikrat na leto imamo izobraževanje, ki traja dva dni. Vsakič obravnavamo eno temo, ki je za nas aktualna in zanimiva. Trenutno opažamo, da na roditeljske sestanke in predavanja prihaja premalo staršev, zato se ukvarjamo z vprašanjem, kako jih pritegniti.

Sodelujemo tudi z drugimi šolami. Imamo Facebook stran Od Alje do Žana in tudi istoimensko spletno stran, prek katerih komuniciramo, se posvetujemo in izmenjujemo izkušnje. Vzpostavili smo tudi tak odnos, da se med seboj pokličemo in si povemo svoje izkušnje.

Smo pa večja šola, zato je pri nas nekoliko zahtevnejše, medtem ko je manjšim šolam, še posebej tistim brez podružnic, nekoliko lažje. Smo si različni in iščemo različne poti, kar je pravzaprav zelo zanimivo.

Kako pa vi osebno ocenjujete to pobudo glede na čas, v katerem živimo, in glede na to, kako se otroci iz leta v leto spreminjajo? Se vam zdi smiselna in zakaj?

Meni se zdi smiselna. Zakaj? Ker svetovalne delavke večinoma delamo z otroki, ki so najbolj opazni, najbolj živahni, ali pa s tistimi, ki so najboljši. Tukaj pa pridejo do izraza otroci nekje vmes.

Ko greš po hodniku, se z njim pogovoriš, ga povabiš. Ni treba, da ga imaš v pisarni samo takrat, ko naredi kaj narobe ali ko potrebuje pohvalo. Pomembno je, da ga vključimo tudi drugam in da učitelje spodbujamo, da se pogovarjajo tudi s tistimi otroki, ki so pridni in tihi. Prav takšne moramo zdaj prepoznati. Ni nujno, da so najboljši, pomembno pa je, da jih naučimo izražati čustva.

V tem projektu so prav čustva zelo pomembna. Sočutje, empatija, sprejemanje drugačnosti. Na naši šoli je veliko različnosti, zato nam je vključitev v projekt veliko pomenila. Učimo se strpnosti, sprejemanja, upoštevanja druge kulture in spoštovanja. Če spoštuješ drugo kulturo, je življenje lažje. Res pa je, da če ne spoštuješ sebe, ne moreš spoštovati drugega.

Moram pohvaliti učitelje, saj jih veliko dela na tem področju. Pogovarjajo se z učenci, izvajajo delavnice, tudi v povezavi z drugimi projekti. Vsebine vključujejo v razredne ure, nekateri tudi v redni pouk, in o teh temah veliko govorijo.

Pogovarjajo se o žalosti in o jezi. O jezi se dolgo nismo pogovarjali, pa je prav tako pomembno čustvo. Tudi o ljubezni, srčnosti in sočutju. Ne gre samo za pogovor, ampak tudi za odziv v konkretnih situacijah. Ko pride do dogodka v razredu, učiteljica opozori, da vedenje ni bilo sočutno, in poveže to s tem, o čemer so se pogovarjali. Tako otrok to sliši v praksi.

Teorijo vsi poznamo, tudi otroci. A ko pride do konkretne situacije, na to pogosto pozabijo. Zato smo v ta projekt vključili tudi program Varno in spodbudno učno okolje (VSUO), kjer poudarjamo komunikacijo in varno ter spodbudno učno okolje. Gre za program Zavoda za šolstvo. Tako da imamo mesečne delavnice, ki jih učitelji izvajajo v razredu in povezujejo različne projekte. Tam je veliko poudarka na komunikaciji.

Ena izmed delavnic je na prvi pogled preprosta, a zelo učinkovita. Gre za jezik volkov in žiraf. Kako govorijo volkovi in kako ta govor spremeniti v govor žirafe, ki isto sporočilo pove na drugačen in prijazen način. Učenci skupaj iščejo besede in primere. To je zanimivo približno do šestega razreda. Potem učiteljica reče: “Zdaj si pa kot volkec.” Otrok razume, brez grajanja.

Pomembno je tudi, da se učitelji naučimo, da kadar otrok naredi napako, ne grajamo njega kot osebo. Napačno je dejanje. Treba je poiskati, kaj v tem dejanju lahko spremeni in kako ga spodbuditi, da se bo tega spomnil v podobni situaciji.

To je dolgotrajen proces. Tudi ta projekt, ki traja tri leta, je v resnici prekratek. Otroci odraščajo in tak pristop bi morali imeti od prvega do devetega razreda. Vključeni bi morali biti vsi učitelji, čeprav vemo, da to ni povsem realno.

Pogrešamo tudi več sodelovanja staršev. Lani sem imela delavnice za starše od drugega do šestega razreda. Udeležilo se je osem staršev. Delavnice so bile konkretne, enake kot za učence, da bi tudi starši videli, kako potekajo in se naučili drugačne komunikacije. Za starše je takšna komunikacija težja, ker so v igri tudi čustva. Tisti, ki so prišli, so bili zelo zadovoljni.

Letos smo se odločili za drugačen pristop. Izobražujemo mlajše učitelje, ki še nimajo izkušenj z delavnicami, da jih bodo lahko izvajali z učenci.

Kako pa se na to odzivajo učitelji?

Učitelji so se dobro odzvali. Moram reči, da so bili naši učitelji v tej smeri že izobraženi, ko smo vstopili v zdravo šolo. Seveda pa se zaradi upokojitev, menjav in drugih sprememb to znanje sčasoma izgublja. Zato smo svetovalne delavke vsake tri do štiri leta organizirale izobraževanja za nove učitelje. Zdaj to ponovno izvajamo, da zajamemo vse in da imajo osnovno znanje.

Seveda nikoli ne bodo imeli enakega znanja kot svetovalna delavka, vendar je pomembno, da poskusijo. Delavnice namreč ne moreš kakovostno izvesti, če je sam ne izkusiš. Pri tem smo zraven in pomagamo, dokler se ne počutijo dovolj samozavestne. Ko to dosežejo, večina učiteljev delavnice izvaja samostojno.

Kako pa to sprejemajo? So zadovoljni s tem?

Učitelji opažajo, da se učenci spreminjajo. Takšna je realnost in temu se je treba prilagoditi ter spremeniti pristope. Vidijo, da se skozi te delavnice lahko doseže veliko.

