V nadaljevanju preberite:
– Britanski zdravniki opozarjajo, da so družbena omrežja za otroke enako škodljiva kot kajenje.
– Vlada razmišlja o prepovedih, omejitvah dostopa in omejitvah uporabe aplikacij za mlajše od 16 let.
– Strokovnjaki so glede prepovedi razdeljeni.

Družbena omrežja so za otroke enako nevarna kot kajenje, so v izjavi za javnost poudarili britanski zdravniki. Zakonodajalce so pozvali, naj ukrepajo zaradi škode, ki jo po njihovem mnenju prekomerno preživljanje časa pred zaslonom povzroča mladim.

Akademija kraljevih zdravniških kolegijev je v dokumentu, ki ga je posredovala vladi, podrobno opisala vpliv družbenih omrežij na otroke. Gre za enako pomembno temo, kot sta kajenje in uporaba varnostnih pasov v avtomobilih. “V zadnjih letih je le malo vprašanj, ki so tako odločno združila klinične zdravnike kot vpliv, ki ga ima trenutno neomejena izpostavljenost tehnologiji in napravam na zdravje otrok in mladih,” so zapisali.

Več kot polovica od 132 anketiranih zdravnikov je vsak teden opazila vsaj en primer negativnega vpliva na zdravje, ki bi lahko bil povezan s tehnologijo in napravami. Več kot tretjina je opazila znake negativnih vplivov večkrat na teden, so navedli. Negativni vplivi so segali vse od fizičnih poškodb do vplivov na duševno zdravje, povzema Reuters.

Razmišljajo tudi o prepovedi družbenih omrežij za mlajše od 16 let

V Veliki Britaniji potekajo razprave o omejitvah dostopa otrok do družbenih omrežij. To vključjuje morebitno prepoved za mlajše od 16 let, pa tudi uvedbo časovnih omejitev uporabe, omejite časa v aplikacijah in ukrepe proti tako imenovanim zasvojljivim oblikovalskim funkcijam.

Avstralija je lani postala prva država, ki je prepovedala družbena omrežja za otroke, mlajše od 16 let, evropske države pa razmišljajo o podobnih ukrepih.

Britanski zakon o varnosti na spletu od družbenih omrežij zahteva, da sprejmejo ukrepe za zaščito otrok pred nezakonitimi in škodljivimi spletnimi vsebinami. Vlada se je zavezala, da bo šla še dlje. “Vprašanje ni, ali bomo ukrepali. Ukrepali bomo, naj bo to prepoved družbenih omrežij za mlajše od 16 let ali omejitve ključnih funkcij in zmožnosti,” je za BBC News povedala ministrica za tehnologijo Liz Kendall.

Na stotine britanskih družin preizkuša prepovedi družbenih omrežij, časovnih omejitev uporabe aplikacij. Namen je ugotoviti, kako to vpliva na otrokov spanec, družinsko življenje in šolsko delo. Strokovnjaki so razdeljeni glede učinkovitosti popolne prepovedi.

V nadaljevanju preberite:
– Na površini sadja in zelenjave se lahko zadržujejo nezaželeni mikroorganizmi.
– Med sadjem in zelenjavo, ki jih najpogosteje napačno čistimo, so jagode, melone, gobe, čebula in zelenolistna zelenjava.
– Kaj pa ekološki pridelki?

Sadje in zelenjava sta bistveni del naše prehrane, saj vse leto negujeta naše telo in razveseljujeta naše brbončice. Ker pa so v pridelkih lahko škodljivi patogeni, je treba večino vrst – od glav listnate solate do bleščečih jabolk – pred uživanjem oprati. Vendar je pravilno očistiti sadje in zelenjavo nekaj, kar je lažje reči kot storiti.

Na površinah izdelkov se lahko zadržujejo nezaželeni mikroorganizmi, kot so E.coli, listerija, norovirus, salmonela, ciklospora in kampilobakter. Bakterije in virusi uspevajo v vodi, ki ji je večina sadja in zelenjave izpostavljena, preden pride na naš krožnik. Po besedah Jessice Gavin, strokovnjakinje za prehrano, razvijalke receptov in blogerke lahko zaradi uživanja okuženih pridelkov zbolimo.

“Če so na površini pridelkov prisotne bakterije ali patogeni, se lahko razmnožijo in kasneje, ko jih zaužijemo, povzročijo bolezni, ki se prenašajo s hrano,” je dejala. “In če sta sadje in zelenjava že okužena, ko ju prinesete domov, in ju ne operete ter zaužijete surovo, potem je tveganje, da se okužite, še večje.“

Da bi se izognili uživanju umazane solate – ali še huje, obisku urgence – Gavinova opozarja na sadje in zelenjavo, ki jo pogosto napačno očistimo.  

Jagode

Nežno jagodičevje, kot so jagode, maline in borovnice, ima porozno lupino, v kateri se zlahka zadržuje voda, zaradi česar lahko hitro propade. “Če jih ne boste takoj pojedli, je zelo pomembno, da odstranite dodatno vlago na površini, saj voda, ki ostane na površini, sčasoma povzroči nastanek plesni,” poudarja Jessica Gavin. “Plesen obožuje vlažno okolje, zato se bo začela razmnoževati, če bo na sadju ostalo nekaj vlage.“

Če želite jagode pravilno očistiti, jih namočite v hladno vodo, odcedite, nato pa jih nežno obrišite s papirnato brisačo in čim bolje osušite. Gavin priporoča, da jih shranite v dobro prezračevani plastični posodici, v kateri ste jih kupili, ali v pokriti posodi z rahlo odprtim pokrovom v hladilniku. Posodo obvezno obložite s papirnato brisačo.

Melone

Marsikdo ne pomisli, da bi lubenice, melone in drugo podobno sadje očistil, preden ga razreže. Ker ti plodovi rastejo na zemlji, so na njihovi površini razna umazanija in ostanki. Preden jih tako začnete rezati, jih obvezno zdrgnite in sperite. Še posebej melono, ki ima mrežasto zunanjost, v kateri se zelo rade skrivajo bakterije. Preden sadež razrežete, da dobro osušite.

• Preberite tudi: Imate izbirčnega otroka? Ta trik vam lahko pomaga!

Gobe

Na gobah se pogosto zadržuje različna umazanija. Vendar pa zaradi njihove strukture drgnjenje z vlažno papirnato brisačo ali namakanje v vodi nista primerna načina čiščenja. Gobe namesto tega dajte v cedilo in na hitro sperite pod hladno vodo. Takoj za tem jih dobro osušite s papirnato brisačo. Morebitne površinske nečistoče lahko odstranite tudi tako, da olupite vrhnjo plast kože. 

Čebula

Potem ko se je čebula pred kratkim znašla na naslovnicah časopisov zaradi povzročanja okužb z bakterijo E. coli in možne okužbe s salmonelo, so se številni spraševali, ali je treba čebulo pred uporabo oprati. Jessica Gavin pravi, da je to odvisno od primera do primera. Če uživate rumeno, belo ali rdečo čebulo, priporoča, da odrežete konce korenin in stebla ter operete nož, da sperete morebitne bakterije. Nato čebulo razpolovite in olupite prvo ali prvi dve plasti lupine. Na tej stopnji jo lahko sperete, vendar to ni potrebno. 

Povsem drugače pa je pri poru. Por je treba pred kuhanjem temeljito oprati. Pogosto je med notranjimi plastmi ujeta umazanija. Najbolje je, da por razpolovite, ga narežete na kolobarje, rezine ali na katerega od drugih načinov. Narezan por dajte v skledo s hladno vodo, vse skupaj z rokami pretresite, odcedite in osušite. 

Zelenolistna zelenjava

Kopanje zelene zelenjave, kot sta špinača in ohrovt, v vodi ustrezne temperature je ključnega pomena za ohranjanje njene celovitosti. Voda naj ima med 4 in 12 °C. Tako bodo pore zelenjave zaprte in bakterijam boste preprečili vdor. 

Ali moram umivati ekološke pridelke?

Da! Izraz “ekološki” se nanaša na način pridelave – na primer z minimalno količino sistemskih pesticidov in/ali z uporabo trajnostnih praks – in ne na to, kako čist ali pripravljen za uživanje je sadež ali zelenjava. Tudi taki pridelki so še vedno lahko izpostavljeni določenim onesnaževalcem iz zemlje, žuželkam in drugim stvarem. 

