Slovenka osebno obiskala sirotišnico, prizori nepredstavljivi

Ob donaciji je obiskala tamkajšnjo sirotišnico in videla takšne prizore, ki si jih v Sloveniji ne moremo predstavljati.

Aleksandra Kolar iz Grgarskih Raven je s svojo fundacijo Pathuma v torek že drugič donirala sirotišnici za otroke s posebnimi potrebami. Tokrat se je donacije v sirotišnici udeležila tudi sama in bila ob tamkajšnjih otrocih in mladostnikih tako ganjena, da ni niti kančka dvoma, da jim ne bi še naprej pomagala.

Na Šrilanki pomaga od leta 2019. Spominja se, da se je vse začelo čisto spontano z donacijo štirim družinam. To je številka, ki je v naslednjih letih prerasla v 130 družin na Šrilanki, hkrati se s svojo fundacijo, ki v tamkajšnjem jeziku pomeni upanje, odzove tudi pomoči potrebnim v Sloveniji. V lanskih poplavah so bili organizatorji za pomoč Koroški na Severno Primorskem. S pomočjo gasilcev, Humanitarnega društva Kid Nova Gorica ter prostovoljk v Tolminu in Kobaridu so v samo petih dneh s sodelovanjem fizičnih in pravnih oseb zbrali in dostavili CZ Slovenj Gradec blago v vrednosti približno 600.000 evrov.

Sedaj poteka akcija “Pomagajmo Jasni”. Jasna je mlada mamica štirih otrok iz Kozjanskega, ki je v začetku marca doživela srčni zastoj, ki ji je pustil hude posledice. Vsa sredstva bodo tako namenjena njeni rehabilitaciji.

Kako bi vi osebno opisali vašo fundacijo in kaj je posebnost vaših projektov?
Moja fundacija je malo drugačna od velikih humanitarnih organizacij – praktično je samo moja in imam malce drugačna načela. Donatorji za Šrilanko so moji prijatelji in moje službene stranke, glavni donator pa sem sama – vedno prispevam vsaj polovico sredstev, ki jih potrebujemo, iz svojega žepa.

Na Šrilanki imam ekipo domačinov, ki imajo humanitarnost v krvi in mi vedno brezplačno ter brezpogojno pomagajo. Od tega, da najdemo pomoči potrebne domačine, do pogajanj z lokalnimi trgovinami, da dobimo še nižje cene, kot jih dobijo domačini, do prevoza, delitve in tako dalje. Donacije so lahko uspešne samo z njihovim sodelovanjem.

Pravite, da ste se zaljubili v Šrilanko, ljudi, kraje … kako pogosto se odpravite tja?

O Šrilanki pravijo, da se vanjo zaljubiš ali pa je ne maraš. Seveda so tu zadeve, ki mi jih je težko sprejeti, a je toliko pozitivih vidikov, da popolnoma zasenčijo ostalo.

Na Šrilanko se odpravim, ko mi to dopušča služba. Letos sem bila petkrat, sicer jo obiščem vsaj trikrat na leto. Letošnje leto je bilo posebno, saj smo z donacijami tako zrastli, da smo se odločili, da zadevo »legaliziramo«. Tako smo odprli fundacijo tudi na Šrilanki z imenom »Aleksandra Kolar foundation«. Malo za šalo, malo za res naj povem, da jo je bilo bistveno težje odpreti kot v Sloveniji.

Dokazati smo morali, da res humanitarno delamo, predstaviti pretekle donacije, imela sem tudi več osebnih razgovorov, kjer so preverjali, ali so moji nameni resnično pravi, povabili so me na »upravno enoto«, policijo, tamkajšnji FBI, čaka me še razgovor na obrambnem ministrstvu, potem pa nam bo tudi dodeljen status humanitarne organizacije.

Koliko časa imate na Šrilanki za “dopust” in koliko časa za projekte fundacije?

Moji projekti so moj dopust. Da bi imela resnično čas prebrati kakšno knjigo, ležati na njihovih čudovitih plažah – tega ne počnem. Ekipa me je malo popeljala po Šrilanki, a smo na poti vedno našli kakšne pomoči potrebne ljudi in je bila spet akcija.