Ne deluje več pristop “bodi tiho, daj mir, ne klepetaj”. Tega ni več.  Treba je vzpostaviti stik, kontakt, odnos. Če odnosa ni, lahko tisti pred tablo govori, kolikor želi, učinka ne bo. Ključen je odnos.

Ta odnos temelji na medsebojnem spoštovanju. Učitelj spoštuje učenca in učenec učitelja. Tudi ob tem še vedno prihaja do nagajanja in neumnosti, vendar se stvari rešujejo hitreje in lažje. To je bistvo.

Pomembno je tudi področje čustev. Ko otrok čustvo prepozna, ga zna ubesediti in razume, kaj pomeni, lahko začne tudi drugače ravnati.

Če primerjate stanje danes s časom pred desetimi ali dvajsetimi leti, kako vidite otroke in mladostnike? Kako gledajo na prijaznost in pomoč med seboj?
Kar se tiče vljudnosti in pozdravljanja, je bilo to nekoč samoumevno in privzgojeno od doma. V šoli se s tem sploh nismo posebej ukvarjali. Danes to ni več samoumevno in na tem moramo delati.

Če pogledam pomoč med učenci, je je bilo včasih zelo veliko, tudi medvrstniške pomoči. Učenci so po pouku ostajali v šoli in si pomagali. Treba pa je razlikovati med osemletko in devetletko. V osemletki je bilo tega več, ker je bil urnik drugačen. Z uvedbo devetletke se je urnik razpršil, učenci imajo različno dolge dneve, zato je bilo usklajevanje težje in je ta pomoč nekoliko zamrla. Nato smo jo morali ponovno vzpostavljati. Zaradi uvedbe devetletke  sem nekaj let imela le dve prostovoljki, potem pa smo se obrnili tudi na srednješolce in upokojene učitelje, da so pomagali. Postopoma se je število pričelo dvigati.

Kar zadeva vedenje učencev, lahko rečem, da sta bila na začetku moje kariere na šoli morda dva nemirna učenca. Danes bi lahko rekli, da sta samo dva mirna. V vsakem razredu je nekaj takih, ki izstopajo. Učenci so danes bolj neposredni, več si upajo povedati. Kletvice so postale del vsakdanje komunikacije, česar pred dvajsetimi leti skoraj ni bilo.

Ko jih opozoriš, pogosto rečejo, da tega niso namenili tebi. A ni pomembno, komu je bilo rečeno, pomembno je, da je bilo izrečeno. Ta občutek za težo besed se je zmanjšal. Zato se s prostovoljci veliko pogovarjam o tem, kaj pomeni, kako nekaj poveš in kako to vpliva na druge. Tudi odrasli delamo napake, vendar se tega naučimo kasneje. Če se otroci tega naučijo prej, bodo lažje komunicirali in imeli manj težav v življenju.

Velika sprememba je tudi v tem, da sistem šolanja, kot je bil nekoč, danes ne deluje več. Treba se je prilagoditi in spreminjati pristope. Šola ima pomembno vlogo tudi pri oblikovanju vrednot. Te vrednote skušamo vključevati skozi različne projekte. Kako jih umestiti v vsakodnevno delo, pa je v veliki meri odvisno od učitelja, ali to začuti. Lahko pa rečem, da velika večina učiteljev pri nas to zelo dobro izvaja.

Kako se je v vseh teh letih spremenil poklic učitelja? Danes se zdi precej bolj naporen, tudi zaradi birokracije, ne le zaradi dela z učenci in starši. Kako vi vidite to spremembo? 

Včasih je imel učitelj dnevnik in redovalnico. Danes ima eAsistenta, dnevnik, redovalnico, zapiske, opombe, elektronsko pošto in še veliko drugega. Administrativnega dela je zelo veliko in vzame ogromno časa. Kako to zmanjšati, ob vseh zahtevah in zakonodaji, na primer zaradi varstva podatkov, ne vidimo, saj mora biti vse zapisano in evidentirano.

Kar zadeva odnos do učencev, je bil nekoč učitelj tisti, ki je stal pred tablo, učenci pa so bili tiho in poslušali. Učitelj je predaval. Iz lastnih izkušenj lahko rečem, da so bili že takrat učitelji, ki so učence opazili, jih razumeli in imeli radi svoje delo, pa tudi takšni, ki so samo predavali in odšli.

Tudi danes je podobno, vendar učitelj zelo hitro dobi povratno informacijo, ali je dober ali ne. Ne le od staršev, ampak tudi od učencev. Učenci so bolj odprti, hitreje povedo svoje mnenje in za njim stojijo, čeprav ga včasih še ne znajo povsem ustrezno ubesediti.

Delo učitelja se je razširilo. Učitelj je danes tudi vzgojitelj, pogosto prevzema vloge, ki so bile nekoč bolj povezane z družino, hkrati pa mora znati postavljati meje. Na koncu mora ob vsem tem opraviti še svoje osnovno delo poučevanja.

V razredu je lahko 25 učencev, med njimi otroci s tujim državljanstvom, ki slabše razumejo slovenski jezik, učenci z učnimi težavami in tudi otroci z različnimi osebnimi stiskami. Učitelj pozna te otroke, razume njihove okoliščine in išče načine, kako pristopiti do vsakega posebej. To je zelo zahtevno.

Takšno delo zahteva veliko občutljivosti in razumevanja. Če ima učitelj to in zmore, si zasluži veliko priznanje. Po mojih izkušnjah ima večina učiteljev to, čeprav seveda ne morem govoriti za vse.

Kakšne stiske otrok danes najpogosteje opažate?

Stiske otrok so se spremenile. V preteklosti ni bilo samodestruktivnega vedenja v takšni meri, kot ga opažamo danes. Depresija ni bila tako prepoznana ali ubesedena. Danes se srečujemo z duševnimi stiskami, ko otrok čuti pritisk, tesnobo, ne ve, kaj bi sam s seboj, ne zna pojasniti, kaj se z njim dogaja. To so stanja, s katerimi se srečujemo vsak dan.

