Do konca šolskega leta nas ločita le še dobra dva meseca. A tudi če se šolsko leto približuje koncu, to še ni čas za obup. Pred učenci sta še dobra dva meseca pouka, v katerih imajo možnost pisnih in ustnih preverjanj znanja, s katerimi lahko popravijo eno ali več slabih ocen.

Trezna analiza ocen: Brez panike
Prvi korak je sprejeti realnost. Obžalovanje ali zanikanje težav ne prinašata rešitev. Učenci naj si vzamejo čas, objektivno pregledajo ocene in sprejmejo stanje. Namen prvega polletja je prav v tem, da razkrije šibke točke, njihovo prepoznavanje pa je nujna osnova za načrt izboljšanja.

Koliko je težava obsežna
Pomembno je tudi število slabih ocen. Če gre za en predmet, zadostuje dodatnih nekaj ur učenja na teden. Če pa je takih predmetov več, je potrebna celovita reorganizacija časa. Učenje mora biti načrtovano sistematično, da noben predmet ne ostane zapostavljen.

Dvojni pristop: nadoknaditi preteklost in slediti sedanjosti
Največja napaka drugega polletja je, da se učenec, ki mora popravljati negativne ocene, osredotoči le na staro snov in zanemari novo. Učenje mora potekati vzporedno. Med tednom naj sledi rednemu pouku in nalogam, ob koncu tedna pa naj se posveti nadoknaditvi zaostankov. To seveda velja le za popravljanje negativnih ocen.

Posebna pozornost zahtevnim predmetom
Matematika, fizika ali jeziki pogosto predstavljajo največji izziv. Mehansko ponavljanje ne pomaga. Ključno je poiskati konkretno težavo, na primer nerazumljeno enačbo ali pravilo, ter jo obdelati z vajami od osnov naprej. In delati vaje, da se snov utrdi.

Aktivno učenje namesto pasivnega branja
Ob pomanjkanju časa pasivno branje ni učinkovito. Učinkovitejši so aktivni pristopi, kot so miselni vzorci, zapiski in kartice za ponavljanje ter seveda delanje vaj. Pomaga tudi razlaga snovi na glas, saj pokaže, ali učenec snov res razume.

Ohraniti dobre ocene
Osredotočenost le na slabe ocene lahko vodi v poslabšanje dobrih. Redno ponavljanje in sodelovanje pri pouku pomagata ohranjati višje ocene, ki pomembno vplivajo na skupno povprečje.

Ponovna vzpostavitev odnosa z učitelji
Učitelj ni nasprotnik, temveč tisti, ki na koncu odloča o uspehu. Pasivnost ali nezainteresiranost lahko poslabšata vtis. Aktivno sodelovanje, postavljanje vprašanj in prizadevanje pa učitelji praviloma prepoznajo in upoštevajo.

Pobuda in prostovoljno sodelovanje
Priložnosti za izboljšanje ocen je proti koncu leta vse manj. Čakanje na nepričakovano preverjanje povečuje stres. Smiselno je, da se učenec sam javi za ocenjevanje, saj se lahko bolje pripravi in pokaže odgovornost.

Iskanje pomoči, kadar je to potrebno
Če kljub trudu ni napredka, je smiselno poiskati pomoč. Dodatna razlaga lahko bistveno izboljša razumevanje snovi. Individualno delo z učiteljem ali inštruktorjem pogosto pomaga premostiti težave in brez večjih pritiskov doseči uspeh.

Preberite še: Kako motivirati otroka, ki pravi, da se noče učiti?

Pred kratkim smo pisali o imenu Lora, ki je v Sloveniji sicer redko, a po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (Surs) v zadnjih letih vse bolj priljubljeno. Danes ga nosi 348 prebivalk, največji porast pa beleži po letu 2000.

Vse bolj priljubljena je tudi različica Lori, ki je še redkejše, a ima enak pomen in podoben izvor. Po podatkih Sursa nosi ime Lori 154 prebivalk Slovenije, kar ga uvršča na 578. mesto med ženskimi imeni in na 1.165. mesto med vsemi imeni.

Tako kot ime Lora, tudi ime Lori izhaja iz latinščine in pomeni “lovor” oziroma “ovenčana z lovorjem”. Lovor je bil v antični Grčiji simbol zmage in časti, saj so z lovorovimi venci nagrajevali zmagovalce.

Včasih še redkejše

Ime Lori se v Sloveniji pogosteje pojavlja šele v zadnjih desetletjih. Med letoma 1961 in 1970 se je denimo pojavilo 5-krat, v naslednjih desetletjih le izjemoma.