Ne glede na to, kakšno sadje in zelenjavo nameravate pojesti, si pred začetkom priprave obvezno umijte roke. Umijte tudi desko za rezanje, ki naj bo po možnosti neporozna, in nož.

Mišični krči lahko povzročijo težave pri dihanju in celo smrt. Bolezen povzroča bacil tetanusa, ki ga najdemo v zemlji, posebno gnojeni, v telo pa pride z vbodom, preko ran ali kožnih opeklin.

Tetanus se ne prenaša s človeka na človeka. Pri nas smo po dolgih letih zabeležili primer tetanusa pri necepljenem otroku, so pojasnili v letošnji publikaciji o cepljenju otrok. 

Kdaj lahko pride do okužbe?

Na okužbo s tetanusom pomislimo, ob različnih situacijah, pojasnjujejo v Pomurskih lekarnah:

• poškodbe (ugrizi, praske) s strani živali, posebno če živijo v kmetijskem okolišu,

• hujše opekline,

• komplicirani zlomi,

• poškodbe s tujim predmetom (recimo, če stopimo na zarjavel žebelj),

• poškodbe oči,

• strelne rane,

• vbodne rane, ki so se pripetile v kontaminiranem področju (npr. med vrtnarjenjem),

• uporaba nesterilnih materialov pri izvedbi pirsinga ter intravenskem uživanju drog.

So cepljeni vsi otroci?

Cepljenje otrok proti tetanusu je v Sloveniji brezplačno in obvezno. Osnovno cepljenje proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, otroški paralizi, okužbam s hemofilusom influence tipa b (Hib) in hepatitisu B se opravi z dvema odmerkoma cepiva pri 3. in 5. mesecu starosti, za okrepitev in podaljšanje imunosti pa je med 11. in 18. mesecem starosti potrebno ponovno cepljenje.

Proti davici, tetanusu in oslovskemu kašlju so kasneje v šoli potrebna še dodatna cepljenja (revakcinacije). Če je vaš otrok opravil obvezna cepljenja, je pred okužbo zaščiten.

Odrasli na deset let

Kot so nam že pred časom pojasnili na NIJZ, so “po našem programu cepljenja revakcinacije oziroma obnovitvena cepljenja proti tetanusu obvezne na deset let, zato je tako cepljenje, če ga opravite pri osebnem zdravniku, brezplačno. Tako je tudi ob poškodbah.”

V kolikor se cepljenje opravi v sklopu preventivnih cepljenj pred potovanjem v ambulantah za cepljenja in potovalno medicino NIJZ, pa je treba po njihovih navedbah plačati.

Prejšnje raziskave so večinoma preučevale povezavo med vitaminom D in nevropsihiatričnimi motnjami, kot sta avtizem in ADHD. Nova študija pa je ena prvih, ki je spremljala vpliv vitamina D na kognitivne funkcije in razvoj možganov pri otrocih.

Raziskava, objavljena v reviji JAMA Network Open je odkrila povezavo med visokim dnevnim odmerkom vitamina D ter vizualnim in verbalnim spominom ter večjo mentalno prilagodljivostjo otroka, ko je ta dopolnil 10 let.

Po 10 letih izvedli obsežen nevrološki test pri otrocih

Več kot 600 žensk, ki so bile v 24. tednu nosečnosti, je vsak dan med nosečnostjo in nato še en teden po porodu jemalo 2.800 mednarodnih enot vitamina D ali standardni odmerek 400 IU. Ko so otroci dopolnili 10 let, so raziskovalci z obsežnim nevrološkim testom ocenili njihovo kognitivno delovanje.

Preučevali so:

• splošno inteligenco in hitrost obdelave podatkov,
• reakcijski čas in pozornost,
• motorične funkcije,
• delovni spomin in izvršilne funkcije.

Dodatni testi so merili tudi kognitivno prilagodljivost oziroma sposobnost možganov, da hitro in učinkovito preklapljajo med različnimi nalogami.

Rezultati: Višji odmerek prinaša prednosti

Skupina otrok, katerih matere so uživale višji odmerek vitamina D, je pokazala boljše rezultate pri treh ključnih funkcijah: verbalnemu spominu, vizualnemu spominu in preklapljanju med nalogami.

Šlo je za podrobno naknadno analizo danske študije (“Copenhagen Prospective Studies on Asthma in Childhood 2010“). Analiza podatkov je bila izvedena med februarjem in junijem 2025.

Močne jezikovne sposobnosti in hitrejši razvoj

To pa ni edina študija, ki je dala takšne rezultate. Druga študija je preučevala učinke prenatalnega dodajanja vitamina D v odmerku 2.000 IU od 12. tedna do nosečnosti do poroda.

Rezultati so pokazali, da so otroci teh mater kazali izjemno močne jezikovne sposobnosti v starosti med 3 in 5 let. Raziskovalci so zaključili, da višji odmerki vitamina D v nosečnosti lahko ključno in pozitivno vplivajo na nevrološki razvoj otroka.

Kaj povzroči pomanjkanje vitamina D v nosečnosti?

Nizke ravni vitamina med nosečnostjo ne vplivajo le na otrokove prihodnje sposobnosti spomina. Pomanjkanje tega hranila lahko poveča tudi tveganje za:

1. prezgodnji porod,
2. preeklampsijo, ki je resen zaplet pri nosečnosti,
3. gestacijski diabetes.

Tudi po rojstvu lahko nizke ravni zaradi pomanjkanja izpostavljenosti soncu povzročijo šibkejše kosti, pogostejša vnetja, slabšo podporo imunskemu sistemu in alergije na hrano. V ZDA to prizadene približno 1 od 13 otrok, navaja NY Post.

Čeprav naše telo vitamin D proizvaja, ko smo izpostavljeni svetlobi, ga najdemo tudi v živilih, kot so mastne ribe, jajca in sir.

Pospravljanje igrač je ena izmed nalog, zaradi katerih se starši z otroki najpogosteje prepirajo.
Obstajajo Montessori metode, s katerimi lahko malčke spodbudite, da svoje igrače pospravijo brez prerekanja in nejevolje.

V Montessori učilnicah uporabljajo nekaj pristopov, s katerimi spodbudijo tudi najmlajše otroke, da po končanem delu pospravijo za seboj. In to brez nenehnega prigovarjanja ali frustrirajočega ponavljanja iste zahteve!

Kako to doseči? Tukaj je šest načinov, kako spodbuditi otroka, da pospravi igrače.

Ustvarite prostor za vsako stvar

Čeprav se zdi, da bi otroci lažje pospravili igrače, če bi jih preprosto zmetali v eno veliko škatlo, to običajno ne drži. Majhni otroci imajo močan občutek za red in imajo radi, da so stvari točno tam, kjer morajo biti. Zato mnogi otroci doživljajo veliko zadovoljstvo, ko nekaj vrnejo na pravo mesto.

Če bo imela vsaka igrača točno določeno mesto, je večja verjetnost, da bo otrok pospravil igrače. Da to dosežete, boste morda morali nekatere igrače odstraniti. Nekaj časa opazujte svojega otroka, da boste določili, s čim se najraje igra. Če česa že teden dni ni niti pogledal, to pospravite v omaro ali podarite naprej, če menite, da je igračo že prerasel.

Preostale igrače razporedite tako, da ima vsaka jasno določeno mesto. Morda vas bo otrok presenetil in bo začel sam od sebe pospravljati, ker bo natančno vedel, kam kaj sodi.

Bodite zgled že od zgodnjega otroštva

Pri dojenčkih in majhnih otrocih je najboljši način, da jih spodbudite k pospravljanju, ta, da jim to pokažete z lastnim zgledom. Pospravljanja ne puščajte za čas, ko otroci že spijo, ampak naj bo to proces, ki ga zaključite skupaj.

Dojenček vas bo opazoval, starejši otrok pa se vam bo pridružil. Verjetneje vam bo pomagal, če bo pospravljanje videti kot “naravna” naloga, ki jo skupaj opravite, kot pa če to postane stalna zahteva in boj za prevlado.

Nikoli ni prepozno, da začnete z zgledom – le spodbudite otroka, da bo pri tem aktiven sodelujoči.

Postavite jasna pričakovanja

Odločite se, kaj pričakujete od svojega otroka glede čiščenja in pospravljanja. To jasno povejte. Izberite nekaj pravil, ki so vam pomembna, jih delite z otrokom in ga pogosto spominjajte nanje, dokler ne ponotranji novih pričakovanj.

