V zadnjih letih je uporaba digitalne tehnologije, kot so pametni telefoni, pametne ure in naprave AirTag, za spremljanje otrok postala nekaj običajnega. Čeprav je ta dodaten varnostni ukrep všeč številnim staršem, nekateri otroci naprave za sledenje dojemajo kot poseg v zasebnost. To je lahko občutljiva tema predvsem za mlade, ki si želijo več samostojnosti.

Nedavna raziskava je pokazala, da 86 % staršev, ki so sodelovali v raziskavi, sledi lokaciji svojih otrok. 71 % staršev lokacijo pogosto preverja.

Ali naj za spremljanje otrok uporabljamo digitalne naprave?

Rupa Robbins, doktorica znanosti, otroška psihologinja iz Kalifornije in ustanoviteljica organizacije Tech Positive Parenting, opaža, da številni starši uporabljajo tovrstne naprave in pristope. Izkušnje tako staršev kot otrok so na splošno pozitivne, pravi. Starši so bolj pomirjeni, otroci pa hitreje dobijo dovoljenje, da se sami odpravijo kam brez spremstva odraslih.

David Simonsen, doktor znanosti in licencirani zakonski ter družinski terapevt iz zvezne države Washington, se strinja, da so naprave za sledenje lahko koristne tako za starše kot za otroke. Spominja se družine, s katero je delal in ki je uporabljala takšne naprave. Ko najstnica ob dogovorjeni uri še ni bila doma, jo je mama lahko poiskala in ugotovila, da je pri prijateljici, še preden jo je zajela panika. To ji je prihranilo precej skrbi. Dogodek je bil povod za pogovor o tem, kako lahko v prihodnje bolje komunicirajo.

Kljub temu strokovnjaki opozarjajo, da lahko digitalne naprave za sledenje prinesejo tudi nekatere težave.

Vse naprave za sledenje ne delujejo enako

Dr. Robbins opozarja, da nekateri starši uporabljajo neustrezno vrsto naprave. Naprave AirTag so priljubljene, vendar so zasnovane za iskanje predmetov, ki se ne premikajo pogosto, kot so ključi in torbe. “Posodobitve lokacije so odvisne od bližnjih naprav Apple, zato ne omogočajo zares sprotnega spremljanja,” pojasnjuje.

Stranke dr. Robbins so boljše izkušnje imele s pametnimi urami in telefoni, dobra izbira pa so lahko tudi nosljive naprave, posebej zasnovane za sledenje, na primer zapestnice ali obeski za ključe.

Naprave za sledenje ne nadomeščajo učenja o nevarnostih neznancev

Tudi če starši uporabljajo ustrezno napravo za sledenje, ne smejo misliti, da jim zato otrokom ni treba več razlagati, kako poskrbeti za svojo varnost, opozarja dr. Robbins.

Naprave ne nadomeščajo pogovorov o tem, zakaj se ne smemo nepremišljeno zapletati v stike z neznanci, oddaljiti od odrasle osebe, ki ji zaupamo, ali kršiti družinskih pravil glede osebnih meja in komunikacije, pravi.

Pri majhnih otrocih naprava za sledenje prav tako ne more nadomestiti budnega očesa odgovorne odrasle osebe. Če ima otrok takšno napravo, to ne pomeni, da se lahko starš udobno namesti s knjigo in mu dovoli, da se prosto giblje po igrišču. Naprave so lahko zelo koristne v nujnih primerih, vendar ne nadomeščajo starševskega občutka za nevarnost ali njihove temeljne dolžnosti, da zaščitijo svoje otroke.

Naprave za sledenje lahko ogrozijo zaupanje med starši in otroki

Dr. Simonsen je pri svojem delu opazil, da večina otrok uporabo naprave za sledenje sprejme, če jim ta omogoča več svobode. Dr. Robbins pa je zaznala težave, zlasti kadar starši spremljajo otroka brez njegovega dovoljenja. Prej omenjena raziskava je pokazala, da približno deset odstotkov starševl lokacijo svojih otrok spremlja, ne da bi otrokom to povedali.

Ko otroci odkrijejo napravo za sledenje ali ugotovijo, da so starši na njihovem telefonu vklopili spremljanje lokacije, ne da bi se o tem prej pogovorili z njimi, lahko dobijo občutek, da jim starši ne zaupajo. Lahko se počutijo, kot da jih nekdo ves čas nadzoruje, kar lahko resno omaje zaupanje, opozarja dr. Robbins.

Otroci, ki staršem ne zaupajo, ali menijo, da starši ne zaupajo njim, se redkeje obrnejo na starše, ko naletijo na težavo ali potrebujejo pomoč.

Kako se z otroki pogovoriti o digitalnih napravah za sledenje?

