​V nadaljevanju preberite:
– Ocena stroškov se giblje med 64 in 313 evri na šolarja.
– Največji posamezni izdatek predstavlja šolski nahrbtnik.
– Na splošno so razlike znotraj posameznih kategorij lahko zelo velike.

V analizi, ki temelji na podatkih platforme za pametno nakupovanje Shoptok.si, so primerjali cene več sto izdelkov iz kategorije šolskih potrebščin. Analiza je dala novo oceno stroškov, ki se glede na cenovni razred izdelkov, ki ga izberejo kupci, gibljejo med 64 in 313 evri na šolarja. Največji posamezni izdatek predstavlja šolski nahrbtnik, ki pa običajno ni na seznamu za nakup vsako leto.

Analiza je zajela izdelke iz različnih kategorij šolske opreme. V izračun so bili vključeni šolski nahrbtnik, peresnica, kompleti po 10 zvezkov, barvice in tempere, svinčniki, markerji in flomastri, šestila, drugi geometrijski pripomočki ter kalkulator.​

​Skupni kompleti šolske opreme, razdeljeni v tri cenovne razrede, po tej oceni stanejo 64 evrov za najcenejšo različico, 158 evrov v srednjem razredu in kar 313 evrov v kategoriji premium, ki vključuje dražje izdelke iz vsake kategorije. Premium košarica je pri tem skoraj petkrat dražja od najcenejšega razreda.

Najdražja posamezna postavka je nahrbtnik

V vseh treh razredih je nahrbtnik najdražja posamezna postavka in predstavlja med 20 in 90 evri povprečnega stroška, odvisno od cenovnega razreda, pri čemer največji delež proračuna zavzema v najcenejši različici. Na splošno so razlike znotraj posameznih kategorij lahko zelo velike. Najdražji nahrbtnik v vzorcu, na primer, stane 132 evrov, kar je skoraj 17-krat več od najcenejšega, ki stane 8 evrov. Podobno velja tudi za zvezke.

Cene izdelkov z enakim namenom se lahko razlikujejo precej bolj, kot bi pričakovali, kar med drugim kaže, kako pomembna je lahko primerjava različnih izdelkov pri njihovi izbiri.​

​Nahrbtnike iščejo nekaj tednov vnaprej, flomastre zadnja dva tedna

Trendi spletnega iskanja kažejo, da uporabniki začnejo nahrbtnike iskati že nekaj tednov vnaprej, medtem ko manjši pripomočki, kot so peresnice in flomastri, na iskalnikih beležijo porast zanimanja predvsem v zadnjih dveh tednih pred začetkom šole.

Največji porast v tem obdobju beležijo zvezki. Zanimanje zanje se je v zadnjih štirih tednih povečalo za 38 odstotkov, hitreje kot za kateri koli drug analizirani pojem v tem obdobju.

Za šestilo v povprečju 19,09 evra

Za nahrbtnikom, katerega povprečna cena znaša 52 evrov, imajo drugo najvišjo povprečno ceno šestila, in sicer 19,09 evra. Sledijo peresnice s 16,17 evra ter kalkulatorji s 13,88 evra. Na splošno, z izjemo nahrbtnika, ki sam po sebi predstavlja nekoliko večjo investicijo, šolska oprema večinoma pomeni skupek manjših stroškov. Skupaj pa lahko predstavljajo pomemben izdatek, zlasti če upoštevamo še nakup knjig in delovnih gradiv.

Učitelji umetno inteligenco največkrat uporabljajo za iskanje idej, za pripravo in prilagajanje učnih gradiv ter pripravo vprašanj in nalog, sta za STA pojasnila učiteljica Maja Kodarin in raziskovalec Andrej Flogie. Ob tem opozarjata, da umetna inteligenca ne more in ne sme nadomestiti učitelja.

Po navedbah osnovnošolske učiteljice Maje Kodarin, ki pripravlja tudi številne vsebine o uporabi umetne inteligence v šolah za učitelje, mladi orodja umetne inteligence posvojijo hitro in intuitivno, med učitelji pa je opaziti izjemen razkorak in zelo mešane občutke: medtem ko del učiteljev, digitalnih entuziastov, aktivno preizkuša orodja, obiskuje izobraževanja in v umetni inteligenci vidi odličnega pomočnika, se velik del učiteljev sooča s sistemsko negotovostjo in izgorelostjo.