Naj bo zabavno

“Koliko rdečih kock lahko najdeš in jih daš v škatlo?“
“Ali lahko vse igrače spravimo v škatlo?“

Včasih je res težko zbrati energijo in pospravljanje spremeniti v igro, a poskusite. Hitro se lahko najtežji del dneva spremeni v enega najlepših.

Povejte na pozitiven način

Namesto: “Ni kosila, dokler ne pospraviš igrač!” poskusite reči: “Ko pospraviš igrače, bova skupaj jedla.“

Poudarjanje tega, kar sledi, je pogosto velika spodbuda za otroke, da zaključijo z eno dejavnostjo. Pomaga jim pri miselnem prehodu na naslednjo dejavnost in jim daje nekaj, česar se lahko veselijo.

Počakajte na naravni premor

Nihče ne mara, da ga nekdo prekine med delom. Otroci pri tem niso izjema. Če je le mogoče, počakajte, da otrok pride do naravnega premora v dejavnosti, preden ga prosite, naj pospravi.

Naj dokonča risbo. Naj doda še zadnje kocke na stolp. Naj konča pripravo “blatne pite”. Lahko ga prosite, naj pospravi, ko je čas za kosilo ali spanje, a se najprej vprašajte, če lahko to počaka pet minut?

Veliko lažje in učinkoviteje je pustiti otroku, da dokonča, kar počne, kot pa ga prekiniti in takoj zahtevati pospravljanje. Če se vam mudi in ga morate prekiniti, bodite pripravljeni, da mu pri pospravljanju pomagate.

Ne glede na starost otroka lahko postavite jasna pričakovanja. Morda bo potrebne nekaj vaje in potrpljenja, vendar se bo otrok hitro privadil, če boste dosledni.

Nova raziskava je pokazala, da lahko prehrana otrok vpliva na njihovo duševno zdravje. Otroci, ki jedo več sadja in zelenjave, kažejo manj čustvenih stisk, kot so anksioznost, depresija in socialni umik. Pri otrocih, ki jedo več sladkih in slanih prigrizkov, so zaznali več težav pri soočanju s čustvenimi stiskami, vključno z agresijo in težavami s pozornostjo, je ugotovila nova študija.

Študija, ki so jo izvedli raziskovalci na Univerzi v Agderju na Norveškem in objavili v reviji Nutrients, kaže na močno povezavo med prehrano in duševnim zdravjem majhnih otrok. “Težave z duševnim zdravjem se po vsem svetu povečujejo. Prepoznavanje dejavnikov, ki jih je mogoče preprečiti, je pomembno in bo imelo največji učinek, če se jih prepozna pri majhnih otrocih,” so zapisali raziskovalci.

Preučujejo vse dejavnike, ki bi lahko imeli vpliv

Študija je ugotovila, da je duševno zdravje še posebej pomembno v zgodnjem obdobju. Ključno je za prihodnje šolske dosežke, socialne veščine in izobraževanje, kar vpliva na zdravje in socioekonomske dosežke v življenju. Ker se težave z duševnim zdravjem po vsem svetu povečujejo, raziskovalci vse bolj preučujejo prehrano, življenjski slog in druge socioekonomske dejavnike, ki lahko vplivajo na ta trend.

Raziskovalci so analizirali podatke 363 otrok, starih 4 leta, in njihovih mater iz študije Early Food for Future Health na Norveškem, katere cilj je izboljšati prehrano otrok v starosti med šestimi in dvanajstimi meseci. Študija je ugotovila, da so otroci, ki so pogosteje jedli zelenjavo in sadje, kazali nižjo stopnjo čustvenih stisk ne glede na izobrazbo matere, finančne težave ter materine simptome depresije in anksioznosti. Hkrati je bilo pogostejše uživanje sladkih in slanih prigrizkov povezano s pogostejšim problematičnim vedenjem.

Takšno vedenje se pogosto začne pri otrocih, mlajših od petih let. Glede na študijo je pri približno dveh tretjinah otrok, ki med drugim in tretjim letom starosti kažejo takšne težave, stanje podobno tudi v šolskem obdobju. “To kaže na pomembnost zgodnjega prepoznavanja dejavnikov, povezanih z duševnim zdravjem,” je zaključila študija.

Strokovne, preverjene in jasno razumljive informacije o možnem postopanju ob bolezenskih znakih otrok in mladostnikov so po novem brezplačno dostopne na spletni strani Združenja za pediatrijo. Stran omogoča enostaven dostop do strokovno utemeljenih vsebin o ukrepanju ob najpogostejših zdravstvenih težavah otrok in mladostnikov. Nastala je v sodelovanju strokovnjakov s primarne, sekundarne in terciarne ravni ter ob vključitvi ključnih strokovnih institucij: Sekcije za primarno pediatrijo, Združenja za pediatrijo, Pediatrične klinike UKC Ljubljana in Klinike za pediatrijo UKC Maribor.

Ob predstavitvi je Denis Baš, dr. med., predsednik Sekcije za primarno pediatrijo ZZP, poudaril, da se ob svojem delu dnevno srečuje s številnimi vprašanji staršev. “Jasne in zanesljive informacije pomirjajo strahove, opolnomočujejo starše ter otroke in mladostnike o možnem postopanju ob bolezenskih znakih ter krepijo zaupanje med nami. Obenem lahko starše preusmerjajo stran od nepreverjenih virov informacij, pa tudi nepotrebnih, celo plačljivih storitev,” je dejal. Želja o skupni spletni strani je bila med pediatri že dolgo prisotna, zdaj pa je zaživela.

Spletna stran predstavlja odgovor stroke na potrebe staršev in vseh, ki skrbijo za otroke in mladostnike. Preusmerja jih stran od nepreverjenih virov informacij in jim ponuditi jasne, strokovno utemeljene in prosto dostopne informacije, ki pomagajo pri razumevanju bolezenskih znakov in ustreznem ukrepanju.

Preprosto, razumljivo in blizu uporabniku

Pri izdelavi priporočil so veliko pozornosti namenili tudi jeziku, ki je preprost, razumljiv in blizu uporabnikom. “Zelo pomembna sestavina našega dela je komunikacija z bolniki in njihovimi starši. Ta mora biti strokovna in verodostojna, obenem pa razumljiva in jasna. Zato smo pri pisanju in urejanju pediatričnih priporočil poleg strokovnosti dali poseben poudarek tudi jeziku. Želeli smo, da je jezik priporočil preprost, razumljiv in uporaben, hkrati pa ohranja tako strokovno natančnost kot izviren slovenski besedni zaklad. Pediatrična priporočila tako poleg opore staršem prispevajo tudi k višji ravni jezikovne in zdravstvene pismenosti v Sloveniji,” je izpsotavil doc. dr. Marko Pokorn, dr. med., strokovni direktor Pediatrične klinike UKC Ljubljana.

O procesu nastajanja in pomenu sodelovanja je spregovorila Vanja Kogoj Jug, dr. med., podpredsednica Sekcije za primarno pediatrijo ZZP: “V času nastajanja priporočil sem kot pediatrinja, ki je usklajevala skupino, lahko od blizu izkušala koliko znanja, kreativnosti, predvsem pa izredne predanosti je prisotne v naši stroki – tako pediatrov, kot strokovnjakov, ki obravnavajo otroke in mladostnike. Izziv je predstavljalo predvsem uskladiti čas vseh sodelujočih, da se je nato morda raznolike klinične prakse skupaj poenotilo in dopolnilo ter preoblikovalo v jasna, uporabna priporočila. Zato so Pediatrična priporočila v končni obliki ne le strokovni rezultat, temveč tudi dokaz, da z medsebojnim sodelovanjem primarnega, sekundarnega in terciarnega nivoja lahko ustvarimo v vsakodnevnem življenju uporaben pripomoček.“

Dopolnjujejo delo zdravnika

Peter Najdenov, dr. med., predsednik Združenja za pediatrijo SZD, je poudaril, da so v številnih evropskih državah takšne vsebine že sestavni del sodobne pediatrične oskrbe. “Ne nadomeščajo zdravnika, temveč dopolnjujejo njegovo delo, saj staršem omogočajo boljše razumevanje bolezni, poteka zdravljenja in predvsem prepoznavanje situacij, ko je potreben pregled,” je pojasnil. “Tudi pri nas želimo slediti tem dobrim praksam. Platforma, ki jo predstavljamo, je zasnovana kot zanesljiva strokovna podpora – dostopna v trenutkih, ko se pri starših pojavijo vprašanja ali negotovost. Poseben poudarek namenja jasnemu in pravilnemu slovenskemu jeziku ter vsebinam, ki temeljijo na sodobnih strokovnih smernicah. Ob tem želim jasno poudariti: takšne informacije ne morejo in ne smejo nadomestiti pregleda pri zdravniku ali posveta z njim. So pa pomemben most med strokovnim znanjem in vsakodnevnimi odločitvami staršev.“

