8 najpogostejših napak staršev novih generacij

Današnje starše pogosto kritizirajo, kaj vse počnejo “narobe”, ko gre za starševstvo. Nekatere stvari zlahka spremenimo, nekaterih ne moremo, pa se niti ne trudimo in bi se morda morali.

Starševstvo ni lahko, še posebej ne v današnjem času, ko je toliko izzivov, na katere nismo vedno pripravljeni. Poleg tega smo veliko izpostavljeni drugim in slišimo komentarje, ki si jih morda ne želimo. Včasih nam pridejo prav in jih uporabimo za to, da se izboljšamo.

Danes imamo starši dostop do neprimerljivo večje količine informacij in lažje ugotovimo, ali delamo narobe ali prav. Prav tako lažje spoznavamo različne vzgojne stile, tehnike in podobno. Tako lahko ugotovimo, katere napake delamo.

To so napake staršev novih generacij

Pretirano popuščanje otrokom

Zavedamo se, da imamo dostop do skoraj vsega in da večino tega v otroštvu nismo imeli. In zato otrokom pogosto želimo dati vse, kar lahko – od igrač, pripomočkov do izkušenj. Vendar pa lahko pretirano uživanje in dajanje otrokom povzroči občutek prevelike pomembnosti pri otrocih na eni strani in pomanjkanje hvaležnosti za delo na drugi strani.

Pomembno je, da otroke naučimo vrednosti in pomena truda, pa tudi odloženega zadovoljstva in hvaležnosti.

Otroci so preveč izpostavljeni zaslonom

Že ptički na vejah pojejo o tem. Tehnologija je sestavni del sodobnega življenja. Toda preveč časa pred zaslonom lahko negativno vpliva na duševno in fizično zdravje otrok. To je – občasno – dober način, da preživite nekaj časa, vendar ne edini način, da otroka pomirite ali zabavate. Ker preživijo preveč časa pred zasloni, se otroci lahko premalo gibajo, slabo spijo. Vse skupaj lahko vodi do pomanjkanja socialnih veščin.

Pomembno je najti ravnotežje med igro na prostem in igro na zaslonu.

Helikoptersko starševstvo

Naravno je, da starši želijo zaščititi otroka, toda pretirano varovanje lahko vodi do tega, da otrok ne razvije odpornosti in veščin reševanja problemov. Otroci se morajo soočiti z izzivi in ​​neuspehi, da lahko zrastejo v sposobne in neodvisne odrasle osebe.

Starš mora otroku dovoliti, da se sooči z ovirami, pri tem pa mu nudi podporo in nasvete, ne pa vsega nadzoruje.

Ne postavlja se trdnih meja in discipline

Premalo trdne meje so ena od bolečin sodobnega starševstva. Pogosto je razlog za to v tem, da se starši bojijo, da bi postavljanje meja in discipliniranje njihovih otrok lahko poslabšalo njihov odnos z njimi. Vendar pa trdne meje in dosledna disciplina pomagajo otrokom razumeti in sprejeti pravila, spoštovati avtoriteto in razviti samokontrolo.

Disciplina mora biti trdna, a ljubeča in osredotočena na učenje, ne na kaznovanje.

Primerjanje otrok z drugimi

Družbeni mediji so verjetno največji krivec za to. Ko opazujemo »popolne otroke«, kako blestijo v različnih dejavnostih, se pogosto ujamemo v past in svoje otroke primerjamo z drugimi. To lahko povzroči pritisk in zmanjšano samozavest.

Vsak otrok je edinstven in ima edinstvene prednosti in slabosti, zato ga je treba ustrezno vzgajati.

Večji pomen se daje ocenam kot občutkom

Učni uspeh je seveda pomemben, a osredotočanje le na ocene in dosežke lahko negativno vpliva na otrokovo duševno zdravje. Številni starši izvajajo pretiran pritisk na svoje otroke, da bi dosegli učni uspeh, ne da bi sploh pomislili na čustveno stanje svojega otroka ali se zanj sploh zmenili.

Pomembno je negovati odprto komunikacijo z otrokom, delati na čustveni inteligenci in postaviti duševno zdravje na prvo mesto.

Starši niso dober zgled

Otroci se vedno več naučijo iz tega, kar počnemo, in manj iz tega, kar slišijo od nas. Starši, ki imajo slabe navade, kot je prekomerno preživljanje časa pred zaslonom, lahko govorijo o škodljivosti zaslonov, dokler ne postanejo nezavestni – otroci bodo storili, kot se jim zdi prav. Enako je z zdravim načinom življenja.

Pozitiven vzornik kaže dobre navade, prijaznost in disciplino.

Zanemarjanje pomena igre

Današnji starši so izjemno osredotočeni na strukturirano učenje in obšolske dejavnosti, zato je prosta igra pogosto zanemarjena. In prav prosta igra je ključna za kognitivni, socialni in čustveni razvoj.

Starši morajo otroku pustiti dovolj časa za nestrukturirano igro, ustvarjalnost in raziskovanje.