Starši si morajo odgovoriti na vprašanje, zakaj sploh želijo slediti lokaciji svojega otroka. Dr. Robbins pravi, da bo to zanimalo tudi starše, poleg tega spremljanje lokacije otroka verjetno ne bo odpravilo tesnobe, če se starš spoprijema s težavami na področju duševnega zdravja.

Ko se starši z otrokom pogovarjajo o spremljanju lokacije, bi mu morali pomagati razumeti, da je takšna naprava lahko koristna. Pomembno je tudi, da mu omogočijo izraziti svoje mnenje in upoštevajo njegove pomisleke.

Napravo predstavite kot priložnost, ne kot kazen

Dr. Robbins staršem svetuje, naj otroku napravo za sledenje predstavijo kot nekaj, kar mu omogoča več svobode, na primer samostojno pot v šolo ali srečanje s prijatelji v parku. Tako bo otrok verjetneje sprejel zamisel. Starši naj mu pojasnijo, da si lahko z večjo odgovornostjo pridobi več svobode in da mu naprava pri tem pomaga.

Iskreno povejte, kaj vas skrbi glede njegove varnosti

Starši se za uporabo naprav za sledenje pogosto odločijo, ker jih je strah, da bi bil njihov otrok ugrabljen, se izgubil, obtičal nekje brez pomoči ali se znašel v nevarni situaciji z neznanci. To se lahko zgodi tudi najstnikom na družabnih dogodkih. Običajno ne gre za to, da otroku ne bi zaupali, pojasnjuje dr. Robbins. “Otroci se bolje odzovejo na besede: ‘Še vedno se privajam na to, da se samostojno odpravljaš naokrog,’ kot na izjavo: ‘Ne zaupam ti,’” pravi.

Dr. Simonsen dodaja, da je po njegovih izkušnjah uporaba naprav za sledenje veliko bolj povezana z varnostjo kot z nezaupanjem. Ko otroku predstavite to zamisel, je pomembno, da poudarite razliko: otroku morda zaupate, vendar ne morete enako zaupati vsem drugim ljudem.

Prisluhnite otrokovemu mnenju

Dr. Robbins svetuje, naj starši otroke povabijo k pogovoru in jih vprašajo, kaj bi se jim zdelo pošteno in sprejemljivo pri uporabi naprave za sledenje. Številne družine se odločijo za obojestransko deljenje lokacije, kar pomeni, da lahko tudi otroci vidijo, kje so njihovi starši.

Nekateri otroci se najbolje počutijo, če se njihova lokacija spremlja le ob določenih urah, na primer pred poukom in po njem. Morda se lahko s starši dogovorijo, v katerih okoliščinah bodo uporabljali napravo za sledenje.

Dogovorite se za ponovni pogovor

Ko se starši in otroci dogovorijo o podrobnostih, dr. Robbins svetuje, naj določijo datum za ponovni pogovor. Čez teden ali mesec naj skupaj preverijo, kaj deluje dobro in kaj bi bilo treba spremeniti. Tako ostanejo vrata za pogovor odprta, otrok pa dobi občutek, da ima tudi sam nekaj nadzora nad odločitvijo.

Uvajanje naprav za spremljanje lokacije se namreč običajno zgodi v obdobju, ko otroci še niso pripravljeni na popolno samostojnost, vendar morajo začeti vaditi prevzemanje odgovornosti zase, preden se sami podajo v svet.

V ta namen so pripravili tematske smernice “Zaščita otrok pred tveganji, ki jih prinaša dostop do spletnih pornografskih vsebin,” kjer opozarjajo, da je spletna pornografija postala del digitalne resničnosti, v katero vstopajo že zelo mladi uporabniki: “Ker prinaša pomembna razvojna in psihosocialna tveganja, je odgovornost odraslih, da otrokom omogočimo dostop do ustreznih informacij in podporo, ko jo potrebujejo. Usklajeni ukrepi države, šol in družin lahko bistveno zmanjšajo škodljive vplive ter pomagajo mladim razviti zdrave, spoštljive in odgovorne odnose.”

Med smernicami so pripravili tudi dokument za starše, ki je dostopen TUKAJ. 

Otroci tako pridobijo izkrivljene predstave o odnosih

“Sodobna spletna pornografija je pogosto nasilna, ponižujoča, spolno neenakopravna in prikazuje spolne odnose brez privolitve. Otroci, ki še nimajo znanja in zrelosti za razumevanje spolnosti, iz teh vsebin dobijo izkrivljene predstave o odnosih, telesu in spolnem vedenju,” opisujejo na NIJZ. 