Med letoma 1991 in 2000 je bilo z imenom Lori poimenovanih že 18 deklic, med letoma 2001 in 2010 32, med letoma 2011 in 2024 pa 92. Po pogostosti je ime najvišje uvrščeno v zasavski regiji, kjer zaseda 370. mesto.

Enoletni otrok je umrl, potem ko naj bi ga mati pustila več ur samega s petimi brati in sestrami brez hrane. Otrok je zato začel jesti mravlje in ščurke.

Policija v Douglasvillu v zvezni državi Georgia je 2. aprila odvzela prostost 37-letni Sherry Magby. Mama je otroke pustila same doma pod “nadzorom” najstarejšega, 10-letnega sina, poroča medij ANF. Otroci so bili 12 ur prepuščeni sami sebi, brez “ustrezne hrane ali primernih življenjskih pogojev“.

Policija je ugotovila, da je v domu vladal “močan, neprijeten vonj, ki je bil značilen za nehigienske življenjske pogoje“, kot poroča medij, ki se sklicuje na nalog za prijetje.

Novica pretresla okolico

Ken Howell iz organizacije Community Outreach je za WSB-TV povedal, da si želi, da bi vedel za razmere v družini, da bi lahko pomagal otrokom. “Vse, kar so morali storiti, je bilo, da pridejo sem,” je Howell povedal mediju. “Lahko bi jim pomagali dobiti hrano.“

“Zelo nas je prizadela izguba tega otroka in izrekamo najgloblje sožalje njegovim bližnjim,” je v izjavi za ANF dejal predstavnik Ministrstva za socialne zadeve Georgie (GDHS). “Še naprej bomo v celoti sodelovali s policijo pri preiskavi.“

Potovanja z dojenčkom ali malčkom marsikateri družini vzbujajo dvome. Popotniška mamica Katja Mikoš, ki jo mnogi poznajo z Instagram profila Places and Notes, v pogovoru razkriva, kako si pot olajšati in jo narediti prijetno za vse.

O svojih izkušnjah bo spregovorila tudi v živo na potopisnem predavanju “Izkušnje in tips & tricks na poti z malimi otroki”, ki ga organizirata Baby Center in Maxi-Cosi. Predavanje bo 14. aprila 2026 ob 17. uri v Parku varne mobilnosti v Ljubljani.

Prijava je možna prek spletne strani Baby Centra TUKAJ, kjer organizatorji vabijo k hitri prijavi, saj je število mest omejeno. “Vse udeležence bo pričakal “goodie bag”, če pa boš želel/a boš lahko sodeloval/a tudi v nagradni igri v kateri je glavna nagrada najem avtodoma v vrednosti 600 evrov,” dodajajo. 

Pogum in sproščenost, zmagovalna kombinacija

Kako pogumna in sproščena je družinica, prikazuje že naslovna fotografija iz Gruzije, iz okolice vasice Ushguli. Tja sta se Katja in partner podala z avtom iz Slovenije s triletnico in 6-mesečnim dojenčkom. “Ko sem v času prve nosečnosti razmišljala o prihajajočih potovanjih z dojenčkom oziroma malčkom, sem mislila, da bomo vsaj za tistih par prvih let vezani na preverjene, manj eksotične, bližnje oziroma nam že poznane destinacije. Potem pa smo si kljub vsemu za prvo daljše potovanje izbrali nekaj čisto novega in nepoznanega in bilo je fantastično. Takrat sem vedela, da se vse da in da imeti otroka vsekakor ni nujno ovira,” nam je zaupala Katja. 

Med trenutki, ki bi dokazali, da so potovanja z majhnimi otroki lahko še lepša, Katja težko izpostavi le en trenutek: “Se pa vsakič znova navdušimo nad povsem drugim nivojem interakcije z domačini, ki so v mnogih državah izrazito naklonjeni otrokom. Tako se večkrat zapletemo v zanimive pogovore, povabijo nas na čaj, nam podarijo kakšno dobroto za pod zob in podobno. Res je lepo videti kako otroci sprejemajo drugačnost, se zlijejo v nova okolja, kulture in svetove, se igrajo z vrstniki, jezika katerih sicer ne razumejo, a jih to ne zmoti pri komunikaciji. Pa tiste iskrice v očeh, ko vidijo, občutijo in nenazadnje tudi pojedo kaj novega. Ta pristna otroška radovednost na potovanjih res velikokrat pride še bolj do izraza kot doma in z veseljem jih je opazovati kako spoznavajo svet.”