Kaj svetujete vsem “turistom”, ki bi šli radi dopustovat na Šrilanko?
Vsem iskreno priporočam ogled “solzice” pri Indiji. Šrilanka je polna kulturnih znamenitosti, čudovite narave, krasnih plaž – predvsem pa so tu ljudje prijazni in hvaležni. Z drugačnim pristopom pa lahko s Šrilanke odnesejo še bistveno več; opazovanje ljudi, spoznavanje njihove kulture nas res lahko obogati.

Sama sem fascinirana nad iskreno hvaležnostjo, ki jo domačini pokažejo, ko jim pomagaš. Niso potrebne velike donacije – vsak je zadovoljen že z malenkostjo. Predvsem turisti naj bodo pozorni na starejše ljudi. Tu ni pokojnin in starejši so prepuščeni na milost in nemilost sorodnikov. Tako se velikokrat zgodi, da ob cesti, na vhodu v stavbo vidiš starejšo osebo, invalida, ki nevsiljivo prosi za pomoč. Mala donacija, pol evra ali en evro jim ogromno pomeni, saj stane en kilogram riža manj kot en evro. Če vam ni za darovanje denarja, bodo tudi hrano z velikim veseljem sprejeli.

Kaj vam je najbolj všeč s turističnega vidika?

S turističnega vidika so mi najbolj všeč njihovi templji in parade. Budistični templji so polni kulturnih in zgodovinskih informacij, vedno lepo vzdrževani in predanost domačinov, da tako lepo skrbijo za svojo kulturno dediščino, je fascinantna.

Posebnost so tudi parade. Tu se ljudje organizirajo in ob najrazličnejših priložnostih lahko vidiš tudi kilometre dolgo parado ljudi, tudi otrok, ki nekaj predstavljajo ali pa kažejo svoje sposobnosti. Najbolj znana parada je v Kandyu, kjer so vanjo vključeni tudi sloni, ki so simbol Šrilanke – ta parada se imenuje “Kandy Esala Perahera”.

Kaj vas najbolj prizadene?

Kot računovodjo me je vedno “bolelo”, ko sem videla, koliko davkov moramo plačevati v Sloveniji – pa Zpiz, pa ZZZS, pa prispevek za starševsko varstvo, pa DDV, dohodnina. Številke so se mi zdele vedno ogromne in krivične, koliko moramo prispevati.

Odkar sem dejavna na Šrilanki, pa sem tiho. Tu ni brezplačnega zdravstva, tu ni pokojnin, šole na podeželju so opremljene s klopmi, kakšnih pri nas ne bi uporabljali niti v garaži za odlaganje orodja. Učitelji so prepuščeni svoji iznajdljivosti glede poučevanja s pripomočki – še kredo ali flomaster za pisanje na tablo si morajo kupiti sami. 

Torej smo lahko pri nas samo modro tiho oziroma se lahko samo gospodarno obnašamo s denarjem, ki se steka v državno blagajno. Vsekakor pa moram biti natančna: pokojnin ni v zasebnem sektorju, kdor dela v državni upravi, dobi pokojnino – sicer skromno, a nekaj je.

Eden novejših projektov je pomoč sirotišnici z otroki s posebnimi potrebami. Zakaj ta projekt in kako jim pomagate?

Glede na začetke delovanja smo sedaj naše donacije malo spremenili; donacije hrane smo opustili in se osredotočili na trajnostno pomoč, ki pa je pomoč otrokom. Trenutno imamo pod okriljem dve šoli, eno večjo s 300 učenci in eno manjšo s 100 učenci.

Tem otrokom zagotavljamo čisto vse šolske potrebščine za celo leto. Z aprilom mesecem 2025 uvajamo v šoli »book bank« – v naravi bo to omara, polna vseh mogočih šolskih potrebščin, ki jo bo upravljal ravnatelj. Ko bo učenec potreboval npr. zvezek, bo ravnatelju pokazal, da je popisal ves star zvezek in bo dobil novega. Na tak način pomagamo otrokom, da pridobivajo znanje, da niso stigmatizirani, pa tudi staršem. Veliko je dnevnih delavcev, torej si delo pridobivajo dan za dnem ter projekt za projektom.

Sedaj pa prihaja pod naše okrilje še sirotišnica z otroki s posebnimi potrebami. Nanjo smo naleteli povsem po naključju in situacija je res srce parajoča. V tej sirotišnici živi 40 otrok s posebnimi potrebami, dva sta slepa, nekaj je gibalno oviranih, večina pa so otroci z motnjami razvoja.

Lahko opišete razmere v tamkajšnji sirotišnici. Kaj vas je najbolj ganilo?