Dodajajo, da lahko spletna pornografija vpliva na:

• počutje (zmedenost, strah, krivda pri mlajših otrocih),

• samopodobo (zmanjšana samozavest glede telesa ali privlačnosti pri dekletih),

• dojemanje odnosov (normalizacija nasilja, neenakosti med spoloma),

• spolno vedenje (nezaščiteni spolni odnosi in druga tvegana vedenja, posnemanje videnega),

• duševno zdravje (kompulzivno gledanje, težave s koncentracijo, umik iz odnosov).

“Fantje so vsebinam pogosteje izpostavljeni in jih pogosteje iščejo, dekleta pa pogosteje poročajo o nelagodju in stiski,” opisujejo. 

Dodajajo, da je sodobna pornografija močan in pogosto škodljiv vir informacij o spolnosti: “Otroci ne morejo sami nositi bremena, ki ga prinaša prezgodnja izpostavljenost. Z odprto komunikacijo, jasnimi mejami, izobraževanjem in podporo jim pomagamo razviti zdravo samopodobo, spoštljive odnose in varno rabo interneta.”

V nadaljevanju preberite:
– Zdravniki staršem priporočajo, naj se držijo petih stvari, da bi se čim bolj uspešno izognili prehladom in gripi.
– Ne pozabite na higieno rok in ne pošiljajte bolnih otrok v vrtce in šole.
– Posebna previdnost je potrebna pri novorojenčkih.

Staršem se lahko zdi, da je v sezoni gripe skoraj nemogoče preprečiti okužbo z neprijetnim virusom. Čeprav pozimi ni zanesljivega načina, da bi se povsem izognili bolezni, lahko z nekaterimi ukrepi zmanjšamo tveganje za okužbo in širjenje prehladov ter gripe. Pomembno pa je tudi vedeti, katerih domačih pripravkov otrokom ne smemo dajati.

Skupina zdravstvenih strokovnjakov je za Everymum pripravila pet priporočil o tem, kaj je v sezoni prehladov in gripe priporočljivo početi in čemu se je bolje izogniti.

1. Ne zanemarjajte higiene rok

Morda se sliši samoumevno, vendar je redno umivanje rok v tem obdobju nujno.

Pediatrinja Limor Alevi poudarja: “Kot pediatrinja v sezoni prehladov in gripe nikomur ne bi priporočila, naj se vrne domov od koder koli, ne da bi si umil roke.“

2. Ne zanašajte se na zastarele domače pripravke

Domače pripravke za lajšanje prehlada in gripe je treba jemati z nekaj rezerve, zlasti tiste, ki vključujejo zelenjavo.

“Če otroku v nogavice položite čebulo, bo imel samo smrdljive nogavice. To ne pomaga. Tudi česen na različnih delih telesa ne bo pomagal,” pravi medicinska sestra Lesley Brewer.

3. Bodite še posebej previdni pri novorojenčkih

Eden od osnovnih varnostnih ukrepov je omejevanje telesnih stikov drugih ljudi z novorojenčkom. To velja tudi za družinske člane!

Kaitlin Wiseman iz organizacije Playhouse MD opozarja: “Družinskim članom ne bi dovolila, da poljubljajo novorojenčka.“

4. Bodite previdni pri dajanju medu

Medicinska sestra in specialistka zdravstvene nege Shayna Babb starše opozarja, naj dojenčkom, mlajšim od enega leta, ne dajejo medu kot sredstva za lajšanje kašlja.

Med za dojenčke, mlajše od enega leta, ni varen, saj lahko povzroči botulizem pri dojenčkih, redko, a resno bolezen.

5. Bolnih otrok ne pošiljajte v šolo in poskrbite za zdravo rutino

Še en pomemben ukrep je, da bolnih otrok ne pošiljamo v šolo ali vrtec, poudarja zdravnik Ross Newman.

Starši naj poskrbijo, da otroci dovolj spijo in se zdravo prehranjujejo. Ustrezen počitek in uravnotežena prehrana sta namreč pomembna za ohranjanje zdravja in dobro delovanje imunskega sistema.

V nadaljevanju preberite:
– Pri izbiri stekleničke otrokovo zdravje postavite pred videz.
– V stekleničkah s slamico se zadržuje vlaga, kar ustvarja idealne razmere za rast plesni in bakterij.
– Pediatri priporočajo stekleničke s širokim oziroma odprtim ustjem, ki jih je mogoče preprosto očistiti.

Zdravnica je starše opozorila na skrito nevarnost, ki se lahko skriva v otroških stekleničkah za večkratno uporabo. Dr. Christabel Akinola starše poziva, naj pri izbiri stekleničke otrokovo zdravje postavijo pred videz.

Obravnavala je primer triletnega dečka, pri katerem so se po začetku obiskovanja vrtca pojavili zaskrbljujoči simptomi. Po mesecu dni je njegova mama opazila, da ima otrok ponavljajoče se težave z dihali, vztrajen kašelj in izcedek iz nosu. Sprva je menila, da gre za običajno prehladno obolenje, ki ga je staknil v vrtcu, vendar so se napadi kašlja stopnjevali. Zdravnica je kašelj opisala kot suhega in dražečega.