Pogoste so tudi stiske, povezane s šolo, na primer pred pisanjem testov ali ustnim odgovarjanjem. To so situacije, na katere je treba otroke pripravljati. Pri tem pa je premalo svetovalnih delavcev. Učitelj mora ocenjevati, to je del njegovega dela, nekdo pa mora učenca na to pripraviti.

Tudi starši pogosto nimajo znanja, kako otroku pomagati, saj tega nimajo kje pridobiti. Otrok ne pride z navodili za uporabo. Zato smo v šoli tisti, ki moramo otroka na to pripraviti. Imamo dobre izkušnje s treningi in vajami. Veliko delamo na samopodobi, ki je pri mnogih otrocih nizka, in na samovrednotenju.

Gre za dolgotrajen proces. Takšni treningi trajajo več mesecev, običajno štiri ali pet, po eno uro na teden. To so nove, drugačne stiske, ki jih opažamo. Vedno znova nas kaj preseneti. Pojavlja se tudi samomorilno vedenje in samopoškodovanje, česar na začetku moje kariere skoraj ni bilo.

Mislite, da se otroci nekoč le niso izražali, ali da teh stisk res ni bilo? Kje vidite razloge, da je tega danes več?

Če pogledam iz svoje izkušnje, ko sem sama hodila v šolo, tega preprosto nismo počeli. Res pa je, da nas o tem tudi nihče ni spraševal. Ko si imel nalogo, si jo naredil. Nisi razmišljal, ali bi, kako bi, ampak je bilo treba to opraviti.

Danes so otroci bolj senzibilni. Težko rečem, ali je to posledica vzgoje, večje odprtosti ali česa drugega. Verjetno gre tudi za širši razvoj družbe. Tudi starši smo bolj senzibilni in se o teh stvareh več pogovarjamo. Ključno pa se mi zdi, da je treba otroke opolnomočiti. Ko padejo, morajo znati vstati in iti naprej.

Velik vpliv imajo tudi telefoni in internet. Otroci vidijo različne vsebine in načine vedenja, kar vpliva nanje. Del teh vzorcev verjetno prihaja tudi od tam. Spomnim se, da smo na začetku moje kariere o takih pojavih poslušali kot o nečem, kar se dogaja v Ameriki, daleč stran. Danes pa je to prisotno tudi pri nas.

In sprejeti poraz. Tega učenci ne znajo. Včasih kakšnemu staršu rečem: “Če dobi štiri, ni konec sveta.” Ja, je sposoben. Ampak se včasih lahko zgodi tudi slaba ocena. To je staršem težko sprejeti.

Je veliko takih staršev?
Kar nekaj, ja. Velikokrat se zapletamo prav okoli ocen.

Kaj bi svetovali takim staršem glede ocen, visokih pričakovanj? Kako to vpliva na otroka?
To vpliva tako, da se otrok, če ne prej, v puberteti upre. Začne špricati, ga ni, ne dela, odgovarja in je nesramen. Lahko pa gre v drugo skrajnost, da se popolnoma podredi in naredi vse, kar rečejo starši, uboga. Ko pa pride v srednjo šolo, se ga izgubi, ker starši mislijo: “Zdaj je zrel, je odrasel, bo šlo.” Pa ne gre.

Kje je torej ta zdrava meja, ko si kot starši želimo, da da otrok vse od sebe, hkrati pa ne postanemo takšni, kot opisujete?
Otroka je treba poznati. Res je, da danes zaradi služb in obveznosti starši pogosto ne poznamo več otrok tako, kot smo jih nekoč. To je dejstvo.

Ko starš spremlja otroka pri učenju in vidi, da je vložil veliko truda in za to dobil tri, pomeni, da je za svoj trud dobil tri. Če se bo potrudil več, bo morda dobil štiri. Če bo spet dobil tri, potem toliko zmore. Več ne. To je staršem, ki so bili sami zelo uspešni, težko sprejeti.

Ni vse samo v težavnosti šole, pomembne so tudi sposobnosti otroka. Otrokom rada povem: “Ko ste se rodili, vam je narava v posteljo dala določene stvari.” Nekdo ima dar za matematiko, drugi za geografijo, nekdo za nekaj tretjega. Vsak je nekaj dobil. Otrokom je težko razložiti, da ne more vsak dobiti petice, zato izhajamo iz tega, koliko kdo zmore.

Staršem svetujem tudi, da zaupajo učitelju. Učitelj lahko zelo dobro oceni, koliko otrok zmore, ker ga opazuje pri delu in z njim preživi veliko časa. Treba je upoštevati tudi njegove nasvete. Imamo otroke, ki imajo popoldne še eno “šolo” doma, zato zjutraj v šoli ne delajo, ker vedo, da jih čaka delo doma. Ko učitelj opozori, da je tega preveč, je to treba vzeti resno.

Bolje je, da starši otroka nekoliko spustijo z vajeti že v četrtem razredu, tudi če ocene padejo, da se nauči postaviti na svoje noge, kot pa da se to zgodi v devetem razredu, ko potrebuje točke za naprej. Takrat se lahko otrok izgubi, pojavijo se težave s samopodobo, puberteta prinese dodatne izzive, nato pa se lahko razvijejo še resnejše stiske.

Čeprav bi morda lahko ocenili. Koliko otrok po vašem mnenju v šoli dejansko potrebuje pomoč, pa je ne dobi in zakaj je ne dobi?

To bi tudi sama rada vedela. Lahko pa povem, da so čakalne dobe za pomoč zelo dolge. Prav zato je projekt Od Alje do Žana usmerjen v opolnomočenje učiteljev in otrok, da si pomagajo med seboj. Izhajamo iz dejstva, da nekoč ni bilo psihiatrov, psihologov ali pedopsihiatrov, pa so ljudje kljub temu odrasli in si znali pomagati. Pomembno vlogo so imeli vrstniki, pa tudi babice, dedki, tete in strici. Pogovarjali so se in si stali ob strani. To želimo spodbuditi tudi danes.

Koliko otrok potrebuje pomoč, je težko natančno oceniti. So dnevi, ko pomoč potrebuje tudi tisti, ki je sicer ne potrebuje. Vedno pa pravim, ko otrok potrka na moja vrata, odložim papirje in ga poslušam. Vprašam ga, naj pove. Priznam, v zadnjih dneh, ko sem bila res zasedena, sem kdaj prosila, naj pride kasneje. A vedno se dogovorimo za termin, ker je človek pomembnejši od papirja. Koliko takih otrok je, pa je res težko reči.

