Malček

Ime mi je Doris in udarila sem otroka po riti

|
Avtor: Mama.Over.Net

Igralka Doris Pinčić Rogoznica v svoji kolumni opisuje, zakaj je prvič udarila svojega sina po zadnjici, in kako se je nato počutila.

Pozdravljeni,

Sem Doris in udarila sem otroka po riti. Po objavi te povedi pričakujem hordo nezadovoljnih komentarjev in drugih groznih opisov, naslovljenih name.

Nisem zagovornica nasilja, kaj šele nad otroki, ampak sem prvič udarila svojega sina. Poskušala sem mu razložiti, da ne more uničevati stvari, pošiljala sem mu pozitivno energijo in ga bodrila na vse možne načine. Po vsem trudu, je vseeno z vso silo vrgel vse stvari z mize.

Udarila sem ga. Jasno sem mu dala vedeti, da ne odobravam takšnega vedenja, in pojasnila sem mu, da ga imam še vedno rada. Povedala sem mu, da obsojam svoje dejanje in ga zaprla v sobo, kjer se je še naslednjih 20 minut metal po postelji in mislil le najhujše o svoji kruti mami, ki ga navidezno mirno opazuje skozi okno.

Prepričana sem, da je bilo zame bolj stresno kot zanj. Vem, star je komaj eno leto in pol in ne razume stavkov, vseeno pa razume mojo energijo. Zna me očarati, da dobi, kar želi. Potem me zna razumeti tudi pri takšnih stvareh.

Nasveti psihologa

Potem ko je zaspal, sem prebrala vso literaturo, ki je govorila o izbruhih jeze pri dvoletnikih. Prva puberteta, ljubkovalno imenovana (čeprav ne vem, če je komu všeč), je obdobje izjemne občutljivosti, ko moramo razumeti otrokove občutke, ki jih ne znajo pravilno usmeriti.

Priporočilo vseh psihologov je, da otroku v mirnem tonu razložite, da to ni družbeno sprejemljivo vedenje. Nikakor ne želim oporekati psihologom in psihiatrom, vendar me zanima, ali jim je v vseh takšnih situacijah uspelo ostati miren. Tistega, ki mi bo to potrdil, bom prosila, naj me nauči.

Niti ena običajna mama, ki jo poznam, se ni zadrževala, da ne bi včasih povzdignila glasu.

Priznajmo si, da včasih res pogosto psihologiziranje deluje, in to podpišem ob vsaki priložnosti.

Na primer, preden je njegova zadnjica postala rdeča, sem s svojim fantkom uživala v četrtem dnevu najinega dopusta.

Mamina ocena

Mimogrede, imam paradoks vseh paradoksov. Moj sin Donat z dalmatinskimi koreninami se boji morja. Boji se namakati prst v vodo, kaj šele stopiti na kamenček s celim stopalom. To spoštujem, vsi smo drugačni. Ne bom ga silila v stvari.

Tri ure (dobesedno) stojim že na plaži in ga močno objemam. Gledam v morje in občasno vanj vržem kakšen kamenček, seveda zelo previdno, da slučajno ne brizgne preveč vode.

Po treh urah se nenadoma odloči za plavanje. Uživa, nori in se veseli, kot da ga je nadomestil drug otrok in se odločil, da je otrok morja. S tem nimam nobenih težav, vsak od nas ima svoj temo. Poleg tega sva na dopustu, zakaj mu ne bi dala časa, ki ga potrebuje, četudi so to tri ure.

Moja materinska ocena je bila, da se res boji obsežnih vodnih površin, in da potrebuje nekaj časa, da razume, da se mu ne bo zgodilo nič hudega.

Enaka materinska ocena je menila, da uničevanje stvari ni izraz njegovega strahu, ampak izraz neobvladovanja čustev. S tem je poskušal dobiti vse, kar mu je padlo na pamet, in ravno zaradi tega se je situacija končala tako, kot se je.

Udarec ni padel iz nebes. Vseeno imam vtis, da smo danes iz izobraževanja naredili znanstveno fantastiko, zaradi česar vzgajamo male mimoze v svetu mavric, metuljev in slonov, ki prdijo (oprostite izrazu).

Vseeno pa se mi zdi, da veljajo neka pravila, da stvari delujejo tako kot morajo. Zato sem prepričana, da to ni bil zadnji udarec po zadnjici, pa me obtožujete, kakor želite.

Imena za punčke
Imena za fantke

Povezani članki

Zadnji dodani članki