Izr. prof. dr. Jernej Dolinšek, dr. med., predstojnik Klinike za pediatrijo UKC Maribor, v tem projektu vidi predvsem moč sodelovanja. “Uspelo nam je povezati kolege iz obeh univerzitetnih kliničnih centrov ter različne stroke v skupnem cilju – boljši oskrbi otrok. Takšno povezovanje ne bogati le stroke, ampak pomeni tudi bolj enotno in kakovostno obravnavo ter trdno osnovo za prihodnje skupne korake.“

Skoraj 100 priporočil, ki jih bodo še nadgrajevali

Stran je zasnovana kot podpora, na katero se lahko starši, učitelji, vzgojitelji in tudi zdravstveni delavci obrnejo ob vprašanjih ali negotovostih, hkrati pa dopolnjuje delo zdravnika in prispeva k večji varnosti pri odločanju. Trenutno vključuje skoraj 100 priporočil, avtorji pa jo bodo v prihodnje redno nadgrajevali in dopolnjevali z novimi vsebinami glede na potrebe otrok, staršev in stroke.

Pravi prijatelji so za otroke in mladostnike zelo pomembni, zato jim dovolimo druženje tudi izven šole in obšolskih dejavnosti. 

Kako pomagati otroku, ki najde težje prijatelje?

Če vaš otrok težje najde prijatelje, mu lahko tudi starši pomagate tako, da organizirate druženja izven vrtca ali šole. Kaj je lepšega od klepeta dveh mamic ob neutrudni in veseli igri dveh sošolcev iz vrtca? Pomagate lahko tudi z vpisom otroka na različne dejavnosti, kjer spodbujajo prijateljstva in timski duh, kar jih bo spremljalo še celo življenje. Eden izmed dobrih primerov so razni ekipni športi, kjer je ekipa skupaj ob uspehih in porazih, ob težkih treningih in zabavni igri. 

V raziskavi objavljeni v Journal of Personality and Social Psychology so ugotovili, da so otroci od prijateljev prevzeli nekatere osebnostne lastnosti. Tako so potrdili, da se osebnost oblikuje tudi glede na okolje in ni povezana le z geni.

Pomembni so prijatelji

“Naše ugotovitve, da so osebnostne lastnosti med otroci nalezljive, so v nasprotju s predpostavko, da je osebnost zakoreninjena in se ne more spremeniti,” je pojasnila profesorica in soavtorica raziskave Jennifer Watling Neal. Dodaja, da je ugotovitev pomembna, saj lahko nekatere osebnostne lastnosti otrokom pomagajo pri uspehu v življenju, nekatere pa jih od uspeha odvračajo.

Strokovnjaki so v raziskavi preučevali dva razreda otrok iz vrtca. Ena skupina je bila stara tri, druga pa štiri leta. Otroci, ki so se družili z ekstravertiranimi in delavnimi prijatelji, so čez čas postali tudi sami bolj delavni in ekstravertirani.

Otroci, ki so se družili s hitro razdražljivimi otroci in prijatelji, ki so nagnjeni k tesnobi, pa denimo niso prevzeli teh lastnosti. “Otroci imajo eden na drugega večji vpliv, kot si ljudje mislijo,” je dejala soavtorica raziskave Emily Durbin.

“Starši porabijo veliko svojega časa, ko svoje otroke učijo, da so potrpežljivi, da poslušajo in niso impulzivni. Pri tem pa starši in učitelji nimajo vpliva, vpliv imajo njihovi prijatelji,” opisuje Durbinova. Po njenih besedah se je izkazalo, da so tri in štiriletniki pravi “agenti” za spremembe.   ​

Preberite še: Mama prepovedala druženje s prijatelji. Razlog šokira

Ko govori o otrocih, govori iz dolgoletne in neposredne prakse. Lilijana Sulič, svetovalna delavka in socialna delavka na Osnovni šoli Milojke Štrukelj v Novi Gorici, je v več kot treh desetletjih dela skozi številne izzive in spremembe v družbi spremljala generacije otrok ter njihove stiske. V intervjuju sva se pogovarjali tudi o tem, koliko pomoči otroci dejansko dobijo, kakšna je vloga šole danes in kje so meje našega šolskega sistema.

Poseben poudarek sva namenili projektu Od Alje do Žana, v katerega je vključena tudi njihova šola. Gre za pilotno pobudo treh partnerjev, Fundacije Alma, Slovenske filantropije in Zveze Anite Ogulin, ki na desetih osnovnih šolah po Sloveniji uvaja pristope, usmerjene v odnose, sodelovanje in čustveno podporo. Projekt izhaja iz prepričanja, da so prav vsakodnevni odnosi, občutek slišanosti in pravočasna pomoč ključni za otrokovo dobrobit in razvoj.

V kakšni fazi je projekt Od Alje do Žana in kdaj ste začeli z njim?

K projektu smo bili povabljeni prav zaradi prostovoljcev osnovnošolcev, saj smo pri filantropiji evidentirani kot prostovoljska organizacija. Zanimalo jih je, da bi se priključili in predstavili, kako smo to dosegli. Imam to srečo, da je bila ena od predavateljic moja mentorica, ko sem opravljala izpit in se izobraževala za mentorico prostovoljcev. Tudi ena od strokovnjakinj je bila moja mentorica na fakulteti, ko sem bila prostovoljka. Nato so se spomnili name in poklicali ravnatelja, ali bi sodelovali. Seveda sem bila za, saj menim, da so prostovoljci na šoli zelo pomembni. 

In to je bilo kdaj? So vas povabili pred dvema letoma?

Da, povabili so nas pred dvema letoma. Zdaj teče drugo leto.

Kaj konkretno pomeni priključitev k temu projektu?

To pomeni, da smo morali pripraviti program, kako ne bomo spregledali nobenega učenca. To je nekoliko zahtevno, ker smo velika šola. Zato smo se odločili, da glede na to, da že imamo veliko delavnic in drugih aktivnosti, uvedemo nekaj novega.

Tako v decembru žrebamo oddelke, ki presenetijo druge oddelke. Na primer prvi razred gre k devetemu, sedmi k tretjemu. Tako dejansko sodelujejo vsi učenci. Na šoli s 750 učenci je to zahtevno, res zahtevno.

Zdelo se nam je idealno in tudi učencem zelo zanimivo. To radi počnejo, projekt smo zdaj izvedli že drugo leto. Še vedno poteka, ker je vezan tudi na bolniške odsotnosti in nadomeščanja, zato se učitelji sproti prilagajajo.

Druga akcija, ki bo letos, upam, izvedena, je športni dan. Veliki in mali skupaj. Športni dan kot zabavne športne igre, ne kot tekmovanje. Bistvo ni v tekmovanju, ampak v tem, da lahko sodeluje vsak, tudi če ni športnik. 

Na primer?

Na primer prenašanje jajca na žlici, prenašanje zastavice, vode. Ko bo toplo, smo lahko tudi malo mokri in se malo posmejemo.

Ideja je, da bi starejši učenci prišli na igrišče podružnične šole z mlajšimi učenci, seveda ne vsi hkrati, ampak bi jih žrebali. Tako bi se res družili in povezali tudi podružnica šole in matična šola. Skozi leta se sicer družimo, vendar imam občutek, da vedno manj.

Kaj pa konkretno obdarovanje razred razredu? Lahko navedete kakšen primer?

Učiteljica slovenščine je pripravila nekaj na temo Franceta Prešerna. Učenci so uprizorili Urško, pripravili so pravo igro. Nato so prinesli profil Franceta Prešerna, ki so ga mlajši učenci pobarvali. Mlajši so starejšim pripravili nekaj sladkega. Na ta način so se zelo povezali, mlajši so se držali starejših in jih spraševali, ali še pridejo. To je bil en primer.