“Veliko učiteljev upravičeno skrbi, da bo neobvladljiva digitalizacija popolnoma prevzela šolski prostor in učence še bolj prikovala na zaslone. Največji strah pri tem ni sama tehnologija, temveč to, da bi zaradi prekomerne uporabe naprav izgubili tisto najbolj dragoceno – pristen, oseben stik z učenci in poglobljen odnos, ki ga nobeno orodje ne more nadomestiti,” je pojasnila za STA.

Učni scenarij mora izhajati iz učnih ciljev

Predstojnik Inštituta za sodobne tehnologije v okviru mariborske fakultete za naravoslovje in matematiko Andrej Flogie medtem izpostavlja, da je generativna umetna inteligenca “v zelo kratkem času postala del izobraževalnega prostora, ne glede na to, ali jo je šolski sistem formalno uvedel ali ne“. Poudaril je, da jo je treba uporabljati pedagoško utemeljeno, transparentno in prilagojeno starosti učencev, ob tem pa je treba še bolj razvijati kritično mišljenje, preverjanje virov, ustvarjalnost, samostojnost ter odgovorno in etično ravnanje.

Opozoril je, da uporaba generativne umetne inteligence sama po sebi še ne pomeni kakovostnejšega pouka. “Učni scenarij mora izhajati iz učnih ciljev, šele nato se vprašamo, ali nam lahko generativna umetna inteligenca pomaga te cilje doseči bolje,” je navedel Flogie, tudi vodja projekta Generativna umetna inteligenca v izobraževanju.

V okviru projekta, ki je potekal od maja 2024 do maja letos, so raziskali, kako generativna umetna inteligenca vpliva na slovenski izobraževalni prostor ter predvsem, kako jo smotrno, varno in pedagoško utemeljeno vključevati v poučevanje in učenje. Med priporočili, ki so jih pripravili v okviru projekta, je izpostavil to, da je treba generativno umetno inteligenco razumeti kot podporo učitelju in učencu, ne kot njuno nadomestilo.

Umetna inteligenca kot učiteljev didaktični asistent

Tudi Kodarin je izpostavila, da umetna inteligenca “nikoli ne more in ne sme nadomestiti učitelja v njegovi človeški vlogi“. “Ne more nadomestiti empatije, prepoznavanja čustvenih stisk, vzgojnega delovanja, osebnega stika, motivacije in vodenja razreda. Lahko pa odlično nadomesti rutinske, administrativne procese (npr. pisanje administrativnih poročil, urnikov ali osnutkov e-pošte), s čimer učitelju povrne dragoceni čas, ki ga lahko nato posveti neposrednemu delu z otroki,” je dodala.

Po njenih pojasnilih se generativna umetna inteligenca za učitelja obnese kot “izjemen didaktični asistent“, najbolj uporabna je pri ustvarjanju osnutkov učnih listov, generiranju raznolikih idej za poučevanje in medpredmetno povezovanje, pripravi kvizov ter oblikovanju diferenciranih gradiv za različne ravni učencev – tako za učence s primanjkljaji na posameznih področjih učenja kot za nadarjene učence. Veliko podporo ponuja tudi pri formativnem spremljanju učencev, sprotnem preverjanju znanja ter kot tutor za usmerjanje učencev skozi proces učenja, je naštela.

Tudi Flogie je pojasnil, da učitelji umetno inteligenco najpogosteje uporabljajo za pripravo in prilagajanje učnih gradiv, iskanje idej za pouk, pripravo vprašanj in nalog, povzemanje in preoblikovanje besedil, pripravo različic gradiva ter pomoč pri načrtovanju pouka. Generativno umetno inteligenco pa lahko vključijo tudi neposredno v učni proces in jo učenec uporablja za raziskovanje, dialog, preverjanje idej, argumentacijo in reševanje problemov. V monografiji, ki jo pripravili v sklopu omenjenega projekta, to nakazujejo kot možnost, da “postane generativna umetna inteligenca drugi, tretji … učitelj v razredu, pomočnik sedanjemu učitelju“, je navedel.

Tudi predsednik Združenja ravnateljev in pomočnikov ravnateljev Slovenije Sašo Božič orodja umetne inteligence, ki jih učitelji po njegovih navedbah uporabljajo vse več, vidi kot zelo koristna predvsem na področju priprav na pouk. “Opažamo pa, da naredi tudi neumnosti in napake, zato mora potem vedno učitelj kot strokovnjak pregledati tisto, kar mu je umetna inteligenca pripravila, in popraviti napake,” je dodal.

