6 stvari, ki otroke skrbijo, starši pa se tega ne zavedajo

Starševstvo je postalo vse težje delo, še posebej ker se stopnja anksioznosti nenehno povečuje, tudi med najmlajšimi otroki.

Ko otrok doživlja skrbi, ki ne izginejo, se starši počutijo preobremenjeni in izgubljeni. Nadvse si želijo izboljšati stanje, vendar ne vedo, kako. Prvi korak je razumeti, kaj so te skrbi.

Tukaj je šest stvari, ki otroke najbolj skrbijo, česar se mnogi starši niti ne zavedajo:

1. Družbena dinamika

Ko otroci odraščajo in začnejo ugotavljati, kdo so,jih začne skrbeti mnenje njihovih prijateljev. Želijo se vklopiti in biti všečni. 

Ko so otroci drugačni od svojih vrstnikov, bodisi zaradi videza, interesov, kulturnega ozadja, rase ali katerega koli drugega vidika svoje identitete, jih to lahko skrbi, saj pogosto postanejo tarča ustrahovanja ali zbadanja.

2. Družbena omrežja

Dodajanje družbenih omrežij k tej mešanici še poveča skrbi otrok glede socialne dinamike in negativno vpliva na njihovo samozavest. Otroci bodo primerjali svoje življenje s tem, kar objavljajo ne le njihovi prijatelji ampak tudi popolni neznanci.

Ko otroci uporabljajo družbena omrežja brez nadzora, se njihova tesnoba poveča. Vidijo življenja drugih ljudi na spletu in se jim kar naenkrat lahko zazdi njihovo življenje slabo. 

3. Velike spremembe ali motnje v življenju

Selitev v novo hišo ali novo šolo je za otroke lahko vznemirljiva in strašljiva. Čeprav naj bi bila sprememba dobra stvar, imajo lahko občutek, da nekaj izgubljajo, preden lahko vidijo prednosti spremembe.

Na primer, preden se lahko veselijo novega bratca ali sestrice, so lahko žalostni, ker niso več edini otrok. Nekatere spremembe so preprosto težke in imajo malo prednosti – na primer, če se eden od staršev odseli ali prijatelj zamenja šolo.

4. Natrpan urnik

V družinah, kjer imajo akademski in izvenšolski programi prednost od jutra do večera, je malo prostora za sprostitev. In ko otroci nimajo nestrukturiranega časa za počitek, so izpostavljeni tveganju za razvoj kroničnega stresa.

Poskrbite, da imajo vaši otroci dovolj prostega časa za igro. Tako se učijo, obdelujejo čustva in razumejo, kaj se dogaja okoli njih.

5. Nedoslednost

Stvari ne morajo biti vedno enake, vendar lahko nenehne spremembe običajnega vsakdana povzročijo nelagodje pri otrocih. Enako velja, ko otrok prejema nasprotujoče si signale od vseh odraslih ali ko se pravila in pričakovanja spreminjajo iz dneva v dan.

6. Travma

Travma lahko pri otroku povzroči občutek uničenosti, strahu ali bolečine, zato se težko pomiri. Travma sproži stresni odziv njegovega telesa. To ga naredi zelo pozornega in nezmožnega, da bi se sprostil, nenehno pa se boji za svojo varnost.

Tudi majhni incidenti lahko zamajejo otrokov občutek varnosti. Ugriz psa, prometna nesreča ali priča poškodbi nekoga drugega lahko globoko vplivajo na otroka. Kasneje lahko vidi nekaj, kar ga spomni na dogodek, in se ponovno prestraši.

Kako pomagati otroku

Obstaja veliko praktičnih strategij za obvladovanje intenzivnih čustev. Ključno je, da otroka naučite teh veščin v mirnih trenutkih – še preden se pojavijo stresne situacije.

1. Poimenovanje čustev

Naučite otroke, kako obvladovati čustva, tako da poimenujejo, kar čutijo. Pojasnite jim, da se skrbi rade skrivajo v temi in se kopičijo, ter da jim bo pomagalo, če jih bodo glasno delili z vami ali bratom ali sestro ali prijateljem.

2. Globoko dihanje

Vzpostavite navado, da pred spanjem s svojim otrokom trikrat globoko vdihnete. Naj položi roko na trebuh in občuti, kako ga dih napolni “kot balon”. Sledite njegovi roki z vsakim dihom: prst navzgor, vdih, prst navzdol, izdih, in ponovite.

3. Pozitivne besede

Spodbujajte otroka, naj si v trenutkih, ko je zaskrbljen reče: “Zmorem” ali pa “Trenutno se počutim tako, vendar vem, da bodo tudi najhujša čustva minila” ali “Samo zato, ker si predstavljam nekaj slabega, še ne pomeni, da se bo to tudi zgodilo“.

4. Načrtujte čas za skrbi

Če se otrok večkrat znajde v položaju, ko se počuti nemočen ali doživi napad tesnobe, določite časovni interval, ko lahko izrazi te občutke. Otroku lahko predlagate, da bosta določila nek časovni interval – na primer 15 minut – znotraj katerega bo lahko razmišljal o vsem, kričal v blazino ali se pogovarjal z vami.