Druga akcija so bile športne igre v telovadnici, različne naloge, kot so plezanje čez in pod ovirami. Tako so mlajši videli, da starejši ne zmorejo vedno vsega, kar zmorejo oni. Skupaj so tudi barvali mandale. Peti razred je pripravil recitacijo, en oddelek predstavitev živali. Dejavnosti so bile različne.

Vsebine določi učitelj skupaj z učenci. Ni nujno, da so vezane na pouk. Lahko so tudi povsem sproščene. Nekateri so se igrali skritega prijatelja. Tematike so različne.

Kako to sodelovanje pri projektu od Alje do Žana poteka v praksi? Vas je deset šol, se med seboj tudi povezujete?

Trikrat na leto imamo izobraževanje, ki traja dva dni. Vsakič obravnavamo eno temo, ki je za nas aktualna in zanimiva. Trenutno opažamo, da na roditeljske sestanke in predavanja prihaja premalo staršev, zato se ukvarjamo z vprašanjem, kako jih pritegniti.

Sodelujemo tudi z drugimi šolami. Imamo Facebook stran Od Alje do Žana in tudi istoimensko spletno stran, prek katerih komuniciramo, se posvetujemo in izmenjujemo izkušnje. Vzpostavili smo tudi tak odnos, da se med seboj pokličemo in si povemo svoje izkušnje.

Smo pa večja šola, zato je pri nas nekoliko zahtevnejše, medtem ko je manjšim šolam, še posebej tistim brez podružnic, nekoliko lažje. Smo si različni in iščemo različne poti, kar je pravzaprav zelo zanimivo.

Kako pa vi osebno ocenjujete to pobudo glede na čas, v katerem živimo, in glede na to, kako se otroci iz leta v leto spreminjajo? Se vam zdi smiselna in zakaj?

Meni se zdi smiselna. Zakaj? Ker svetovalne delavke večinoma delamo z otroki, ki so najbolj opazni, najbolj živahni, ali pa s tistimi, ki so najboljši. Tukaj pa pridejo do izraza otroci nekje vmes.

Ko greš po hodniku, se z njim pogovoriš, ga povabiš. Ni treba, da ga imaš v pisarni samo takrat, ko naredi kaj narobe ali ko potrebuje pohvalo. Pomembno je, da ga vključimo tudi drugam in da učitelje spodbujamo, da se pogovarjajo tudi s tistimi otroki, ki so pridni in tihi. Prav takšne moramo zdaj prepoznati. Ni nujno, da so najboljši, pomembno pa je, da jih naučimo izražati čustva.

V tem projektu so prav čustva zelo pomembna. Sočutje, empatija, sprejemanje drugačnosti. Na naši šoli je veliko različnosti, zato nam je vključitev v projekt veliko pomenila. Učimo se strpnosti, sprejemanja, upoštevanja druge kulture in spoštovanja. Če spoštuješ drugo kulturo, je življenje lažje. Res pa je, da če ne spoštuješ sebe, ne moreš spoštovati drugega.

Moram pohvaliti učitelje, saj jih veliko dela na tem področju. Pogovarjajo se z učenci, izvajajo delavnice, tudi v povezavi z drugimi projekti. Vsebine vključujejo v razredne ure, nekateri tudi v redni pouk, in o teh temah veliko govorijo.

Pogovarjajo se o žalosti in o jezi. O jezi se dolgo nismo pogovarjali, pa je prav tako pomembno čustvo. Tudi o ljubezni, srčnosti in sočutju. Ne gre samo za pogovor, ampak tudi za odziv v konkretnih situacijah. Ko pride do dogodka v razredu, učiteljica opozori, da vedenje ni bilo sočutno, in poveže to s tem, o čemer so se pogovarjali. Tako otrok to sliši v praksi.

Teorijo vsi poznamo, tudi otroci. A ko pride do konkretne situacije, na to pogosto pozabijo. Zato smo v ta projekt vključili tudi program Varno in spodbudno učno okolje (VSUO), kjer poudarjamo komunikacijo in varno ter spodbudno učno okolje. Gre za program Zavoda za šolstvo. Tako da imamo mesečne delavnice, ki jih učitelji izvajajo v razredu in povezujejo različne projekte. Tam je veliko poudarka na komunikaciji.

Ena izmed delavnic je na prvi pogled preprosta, a zelo učinkovita. Gre za jezik volkov in žiraf. Kako govorijo volkovi in kako ta govor spremeniti v govor žirafe, ki isto sporočilo pove na drugačen in prijazen način. Učenci skupaj iščejo besede in primere. To je zanimivo približno do šestega razreda. Potem učiteljica reče: “Zdaj si pa kot volkec.” Otrok razume, brez grajanja.

Pomembno je tudi, da se učitelji naučimo, da kadar otrok naredi napako, ne grajamo njega kot osebo. Napačno je dejanje. Treba je poiskati, kaj v tem dejanju lahko spremeni in kako ga spodbuditi, da se bo tega spomnil v podobni situaciji.

To je dolgotrajen proces. Tudi ta projekt, ki traja tri leta, je v resnici prekratek. Otroci odraščajo in tak pristop bi morali imeti od prvega do devetega razreda. Vključeni bi morali biti vsi učitelji, čeprav vemo, da to ni povsem realno.

Pogrešamo tudi več sodelovanja staršev. Lani sem imela delavnice za starše od drugega do šestega razreda. Udeležilo se je osem staršev. Delavnice so bile konkretne, enake kot za učence, da bi tudi starši videli, kako potekajo in se naučili drugačne komunikacije. Za starše je takšna komunikacija težja, ker so v igri tudi čustva. Tisti, ki so prišli, so bili zelo zadovoljni.

Letos smo se odločili za drugačen pristop. Izobražujemo mlajše učitelje, ki še nimajo izkušenj z delavnicami, da jih bodo lahko izvajali z učenci.

Kako pa se na to odzivajo učitelji?

Učitelji so se dobro odzvali. Moram reči, da so bili naši učitelji v tej smeri že izobraženi, ko smo vstopili v zdravo šolo. Seveda pa se zaradi upokojitev, menjav in drugih sprememb to znanje sčasoma izgublja. Zato smo svetovalne delavke vsake tri do štiri leta organizirale izobraževanja za nove učitelje. Zdaj to ponovno izvajamo, da zajamemo vse in da imajo osnovno znanje.

Seveda nikoli ne bodo imeli enakega znanja kot svetovalna delavka, vendar je pomembno, da poskusijo. Delavnice namreč ne moreš kakovostno izvesti, če je sam ne izkusiš. Pri tem smo zraven in pomagamo, dokler se ne počutijo dovolj samozavestne. Ko to dosežejo, večina učiteljev delavnice izvaja samostojno.

Kako pa to sprejemajo? So zadovoljni s tem?

Učitelji opažajo, da se učenci spreminjajo. Takšna je realnost in temu se je treba prilagoditi ter spremeniti pristope. Vidijo, da se skozi te delavnice lahko doseže veliko.

Ne deluje več pristop “bodi tiho, daj mir, ne klepetaj”. Tega ni več.  Treba je vzpostaviti stik, kontakt, odnos. Če odnosa ni, lahko tisti pred tablo govori, kolikor želi, učinka ne bo. Ključen je odnos.

Ta odnos temelji na medsebojnem spoštovanju. Učitelj spoštuje učenca in učenec učitelja. Tudi ob tem še vedno prihaja do nagajanja in neumnosti, vendar se stvari rešujejo hitreje in lažje. To je bistvo.

Pomembno je tudi področje čustev. Ko otrok čustvo prepozna, ga zna ubesediti in razume, kaj pomeni, lahko začne tudi drugače ravnati.

Če primerjate stanje danes s časom pred desetimi ali dvajsetimi leti, kako vidite otroke in mladostnike? Kako gledajo na prijaznost in pomoč med seboj?
Kar se tiče vljudnosti in pozdravljanja, je bilo to nekoč samoumevno in privzgojeno od doma. V šoli se s tem sploh nismo posebej ukvarjali. Danes to ni več samoumevno in na tem moramo delati.

Če pogledam pomoč med učenci, je je bilo včasih zelo veliko, tudi medvrstniške pomoči. Učenci so po pouku ostajali v šoli in si pomagali. Treba pa je razlikovati med osemletko in devetletko. V osemletki je bilo tega več, ker je bil urnik drugačen. Z uvedbo devetletke se je urnik razpršil, učenci imajo različno dolge dneve, zato je bilo usklajevanje težje in je ta pomoč nekoliko zamrla. Nato smo jo morali ponovno vzpostavljati. Zaradi uvedbe devetletke  sem nekaj let imela le dve prostovoljki, potem pa smo se obrnili tudi na srednješolce in upokojene učitelje, da so pomagali. Postopoma se je število pričelo dvigati.