To sirotišnico vodi gospa, ki je zelo predana otrokom. Pomagajo ji še štiri ženske, tako da so skromna zasedba. Otroci so sicer čisti, načeloma tudi siti, vsega ostalega pa manjka.

Česa jim najbolj primanjkuje?

Šokirana sem bila, ko sem videla, da nimajo niti ene igrače. Pred odhodom sem govorila po videopovezavi z gospo in jo jih vprašala, kakšne igrače lahko prinesem. Na moje presenečenje je odgovorila: “Lepo prosim, ne igrač. Dajte nam raje prinesti oblačila, zelo smo na tesnem z oblačili.”

Res nisem pričakovala takega odgovora. Kasneje mi je pojasnila, zakaj nimajo igrač – otroci se vedno kregajo zanje. Opazila sem tudi, da nimajo stola za tuširanje, invalidski vozički so samo osnovni …

Kako ste prvič pomagali sirotišnici?

Z našo prvo donacijo smo podarili 150 rjuh in prevlek za vzglavnike, majico za vsakega otroka in šolske potrebščine … 

Kako je potekala zdajšnja donacija v sirotišnici, ki ste jo tudi obiskali?

Tokratna donacija je bila druga v tej sirotišnici in prva, ki sem se je osebno udeležila. Ko smo prišli tja, sem bila pozitivno presenečena, kako je urejena stavba, kako je vzdrževana, čista.

Z vodjo sva se pred tem po videopovezavi pogovarjali in mi je povedala, da jim primanjkuje oblačil. Glede na naš način delovanja, vedno upoštevam željo obdarovanca, zato smo prinesli ogromno majic s kratkimi rokavi in kratkih hlač. Vseh varovancev je 40. To so otroci ali pa odrasli otroci s hudimi razvojnimi motnjami, nekateri so tudi močno gibalno ovirani.

Kaj vas je najbolj presunilo?

Res sem ostala brez besed, ko smo se sprehodili med otroci in so me pripeljali do sobe, kjer sta bili dve kletki. Tu sta bila zaprta dva fanta, eden v starosti osem let, drugi je imel devetnajst let. Razlog naj bi bil, da sta že velikokrat pobegnila iz sirotišnice in sta avtista. 

Za starejšega sem dobila informacijo, da zelo dobro govori angleško. Mi je bilo razumljivo, da ni spregovoril, ker sem bila nova, čeprav ga je vodja spodbujala. Sem jo kar ustavila, kljub temu, da je moje znanje o ravnanju s temi otroki minimalno, sem začutila, da je v stiski. Želela sem ga vsaj v oči pogledati, a seveda to ni bilo mogoče. Res se mi je zasmilil, visok, postaven mlad fant – zaprt, v povišani kletki …

Česa so bili najbolj veseli?

Ti otroci ne znajo izraziti želje, ker sploh ne vedo, kakšne možnosti imajo. Mi je pa vodja zaupala, da bi si zelo želeli plenic – tukaj so namreč zelo drage, in pa pripomočkov, kot so specialni invalidski vozički, stoli za umivanje … 

Kako jim še želite pomagati?

V sodelovanju s starši z otroki s posebnimi potrebami v Sloveniji bomo organizirali akcijo – Otrok otroku in bomo naredili vse, kar je v naših močeh, da zberemo čim več teh pripomočkov, plenic, nekaj tudi oblačil ter jih bomo z ladijskim prevozom odpeljali na Šrilanko.

V tem času bom poskusila prepričati vodjo, če jim lahko doniramo tudi igrače – pri sedanji donaciji me je lepo prosila, da ne, saj se potem otroci kregajo. Moje predvidevanje je, da se kregajo, ker imajo premalo igrač za vse. Vprašanje igrač za to sirotišnico torej ostaja odprto. 

Sem pa povezana tudi z njihovo upravno enoto, kjer imajo oddelek za humanitarnost. Njihova uslužbenka je zelo kooperativna, v kratkem imam sestanek z njo. Na srečanju ji bom predlagala, da zadevo naredimo širšo in pomagamo tudi drugim otrokom s posebnimi potrebami, ki niso v sirotišnici.

Če bi se kdo želel pridružiti in pomagati pri projektih fundacije Pathuma, lahko pišete Aleksandri Kolar na: ale.kolar@gmail.com

Preberite še: Pediatri o tem, česa ne bi nikoli dovolili svojim otrokom.