Vprašanje dostopa do orodij umetne inteligence v šolah ni sistemsko urejeno

Flogie in Kodarin sta med orodji, po katerih učitelji najpogosteje posegajo, omenila široko dostopna orodja, kot so ChatGPT, Googlov Gemini in Microsoft Copilot, ki služijo kot osnova za pisanje in raziskovanje snovi.

Kodarin je ob tem naštela tudi več bolj specializiranih pedagoških orodij, denimo Kahoot za ustvarjanje kvizov, Diffit za hitro prilagajanje poljubnih besedil različnim ravnem bralnega razumevanja in diferenciacijo ter Curipod za ustvarjanje interaktivnih predstavitev.

Po Flogievih navedbah nimajo vpogleda v to, koliko sredstev učitelji oz. šole namenijo za dostop do vseh orodij generativne umetne inteligence. Dolgoročno pa po njegovih navedbah ni nujno najbolj smiselno, da vsaka šola ali celo vsak učitelj sam kupuje komercialne licence. “Smiselno bi bilo razmišljati tudi o sistemskih oziroma nacionalnih rešitvah, ki bi zagotavljale ustrezno varnost, varstvo podatkov in enak dostop učencem ter učiteljem“, meni.

Ob tem je Flogie kot pomembna izpostavil tudi sistemska vprašanja varstva podatkov, enakega dostopa do tehnologije, usposobljenosti učiteljev in ustrezne infrastrukture.

Kodarin je navedla, da se sicer mnogi učitelji na različnih seminarjih, projektih in usposabljanjih o varni uporabi ter varovanju podatkov že aktivno izobražujejo, vendar v vsakodnevni praksi še vedno pogosto pogrešajo povsem jasne, enotne in praktične sistemske usmeritve.

“Nujno potrebujemo sistemsko, kontinuirano in dolgoročno izobraževanje vseh vpletenih – učiteljev, učencev in staršev -, ne pa zgolj enkratnih priložnostnih delavnic, ki težav ne rešijo. Učitelji morajo dobiti stabilno podporo za premoščanje digitalnega razkoraka v znanju in ustvarjalno svobodo pri uporabi sodobnih orodij,” je prepričana Kodarin, ki tudi sama pripravlja izobraževanja s tega področja.

Predvsem pa slovenski šolski prostor po njenem mnenju potrebuje “vizionarski pogum odločevalcev“. “Čas je, da prenehamo zgolj gasiti požare in začnemo digitalni jezik sistemsko poučevati kot obvezen, samostojen predmet z jasnim mestom v urniku,” je dodala.

V nadaljevanju preberite:
– Šolam in vrtcem zaradi pomanjkanja učiteljev in vzgojiteljev zmanjkuje manevrskega prostora.
– V zadnjem času opažajo prehode učiteljev iz osnovnih v srednje šole.
– Najbolj se iščejo učitelji matematike, fizike, kemije, biologije in računalništva.
– Primanjkuje tudi svetovalnih delavcev.

Kadrovske težave v šolstvu so vsako leto večje, primanjkuje nekaj tisoč učiteljev, je za STA dejal predsednik Združenja ravnateljev in pomočnikov ravnateljev Slovenije Sašo Božič. Z glavnim tajnikom Sviza Branimirjem Štrukljem sta opozorila, da si šole učitelje pobirajo druga drugi in da bi se bilo treba težav lotiti na sistematičen način.

“Vsako leto so kadrovske težave večje, situacija se ne izboljšuje, še vedno manjka izjemno veliko število vzgojiteljev v vrtcih, učiteljev v osnovnih in srednjih šolah. Šole to rešujemo na vse mogoče načine, ampak nam počasi zmanjkuje manevrskega prostora,” je opozoril Božič, ki je vodenje združenja prevzel prejšnji mesec.