“Nekega večera, po živahni igri skrivalnic, se je deček nenadoma ustavil in se prijel za prsni koš. Hitro je dihal in se trudil zajeti sapo,” je pojasnila. Nemudoma so ga odpeljali v bolnišnico, kjer so ugotovili, da ima nizko stopnjo kisika v krvi, pri poslušanju pljuč pa so zaznali piskanje. Po prejemu inhalacijske terapije se je njegovo stanje izboljšalo.

Potrdili so mu reaktivno bolezen dihalnih poti (RAD), ki je pogosto predhodnica astme. Poznejše preiskave so pokazale, da je občutljiv na plesen, čeprav doma ni bil vidno izpostavljen plesni.

Notranjost stekleničke prekrita s sluzasto oblogo

Steklenička, ki mu jo je mama kupila za v vrtec, je imela vgrajeno slamico. “Ko so odprli slamico, je bila njena notranjost prekrita s temno, sluzasto oblogo,” je zapisala zdravnica. “V stekleničkah s slamico se zadržuje vlaga, kar ustvarja idealne razmere za rast plesni in bakterij. Zato zdravstveni strokovnjaki za otroke vedno priporočamo stekleničke s širokim oziroma odprtim ustjem, ki jih je mogoče preprosto očistiti.“

Starši naj preverijo, ali je mogoče slamico v steklenički očistiti ali zaemenjati. Če je slamico mogoče očistiti, naj to počnejo redno, da se izognejo težavam. “Ali ste vedeli, da bi to lahko bil razlog, da ima vaš otrok pogosto drisko, težave z dihali, pljučnico, kožne izpuščaje ali ekcem? Ste vedeli, da bi lahko prispevalo tudi k težavam s koncentracijo?” je vprašala.

Uporabite stekleničko, ki jo je lahko očistiti

V dveh tednih po začetku jemanja antihistaminikov in zamenjavi stekleničke s takšno brez slamice sta dečkov kašelj in težko dihanje izginila. “Izpostavljenost plesni ima lahko prikrite, a nevarne posledice. Če notranjosti otrokove slamice ne morete ustrezno očistiti, stekleničko zamenjajte s takšno, ki jo je lažje čistiti. Ne dovolite, da bi videz prevladal nad otrokovim zdravjem,” je še dodala dr. Christabel Akinola.

Dopamin je ključni nevrotransmiter (kemični prenašalec sporočil v možganih), ki deluje kot osrednji del možganskega sistema za nagrajevanje, motivacijo in užitek. Izloča se, ko možgani pričakujejo ali prejmejo nagrado. V posamezniku spodbudi željo po ponavljanju določenega vedenja. Igra pomembno vlogo pri uravnavanju gibanja in motoričnih funkcijah, fokusu, pozornosti, učenju, občutku zadovoljstva in delovni vnemi.

Will Elliott, mentor za otroke in mladostnike, poudarja, da bi morali bolje poznati delovanje dopamina. Najstnikom predlaga, da se držijo sedmih nasvetov, ki jim bodo pomagali pri uravnavanju dopamina.

Brez dvojnega gledanja

Ko gledaš televizijo, ne brskaj hkrati po telefonu. Če to počneš, svoje možgane uriš tako, da potrebujejo nenehno stimulacijo.

Vzemite si dolgočasne odmore

Med opravili se raje sprehodi ali raztegni, namesto da brskaš po telefonu.

Najprej delo, potem zabava

Naredi domačo nalogo, preden začneš brskati po telefonu ali igrati igrice. Zabava naj bo nagrada in ne način bega pred zahtevnimi opravili.

Hladna prha deluje

Hladna prha poveča raven dopamina za 250 odstotkov in jo ohranja povišano še več ur. Privošči si jo, preden se lotiš domače naloge.

Kombiniraj stvari, ki ti dvigujejo dopamin

Zahtevnejša opravila poveži s stvarmi, v katerih uživaš, na primer s smutijem, prigrizkom ali toplim napitkom.

Razgibaj se

Že 20 minut telesne aktivnosti lahko možgane preplavi z naravnim dopaminom.

Naj telefon ne bo prva stvar, ki jo primeš zjutraj v roke

Prvo uro po prebujanju imej telefon čim dlje od sebe. Po tem, kar svojim možganom ponudiš najprej, bodo hrepeneli ves dan.

View this post on Instagram

A post shared by Will Elliott – Teen & Parent Coaching (@coachingwithwill)

V nadaljevanju preberite:
– Popoldanska malica je pomembna, zato mora biti ustrezno sestavljena.
– Razdražljivost, sitnarjenje in prepiri med sorojenci so pozno popoldne lahko posledica lakote.
– Če je prehranjevanje predvidljivo, je običajno nekoliko bolj urejen tudi preostanek dneva.