Ali osnovna šola v Sloveniji danes glede na število zaposlenih in razmere zmore nositi breme duševnih stisk otrok?

Ne. Premalo je svetovalnih delavcev, normativi so prenizki. Premalo je tudi učiteljev. Potrebovali bi jih več, hkrati pa bi morali biti bolje usposobljeni že ob prihodu v šolo. Izobraževanje šele po zaposlitvi je prepozno. Učitelj mora ta znanja prinesti s seboj v razred.

Kako obremenjeni ste šolski svetovalni delavci?

Lahko bi delali 24 ur na dan, vse dni v tednu, kot je včeraj dejala predsednica*. Obstajajo obdobja, ko je obremenitev večja, in obdobja, ko je manjša. September je bil včasih nekoliko mirnejši, čeprav zadnji dve leti ni več tako. Nato pa se z začetkom ocenjevanja obremenitev poveča. Po novem letu, ob konferencah, pa še posebej.

Se to pozna, ker so takrat otroci bolj obremenjeni in stiske pridejo na dan?

Stiske pridejo na dan. Pritisk je doma, verjetno ne pri vseh, pa tudi med vrstniki. Vmes so še treningi in različna tekmovanja. Proti koncu leta pridejo še birme in obhajila. Vse skupaj se nabere v eno zmes, zaradi katere so otroci bolj obremenjeni in so stiske večje. Vsak otrok reagira po svoje. Nekateri se zaprejo, drugi krčijo, nekateri se tepejo, izzivajo, nekateri ne hodijo v šolo ali ne pišejo nalog. Vsak se odziva na svoj način.

Koliko je v takšnih razmerah pomembna šola in koliko lahko dejansko pomaga otroku? Če bi imeli čarobno palčico, kaj bi bila rešitev?

Rekla bi tako. Vsaka osnovna šola, ne glede na to, ali je podružnična ali matična, bi morala imeti tim svetovalnih delavcev. To so različni profili, na primer psiholog, pedagog, socialni delavec in še kdo. Če so trije v timu, si delo lahko porazdelijo. Za šolo do približno 300 otrok bi bili za obvladovanje dovolj trije taki strokovnjaki. Pri večjih šolah pa je to že težje.

Težava je, da otroke usmerjamo naprej, a potem čakajo tudi po eno leto. Mi pa imamo te otroke vsak dan po osem ur. Imamo tudi takšne, ki pomoč potrebujejo vsako uro. Dobro bi bilo, da je vedno nekdo prisoten, ki lahko svetuje, nekdo z znanjem. Tudi če nima vseh strokovnih znanj, je pomembno, da je empatičen, sočuten in da zna poslušati. To je umetnost.

Včasih smo imeli dežurne učitelje za nemirne učence. Danes bi potrebovali nekoga za učence, ki potrebujejo pogovor. In to vsako uro. Stiska je zdaj. Ne čez eno leto, ne čez dve šolski uri in ne šele med odmorom. Če se na stisko odzovemo takrat, je ne odpravimo v celoti, jo pa omilimo in jo lažje rešujemo.

Tudi sami se kot svetovalni delavci sprašujemo, kaj še lahko naredimo kot šola. Otrok je pri nas, mi pa kličemo Center za duševno zdravje otrok in mladostnikov, v Ljubljano, in dobimo termin čez več mesecev. Vprašanje je, kaj bo do takrat. Tudi mi smo omejeni z znanjem, zato pogosto delujemo po zdravi kmečki pameti.

Kakšna je realnost v Sloveniji glede svetovalnih delavk? Ve ste na šoli tri …

Tako je. Smo tri, vendar sem jaz nadstandard. Že vsa leta sem nadstandard in me plačuje občina. Normativ je, da na 20 oddelkov pripada ena svetovalna delavka. Mi imamo 33 oddelkov, tako da je jasno, koliko nas dejansko pripada po normativu.

Po covidu velja, da za šole z več kot 600 učenci pripada še dodatnih 60 odstotkov svetovalne delavke. V praksi pa je veliko odvisno od ustanovitelja. Od občine je torej odvisno, koliko nadstandarda bo namenila šolam in s tem otrokom. Nekatere občine imajo več posluha, druge manj, nekatere ga sploh nimajo.

Če je občina naklonjena, se da zagotoviti več. Ko sem sama začela delati, me je občina financirala v celoti, poleg tega še 25 odstotkov psihologinje in 25 odstotkov pedagoginje. Ko sta se obe upokojili, smo te deleže izgubili. Poskušali smo se pogovarjati, a nismo bili uslišani, ker vedno dobimo odgovor, da sem že jaz nadstandard.

Glede na to, kakšno strukturo učencev imamo, bi potrebovali več ljudi. To je realnost. Ministrstvo je postavilo normative, z njimi smo se pogovarjali in uspeli doseči vsaj dodatno kvoto nad 600 učencev. Pri občinah pa je vse odvisno od tega, kdo vodi in kakšne so prioritete. Če govorimo o otrocih, ki imajo težave, mora nekaj narediti tudi država. 

Se vam zdi, da starši in družba preveč pričakujejo od šole?

To je zelo splošno vprašanje. Ne moremo reči, da vsi. So starši, ki od šole veliko pričakujejo, so takšni, ki ji zelo zaupajo, in tudi takšni, ki z njo dobro sodelujejo. Gre za različne skupine. Je pa res, da obstaja skupina staršev, ki ima velika pričakovanja. Prav zato si želimo, da bi ti starši prihajali v šolo, da bi se pogovarjali in da bi se vsi skupaj izobraževali, da bi lahko delovali usklajeno.

Lani sem naredila korak, za katerega ne vem, ali ga je že kdo. Povezala sem se z nogometnim klubom Nova Gorica. S predsednikom sva se dogovorila, ker smo imeli težave, da so se otroci po tekmah pretepali v šoli in reševali stvari iz igre, kdo je podal, kdo ni, kdo je dal gol in kdo ni branil. Tega je bilo veliko. Zato sem rekla, da je dovolj. Starši ne morejo priti v šolo in reševati teh situacij. Staršem sem poslala soglasje, da se lahko povežem s trenerjem. Predsednik je prišel v šolo, dogovorili smo se, da se ob težavah takoj odzovemo. Lani smo imeli zaradi tega mir. To je dober primer sodelovanja med institucijami in klubi.