Štrukelj: V zadnjem času opažamo prehode učiteljev iz osnovnih v srednje šole

Po njegovih besedah je že več let največji primanjkljaj učiteljev z naravoslovnega področja, pa “tudi na drugih področjih ni nič kaj dosti boljše“. Štrukelj iz Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (Sviz) pa je na vprašanje, kateri profili učiteljev se trenutno najbolj iščejo, odgovoril, da so tradicionalno to učitelji matematike, fizike, kemije, biologije in računalništva, v zadnjem obdobju pa še drugih predmetov in tudi razrednega pouka. Šole si po njegovih besedah druga drugi pobirajo učitelje. V zadnjem času opažajo številne prehode učiteljev iz osnovnih v srednje šole s predpostavko, da je tam delo nekoliko manj zahtevno oz. obremenjujoče. “Tudi to je eden od skritih problemov,” je dodal.

“Učitelj, ki ga šola dobi, verjetno pride iz neke druge šole, kar pomeni, da je ena šola ostala brez učitelja. Novih diplomantov je izjemno malo in ne morejo zapolniti lukenj, ki nastajajo z odhodi v pokoj oziroma na kakšna druga delovna mesta izven šolstva,” je pojasnil Božič. Kot posebno težavo je izpostavil iskanje učiteljev za nadomeščanje daljših odsotnosti.

Štrukelj pa je izpostavil tudi pomanjkanje svetovalnih delavcev in “strahotno slabo kadrovsko sliko v šolah za otroke s posebnimi potrebami, kjer delež tistih, ki nimajo ustrezne izobrazbe, v nekaterih primerih že presega polovico“. “Problem je, da se tega ne lotevamo sistematično, niti ne na pravem mestu,” meni Štrukelj.

Božič: “Otrok v šolah ne moremo prenaročiti”

Po oceni Štruklja je prejšnja vlada v zadnjem obdobju naredila nekaj korakov za ublažitev kadrovske krize s povečanjem štipendij, ki so, kot je dejal, “seveda dobrodošle, ne morejo pa rešiti ključnega problema“. Prav tako so naredili prvi korak k višjemu vrednotenju pedagoškega dela, ki pa po njegovih besedah ni zadosten.

Po menjavi vlade pa Štrukelj pri novi šolski oblasti opaža, da tega problema resneje sploh ni naslovila. Boji se, da se bo problem poglabljal, ker se obetajo premestitve proračunskih sredstev zaradi povečanja proračunskih sredstev za obrambo in zaradi napovedi zniževanja davkov.

To, da se je trend dosežkov v mednarodnih raziskavah, kot sta PISA in PIRLS, v zadnjem obdobju obrnil navzdol, je po Štrukljevem prepričanju še dodaten argument za to, da bi morali “v področje izobraževanja vložiti več sredstev, v prvi vrsti v motiviranje mladih, da bi se odločali za pedagoške poklice“.

Božič je izpostavil, da v šolah v primerjavi s kakim drugim delom javnega sektorja otrok ne morejo prenaročiti. “Imamo jih v šolah in potem mogoče na prvi pogled zgleda, da je vse v redu,” je dodal Božič.

Krizo rešujejo tudi s povečanim obsegom dela in kadri brez ustrezne izobrazbe

Kot je pojasnil Božič, luknje zapolnijo “s povečanim obsegom dela obstoječih učiteljev, ki so na mnogih šolah že na zgornji meji dovoljenega povečanega obsega“, zaposlujejo ljudi brez ustrezne izobrazbe, učitelje pred upokojitvijo prosijo, naj še ne zaključijo z delom v šoli, vključujejo že upokojene učitelje in ljudi preko podjemnih pogodb, študente pa nagovarjajo predvsem za kakšna nadomeščanja. “Skratka, iščemo ljudi vsepovsod, kjer je to možno in na ta način potem pač nekako speljemo šolska leta,” je dodal.

Šole se po njegovih besedah v višjih razredih tudi “odpovedujejo delu v manjših učnih skupinah, kar seveda pomeni manjšo kakovost dela, ampak tako pač je“. “Šole se res trudimo, vsi zaposleni učitelji, tudi tisti, ki nimajo izobrazbe, se res trudijo po svojih najboljših močeh, ampak dejstva ostajajo dejstva,” je dodal Božič.

Kot je pojasnil, primanjkuje nekaj tisoč učiteljev. Po analizi združenja iz šolskega leta 2024/25 jih je primanjkovalo 6000 in “od takrat se situacija ni spremenila“, je dodal in napovedal, da bodo v prihajajočem šolskem letu naredili novo analizo. “Če smo tiho, to ne pomeni, da je problem izginil,” je dejal.