Padec razpoloženja po šoli ni povezan samo s hrano, a lahko otroku s kakovostnim obrokom precej pomagamo. Registrirana dietetičarka in strokovnjakinja za prehrano otrok in družin Nishta Saxena je za Today’s Parent pojasnila, zakaj je popoldanska malica tako pomembna in kaj naj vsebuje.

Otrok verjetno ni jedel dlje, kot si mislite

Otroci iz različnih razlogov preskočijo malico ali kosilo oziroma ga pojedo zelo malo. Zamotijo se, preveč klepetajo s prijatelji, lahko jim je nerodno jesti ali se počutijo neprijetno, ker jedo pred drugimi. Razlogov je še veliko.

Saxena pravi, da so lahko šoloobvezni otroci do prihoda domov tudi več ur brez hrane, še posebej, če niso pojedli celotnega kosila.

Pomaga lahko preprečiti popoldanski izbruh pred večerjo

Lačnega otroka, ki je zaradi številnih dražljajev že preobremenjen, je veliko težje umiriti kot sitega. Razdražljivost, sitnarjenje in prepiri med sorojenci se pozno popoldne pogosto pojavijo kot po tekočem traku.

Saxena svojim otrokom obrok ponudi takoj, ko pridejo domov. Do odhoda v posteljo nato poskrbi, da dobijo dovolj beljakovin, zelenjave in ogljikovih hidratov.

Predolgo obdobje brez dovolj ogljikovih hidratov lahko povzroči izbruhe, burne odzive, utrujenost in splošno slabo počutje. Otrokovo telesno in čustveno stanje se lahko hitro spremeni.

Malica ustvari naravni premor v napornem popoldnevu

Saxena poudarja, da lahko že to, da otrok sede, nekaj poje in nekaj minut preživi doma v miru, pomaga pri prehodu na domačo nalogo, dejavnosti ali naslednjo obveznost. Včasih je dovolj že petminutni premor.

Otroci se po obroku pogosto bolj odprejo

Ste že opazili, kako se vaš otrok približno 20 minut po malici iz enobesednih odgovorov nenadoma prelevi v pravega sogovornika? To ni naključje. Sit in sproščen otrok se več pogovarja.

Ni vam treba takoj, ko se usede v avto, zastaviti 20 vprašanj. Pustite, da malica opravi del svojega dela, in pogovor bo običajno sledil sam od sebe.

Prava malica lahko otroka nasiti do večerje

Saxena svetuje, da na malico gledamo kot na pravi mali obrok. Vsebuje naj beljakovine, ogljikove hidrate in nekaj zdravih maščob. Priporoča na primer sendvič in sadje, čili z rižem, sir in krekerje z rezinami jabolka, humus z oreščki, umešana jajca in toast, tortiljo, polnjeno z ostanki kosila, skledo jogurta ali ovsenih kosmičev.

Če se odločate za kupljene prigrizke, jih kombinirajte s čim polnovrednim, na primer sadjem ali sirom. Preverite, kaj imate v hladilniku.

Predvidljiva rutina olajša celotno popoldne

Košara, polna prigrizkov, kratek seznam preverjenih malic ali preprost sistem, pri katerem si lahko starejši otroci sami postrežejo, lahko precej olajšajo čas za malico. Saxena pravi, da takšna struktura otrokom pomaga vedeti, kaj lahko pričakujejo. Ko je tudi prehranjevanje predvidljivo, je običajno nekoliko bolj urejen tudi preostanek dneva.

Kaj polaga staršem na srce?

Za starše, ki imajo občutek, da bi morali narediti še več, ima nasvet. Kadar lahko, doma pripravite nekoliko več hrane. Ni treba, da gre za zapletene jedi. To sicer zahteva od staršev nekaj priprave, razmisleka in časa, vendar je kar nekaj pozitivnih plati takšne priprave. Dlje bo zdržal vaš proračun za živila, otroci bodo lažje razvili navado rednega prehranjevanja s polnovredno hrano.

Pomembno je, da dobra popoldanska malica vsebuje dovolj hranil, da otroku povrne energijo, in da je dovolj predvidljiva, da otrok ve, kaj lahko pričakuje.

• Preberite tudi: Sem brez idej, kaj naj dam otroku za zajtrk

Starševstvo prinaša vprašanja, na katera ni vedno enega odgovora. Kako otroku postaviti mejo? Kdaj mu pomagati in kdaj mu pustiti, da poskusi sam? Kako najti čas za pogovor, ko je družinski dan že poln obveznosti? O takih vprašanjih želimo govoriti odkrito in s konkretnimi primeri iz življenja.