Kar zadeva vedenje učencev, lahko rečem, da sta bila na začetku moje kariere na šoli morda dva nemirna učenca. Danes bi lahko rekli, da sta samo dva mirna. V vsakem razredu je nekaj takih, ki izstopajo. Učenci so danes bolj neposredni, več si upajo povedati. Kletvice so postale del vsakdanje komunikacije, česar pred dvajsetimi leti skoraj ni bilo.

Ko jih opozoriš, pogosto rečejo, da tega niso namenili tebi. A ni pomembno, komu je bilo rečeno, pomembno je, da je bilo izrečeno. Ta občutek za težo besed se je zmanjšal. Zato se s prostovoljci veliko pogovarjam o tem, kaj pomeni, kako nekaj poveš in kako to vpliva na druge. Tudi odrasli delamo napake, vendar se tega naučimo kasneje. Če se otroci tega naučijo prej, bodo lažje komunicirali in imeli manj težav v življenju.

Velika sprememba je tudi v tem, da sistem šolanja, kot je bil nekoč, danes ne deluje več. Treba se je prilagoditi in spreminjati pristope. Šola ima pomembno vlogo tudi pri oblikovanju vrednot. Te vrednote skušamo vključevati skozi različne projekte. Kako jih umestiti v vsakodnevno delo, pa je v veliki meri odvisno od učitelja, ali to začuti. Lahko pa rečem, da velika večina učiteljev pri nas to zelo dobro izvaja.

Kako se je v vseh teh letih spremenil poklic učitelja? Danes se zdi precej bolj naporen, tudi zaradi birokracije, ne le zaradi dela z učenci in starši. Kako vi vidite to spremembo? 

Včasih je imel učitelj dnevnik in redovalnico. Danes ima eAsistenta, dnevnik, redovalnico, zapiske, opombe, elektronsko pošto in še veliko drugega. Administrativnega dela je zelo veliko in vzame ogromno časa. Kako to zmanjšati, ob vseh zahtevah in zakonodaji, na primer zaradi varstva podatkov, ne vidimo, saj mora biti vse zapisano in evidentirano.

Kar zadeva odnos do učencev, je bil nekoč učitelj tisti, ki je stal pred tablo, učenci pa so bili tiho in poslušali. Učitelj je predaval. Iz lastnih izkušenj lahko rečem, da so bili že takrat učitelji, ki so učence opazili, jih razumeli in imeli radi svoje delo, pa tudi takšni, ki so samo predavali in odšli.

Tudi danes je podobno, vendar učitelj zelo hitro dobi povratno informacijo, ali je dober ali ne. Ne le od staršev, ampak tudi od učencev. Učenci so bolj odprti, hitreje povedo svoje mnenje in za njim stojijo, čeprav ga včasih še ne znajo povsem ustrezno ubesediti.

Delo učitelja se je razširilo. Učitelj je danes tudi vzgojitelj, pogosto prevzema vloge, ki so bile nekoč bolj povezane z družino, hkrati pa mora znati postavljati meje. Na koncu mora ob vsem tem opraviti še svoje osnovno delo poučevanja.

V razredu je lahko 25 učencev, med njimi otroci s tujim državljanstvom, ki slabše razumejo slovenski jezik, učenci z učnimi težavami in tudi otroci z različnimi osebnimi stiskami. Učitelj pozna te otroke, razume njihove okoliščine in išče načine, kako pristopiti do vsakega posebej. To je zelo zahtevno.

Takšno delo zahteva veliko občutljivosti in razumevanja. Če ima učitelj to in zmore, si zasluži veliko priznanje. Po mojih izkušnjah ima večina učiteljev to, čeprav seveda ne morem govoriti za vse.

Kakšne stiske otrok danes najpogosteje opažate?

Stiske otrok so se spremenile. V preteklosti ni bilo samodestruktivnega vedenja v takšni meri, kot ga opažamo danes. Depresija ni bila tako prepoznana ali ubesedena. Danes se srečujemo z duševnimi stiskami, ko otrok čuti pritisk, tesnobo, ne ve, kaj bi sam s seboj, ne zna pojasniti, kaj se z njim dogaja. To so stanja, s katerimi se srečujemo vsak dan.

Pogoste so tudi stiske, povezane s šolo, na primer pred pisanjem testov ali ustnim odgovarjanjem. To so situacije, na katere je treba otroke pripravljati. Pri tem pa je premalo svetovalnih delavcev. Učitelj mora ocenjevati, to je del njegovega dela, nekdo pa mora učenca na to pripraviti.

Tudi starši pogosto nimajo znanja, kako otroku pomagati, saj tega nimajo kje pridobiti. Otrok ne pride z navodili za uporabo. Zato smo v šoli tisti, ki moramo otroka na to pripraviti. Imamo dobre izkušnje s treningi in vajami. Veliko delamo na samopodobi, ki je pri mnogih otrocih nizka, in na samovrednotenju.

Gre za dolgotrajen proces. Takšni treningi trajajo več mesecev, običajno štiri ali pet, po eno uro na teden. To so nove, drugačne stiske, ki jih opažamo. Vedno znova nas kaj preseneti. Pojavlja se tudi samomorilno vedenje in samopoškodovanje, česar na začetku moje kariere skoraj ni bilo.

Mislite, da se otroci nekoč le niso izražali, ali da teh stisk res ni bilo? Kje vidite razloge, da je tega danes več?

Če pogledam iz svoje izkušnje, ko sem sama hodila v šolo, tega preprosto nismo počeli. Res pa je, da nas o tem tudi nihče ni spraševal. Ko si imel nalogo, si jo naredil. Nisi razmišljal, ali bi, kako bi, ampak je bilo treba to opraviti.

Danes so otroci bolj senzibilni. Težko rečem, ali je to posledica vzgoje, večje odprtosti ali česa drugega. Verjetno gre tudi za širši razvoj družbe. Tudi starši smo bolj senzibilni in se o teh stvareh več pogovarjamo. Ključno pa se mi zdi, da je treba otroke opolnomočiti. Ko padejo, morajo znati vstati in iti naprej.

Velik vpliv imajo tudi telefoni in internet. Otroci vidijo različne vsebine in načine vedenja, kar vpliva nanje. Del teh vzorcev verjetno prihaja tudi od tam. Spomnim se, da smo na začetku moje kariere o takih pojavih poslušali kot o nečem, kar se dogaja v Ameriki, daleč stran. Danes pa je to prisotno tudi pri nas.

In sprejeti poraz. Tega učenci ne znajo. Včasih kakšnemu staršu rečem: “Če dobi štiri, ni konec sveta.” Ja, je sposoben. Ampak se včasih lahko zgodi tudi slaba ocena. To je staršem težko sprejeti.

Je veliko takih staršev?
Kar nekaj, ja. Velikokrat se zapletamo prav okoli ocen.

Kaj bi svetovali takim staršem glede ocen, visokih pričakovanj? Kako to vpliva na otroka?
To vpliva tako, da se otrok, če ne prej, v puberteti upre. Začne špricati, ga ni, ne dela, odgovarja in je nesramen. Lahko pa gre v drugo skrajnost, da se popolnoma podredi in naredi vse, kar rečejo starši, uboga. Ko pa pride v srednjo šolo, se ga izgubi, ker starši mislijo: “Zdaj je zrel, je odrasel, bo šlo.” Pa ne gre.

Kje je torej ta zdrava meja, ko si kot starši želimo, da da otrok vse od sebe, hkrati pa ne postanemo takšni, kot opisujete?
Otroka je treba poznati. Res je, da danes zaradi služb in obveznosti starši pogosto ne poznamo več otrok tako, kot smo jih nekoč. To je dejstvo.

Ko starš spremlja otroka pri učenju in vidi, da je vložil veliko truda in za to dobil tri, pomeni, da je za svoj trud dobil tri. Če se bo potrudil več, bo morda dobil štiri. Če bo spet dobil tri, potem toliko zmore. Več ne. To je staršem, ki so bili sami zelo uspešni, težko sprejeti.