Na zavodu za zaposlovanje je bilo junija letos objavljenih rekordnih 4000 prostih delovnih mest za strokovne delavce v vzgoji in izobraževanju, v juliju jih je bilo objavljenih skoraj 3400. Trenutno pa je aktualnih še 789 prostih delovnih mest.

Mnogi med pripravo na popravne izpite poiščejo pomoč inštruktorja. Različni ponudniki ponujajo individualne in skupinske inštrukcije predvsem za predmete, pri katerih imajo učenci največ težav. Vendar stroka opozarja, da kampanjsko reševanje ni rešitev. Treba je delati sistematično, čez leto, učenca pa opolnomočiti, da se bo znal učiti sam.

Staršem je za pomoč otroku pri ponavljanju snovi in pripravi na popravni izpit na voljo različna plačljiva pomoč, inštruktorji, ki jo ponujajo, pa imajo različne izkušnje.

Razviti bi morali lasten način učenja

Izkušena nekdanja ravnateljica, donedavna predsednica, danes pa generalna sekretarka Združenja ravnateljev osnovnih in srednjih šol Mojca Mihelič je do takšne pomoči zadržana, čeprav priznava, da so lahko nekatere inštrukcije kakovostne. Po njenem mnenju je težava predvsem v tem, da starši inštrukcije pogosto izberejo kot hitro rešitev, namesto da bi otroka spodbudili k samostojnemu učenju. “Želeli bi si, da bi starši bolj spodbujali samostojno učenje učencev, ne v smislu, da so otroci pri učenju sami, ampak da so samostojni,” je povedala. Plačane hitre inštrukcije so tako po njenih besedah lahko kratkoročno zelo učinkovite, vendar otroku pogosto ne pomagajo razviti lastnega načina učenja.

“Instant” pristop lahko prinese precej težav

Podobno meni Blaž Filipič iz Učnega centra Prem, ki inštruira matematiko, fiziko in kemijo. Njegove 15-letne izkušnje dela z mladimi namreč kažejo, da ima kampanjsko reševanje učnih težav daljše posledice. “Če poiščejo pomoč tik pred popravnim izpitom, poskušam učence sicer v čim krajšem času usposobiti do te mere, da bodo opravili popravni izpit. Žal pa imajo zaradi takšnega ‘instant’ pristopa kasneje v višjih letnikih lahko precej težav, posebej pri matematiki, kjer se snov iz leta v leto nadgrajuje in postaja vse kompleksnejša,” je opozoril.

S STA je delil zgodbo gimnazijca, ki mu pomaga pri pripravi na popravni izpit pri matematiki v četrtem letniku: “Ne moreva hitro napredovati, saj ima učenec veliko lukenj v znanju za nazaj. Inštrukcije je sicer že imel pretekla leta, a se je tam naučil le toliko, da je dosegel minimalno znanje in nekako prišel do četrtega letnika. Tu pa se mu je konkretno zataknilo. Tako se posledično pri pripravi na popravni izpit v četrtem letniku veliko ukvarjava tudi s snovjo za prvi, drugi in tretji letnik gimnazije.“

Naučiti jih je treba, kako se učinkovito lotiti učenja

Sam je zato pristaš sistematičnega in sprotnega dela. S kar okoli 80 odstotki tistih, ki jim pomaga, se zato srečuje redno, že med letom.

Pri svojem delu pa veliko pozornosti nameni tudi temu, da mladim razlaga, kako pristopiti k učenju. “Če želimo učenca opolnomočiti, da je sposoben delati samostojno in lažje sledi pouku, mu je treba pomagati na način, da bo stvari resnično razumel, ter jih povezoval med seboj, hkrati pa ga naučiti tudi, kako se učenja lotiti učinkovito,” je dejal.

Obenem opozarja, da se je treba pri učenju kolikor se le da prilagajati vsakemu učencu. “To zahteva veliko izkušenj, ki pa jih velikokrat ljudje, ki se danes ukvarjajo z inštrukcijami, nimajo. Marsikdaj jih namreč ponujajo posamezniki, ki se s tem ne ukvarjajo profesionalno, ki sicer lahko dobro poznajo in razumejo snov, manjkajo pa jim izkušnje dela z ljudmi ter učinkovit pedagoški pristop,” je še opozoril.