Mamina štafeta temelji na zamisli, da izkušnje si podajamo naprej. Strokovnjak lahko pojasni, kaj se dogaja z otrokom in kako mu pomagati. Starš lahko pove, kaj je v njegovi družini delovalo in kje ga je kiksnil. Starejša generacija lahko pove, kaj se ji je po vseh teh letih zdelo res pomembno. Slišati želimo tudi otroke in najstnike, saj odrasli pogosto govorimo o njih, premalokrat pa vprašamo, kako stvari doživljajo sami.

V ospredju so dobri odnosi

Želimo si, da bi nas različni pogledi spodbudili k pogovoru doma: kaj nam gre dobro, kaj nas oddaljuje in kaj bi lahko poskusili drugače. V ospredju so odnosi med otroki in odraslimi ter majhne spremembe, za katere lahko najdemo prostor v vsakdanjem življenju.

Zato v okviru Mamine štafete pripravljamo tudi družinske izzive. Eden od njih je družine povabil, naj za 40 dni same izberejo spremembo pri uporabi zaslonov. Nekatere so se odločile za obroke brez telefonov, druge za skupno branje, ustvarjanje ali gibanje brez zaslonov. Izziv so lahko prilagodile starosti otrok in svojemu ritmu.

Odziv nas je razveselil: oglasilo se nam je več kot 300 družin, ki so sodelovale tudi v nagradnem natečaju za bogate nagrade in doživetja. V njihovih zapisih so bili tako uspehi kot težave, ki so jih srečevale med izzivom. Prav te izkušnje lahko drugi družini dajo zamisel, kako začeti pogovor ali preizkusiti nekaj novega. Za naše prispevke so odgovarjali tudi mladostniki pod okriljem Mladinskega centra Nova Gorica. Kaj so sporočili, lahko preverite TUKAJ.

Smisel Mamine štafete je, da uporabnega nasveta ali dobre zgodbe ne zadržimo zase. Predamo jo naprej, naslednja družina pa iz nje vzame tisto, kar potrebuje.

Številni otroci se pritožujejo zaradi bolečin v nogah, starši pa jih pogosto pripišejo rastnim bolečinam (čeprav se strokovnjaki še vedno ne strinjajo povsem, ali te sploh obstajajo). Kako torej vedeti, ali je bolečina, ki jo občuti otrok, razlog za skrb?

Dr. Meghan Martin, ki je na TikToku znana kot @Beachgem10, je staršem pojasnila, kako se običajno kažejo rastne bolečine in kdaj je potreben pregled pri zdravniku.

Kateri so znaki rastnih bolečin?

Pojasnila je, da se rastne bolečine pojavljajo v obeh nogah. Občutimo jih lahko v mečih, kolenih ali stegnih. Običajno se pojavijo zvečer ali ponoči. Otroka lahko celo zbudijo. Zjutraj običajno težav ni več.

Rastne bolečine ne bi smele vplivati na otrokove običajne dnevne aktivnosti, noge pa bi morale biti videti povsem normalno.

View this post on Instagram

A post shared by Dr.Beachgem10 (@dr.beachgem10)

Kateri so opozorilni znaki?

Med opozorilne znake sodijo rdečina, oteklina ali izpuščaj na nogah. Zaskrbljujoče je tudi, če se bolečina pojavlja samo v eni nogi. “Šepanje pri otrocih ni normalno,” opozarja dr. Meghan. Po poškodbi lahko otrok sicer nekaj časa šepa, vendar če ni prišlo do poškodbe, je šepanje lahko razlog za pregled.

Prav tako je opozorilni znak, če otrok zaradi bolečine ne more opravljati svojih običajnih dejavnosti ali sploh ne more obremeniti noge.

“Če bolečina vztraja tudi zjutraj, še posebej če je povezana z okorelostjo ali težavami pri hoji, je tudi opozorilni znak,” pravi zdravnica.

Če se bolečini pridruži povišana telesna temperatura, obstaja skrb zaradi morebitne bakterijske okužbe. Zaskrbljujoče je lahko tudi, če je bolečina povezana z izgubo telesne teže.

Če ima vaš otrok katerega od naštetih opozorilnih znakov, je priporočljivo, da ga pregleda zdravnik.

V nadaljevanju preberite:

• Še pred rojstvom otroka so stroški za nerojenega otroka več kot 4.000 evrov.
• Največji stroški za otroka nastanejo med 15. in 18. letom.
• Analize niso opravili za leta po dopolnjenem 18. letu, ko veliko otrok še vedno priživljajo starši.