Ni vse samo v težavnosti šole, pomembne so tudi sposobnosti otroka. Otrokom rada povem: “Ko ste se rodili, vam je narava v posteljo dala določene stvari.” Nekdo ima dar za matematiko, drugi za geografijo, nekdo za nekaj tretjega. Vsak je nekaj dobil. Otrokom je težko razložiti, da ne more vsak dobiti petice, zato izhajamo iz tega, koliko kdo zmore.

Staršem svetujem tudi, da zaupajo učitelju. Učitelj lahko zelo dobro oceni, koliko otrok zmore, ker ga opazuje pri delu in z njim preživi veliko časa. Treba je upoštevati tudi njegove nasvete. Imamo otroke, ki imajo popoldne še eno “šolo” doma, zato zjutraj v šoli ne delajo, ker vedo, da jih čaka delo doma. Ko učitelj opozori, da je tega preveč, je to treba vzeti resno.

Bolje je, da starši otroka nekoliko spustijo z vajeti že v četrtem razredu, tudi če ocene padejo, da se nauči postaviti na svoje noge, kot pa da se to zgodi v devetem razredu, ko potrebuje točke za naprej. Takrat se lahko otrok izgubi, pojavijo se težave s samopodobo, puberteta prinese dodatne izzive, nato pa se lahko razvijejo še resnejše stiske.

Čeprav bi morda lahko ocenili. Koliko otrok po vašem mnenju v šoli dejansko potrebuje pomoč, pa je ne dobi in zakaj je ne dobi?

To bi tudi sama rada vedela. Lahko pa povem, da so čakalne dobe za pomoč zelo dolge. Prav zato je projekt Od Alje do Žana usmerjen v opolnomočenje učiteljev in otrok, da si pomagajo med seboj. Izhajamo iz dejstva, da nekoč ni bilo psihiatrov, psihologov ali pedopsihiatrov, pa so ljudje kljub temu odrasli in si znali pomagati. Pomembno vlogo so imeli vrstniki, pa tudi babice, dedki, tete in strici. Pogovarjali so se in si stali ob strani. To želimo spodbuditi tudi danes.

Koliko otrok potrebuje pomoč, je težko natančno oceniti. So dnevi, ko pomoč potrebuje tudi tisti, ki je sicer ne potrebuje. Vedno pa pravim, ko otrok potrka na moja vrata, odložim papirje in ga poslušam. Vprašam ga, naj pove. Priznam, v zadnjih dneh, ko sem bila res zasedena, sem kdaj prosila, naj pride kasneje. A vedno se dogovorimo za termin, ker je človek pomembnejši od papirja. Koliko takih otrok je, pa je res težko reči.

Ali osnovna šola v Sloveniji danes glede na število zaposlenih in razmere zmore nositi breme duševnih stisk otrok?

Ne. Premalo je svetovalnih delavcev, normativi so prenizki. Premalo je tudi učiteljev. Potrebovali bi jih več, hkrati pa bi morali biti bolje usposobljeni že ob prihodu v šolo. Izobraževanje šele po zaposlitvi je prepozno. Učitelj mora ta znanja prinesti s seboj v razred.

Kako obremenjeni ste šolski svetovalni delavci?

Lahko bi delali 24 ur na dan, vse dni v tednu, kot je včeraj dejala predsednica*. Obstajajo obdobja, ko je obremenitev večja, in obdobja, ko je manjša. September je bil včasih nekoliko mirnejši, čeprav zadnji dve leti ni več tako. Nato pa se z začetkom ocenjevanja obremenitev poveča. Po novem letu, ob konferencah, pa še posebej.

Se to pozna, ker so takrat otroci bolj obremenjeni in stiske pridejo na dan?

Stiske pridejo na dan. Pritisk je doma, verjetno ne pri vseh, pa tudi med vrstniki. Vmes so še treningi in različna tekmovanja. Proti koncu leta pridejo še birme in obhajila. Vse skupaj se nabere v eno zmes, zaradi katere so otroci bolj obremenjeni in so stiske večje. Vsak otrok reagira po svoje. Nekateri se zaprejo, drugi krčijo, nekateri se tepejo, izzivajo, nekateri ne hodijo v šolo ali ne pišejo nalog. Vsak se odziva na svoj način.

Koliko je v takšnih razmerah pomembna šola in koliko lahko dejansko pomaga otroku? Če bi imeli čarobno palčico, kaj bi bila rešitev?

Rekla bi tako. Vsaka osnovna šola, ne glede na to, ali je podružnična ali matična, bi morala imeti tim svetovalnih delavcev. To so različni profili, na primer psiholog, pedagog, socialni delavec in še kdo. Če so trije v timu, si delo lahko porazdelijo. Za šolo do približno 300 otrok bi bili za obvladovanje dovolj trije taki strokovnjaki. Pri večjih šolah pa je to že težje.

Težava je, da otroke usmerjamo naprej, a potem čakajo tudi po eno leto. Mi pa imamo te otroke vsak dan po osem ur. Imamo tudi takšne, ki pomoč potrebujejo vsako uro. Dobro bi bilo, da je vedno nekdo prisoten, ki lahko svetuje, nekdo z znanjem. Tudi če nima vseh strokovnih znanj, je pomembno, da je empatičen, sočuten in da zna poslušati. To je umetnost.

Včasih smo imeli dežurne učitelje za nemirne učence. Danes bi potrebovali nekoga za učence, ki potrebujejo pogovor. In to vsako uro. Stiska je zdaj. Ne čez eno leto, ne čez dve šolski uri in ne šele med odmorom. Če se na stisko odzovemo takrat, je ne odpravimo v celoti, jo pa omilimo in jo lažje rešujemo.

Tudi sami se kot svetovalni delavci sprašujemo, kaj še lahko naredimo kot šola. Otrok je pri nas, mi pa kličemo Center za duševno zdravje otrok in mladostnikov, v Ljubljano, in dobimo termin čez več mesecev. Vprašanje je, kaj bo do takrat. Tudi mi smo omejeni z znanjem, zato pogosto delujemo po zdravi kmečki pameti.

Kakšna je realnost v Sloveniji glede svetovalnih delavk? Ve ste na šoli tri …

Tako je. Smo tri, vendar sem jaz nadstandard. Že vsa leta sem nadstandard in me plačuje občina. Normativ je, da na 20 oddelkov pripada ena svetovalna delavka. Mi imamo 33 oddelkov, tako da je jasno, koliko nas dejansko pripada po normativu.

Po covidu velja, da za šole z več kot 600 učenci pripada še dodatnih 60 odstotkov svetovalne delavke. V praksi pa je veliko odvisno od ustanovitelja. Od občine je torej odvisno, koliko nadstandarda bo namenila šolam in s tem otrokom. Nekatere občine imajo več posluha, druge manj, nekatere ga sploh nimajo.

Če je občina naklonjena, se da zagotoviti več. Ko sem sama začela delati, me je občina financirala v celoti, poleg tega še 25 odstotkov psihologinje in 25 odstotkov pedagoginje. Ko sta se obe upokojili, smo te deleže izgubili. Poskušali smo se pogovarjati, a nismo bili uslišani, ker vedno dobimo odgovor, da sem že jaz nadstandard.

Glede na to, kakšno strukturo učencev imamo, bi potrebovali več ljudi. To je realnost. Ministrstvo je postavilo normative, z njimi smo se pogovarjali in uspeli doseči vsaj dodatno kvoto nad 600 učencev. Pri občinah pa je vse odvisno od tega, kdo vodi in kakšne so prioritete. Če govorimo o otrocih, ki imajo težave, mora nekaj narediti tudi država. 

Se vam zdi, da starši in družba preveč pričakujejo od šole?

To je zelo splošno vprašanje. Ne moremo reči, da vsi. So starši, ki od šole veliko pričakujejo, so takšni, ki ji zelo zaupajo, in tudi takšni, ki z njo dobro sodelujejo. Gre za različne skupine. Je pa res, da obstaja skupina staršev, ki ima velika pričakovanja. Prav zato si želimo, da bi ti starši prihajali v šolo, da bi se pogovarjali in da bi se vsi skupaj izobraževali, da bi lahko delovali usklajeno.

Lani sem naredila korak, za katerega ne vem, ali ga je že kdo. Povezala sem se z nogometnim klubom Nova Gorica. S predsednikom sva se dogovorila, ker smo imeli težave, da so se otroci po tekmah pretepali v šoli in reševali stvari iz igre, kdo je podal, kdo ni, kdo je dal gol in kdo ni branil. Tega je bilo veliko. Zato sem rekla, da je dovolj. Starši ne morejo priti v šolo in reševati teh situacij. Staršem sem poslala soglasje, da se lahko povežem s trenerjem. Predsednik je prišel v šolo, dogovorili smo se, da se ob težavah takoj odzovemo. Lani smo imeli zaradi tega mir. To je dober primer sodelovanja med institucijami in klubi.