Tudi trener je pomembna oseba. Zelo pomembna. Moral bi znati reagirati po tekmi, pomiriti strasti in delovati tudi vzgojno. Pred kratkim sem imela primer, ko sem otroka opozorila zaradi simuliranja na tekmi. Rekla sem mu, da v šoli tega ne bo počel. Če bi bilo treba, bi se obrnila tudi na trenerja. Tudi športni trenerji imajo vpliv in odgovornost.

Pomembna je širša skupnost. Ne nekdo od drugod, ampak mi tukaj. Pomembno je, da delujemo skupaj.

*Predsednica države je bila na obisku na šoli v sklopu projekta od Alje do Žana. Več o tem, kaj je zaupala učencem TUKAJ.

V aprilu je Baby Center v Termah Olimia pripravil dogodek Hura! Nosečka, največji BABY SHOWER v Sloveniji, ki je na enem mestu združil skoraj 300 bodočih mamic, partnerjev in prijateljic. Dogodek je znova pokazal, da si bodoči starši danes ne želijo le seznama stvari za prihod dojenčka, temveč predvsem zanesljive informacije, strokovno podporo in občutek, da na tej poti niso sami. V Sloveniji se vsako leto rodi več kot 16.800 otrok, kar pomeni približno 46 novih družin vsak dan. Z vsakim novim začetkom pridejo tudi vprašanja, dvomi in pričakovanja. Prav tukaj je Hura! Nosečka ponudila tisto, kar bodoči starši najbolj potrebujejo: oporo, razumevanje in konkretne odgovore.

Predavanja so odpirala teme o porodu, dojenju, odnosih in prvih mesecih z dojenčkom na topel, realen in zelo človeški način. Veliko pozornosti je pritegnilo tudi predavanje antropologa Dana Podjeda o ravnotežju med tehnologijo in bližino ter pomenu pogleda in dotika v času digitalne preobrazbe. Veliko zanimanja je bilo tudi za praktične vsebine: od izbire avtosedeža in vozička do baby handlinga, prve pomoči, hypnobirthinga, prehrane dojenčka, porodnih afirmacij in izdelave poporodnega načrta. Poseben pečat dogodku so dali še sprostitveni trenutki, kot je bila večerna zvočna kopel z gongi, ki je ustvarila pravi baby shower občutek. »Babycentrov Baby Shower je ultimativna zmes znanja in praktičnih veščin za porod in starševstvo. To ni navadno izobraževanje, ampak priložnost, da združiš prijetno s koristnim,« je povedala diplomirana babica Maja Koprivnikar.

Hura! Nosečka je tako znova dokazala, da Baby Center ni le destinacija za nakup vsega, kar potrebujemo za prihod novega družinskega člana, temveč predvsem močan steber podpore bodočim staršem.

Če ste dogodek zamudili, nič hudega:  številne strokovnjake lahko spremljate tudi v sklopu brezplačnih spletnih seminarjev Hura! Znanje, ki potekajo vsak drugi torek. Za dodatne ugodnosti pa je na voljo tudi aktualna knjižica Hura! Nosečka s kuponi in popusti za vse pomembne nakupe v času nosečnosti in prvih mesecev z dojenčkom.

Baby Center je zvest sopotnik staršev že več kot 30 let. Oblikovali so tri produktne linije – BC baby, BC play in BC style – in kupcem na pregleden način približali ponudbo, ki je na enem mestu ne boste našli nikjer drugje. Z veliko mero odgovornosti, izkušenj in strokovnosti se posvečajo celoviti ponudbi na enem mestu, poskrbijo za učinkovito ter skrbno svetovanjevse od časa nosečnosti pa do obdobja, ko otroci prestopijo prag zgodnjih najstniških let. Baby Center ostaja prva izbira otrok in staršev. Postavlja jih v osrčje svojega delovanja in z njimi tke zaupanja vredne vezi, vse od vesele novice, da prihaja dojenček, pa do priložnostnih nakupov, ko iščete darilo za rojstni dan. Brezplačni Klub Baby Center združuje že skoraj pol milijona uporabnikov, ki so deležni posebnih klubskih ugodnosti. Izkoristite jih lahko v kar 50 trgovinah Baby Center po Sloveniji ter v spletni trgovini babycenter.si.

Kot pojasnjujejo na vstopni strani projekta od Alje do Žana, se v Sloveniji vedno več otrok in mladostnikov sooča z resnimi duševnimi stiskami, kot so anksioznost, depresija in občutki osamljenosti: “Raziskave kažejo, da je kar 17 % mladostnikov razmišljalo o samomoru, 28 % pa poroča o psihosomatskih težavah, kot so nespečnost, glavoboli in stalen stres. Duševne težave se pogosto začenjajo že v osnovni šoli, a le redki otroci dobijo pravočasno podporo.*” 

Šolski sistemi, ki so pogosto preobremenjeni z administrativnimi zahtevami in obsežno učno snovjo, po njihovem opisu nimajo dovolj virov in časa za sistematično obravnavo teh izzivov: “Še huje, povprečna čakalna doba za obisk pri strokovnjaku za duševno zdravje presega dve leti, kar pušča otroke brez potrebne pomoči v ključnih trenutkih njihovega razvoja.”

Projekt opisujejo kot gibanje za šole, kjer so čustva, odnosi in sodelovanje enako pomembni kot učne ure, ter kot prostor, kjer vsak otrok najde svoj glas in podporo, ko jo potrebuje. Pod vodstvom treh partnerjev – Fundacije Alma, Slovenske filantropije in Zveze Anite Ogulin – ZPM – ga že izvajajo na desetih osnovnih šolah.

“S projektom “Od Alje do Žana” želimo dokazati, da z majhnimi koraki – pogovori, čuječnostjo in empatijo – lahko ustvarimo velike spremembe v življenju otrok, staršev in učiteljev,” opisujejo. 

To želijo pri projektu doseči s celostnim pristopom, ki temelji na sodelovanju ter izmenjavi znanj in izkušenj.