Družina v Italiji po izračunu družbe Moneyfarm porabi za otroka v prvih 18 letih življenja od 112.000 do 212.000 evrov. V povprečju je to približno 162.000 evrov, oziroma več kot 9.000 evrov na leto. Povprečni znesek je za štiri odstotke višji kot leta 2025, v primerjavi z letom 2022 pa se je povečal za več kot 16 odstotkov. Ob tem je treba poudariti, da gre le za prvih 18 let, veliko otrok ostane pri starših še mnogo dlje, sploh če se odločijo za študij. 

Družina mora tako za otroka do njegovega 18. leta nameniti približno 6.000 evrov več kot pred letom dni in več kot 22.000 evrov več kot pred štirimi leti. Stroški rastejo hitreje od pogodbeno določenih plač, ki so se v istem obdobju zvišale za 12 odstotkov, opozarjajo v družbi Moneyfarm.

Izdatki po njihovih navedbah nastanejo že pred otrokovim rojstvom. Samoplačniški pregledi, samoplačniške preiskave, tečaji priprave na porod in nakup začetne opreme za novorojenčka v povprečju stanejo približno 4.100 evrov. Po rojstvu stroški z otrokovo starostjo naraščajo, najdražja pa so leta mladostništva.

Prehrana, izobraževanje, tehnologija, šport …

Največji stroški nastanejo med 15. in 18. letom, ko družina porabi skoraj 50.000 evrov oziroma več kot 12.400 evrov na leto. Med glavnimi izdatki so prehrana, izobraževanje, tehnologija, šport, jezikovni tečaji in žepnina, pa tudi druge potrebe, povezane z večjo samostojnostjo mladostnikov.

K rasti skupnih stroškov ne prispeva samo inflacija. Najizraziteje so se povečali izdatki za naročniške storitve, izobraževanje in tehnologijo. Po navedbah italijanskih medijev, ki povzemajo analizo družbe Moneyfarm, so k višjim stroškom prispevali tudi pripomočki, ki temeljijo na umetni inteligenci in so v raziskavi vključeni v potrošnjo vseh obravnavanih starostnih skupin, ter podražitev elektronskih naprav. Stroški naročniških storitev so se povečali za 32,3 odstotka, stroški tehnologije pa za 25,5 odstotka.

Povprečni letni strošek preživljanja enega otroka predstavlja približno 18 odstotkov neto dohodka para z otroki. Pri enostarševskih družinah delež doseže 27 odstotkov. Če v dvostarševski družini oba starša k skupnemu dohodku prispevata enako, to pomeni, da gre za preživljanje prvega otroka skoraj petina plače vsakega od njiju. Starš, ki otroka vzgaja sam, zanj nameni več kot četrtino svojega dohodka.

Pri drugem otroku je mogoče nekatere predmete ponovno uporabiti ali stroške deliti, večina izdatkov pa nastane za vsakega otroka posebej. Po oceni, navedeni v raziskavi, dodatni strošek drugega otroka znaša od 70 do 80 odstotkov stroška prvega. Seveda je tu pri oblekah in obutvi velika razlika, ali imajo starši otroke istega spola ali ne. 

Visoki stroški so eden od ekonomskih razlogov, zaradi katerih pari odločitev za otroka odlagajo ali se starševstvu odpovedo, še pišejo italijanski mediji. 

Preberite še: Če imate tri otroke, bi morali po novem plačati tolikšno preživnino

Vpliv časa, ki ga majhni otroci preživijo pred zasloni, je še vedno predmet številnih razprav med starši in strokovnjaki. Raziskava, objavljena leta 2023 v reviji JAMA Pediatrics, je pokazala povezavo med več časa pred zasloni v zgodnjem otroštvu ter večjim tveganjem za zaostanke pri komunikaciji in reševanju problemov pri otrocih. Rezultati so pokazali povezavo med večjo izpostavljenostjo televiziji in DVD-jem pri enem in dveh letih ter nižjimi razvojnimi dosežki pri dveh oziroma treh letih. Gre za opazovalne podatke, pri katerih lahko na rezultate vplivajo tudi drugi dejavniki.

Varuška opazila razliko med otroki

Zoe Young, vzgojiteljica in varuška iz Austina v ameriški zvezni državi Teksas, je delala kot vzgojiteljica v vrtcu in kot varuška. Pri svojem delu se veliko ukvarja z zgodnjim otroštvom razvojem možganov dojenčkov in malčkov ter vzgojnimi pristopi.

Za Newsweek je povedala, da številni starši zaslone uporabljajo kot način, da zamotijo otroke v zahtevnih situacijah. “Veliko staršev uporablja zaslone kot dudo, da zamotijo otroke, ko potrebujejo premor ali, odkrito povedano, ko se jim ne ljubi ukvarjati z njimi,” je dejala Young. Njene besede so sicer njeno osebno mnenje in izkušnja, ne znanstveni dokaz o ravnanju staršev.