Kako zamotiti dojenčka na poti?

“Naše prvo pravilo je, da ne kompliciramo preveč. Za vožnjo poskušamo izbrati ure, ko dojenčki oziroma otroci načeloma spijo,” opisuje Katja. Včasih pa so poti seveda daljše in je čas v avtu potrebno preživeti tudi v budnem stanju in takrat za animacijo dojenčkov pridejo po njenih besedah na vrsto senzorične igrače, glasba oziroma pesmice in podobno.

“Nas je večkrat rešilo tudi ogledalo, tetra plenica ali pa nekaj povsem banalnega, kot na primer papirnati ovitek ali pa borov storž,” dodaja.

Svetuje, da se vsakih nekaj ur naredi krajši postanek “in v ta namen imamo mi s sabo vedno tudi zložljivo deko, na kateri se dojenček lahko malce razgiba in pretegne, če že je gosto hrano pa tudi kaj prigrizne.  Seveda je malo odvisno od otroka do otroka, in seveda imajo tudi naši otroci kdaj trenutke nelagodja in joka, ampak mi to pač vzamemo v zakup.”

Kako na poti zamotiti malčka?

Katja pravi, da pri malčku podobno kot pri dojenčku izberejo za pot ure, ko je večja možnost počitka oziroma spanja. Ponavadi kupijo kakšno novo (interaktivno) knjigo oziroma igračo. V avtu včasih poslušajo zvočne knjige, še večkrat pa otroške pesmi.

“Gledamo skozi okno, opazujemo, štejemo živali, mostove ali pa tunele. Ustavimo se tam, kjer je kakšno otroško igrišče, da se dobro razgibamo, seveda poskrbimo tudi za prigrizke,” opisuje.

“Že pred odhodom na pot se pogovarjamo in spoznavamo destinacije, kamor potujemo, med daljšimi vožnjami pa potem še poglobimo te debate. S partnerjem nisva pristaša risank med vožnjo, kadar je kriza na telefonu raje pogledamo kakšne naše družinske fotografije oziroma video posnetke,” dodaja. 

Profesorica Kathy Hirsh Pasek z Univerze Temple in raziskovalka Roberta Golinkoff poudarjata, da je treba ključne spretnosti začeti razvijati že v zgodnjem otroštvu. Te sta strnili v šest področij, ki pomembno vplivajo na otrokov razvoj.

Sodelovanje

Sodelovanje vključuje sposobnost razumevanja drugih in obvladovanja lastnih impulzov, da lahko otrok deluje v skupini. Pomembno je ustvarjanje okolja, kjer se otrok uči sobivanja z različnimi ljudmi. Takšne izkušnje doma vplivajo tudi na njegovo vedenje zunaj.

Komunikacija

Govorjenje, poslušanje, branje in pisanje so temeljne spretnosti, ki jih mora otrok razviti. Jasna in dosledna komunikacija zmanjšuje nesporazume in krepi odnos med staršem in otrokom. Hkrati otroku omogoča boljše razumevanje sveta okoli sebe.

Besedni zaklad

Za sodelovanje in komunikacijo otrok potrebuje osnovno znanje, zlasti jezikovne spretnosti. Branje ima pri tem pomembno vlogo, saj krepi samozavest in poglablja odnos z odraslim. Občutek, da je otrok v središču pozornosti, je pri tem ključen.

Kritično razmišljanje

Otroci naj ne dobijo le odgovorov, temveč tudi prostor za razmišljanje. Spodbujanje vprašanj in razumevanja različnih pogledov je bistveno za razvoj kritičnega mišljenja. Odgovor “zato” pri tem ne zadostuje.

Znanje in ustvarjanje

Ustvarjalnost temelji na znanju. Otrok mora najprej razumeti osnovne zakonitosti, da lahko ustvarja nekaj novega. Več kot se nauči, več možnosti ima za kakovostno izražanje in ustvarjanje.

Preberite še: Tri pravila, ki jih starši ne smejo prekršiti

Samozavest

Za uspeh je pomembna pripravljenost na tveganje, ki temelji na samozavesti. Starši jo razvijajo s spodbudo in z omogočanjem novih izkušenj. Tako otrok postopoma gradi zaupanje vase in v svoje sposobnosti.