V nadaljevanju preberite:
– Delovni zvezki za posamezen razred lahko stanejo od nekaj deset do več kot sto evrov.
– Letos bodo delovne zvezke brezplačno prejeli tudi četrtošolci. Učenci prvih treh razredov osnovne šole so jih tudi že v preteklih letih.
– Razlike med šolami so tudi v zvezkih in drugih potrebščinah.
– Cene šolskih nahrbtnikov za učence višjih razredov osnovne šole in srednješolce se gibljejo od 30 do 130 evrov

Poleg šolske torbe in šolskih potrebščin velik delež stroška nakupov pred začetkom novega šolskega leta predstavljajo delovni zvezki. Ti lahko za posamezen razred stanejo od nekaj deset do več kot sto evrov, odvisno od izbire šole. Tako kot za učence prvih treh razredov osnovne šole pa bodo od letos delovni zvezki brezplačni tudi za četrtošolce.

V Zvezi aktivov svetov staršev Slovenije (ZASSS) so pozdravili novost brezplačnih učnih gradiv za četrtošolce, ki jo prinaša novi pravilnik o učbeniškem skladu. “Gre za korak v smeri dejansko brezplačne osnovne šole, za kar se starši zavzemamo že od ustanovitve zveze leta 2011. Želimo si, da bi se ta praksa postopno razširila tudi na višje razrede, vendar mora biti širitev podprta z realnim financiranjem in ne sme potekati na račun kakovosti gradiv,” je za STA opozorila predsednica ZASSS Lara Romih.

Razlike v stroških za delovne zvezke med posameznimi šolami večkratne

V višjih razredih osnovne šole si namreč lahko učenci učbenike izposodijo v šoli, delovne zvezke pa kupijo starši. Seznami gradiv, ki jih učenci potrebujejo v posameznem razredu, pa se razlikujejo, saj je njihova izbira v domeni šole oz. kolektiva učiteljev, potrdi pa jo svet staršev. Tako se od šole do šole razlikuje tudi strošek za njihov nakup.

Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje je v času prejšnje vlade tako tudi z namenom zmanjšanja razlik v cenah kompletov učnih gradiv med posameznimi šolami spomladi sprejelo smernice za potrjevanje učnih gradiv, ki določajo vrste učnih gradiv, ki jih je smiselno predpisati za posamezen predmet. Tedanji minister Vinko Logaj je pred sprejetjem smernic izpostavil, da so po analizi slovenskih šol razlike v ceni, ki jo za komplete učnih gradiv plačujejo starši, v razmerju 1 proti 6,6.

Na tolikšne razlike v najmanjših in najvišjih stroških za učna gradiva, ki bremenijo starše, opozarjajo tudi v ZASSS, kjer pozdravljajo cilj zmanjševanja razlik. “Za prihajajoče šolsko leto še ne opažamo večjih sprememb v količini gradiv oziroma znižanja razlik med šolami. Gre za prehodno obdobje, ki naj bi trajalo tri leta, založniki pa so imeli za pripravo novih gradiv malo časa. Zato bi bilo prezgodaj trditi, da se razlike med šolami že zmanjšujejo. Učinek bo mogoče pošteno oceniti šele po zaključku uvajanja,” je pojasnila Romih. Spremembe na področju učnih gradiv namreč sledijo tudi postopnemu uvajanju novih učnih načrtov, ki se bo začelo v novem šolskem letu.

Iz seznamov učnih gradiv in potrebščin, ki jih osnovne šole objavljajo na spletu, izhaja, da se cena učnih gradiv, ki jih kupijo starši, pri nekaterih giblje denimo okoli 30 ali 40 evrov, pri nekaterih pa preseže sto evrov. V 2. OŠ Slovenska Bistrica šestošolci denimo glede na objavljen seznam poleg učbenikov, ki si jih lahko izposodijo v šolskem učbeniškem skladu, potrebujejo le še delovni zvezek oz. vadnico za slovenščino, ki glede na objavljene cene spletnih knjigarn stane 8,5 evra, v več drugih šolah pa cena potrebnih delovnih zvezkov z 6. razred znaša denimo 80 evrov. Na nekaterih šolah stroški za nakup delovnih zvezkov v posameznem razredu tudi presežejo sto evrov.

Nakup delovnih zvezkov na spletu, po torbo, zvezke in pisala v trgovino

Razlike med šolami so tudi v seznamih potrebščin, kot so zvezki, pisala in druge potrebščine, strošek za posamezni razred se večinoma giblje med 40 in 100 evri. Medtem ko nekatere šole na sezname uvrstijo tudi vse potrebščine za pouk likovne umetnosti in tehnike, nekatere šole materiale nabavijo same in jih naknadno zaračunajo staršem.