Pomembno je tudi vključevanje staršev

Med osrednjimi ukrepi je usposabljanje učiteljev in svetovalnih delavcev. V okviru tega potekajo delavnice za čuječnost, prepoznavanje stisk in gradnjo odnosov, hkrati pa učitelji dobijo podporo pri uvajanju novih pristopov v razrede.

Pomemben del projekta je tudi vključevanje staršev. Organizirajo se sestanki in delavnice, na katerih starši postajajo aktivni partnerji pri reševanju težav, obenem pa projekt spodbuja odprt dialog med šolo in starši.

Ena od komponent je tudi vrstniška podpora in prostovoljstvo. Spodbujajo vrstniško mentorstvo ter aktivnosti, v katerih otroci pomagajo drugim otrokom, in s tem krepijo pozitivne zglede sodelovanja ter solidarnosti med mladimi.

Projekt vključuje tudi povezovanje šol z lokalnim okoljem. Poudarek je na sodelovanju z organizacijami, prostovoljci in podjetji ter na vzpostavljanju mreže, ki podpira šole in otroke tudi zunaj učilnic.

Za projektom stoji Fundacija predsednice Nataše Pirc Musar – Ustanova Alma, snuje dobro. Posvečena je konkretni pomoči mladim in starejšim z izobraževanji in prostovoljstvom ter povezuje šole, domove za starejše in lokalne skupnosti s ciljem graditi boljši jutri za vse generacije. 

Predsednica iskrena in odkrita z osnovnošolci

V okviru projekta je predsednica republike Nataša Pirc Musar obiskala tudi eno od osnovnih šol, ki se je priključila pobudi, Osnovno šolo Milojke Štrukelj, kjer se je srečala z učenci in z njimi odkrito poklepetala tudi o njenem času v šoli. Že ob njenem prihodu v šolo smo lahko hitro opazili, kako dobro se počuti med otroki, hkrati pa se v izjavah otrok po obisku predsednice vidi, kako hitro so jo ti sprejeli.

Eden od učencev jo je vprašal, kaj si je kot otrok želela postati v življenju: “Dva poklica sem si želela. Eden je bil zdravnica, želela sem si postati pediatrinja. Že ko sem bila majhna, sem govorila, da bom zdravila otroke. Druga strast, ki me je prijela malce kasneje, v sedmem, osmem razredu, je bila, da bom pilotka. No, in nisem ne pilotka ne zdravnica. Zakaj nisem postala zdravnica? Ker sem ugotovila, da precej slabo prenašam kri. Za pilota je bil razlog bolj zdravstveni. Ko greš na šolanje za pilote, za tista večja letala, ne smeš imeti dioptrije … Po srednji šoli sem šla študirat pravo … In morda se danes ne zavedate, koliko let študija vas čaka, jaz sem študirala 21 let, do doktorata. Dolga je pot. Veliko časa preživimo v šolskih klopeh in ob knjigah, ampak ni nič narobe. Vse, kar gre v vaše glave, bo tam ostalo. Nihče vam tega ne bo mogel nikoli več vzeti iz vaših prečudovitih, pametnih glav.”

Otrokom je zaupala tudi vse poklice, ki jih je opravljala do tega trenutka. Otroke je sodeč po izjavah, ki sojih zapisali po obisku najbolj presenetila prav njena prva služba, ko je še kot najstnica med poletjem delala v tovarni ETA v Kamniku, kjer je polnila kozarce s kumaricami: “Imela sem porezane vse roke. To so bili kozarci, ki so imeli kakšne odkrušene robove … “

Med drugim je otrokom priznala, da ni bila miren otrok, ki bi tiho sedela v klopeh, ampak je bila kar živa in si v osnovni šoli med drugim prisvojila celo ukor. S skupino deklet so namreč fanta, ki jim je ves čas nagajal, zaklenile v stranišče: “Tako bom rekla. Kakšno lumparijo je v življenju treba ušpičiti. Da boste razumeli, kaj življenje je, je treba kdaj pod streho spraviti kakšno neumnost. Ne veliko neumnost. Ampak neumnosti so del življejnja, na katerih se lahko veliko tudi naučimo.”

Otrokom je povedala tudi, da imajo težave in stiske vsi, tudi sama: “Če jih držiš v sebi, je mnogo težje. Zaupajte jih prijateljem. Če so hude, seveda tudi strokovnjakom. In projekt od Alje do Žana je točno to. Izobražujemo učitelje, da vam bodo znali pomagati. In medsebojna pomoč, solidarnost, spoštovanje. To so stvari in vrednote, ki krepijo našo skupnost. Eno stvar vam bom za konec še odkrito povedala. Nikoli vas ne bodo imeli radi vsi. Tudi mene kot predsednico nimajo vsi radi. Politiki veste, eni smo bolj levo, eni bolj v desno. Jaz sem liberalka, sem bolj v levo in me desni nimajo najbolj radi. A se vseeno trudim. Za dobrobit vseh. To je moje poslanstvo. Nikoli vas ne bodo imeli vsi radi. Prijatelje boste vedno lahko prešteli samo na prste ene roke. Mogoče boste imeli dva najboljša prijatelja v življenju. Ampak to ne pomeni, da ne spoštujete vseh ostalih okrog vas. S prijatelji se boste družili več. S tistimi, ki niso vaši prijatelji, si vseeno zaslužijo, da jim rečete dober dan in jih kdaj tudi vprašate, kako so. Imejte se radi. Ne sovražite nikogar. Na tem svetu ste zato, da ljubite. Ne zato, da sovražite. To je rekel Sokrat, ne jaz.”

*Jeriček Klanšček, 2018, Jeriček Klanšček idr., 2019, Lavrič idr., 2021

Eno od takšnih je tudi ime Živa, pri katerem si zlahka predstavljamo živahno deklico, ki rada ušpiči kakšno vragolijo. 

Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (Surs) v Sloveniji živi 2.691 deklic in žensk z imenom Živa. Ime je v zadnjem času zelo priljubljeno, med vsemi ženskimi imeni se uvršča že na 103. mesto, med vsemi imeni pa na 197. mesto.