Kot poudarjajo strokovnjaki, pri tem ne gre za posebne metode ali pretirano zahtevne pristope, temveč predvsem za kakovosten odnos med staršem in otrokom, ki otroku omogoča razvoj teh ključnih spretnosti, piše Your Tango.

Začetek šolanja je velika sprememba ne le za otroka, ampak tudi za starše. In medtem ko se pogosto sprašujemo, ali otrok zna brati, pisati ali šteti, strokovnjaki opozarjajo, da so nekatere druge veščine še pomembnejše za uspešen začetek šolanja.

Psiholog Dario Antić poudarja, da pripravljenost na šolo ni le vprašanje znanja, temveč tudi otrokove čustvene, socialne in razvojne zrelosti.

Čustva in odnosi z drugimi

Ena pomembnejših stvari je sposobnost spopadanja s čustvi. “Samoregulacijske veščine pomenijo, da se otrok lahko spopade z neprijetnimi čustvi, kot so frustracija, jeza ali žalost, ne da bi ga ta preplavila do te mere, da ne bi mogel delovati,” je za MissMama pojasnil Antić. Otrok ni vedno miren in poslušen, vendar je pomembno, da se sčasoma nauči, kako se umiriti in iti naprej.

Poleg tega imajo veliko vlogo tudi socialne veščine. “Pričakuje se, da otrok zna reševati konflikte, in če je konflikt prevelik, da poišče pomoč odrasle osebe,” je povedal Antić. Pomembno je tudi, da otrok zna izraziti svoje potrebe in najti način za igro z drugimi otroki brez neželenih vedenj, kot je na primer, da nekoga udari, če mu nekaj vzamejo.

Pomembno predznanje za šolo

Preden se otrok nauči brati in pisati, mora razviti tako imenovano fonološko zavedanje. “To je predznanje za branje in pisanje, ki vključuje sposobnost prepoznavanja in obvladovanja zlogov, rime in glasov v govoru,” je pojasnil psiholog. Otrok bi moral na primer znati besedo razdeliti na glasove ali jih sestaviti v celoto. Če ima otrok težave s prepoznavanjem glasov, je to lahko znak, da bo imel kasneje težave pri branju in pisanju.

Poleg jezika je pomemben tudi razvoj osnovnih matematičnih veščin. “Pričakuje se, da otrok zna šteti do 20 z uporabo konkretnih primerov, šteti nazaj od 10 do 1, razlikovati med večjimi in manjšimi števili ter povezovati števila s količinami,” je povedal Antić. Otrok bi moral znati tudi reševati preproste probleme seštevanja in odštevanja.

Tudi razvoj govora in jezika bi moral biti skladen z otrokovo starostjo. Pomembno je biti pozoren na to, ali otrok uporablja kratke ali daljše stavke, ali ima težave z izgovorjavo posameznih glasov in ali lahko jasno izrazi svoje potrebe in želje.

Finomotorične sposobnosti in vsakdanje spretnosti

Grafomotorične sposobnosti oziroma finomotorične sposobnosti so pogosto zanemarjene, a so izjemno pomembne. “Otrok bi moral biti sposoben samostojno risati kompleksne geometrijske oblike in pravilno držati svinčnik. Težave pri grafomotoričnih sposobnostih lahko vodijo do frustracij pri pisanju in učenju,” je opozoril Antić.

K finomotoričnim sposobnostim spadajo tudi vsakodnevne dejavnosti, kot so zapenjanje gumbov, lupljenje sadja ali premikanje majhnih predmetov.

Poleg tega bi moral otrok pred šolo poznati osnovne podatke o sebi: ime in priimek, kraj bivanja, imena staršev in podobno. Pomembno je tudi, da se zna orientirati v času in prostoru, razume pojme, kot so včeraj, danes in jutri, ter pojme, kot so gor, dol, levo in desno.ž

Pomembna je tudi samostojnost

Nenazadnje je pomembna tudi samostojnost. Otrok bi se moral znati samostojno obleči, obuti, jesti, hoditi na stranišče in vzdrževati osnovno higieno, kot je umivanje rok.

Čeprav se ta seznam morda zdi dolg, je pomembno vedeti, da noben otrok ni “popolnoma pripravljen”.

Cilj ni, da bi otrok znal vse brez napak, temveč da bi imel temelje, ki mu bodo pomagali, da se bo lažje prilagodil novemu okolju in izzivom, ki jih prinaša šola.

Gre za lepi in nežni imeni Anica in Anika, ki izhajata iz imena Ana, ki je svetopisemsko ime hebrejskega izvora. Izhaja iz imena Hannah in pomeni “ljubkost”, “milost” oziroma tudi “božja milost”. 

