V svetu, v katerem trenutno živimo, je še posebej pomembno, da otroke naučimo empatije in se ne zanašamo na to, da se jo bodo naučili v šoli. Klinična psihologinja Mia Roje Džapić trdi, da se vsi strinjamo, da so sistemske spremembe več kot nujne.
Nedavni dogodek v Beogradu je v vsakem od nas vzbudil čustva in odzive. Nekateri so žalostni, pretreseni, nekateri potrti. V nekaterih je dogodek vzbudil jezo na fanta, šolo, starše, videoigre, usodo … Ko beremo komentarje, prevladujeta jeza in potreba po iskanju krivca, kar je popolnoma razumljiv odziv. Hkrati pa nihče od nas ne pozna vseh podrobnosti in prav gotovo ne moremo razumeti, kaj točno se je zgodilo in zakaj.
Streljanje v šoli je travmatičen dogodek, ne samo za tiste, ki so neposredno prizadeti, ampak tudi za tiste, ki o tem gledamo in poslušamo. Še posebej težko je tistim, ki imajo sami v zgodovini kakšen travmatičen dogodek, tistim, ki jih ta situacija v nekaterih primerih spominja na osebno bolečino in s tem ponovno odpira rane. Tovrstni travmatični dogodki nam zamajejo tla pod nogami, vzbujajo občutek negotovosti in nemoči, zato poskušamo dogodek razložiti z osebnostnimi hibami. Pri tem je pomembno, da se vprašamo, kako se v resnici počutimo. Sprva si to vprašanje postavimo sebi, šele nato otroku, saj bomo tako dobili prav zares pristne odgovore.
Pravi vzrok tega strašnega dogodka bo prišel, ko se bomo kot družba in celota pripravljeni učiti iz njega in nekaj spremeniti. Toda na individualni ravni je pomembno, da sprva sprejmemo, da se je normalno počutiti nenormalno, preden lahko takšen dogodek sploh sprejmemo.
Kako se pogovoriti o takšnem dogodku z otroci?
Normalno je, da smo čustveno preobremenjeni in na videz brezbrižni. Čustva, ki se porajajo, je bolje deliti z ljubljenimi in se pogovarjati o težkem, namesto da vse pometemo pod preprogo. Čeprav bi otroke najraje zaščitili pred težkimi temami in čustvi, jim z izogibanjem te teme sporočamo, da so prepovedane. Otrokom zaradi tega ni lažje, le bolj so osamljeni in sogovornike bodo iskali drugje, kar običajno ni tako dobro in varno. Otroke lahko vprašamo, kaj so slišali in videli na to temo, kje in kako dobijo informacije, kakšna čustva čutijo, kaj si mislijo o celotni situaciji, ali so kdaj sumili ali se bali, da se jim bo zgodilo nekaj podobnega. Obenem jih vprašajte, kaj bi bilo dobro storiti, če bi kdaj imeli takšne pomisleke, kaj bi fant iz te zgodbe lahko naredil drugače, kako se soočiti z agresivnimi znaki.
Otroci in mladostniki se radi počutijo spoštovane in radi vidijo, da njihove starše zanima, kaj si mislijo in čutijo. Namesto vsiljevanja svojih pogledov in interpretacij se pri otrocih in mladostnikih z odprtimi vprašanji razvija kritična presoja, ki služi kot preventiva pred slepim kopiranjem negativnih modelov vedenja. In takšnih je žal med nami ogromno. Številni mediji o tem primeru pišejo precej senzacionalno in število klikov postavljajo pred dušeno zdravje. Nasilni junaki vsak dan polnijo naslovnice, odrasli so kruti drug do drugega, medtem pa od otrok pričakujemo čudeže.
Pogovarjajte se z otrokom, namesto da se izogibate temi
Empatije se naučimo, za kar so odgovorni starši. Vsak takšen primer nas ponovno opozarja, da so sistemske rešitve nujne. Vendar so takšni učinki pogosto kratkotrajni. Tako je glavni imperativ še vedno povprečje ocen, otroci in mladostniki čakajo več mesecev na termine pri specialistih za duševno zdravje in starši vedno težje usklajujejo čas za družino z delom. Vendar vseeno ne smemo obupati. Ne glede na vse te faktorje imajo starši še vedno ključno vlogo v življenju otrok in način, kako skupaj prebrodijo tovrstne težke situacije, določa odpornost otrok in vpliva na njihovo medsebojno povezanost. Informirajte se, a zmerno. Ne zasujte sebe ali otroka z novicami o takšnem primeru, še posebej ne iz medijev, ki dramatizirajo in olepšujejo nasilje. Sprejmite čustva in jih delite, prijetna kot tudi neprijetna. Vse je naše, vse je normalno in vse potrebujemo. Pogovarjajte se z otroki, namesto da se temi izogibate. Otroku dovolite, da se sam sooči s takšnimi primeri, zraven pa mu nudite podporo in usmeritve. Družite se in preživljajte čas skupaj ter poiščite zrne veselja v svetu, ki je trenutno zelo temen.
Ko se prah poleže, ne pozabimo, da smo vsi odgovorni za svet, v katerem vzgajamo otroke. Kot odločevalci moramo bolj kot prej skrbeti za duševno zdravje vseh ljudi. To niso naložbe, katerih rezultate vidimo takoj, so pa naložbe, katerih rezultati so življenjsko pomembni.
