Otroške travme, ki se najpogosteje pojavljajo med terapijo

Nekatere otroške travme pustijo globoke rane, ki ostanejo tudi v odrasli dobi, opozarjajo strokovnjaki.

Otroštvo oblikuje vsakega človeka. Nekateri dogodki, ki se zgodijo najmlajšim, imajo lahko nanje trajen vpliv. Žal ta vpliv ni vedno dober in o tem pogosto govorijo strokovnjaki.

Psihologi poudarjajo, da odrasli, ki pridejo na terapijo, najpogosteje omenjajo tri čustvene travme iz otroštva.

1. Zanemarjeni s strani staršev

Odrasli v terapiji se pogosto pritožujejo nad vplivom, ki ga je na njihovo življenje imelo čustveno zanemarjanje s strani staršev v otroštvu. Nekatere starejše generacije so trdno verjele, da je treba otroke opazovati, ne poslušati. Verjeli so, da je njihova naloga zagotavljati varnost malčkov in da izražanje čustev pri otrocih ni dobrodošlo. Izražanje čustev je bilo včasih celo kaznovano, smeh in solze pa so bile v hiši zelo omejene.

Najbolj škodljive travme, pravi klinična psihologinja dr. Susan Pazak, so povzročili tisti starši, ki niso bili vključeni v vzgojo svojih otrok. Še posebej pa tisti, ki niso kazali zanimanja zanje, niti jim niso kazali ljubezni ne verbalno ne s svojim vedenjem. Zaradi te zanemarjenosti se ti otroci, tudi kot odrasli, počutijo osramočene, ničvredne in premalo dobre.

Zato potrebujejo terapijo, da se naučijo ceniti sebe, pa tudi, da se znebijo občutkov razočaranja in jeze zaradi zanemarjanja s strani staršev.

2. Obremenjeni s preveč obveznostmi

Psihologinja Patricia O’Gorman, specializirana za travme, je za YourTango povedala, da veliko ljudi izpostavlja, da so morali prezgodaj odrasti, ker so jim naložili preveč obveznosti.

To so otroci, ki so jim že zelo zgodaj doma naložili preveč odgovornosti. Najpogosteje gre za odgovornosti, ki jih v družinah običajno opravljajo starši. Psihologinja pojasnjuje, da gre za veliko več kot le gospodinjska opravila. Gre za raven odgovornosti, ki pomeni, da je otrok preobremenjen, ker nima občutka izbire in se od njega zahteva, da počne stvari, ki presegajo njegove zmožnosti.

Te odgovornosti pri otroku ustvarjajo notranji nemir in stres, kar pri odraslem vodi v zamero in v nadaljevanje vzorca. Na primer, otroke, ki so jim v otroštvu nalagali preveč obveznosti, lahko v odrasli dobi privlačijo partnerji, za katere morajo skrbeti, kar še dodatno spodbuja zamero in tesnobo.

3. Zaradi staršev se niso počutili dovolj dobri

Strokovnjakinja za ustvarjalnost in odnose Kathy Ramsperger pravi, da so njene stranke pogosto razočarane, ko ne morejo dokončati umetniškega projekta, ker so jim starši vcepili idejo, da niso dovolj dobri v tem, kar radi počnejo. Nekateri starši so pretirano kritični do svojega otroka in njegovih umetniških nagnjenj. Obstajajo pa tudi taki, ki so po naravi kritični in svoje frustracije stresajo na svoje otroke.

“Redno slišim stvari, kot so: ‘Mislil je, da ne znam ničesar narediti prav’ ali ‘Ne znam pisati, mama mi je to nenehno govorila’, pa tudi ‘Starši so mi rekli, naj ne pišem (ali rišem, pojem), ker to ne nosi denarja’“.

Ramspergerjeva opozarja, da če starš otroku sporoči, da sam ne more ničesar storiti, priskoči na pomoč in spremlja vsak korak, napako ali slabo oceno, se otrok nikoli ne bo naučil učiti iz napak, komunicirati ali se boriti zase.

Zaradi tega človek začne dvomiti vase, ne razume, kdo v resnici je in kaj si želi v življenju. Napake pomagajo graditi uspeh in samozavest. Nenehne kritike in helikoptersko starševstvo pa otrokom ne omogočajo, da bi videli, kaj zmorejo dobro ali kako to storiti.