Novejša raziskava, objavljena leta 2026 v reviji Computers in Human Behavior, je proučevala 587 parov staršev in otrok, starih med 2,5 in 7,5 leta. Raziskovalci so ugotovili, da starši digitalne medije pogosto uporabljajo za pomirjanje otrok oziroma uravnavanje njihovih čustev. Večja začetna uporaba medijev v ta namen je bila povezana z večjo anksioznostjo staršev, nižjo stopnjo izobrazbe ter problematično uporabo medijev pri starših in otrocih. Raziskava je pokazala tudi, da je zgodnja in vztrajna uporaba medijev za uravnavanje čustev povezana s poznejšo problematično uporabo medijev.

Otroka nista nikoli gledala televizije ali uporabljala tablice

Young je imela priložnost izkusiti, kako je videti življenje brez zaslonov, ko je pazila na dveletnika in štiriletnika, ki po njenih besedah nimata “prav nič časa pred zasloni”. “Nikoli nista gledala filma. Nikoli nista videla iPada. Ne smeta niti gledati fotografij na telefonu,” je povedala. Starša imata v spalnici projektor, saj doma nimajo televizije.

Po besedah varuške otroka veliko časa preživita ob branju in igri. Young ju je opisala kot “intelektualno najbolj napredna otroka“, kar jih je spoznala v šestih letih dela z otroki. Povedala je, da dveletnik že govori v celih stavkih, štiriletnik pa sam izdeluje biome in svoje živalske igrače razvršča glede na “časovno obdobje in podnebje”.

Young meni, da je eden od razlogov za njun bogat besedni zaklad tudi dejstvo, da se morata brez zaslonov veliko pogovarjati z odraslimi.

“Ko zasloni niso na voljo, se težje zamotijo”

Varuška pravi, da je razlika med otrokoma in nekaterimi drugimi malčki, ki jih je srečala pri svojem delu, zelo očitna. “Malčki, ki uporabljajo zaslone, so pogosto nemirni oziroma nezadovoljni, ko zasloni niso na voljo,” je dejala. Po njenem opažanju se težje zamotijo z igračami, ustvarjanjem, naravo in lastno domišljijo. Ko nimajo takojšnje nagrade, ki jo ponujajo YouTube, igre in pretočne platforme, so lahko po njenih besedah zelo razočarani in jezni.

Young skrbi, da bi lahko takšna odvisnost od takojšnje zadovoljitve vplivala tudi na otroke v šoli. “Ko slišijo ‘ne’ ali ‘ne še’, se njihov živčni sistem odzove, ker niso vajeni, da ne dobijo takoj tega, kar želijo,” je povedala. “Če nečesa ne razumejo takoj, se miselno in čustveno zaprejo, zato se na učenje odzovejo negativno.“

Kaj pravijo raziskave o zaslonih?

Znanstvena slika je nekoliko bolj zapletena od preprostega vprašanja, ali so zasloni za otroke “dobri” ali “slabi”. Meta-analiza 42 raziskav je pokazala, da je bila večja količina časa pred zasloni povezana z nekoliko slabšimi jezikovnimi sposobnostmi otrok, medtem ko sta bila kakovostna vsebina in skupno gledanje z odraslimi povezana z boljšimi jezikovnimi dosežki.

Tudi novejši pregled raziskav v JAMA Pediatrics poudarja, da pri majhnih otrocih ni pomembna samo količina časa pred zaslonom, temveč tudi vrsta vsebine, način uporabe, prisotnost staršev in namen uporabe. Skupna uporaba zaslonov z otrokom je bila povezana z boljšimi kognitivnimi izidi.

Obenem poudarjajo, da lahko več časa pred zasloni pomeni manj priložnosti za pogovor med otrokom in odraslim. Za otroke, mlajše od 18 mesecev, priporočajo izogibanje zaslonom, za otroke od 2 do 5 let pa omejitev časa pred zaslonom na približno eno uro dnevno.

Varuška po izkušnji še bolj prepričana

Young pravi, da je izkušnja z družino, ki vzgaja otroka brez zaslonov, utrdila njeno dolgoletno prepričanje. “Otrokom nikoli, res nikoli ne bi smeli pustiti pred zasloni,” je dejala.

Njeno mnenje pa je treba razumeti kot osebno izkušnjo, ne kot znanstveni sklep. Raziskave kažejo povezave med uporabo zaslonov in različnimi razvojnimi izidi, vendar hkrati opozarjajo, da na razvoj otrok vpliva več dejavnikov in da je pomemben tudi način uporabe digitalnih medijev.

Izkušnja te varuške tako odpira predvsem vprašanje, kaj otroci počnejo namesto časa pred zasloni, ali berejo, se igrajo, raziskujejo okolico in se pogovarjajo z odraslimi ter drugimi otroki.