Ime boginje, ki je med imeni za novorojenke na 44. mestu

To lepo ime, ki je pripadalo slovanski boginji rodnosti, se je začelo pogosteje pojavljati v zadnjih desetletjih. V obdobju med letoma 1971 in 1980 smo v Sloveniji zabeležili 127 novorojenk z imenom Živa, v naslednjem desetletju 300, med letoma 1991 in 2000 pa 319. Največ deklic s tem imenom smo v Sloveniji evidentirali med letoma 2001 in 2010, in sicer 978, v obdobju od leta 2011 do 2024 pa 894.

Med letoma 1941 in 1950 sej je rodilo samo 25 novorojenk s tem imenom, v naslednjem desetletju 24, za nekatera obdobja zaradi statistične zaupnosti natančni podatki niso prikazani.

Ime je po pogostosti najvišje uvrščeno v osrednjeslovenski statistični regiji, kjer je na 67. mestu. Med manj razširjenimi pa je v goriški regiji, kjer je na 184. mestu.

Leta 2024 se je ime uvrstilo na 44. mesto med najpogostejšimi imeni novorojenk, mesto si deli z imenom Nina. V tem letu se je rodilo 40 novorojenk z imenom Živa. 

Ime Živa izhaja iz pridevnika živ, ki pomeni živahen, razposajen, poln življenja ter sposoben rasti in razvoja. Povezuje se z vitalnostjo, energijo in življenjsko močjo. V slovanski mitologiji pa označuje tudi boginjo rodovitnosti.

Preberite še: Dve imeni za fantke, ki sta osvojili slovenske starše

“Iz socialnopedagoškega pogleda lahko hobbyhorsing vrednotimo kot dejavnost, ki mladostnikom nudi varno zavetje v svetu, ki od otrok zahteva vse hitrejše odraščanje,” pravi Alja Mahkovic, prof. mag. soc. ped. Dodaja, da hobbyhorsing vzpostavlja okolje za aktivno druženje, stran od ekranov, kjer je “biti otroški” popolnoma normalna izbira “in pomeni povezano skupnost za medsebojno podporo, ki hkrati deluje kot zaščitni dejavnik pred digitalno preobremenjenostjo.”

Festival za ljubitelje živali bo 31. maja na Trgu Edvarda Kardelja 1 v Novi Gorici. V Primeru slabega vremena bomo dogodek premaknili na 14. junij.

Kmalu bomo priča že peti tekmi

Zgodovinski mejnik v razvoju hobbyhorsinga v Sloveniji sega v leto 2024, ko je prav Nova Gorica na Žurnalovem Festivalu za ljubitelje živali gostila Hobbyhorsing Slovenija. Ustanoviteljica Raša Böhm Vidmar je namreč organizirala prvo tekmo v preskakovanju ovir, ki so se je udeležili tekmovalci iz cele Slovenije. Letos bo na novogoriškem festivalu izvedena že 5. tekma Hobbyhorsing Slovenija, tokrat še v večjem obsegu, saj se zaradi atraktivnosti in vedno večje priljubljenosti tega športa, pričakuje več kot sto tekmovalcev, ki letos prihajajo tudi iz sosednjih držav.

“Poleg najbolj priljubljene discipline, to je parkour z ovirami, se bodo tekmovalci pomerili tudi v preskoku najvišje ovire in zasledovali aktualen slovenski rekord, ki znaša kar 132 centimetrov,” pojasnjuje Raša.
Na parkourju se bodo tekmovalke in tekmovalci zvrstili v petih težavnostnih razredih z ovirami višine od 20 cm do 90 cm. Poleg pravega gibanja je pomemben čas in natančnost, ki ga predstavljata tako pravilno zaporedje premaganih ovir kot uspešen preskok. Podeljenih bo 20 rozet in najprestižnejša lenta.

“Hobbyhorsing je za naju vedno bil nekaj posebnega, ker sva že od majhnega bili navdušeni nad konji ter ustvarjanjem. Kot majhni punčki sva se doma igrali s konjički. Ko sva odrasli, hobbyhorsing še ni bil tako popularen, a kmalu so se organizirale prve delavnice in tekma. Hkrati naju je navdušilo šivanje svojih hobbyhorsev. Danes se še vedno sproščava v tem in uživava s prijateljicami,” sta povedali petnajstletni Ana in Sofija.

“Hobbyhorsing nama pomeni sprostitev v naravi. Čas popestriva s preskakovanjem ovir in s skupnim druženjem. Lahko bi rekli, da naju hobbyhorsing povezuje na še eni skupni dogodivščini, saj je poleg gibanja na svežem zraku, zabavno tudi izdelovanje frizur, izdelovanje naušnikov in različne postavitve poligonov za igro,” pa pravita Iza in Tisa, stari enajst in osem let.

Sreča otroka je pomembnejša od mnenja neznancev

“Hobbyhorsing Slovenija na tokratnem srečanju poudarja pomen samega druženja, sklepanja novih prijateljstev in utrjevanja veljave, da je hobbyhorsing skupnost izjemno podporna in prijazna,” pravi Raša in opominja, da je hobbyhorsing v širši javnosti včasih tarča posmeha, kar je pogosta usoda novitet.

Vendar se po njenem mnenju prav tu skriva največja pedagoška vrednost, saj otrok, ki vztraja pri svojem hobiju kljub morebitnim opazkam, gradi neverjetno notranjo moč: “Uči se, da je njegova sreča pomembnejša od mnenja neznancev (na intrnetu). To je popotnica za življenje, ki mu jo težko da katera koli druga aktivnost.”

Raša je sicer po izobrazbi arhitektka in pri hobbyhorsingu jo je pritegnila prav njegova ustvarjalna in povezovalna plat. Udeleženci tekme, kot tudi obiskovalci letošnjega festivala, se boste lahko tako družili na predstavitvah različnih disciplin in ustvarjalnih delavnic. Ogledati in preizkusiti bo možno npr. hobby horse dresuro in kasaštvo, ki vam ga bodo predstavile hobby horse vzornice oziroma dekleta, ki obiskujejo Rašine delavnice tekom celega leta. Posebej za festival je Raša oblikovala različne ustvarjalne sete in po metodi naredi-sam boste na delavnicah lahko izdelali pestro paleto izdelkov: od lovilca sanj v obliki podkve, do konjičkaste ogrlice in mini hobby horse konja za svinčnik.