Anica bolj pogosta različica

Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (Surs) ime Anica v Sloveniji nosi 5.856 prebivalk. Med ženskimi imeni se uvršča na 35. mesto, med vsemi imeni pa na 81. mesto.

Na drugi strani je ime Anika še vedno redko. Nosi ga le 634 deklet, kar ga uvršča na 263. mesto med ženskimi imeni in na 518. mesto med vsemi imeni.

Ime, ki počasi izginja

Ime Anica je bilo v Sloveniji izrazito priljubljeno predvsem v prejšnjem stoletju. Največ deklic je bilo tako poimenovanih med letoma 1951 in 1960, ko jih je bilo kar 2.280, Surs beleži visoke številke tudi med letoma 1961 in 1970, ko jih je bilo 1.787.

Po tem obdobju se je trend začel hitro obračati. Med letoma 1971 in 1980 je bilo tako poimenovanih 495 deklic, med letoma 1981 in 1990 še 105, med letoma 1991 in 2000 pa le še 20.

Po letu 2000 ime skoraj izgine. Po podatkih Sursa je število novorojenk z imenom Anica v zadnjih dveh desetletjih tako nizko, da je označeno z “z”, kar pomeni, da jih je bilo manj kot pet.

Ime, ki je danes med najbolj priljubljenimi

Povsem drugače je z imenom Anika, ki se v starejših generacijah pojavlja zelo redko. Med letoma 1951 in 1960 se je pojavilo 7-krat, med letoma 1961 in 1970 pa 5-krat.

Preberite še: Bralci razkrili, katera imena izbirajo za otroke

Med letoma 1981 in 1990 je bilo z imenom Anika poimenovanih 17 deklic, med letoma 1991 in 2000 56, med letoma 2001 in 2010 že 159, med letoma 2011 in 2024 pa kar 383.

Ime Anika se je v letu 2024 uvrstilo na 68. mesto med najbolj pogostimi imeni za novorojenke skupaj z imenom Tia, obe imeni pa sta se pojavili 25-krat.

Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (Surs) ime Lora nosi 348 prebivalk Slovenije. Med ženskimi imeni se uvršča na 373. mesto, med vsemi imeni pa na 743. mesto. To čudovito ime se v nekoliko večjem številu pojavlja šele v zadnjih desetletjih. Do leta 1940 je bilo ime zelo redko, med letoma 1961 in 1970 se je pojavilo 8-krat, med letoma 1981 in 1990 4-krat, med letoma 1991 in 2000 pa 21-krat.

Starši so to ime pogosteje izbirali šele po letu 2000. Med letoma 2001 in 2010 je bilo z imenom Lora poimenovanih 43 deklic, med letoma 2011 in 2024 pa že 266.

Po podatkih Sursa si je ime Lora v letu 2024 delilo 46. mesto med najbolj pogostimi imeni za novorojenke skupaj z imenom Evelin, obe imeni pa sta se pojavili 39-krat.

Največ jih živi v osrednji Sloveniji

Največ prebivallk z imenom Lora živi v osrednjeslovenski regiji, kjer jih je 109. Po pogostosti je po podatkih našega statističnega urada ime najvišje uvrščeno v jugovzhodni Sloveniji, kjer zaseda 259. mesto. Najnižje je uvrščeno v obalno kraški regiji, kjer je na 676. mestu.

Njena rastlina je lovor

Ime Lora izhaja iz latinščine in pomeni “ovenčana z lovorjem” oziroma “lovor”. Lovor je bil v antični Grčiji simbol zmage in časti, saj so z lovorovimi venci kronali zmagovalce.

Ime Lora velja tudi za krajšo različico daljših imen, kot je denimo ime Eleonora. Po nekaterih razlagah naj bi ime Eleonora izhajalo iz arabsko grškega imena Ellinor v pomenu “Bog je moja svetloba”. Nekateri povezujejo ime z obliko Alienor z latinskim pomenom “druga”.

Preberite še: To staro ime za fantke znova osvaja slovenske starše

V Italiji si vse manj ljudi želi imeti otroke, je objavila italijanska tiskovna agencija Ansa. Po podatkih Istat je leta 2024 le še 21,2 odstotka oseb, starih med 18 in 49 let, navedlo, da nameravajo v naslednjih treh letih imeti otroka. Leta 2003 je ta delež znašal 25 odstotkov.

