Kričanje na otroka ne deluje, pravzaprav je precej škodljivo

Morda vedno kričite na otroka, morda to naredite samo občasno, vendar je precej intenzivno. Morda pa do tega skoraj nikoli ne pride. Kričanje je popolnoma človeško. Toda morate se zavedati, kako vpitje in grajanje vplivata na vašega otroka.

Včasih se zdi, da se enostavno ne moremo zadržati in začnemo kričati. Vsi smo samo ljudje in na eni točki se zlomimo. Ko to naredimo enkrat, nam vpitje postopoma preide v navado.

Povzdigovanje glasu na otroka kot način kaznovanja, je eden od redkih sprejemljivih načinov, ki so še ostali v svetu starševstva. Toda številni strokovnjaki trdijo, da je treba to možnost dobro premisliti, saj ni le škodljiva za otrokov razvoj, ampak je tudi neučinkovita.

Nehajte vpiti, začnite se povezovati

Dr. Laura Markham, klinična psihologinja in avtorica knjige Miren starš, vesel otrok: kako nehamo vpiti in se začnemo povezovati? (Calm Parent, Happy Kids: How to Stop Screaming and Start Connecting) razkriva negativne vplive vpitja na otroka. Hkrati priznava, kako težko se je nadzorovati v stresnem svetu starševstva in nehati vpiti.

Dobra novica je ta, da povzdigovanje glasu na otroka zagotovo manj škodi otroku kot pa tepež (če ne gre za verbalno nasilje). Slaba novica pa je, da to lahko vpliva na vaš odnos z otrokom, ko nastopi čas pubertete.

Vpliv na razvoj možganov

Ko kričite na otroka, ne uničujete njegovega razvoja možganov. Vseeno pa te nekako spreminjate. Dr. Markham je pojasnila, da nam možganski nevrotransmiterji med mirnim ali pomirjujočim doživetjem sporočijo, naj bomo varni pri uporabi določenih biokemikalij.

“Tako otrok zgradi nevronske poti, da se umiri,” je povedala. Kadar so otrokovi možgani še v fazi razvoja in se začne jokati, se zgodi ravno nasprotno. “Otrok sprošča biokemikalije, ki pravijo boj, beg ali zamrznitev. Lahko te zadenejo. Lahko pobegnejo ali pa zamrznejo in obtičijo. Nič od tega ni dobro za razvoj možganov,” je dejala. Če se to pogosto dogaja, potem ta vedenjski odziv na vpitje postane trajen pojav.

To ni komunikacija

Predstavljajte si, da vsakič, ko ste na sestanku, nekdo na vas kriči. Kako bi se počutili? Bi ga poslušali? Verjetno ne. Enako je z otroki. Nihče ne mara, da nanj kričijo. “Ko starši vpijejo, otroci poslušajo in se strinjajo, nič pa ni zares prišlo do njih in vaš vpliv nanje se zmanjšuje,” pravi dr. Markham. Mlajši otroci lahko začnejo jokati, starejši pa so enostavno videti zdolgočaseno. Oba odziva pa pomenita, da vas otrok bolj ignorira kot pa posluša.

Strašljivo je

Za svojega otroka ste zvezda, vidijo vas trikrat večjega od njih in vi jim dajete najpomembnejše v življenju. Ko pa jih prestrašite (v tem primeru z vpitjem), pa zlomite to zaupanje in jih resnično presenetite.

“Opravili so študije, v katerih so posneli ljudi, ki so kričali. Ko so jim nato posnetke predvajali, subjekti niso mogli verjeti, kako izkrivljene obraze so imeli,” je povedala dr. Markham. Za razliko od odraslega, ki je dovolj zrel, da se spopade z jezo, triletnik tega preprosto ne zmore.

Dr. Laura Markham namesto vpitja predlaga drugačen način reševanja takšne situacije. K težavi pristopite s smehom in mirno opomnite svoje otroke na napako ali pravočasen odhod v posteljo. Na situacijo se odzovite sočutno, poglejte stvari z otrokovega vidika in ne z vašega.

Normaliziranje vpitja

Ko vpijete na otroka, ga učite, da je to normalna oblika komunikacije, ko je oseba razburjena ali jezna. Vsi vemo, da to ni. Dr. Markham poudarja, da v enem trenutku otrok ne bo niti trznil, čeprav ga je to prej prestrašilo do kosti. Takrat veste, da preveč kričite.

Tudi druge raziskave podpirajo njeno trditev, da je kričanje škodljivo. Ugotovitve iz študije iz leta 2013, objavljena v reviji Child Development, so pokazale, da je lahko vpitje na otroka prav tako škodljivo kot fizično kaznovanje. Še več, vpitje ima lahko dolgoročne negativne učinke na njihovo samospoštovanje in lahko vodi do drugih težav kot sta agresija in tesnoba.

Kaj je alternativa?

Ena od taktik, ki jo predlaga dr. Markham, je humor. Otroci se grdo obnašajo in delajo napake, to je popolnoma običajno. “Če se starš na to odzove s humorjem, lahko še vedno ohrani svojo avtoriteto in se poveže z otrokom,” je dejala. Poleg tega si vzemite nekaj časa in odkrito spregovorite o svojih čustvih ter bodite zelo odločni, da uresničite kazni.

Razumljivo je, da je kaznovanje otroka stvar vsakega starša ter njihova osebna odločitev. Vseeno pa se je dobro zavedati učinkov različnih disciplinskih metod na otroke, tako da pravilno izberejo tisto, ki je najustreznejša zanje in za otroke.