Tudi trener je pomembna oseba. Zelo pomembna. Moral bi znati reagirati po tekmi, pomiriti strasti in delovati tudi vzgojno. Pred kratkim sem imela primer, ko sem otroka opozorila zaradi simuliranja na tekmi. Rekla sem mu, da v šoli tega ne bo počel. Če bi bilo treba, bi se obrnila tudi na trenerja. Tudi športni trenerji imajo vpliv in odgovornost.

Pomembna je širša skupnost. Ne nekdo od drugod, ampak mi tukaj. Pomembno je, da delujemo skupaj.

*Predsednica države je bila na obisku na šoli v sklopu projekta od Alje do Žana. Več o tem, kaj je zaupala učencem TUKAJ.

Kot pojasnjujejo na vstopni strani projekta od Alje do Žana, se v Sloveniji vedno več otrok in mladostnikov sooča z resnimi duševnimi stiskami, kot so anksioznost, depresija in občutki osamljenosti: “Raziskave kažejo, da je kar 17 % mladostnikov razmišljalo o samomoru, 28 % pa poroča o psihosomatskih težavah, kot so nespečnost, glavoboli in stalen stres. Duševne težave se pogosto začenjajo že v osnovni šoli, a le redki otroci dobijo pravočasno podporo.*” 

Šolski sistemi, ki so pogosto preobremenjeni z administrativnimi zahtevami in obsežno učno snovjo, po njihovem opisu nimajo dovolj virov in časa za sistematično obravnavo teh izzivov: “Še huje, povprečna čakalna doba za obisk pri strokovnjaku za duševno zdravje presega dve leti, kar pušča otroke brez potrebne pomoči v ključnih trenutkih njihovega razvoja.”

Projekt opisujejo kot gibanje za šole, kjer so čustva, odnosi in sodelovanje enako pomembni kot učne ure, ter kot prostor, kjer vsak otrok najde svoj glas in podporo, ko jo potrebuje. Pod vodstvom treh partnerjev – Fundacije Alma, Slovenske filantropije in Zveze Anite Ogulin – ZPM – ga že izvajajo na desetih osnovnih šolah.

“S projektom “Od Alje do Žana” želimo dokazati, da z majhnimi koraki – pogovori, čuječnostjo in empatijo – lahko ustvarimo velike spremembe v življenju otrok, staršev in učiteljev,” opisujejo. 

To želijo pri projektu doseči s celostnim pristopom, ki temelji na sodelovanju ter izmenjavi znanj in izkušenj.

Pomembno je tudi vključevanje staršev

Med osrednjimi ukrepi je usposabljanje učiteljev in svetovalnih delavcev. V okviru tega potekajo delavnice za čuječnost, prepoznavanje stisk in gradnjo odnosov, hkrati pa učitelji dobijo podporo pri uvajanju novih pristopov v razrede.

Pomemben del projekta je tudi vključevanje staršev. Organizirajo se sestanki in delavnice, na katerih starši postajajo aktivni partnerji pri reševanju težav, obenem pa projekt spodbuja odprt dialog med šolo in starši.

Ena od komponent je tudi vrstniška podpora in prostovoljstvo. Spodbujajo vrstniško mentorstvo ter aktivnosti, v katerih otroci pomagajo drugim otrokom, in s tem krepijo pozitivne zglede sodelovanja ter solidarnosti med mladimi.

Projekt vključuje tudi povezovanje šol z lokalnim okoljem. Poudarek je na sodelovanju z organizacijami, prostovoljci in podjetji ter na vzpostavljanju mreže, ki podpira šole in otroke tudi zunaj učilnic.

Za projektom stoji Fundacija predsednice Nataše Pirc Musar – Ustanova Alma, snuje dobro. Posvečena je konkretni pomoči mladim in starejšim z izobraževanji in prostovoljstvom ter povezuje šole, domove za starejše in lokalne skupnosti s ciljem graditi boljši jutri za vse generacije. 

Predsednica iskrena in odkrita z osnovnošolci

V okviru projekta je predsednica republike Nataša Pirc Musar obiskala tudi eno od osnovnih šol, ki se je priključila pobudi, Osnovno šolo Milojke Štrukelj, kjer se je srečala z učenci in z njimi odkrito poklepetala tudi o njenem času v šoli. Že ob njenem prihodu v šolo smo lahko hitro opazili, kako dobro se počuti med otroki, hkrati pa se v izjavah otrok po obisku predsednice vidi, kako hitro so jo ti sprejeli.

Eden od učencev jo je vprašal, kaj si je kot otrok želela postati v življenju: “Dva poklica sem si želela. Eden je bil zdravnica, želela sem si postati pediatrinja. Že ko sem bila majhna, sem govorila, da bom zdravila otroke. Druga strast, ki me je prijela malce kasneje, v sedmem, osmem razredu, je bila, da bom pilotka. No, in nisem ne pilotka ne zdravnica. Zakaj nisem postala zdravnica? Ker sem ugotovila, da precej slabo prenašam kri. Za pilota je bil razlog bolj zdravstveni. Ko greš na šolanje za pilote, za tista večja letala, ne smeš imeti dioptrije … Po srednji šoli sem šla študirat pravo … In morda se danes ne zavedate, koliko let študija vas čaka, jaz sem študirala 21 let, do doktorata. Dolga je pot. Veliko časa preživimo v šolskih klopeh in ob knjigah, ampak ni nič narobe. Vse, kar gre v vaše glave, bo tam ostalo. Nihče vam tega ne bo mogel nikoli več vzeti iz vaših prečudovitih, pametnih glav.”

Otrokom je zaupala tudi vse poklice, ki jih je opravljala do tega trenutka. Otroke je sodeč po izjavah, ki sojih zapisali po obisku najbolj presenetila prav njena prva služba, ko je še kot najstnica med poletjem delala v tovarni ETA v Kamniku, kjer je polnila kozarce s kumaricami: “Imela sem porezane vse roke. To so bili kozarci, ki so imeli kakšne odkrušene robove … “

Med drugim je otrokom priznala, da ni bila miren otrok, ki bi tiho sedela v klopeh, ampak je bila kar živa in si v osnovni šoli med drugim prisvojila celo ukor. S skupino deklet so namreč fanta, ki jim je ves čas nagajal, zaklenile v stranišče: “Tako bom rekla. Kakšno lumparijo je v življenju treba ušpičiti. Da boste razumeli, kaj življenje je, je treba kdaj pod streho spraviti kakšno neumnost. Ne veliko neumnost. Ampak neumnosti so del življejnja, na katerih se lahko veliko tudi naučimo.”

Otrokom je povedala tudi, da imajo težave in stiske vsi, tudi sama: “Če jih držiš v sebi, je mnogo težje. Zaupajte jih prijateljem. Če so hude, seveda tudi strokovnjakom. In projekt od Alje do Žana je točno to. Izobražujemo učitelje, da vam bodo znali pomagati. In medsebojna pomoč, solidarnost, spoštovanje. To so stvari in vrednote, ki krepijo našo skupnost. Eno stvar vam bom za konec še odkrito povedala. Nikoli vas ne bodo imeli radi vsi. Tudi mene kot predsednico nimajo vsi radi. Politiki veste, eni smo bolj levo, eni bolj v desno. Jaz sem liberalka, sem bolj v levo in me desni nimajo najbolj radi. A se vseeno trudim. Za dobrobit vseh. To je moje poslanstvo. Nikoli vas ne bodo imeli vsi radi. Prijatelje boste vedno lahko prešteli samo na prste ene roke. Mogoče boste imeli dva najboljša prijatelja v življenju. Ampak to ne pomeni, da ne spoštujete vseh ostalih okrog vas. S prijatelji se boste družili več. S tistimi, ki niso vaši prijatelji, si vseeno zaslužijo, da jim rečete dober dan in jih kdaj tudi vprašate, kako so. Imejte se radi. Ne sovražite nikogar. Na tem svetu ste zato, da ljubite. Ne zato, da sovražite. To je rekel Sokrat, ne jaz.”

*Jeriček Klanšček, 2018, Jeriček Klanšček idr., 2019, Lavrič idr., 2021