Več kot 10,5 milijona ljudi ne namerava imeti otrok niti v bližnji prihodnosti niti kasneje; med razlogi prevladujejo finančne okoliščine, ki jih izpostavlja tretjina vprašanih, sledijo neustrezne delovne razmere z 9,4 odstotka in pomanjkanje partnerja z 8,6 odstotka.

Med ženskami jih kar polovica meni, da bi prihod otroka poslabšal njihove zaposlitvene možnosti.

Tudi v Sloveniji vse manj otrok

Po podatkih Statističnega urada RS so leta 2023 matere v Sloveniji prvič v nekaj več kot 100-letni zgodovini spremljanja števila rojstev rodile manj kot 17.000 otrok, predlani pa še nekoliko manj, 16.875.

Med njimi je bilo 52,4 % dečkov in 47,6 % deklic. V zadnjih nekaj več kot 70 letih se je največ otrok rodilo leta 1955, in sicer 32.096 oz. skoraj dvakrat toliko kot leta 2024.

“Število rojstev upada ne samo absolutno, ampak tudi relativno. V letih 1954 in 1955 se je na 1.000 prebivalcev rodilo 20,9 otroka, kar je pomenilo največ v zadnjih nekaj več kot 70 letih, leta 2024 pa najmanj, in sicer 7,9. To je bilo enako povprečju EU. Med članicami EU se je predlani največ otrok na 1.000 prebivalcev rodilo na Cipru (10,2), najmanj pa v Italiji (6,3),” pojasnjujejo na Sursu.

Preberite še: Mama ostala brez besed, ko je videla račun za telefon

Čeprav je druženje z vrstniki pomembno za razvoj otrok, je za starše včasih lahko stresno. Ena mama se je odločila, da bo svojim hčerkam prepovedala igranje s prijatelji. Kot razlog za to odločitev je navedla, da je to “preveč naporno“.

Njeno odločitev je na Redditu delil brat, ki je iskal nasvet uporabnikov. “Pogovarjal sem se s svojo sestro. Jaz nimam otrok, ona pa ima dve hčerki,” je pojasnil. Njegovi nečakinji sta stari štiri in 12 let.

“Moja sestra je naveličana tega, da se druženja spreminjajo v ‘pravo muko’, ker se mlajša hčerka želi pridružiti druženjem starejše sestre. Starejša pa ne more prenašati ‘jokanja in cmeranja’, ko se mlajša ne more igrati z njimi,” je povedal brat.

Starejša hči seveda želi biti sama s svojimi prijateljicami, kar avtor objave razume. “Moja sestra meni, da je dovolj, da imajo starejša hči in njeni prijatelji premor, medtem ko mlajša spi, in da bi morali mlajši dovoliti, da se z njimi igra preostali čas, ker meni, da ‘ne bi smela biti sodnica’“, je dodal.

“Igranje z vrstniki ni počitek za starša”

Konflikti glede druženj so pripeljali do drastične odločitve. “Povedala mi je, da je starejši hčerki prepovedala druženje z drugimi otroki, dokler ne ‘uredita stvari’, ker je ‘utrujena od prepiranj’ in ker se ‘starejša hčerka se ne bi smela prepirati s štiriletnico’“.

Brat takšnega pristopa ni mogel razumeti: “Štiriletnik ne more ‘logično razmišljati’, igranje z vrstniki pa je izkušnja za otroka, ne počitek za starša. Očital sem ji, da je lena in da je njena naloga kot starš, da štiriletnici postavi meje, ne pa da mora starejša hči ‘razrešiti stvari’ sama.“

Sestra mu je kritiko zamerila. Dejala mu je, da ne ve, o čem govori, in da ne sme “soditi” njenih odločitev, ker ni starš.

Kdaj posredovati in kdaj ne?

Strokovnjaki opozarjajo, da je v maminem pristopu nekaj logike. Raziskave kažejo, da bi starši morali posredovati le v primerih, ko bi se konflikti lahko stopnjevali v nasilje. V povprečju je najbolje, da otroci svoje probleme rešujejo sami.

“Mnogi prepiri med brati in sestrami so blagi in nenasilni,” opozarja Psych Central. “Takšne situacije so lahko dobre za učenje, saj otroci razvijajo sposobnost reševanja težav in konfliktov z vrstniki ter brati in sestrami.“

Strokovnjaki poudarjajo, da je pomembno otrokom omogočiti izražanje čustev in učenje kompromisov. V tem primeru bi bilo najprimerneje, da bi mama minimalno posredovala.