Vsekakor bo festival ponudil veliko zanimivega in ni odveč poudarek ter povabilo, da priložnosti ni za zamuditi in omenjenega izkusiti v živo. Na tekmo in delavnice, se lahko prijavite do 16. 5. 2026 oz. do zasedbe mest, preko povezave: https://forms.gle/rUBVMJctFod2pzmj9

Za tiste, ki bodo žal zamudili Festival za ljubitelje živali pa si želijo odkriti čare hobbyhorsinga, še podatek, da v Ljubljani potekajo delavnice čez celo leto (tudi poleti). Na 1,5 urne ljubljanske delavnice redno prihajajo celo iz bolj oddaljenih krajev kot so Maribor, Trbovlje in Kranjska Gora. Za 4-urno pregledno delavnico se odločajo tudi iz sosednje Hrvaške, kjer pogrešajo podobno ponudbo kot je povedala mama 12-letne udeleženke iz Zagreba in dodala: »Hčerki je bilo na delavnici odlično, bila je polna zgodb in vtisov, čas ji je zelo hitro minil.«

Več o delavnicah, tudi ustvarjalnih, kjer boste izdela svojega hobby horse konja in dodatke zanj najdete na: https://hobbyhorse.world/zabava-sport/ “Hvala za lepo delavnico, marsikaj novega smo se naučili na prijeten, izkustven način. Zelo smo se zabavali, predvsem pri čiščenju kakcev. Pa to, da tako luštno igračo nesejo s seboj domov, je ekstra,” je po delavnici zapisal eden od staršev. V primeru dodatnih vprašanj lahko pišete Raši na rasa@hobbyhorsing.si

“Zaradi neverjetne povezanosti s človekom, se konje pogosto uporablja v terapevtske namene, saj delujejo pomirjujoče in pomagajo graditi samozavest. Zato Hobbyhorsing Slovenija obiskuje tudi vrtce in osnovne šole, kjer na zabaven in ustvarjalen način predstavlja čudoviti svet konj ter pripravlja otroke na srečanje s pravimi konji na varen in sproščen način,” še opisuje Raša.

Na delavnicah otroci izvejo veliko zanimivosti o konjih, prisluhnejo zvenu pravih konjskih podkev, konje nahranijo, počešejo in jih zajahajo. S hobby horse konji na palici preskakujejo poligon z ovirami. Vsak otrok tudi izdela prav posebnega konjička, da se  igra in razvoj empatije nadaljuje tudi doma.

“Privlačnost hobbyhorsinga je v edinstveni kombinaciji fizične aktivnosti, kreativnosti in dostopnosti. Svojega konja imaš lahko ves čas ob sebi, brez visokih stroškov oskrbe, opreme ali najema boksa. To mladim omogoča, da trenirajo dresuro in preskakovanje ovir kjerkoli – na domačem dvorišču, v parku ali v športni dvorani,” še opisuje Raša.

Napačno pa je po njenih besedah prepričanje, da hobbyhorsing nadomešča stik s pravimi živalmi. “Statistike in praksa kažejo, da večina tistih, ki se ukvarja s hobbyhorsingom, tudi redno ali občasno jaha prave konje. Hobbyhorsing zanje predstavlja vstopno točko v svet konjeništva ali pa dopolnitev treningov, ko niso v hlevu. Gre za skupnost, ki konje preprosto obožuje,” pravi. Za njih je Raša izdelala interaktivni konjeniški zemljevid, ki na enem mestu združuje slovenske ranče, jahalne šole in klube. Če bi se želeli pridružiti pišite na urednistvo@konjeniski-zemljevid.si da bi skupaj povezali slovensko konjeništvo v celoto.

Še pred nekaj desetletji so bile matere po 40. letu pogosto stigmatizirane, danes pa mamice, ki rodijo po 40. letu niso več redkost.

Sodeč po raziskavi, ki so jo objavili v reviji Population and Development Review, imajo otroci mater, starejših od 40 let, lahko določene prednosti v poznejšem življenju. Znanstveniki z Max Planck Institute for Demographic Research in London School of Economics so analizirali 1,5 milijona ljudi, rojenih na Švedskem med letoma 1960 in 1991.

Kakšne so bile ugotovitve?

Ugotovili so, da so otroci mater, ki so rodile po 40. letu, v povprečju višji, bolj izobraženi in dosegajo boljše rezultate na standardiziranih testih v primerjavi z otroki mlajših mater.

Avtorji so primerjali brate in sestre z istimi starši ter starost matere povezali z drugimi dejavniki, kot so telesna višina, telesna pripravljenost, šolske ocene in stopnja izobrazbe. Ugotovili so, da so otroci, rojeni kasneje, dosegali boljše rezultate na vseh področjih kot tisti, ki so bili rojeni prej.

“S primerjavo bratov in sester, ki so odraščali v isti družini, smo lahko določili pomen starosti matere v tistem času ter upoštevali tudi druge dejavnike, ki bi lahko vplivali na rezultate,” je pojasnil avtor raziskave Kieron Barclay. Raziskovalci so ocenili, da lahko koristi za otroka, če je rojen materi po 40. letu, celo presegajo tveganja.

“Kasnejše materinstvo je lahko zaželeno z vidika življenjskega poteka ženske in koristno za otroka, zlasti v okoliščinah, ko se družbeno-ekonomski položaj skozi čas izboljšujejo,” so zapisali v študiji.

Preberite še: Ljubko ime za fantke, ki je zasedlo že 37. mesto

Po ugotovitvah raziskave dajejo lahko starši v štiridesetih letih lažje poudarek izobraževanju, kar lahko vpliva na večjo osredotočenost otrok na učenje in šolski uspeh. Raziskovalci natančnega vzroka za ugotovljene razlike še niso potrdili, menijo pa, da imajo lahko pomembno vlogo tudi izboljšani zdravstveni in družbeni pogoji.

Kot smo že pisali, se po podatkih Statističnega urada RS (SURS) iz tabele starostno specifičnih stopenj splošne rodnosti za obdobje 1975–2024 v Sloveniji jasno kaže dolgoročni trend: ženske rojevajo vse pozneje, splošna in celotna stopnja rodnosti pa ostajata nizki.