Izbira šolske torbe pa je večinoma prepuščena staršem in učencem, ki lahko na trgu najdejo raznoliko ponudbo. Kot so za STA pojasnili v Mladinski knjigi, se cene torb za prvošolce gibljejo približno od 60 do 290 evrov. V višjem cenovnem razredu so kakovostne, ergonomske, lahke in funkcionalne torbe, ki so pogosto del večdelnih kompletov, tako da poleg torbe vključujejo še peresnice, vrečko za copate, LED-lučke in okrasne našitke.

Cene šolskih nahrbtnikov za učence višjih razredov osnovne šole in srednješolce pa se gibljejo približno od 30 do 130 evrov. “V tej kategoriji je večji poudarek na praktičnosti, funkcionalnosti, vzdržljivosti in sodobnem dizajnu, pri izbiri pa imajo pogosto pomembno vlogo tudi želje in preference mladostnikov,” so dodali.

V Mladinski knjigi ugotavljajo, da ob možnosti spletnega nakupa šolskih potrebščin ravno pri nakupu šolske torbe kupci izrazito raje obiščejo fizično trgovino, saj želijo preveriti velikost, težo, notranjo razporeditev in torbo tudi pomeriti. Tudi zvezke, pisala, barvice, peresnice in podobne izdelke želijo videti, otipati in primerjati, pogosto pa pri izbiri sodelujejo tudi otroci. “Nakup šolskih potrebščin je za številne družine dogodek, ne zgolj opravilo. Otroci pogosto aktivno sodelujejo pri izbiri, zato je obisk trgovine del priprav na novo šolsko leto,” so navedli.

Pri nakupu delovnih zvezkov pa se kaže nekoliko drugačen vzorec, gre za praviloma načrtovan in jasno opredeljen nakup. “Zato jih kupci radi naročajo prek spleta, saj lahko celoten komplet hitro in enostavno naročijo na enem mestu, brez iskanja posameznih naslovov v trgovini,” so pojasnili. Fizično trgovino po njihovih navedbah obiščejo tisti, ki želijo pomoč pri preverjanju seznama, svetovanje ali želijo celoten nakup šolskih potrebščin opraviti na enem mestu.

V nadaljevanju preberite:
– V zadnjih sedmih letih se je število popravnih izpitov v šolah povečalo.
– Kdor na popravnih izpitih ni uspešen, mora ponavljati razred.
– Pravilnik določa, kdaj je mogoče opravljati popravni izpit in kdaj je treba ponavljati razred.
– Mihelič pričakuje, da bi se lahko v prihodnjih letih število znova zmanjšalo, ko bodo učenci bolje razumeli pomen učenja in bodo pri tem imeli podporo staršev.

Ta teden bo v šolah potekal drugi krog popravnih izpitov, ki so še zadnja priložnost, da učenci, ki jim to ni uspelo med letom, pokažejo znanje in napredujejo v višji razred. Število popravnih izpitov je v zadnjih letih večje, pravi generalna sekretarka Združenja ravnateljev osnovnih in srednjih šol Mojca Mihelič. Jih pa vidi tudi kot priložnost, da učenci nadoknadijo znanje.

Po njenih besedah zlasti v osnovnih šolah v zadnjih letih opažajo velik upad znanja in več popravnih izpitov kot pred sedmimi leti oziroma v obdobju pred epidemijo covida-19. Po njenem se namreč kažejo posledice obdobja, v katerem so bili učenci manj dejavni pri učenju in delu.

“Že med epidemijo je bilo seveda stanje alarmantno, vendar se kaže, kot bi nekako otroci in mladina ohranili ta delež neaktivnosti tistega obdobja. Nekako smo kot družba očitno pozabili, da je treba vložiti lasten trud, delo v to, da nekaj pridobimo, da se naučimo, da delo opravimo. In to se seveda pozna tudi v šoli,” je opozorila Mihelič v pogovoru za STA.

“Popravni izpit zadnja možnost”

Poudarila je, da se šolniki trudijo učencem pomagati že pred popravnim izpitom. “Za popravni izpit se odločimo samo izjemoma, samo v tistih primerih, kjer res ni šlo drugače. Namreč šolniki se nadvse potrudimo, da pridobimo otrokovo znanje, da ga lahko pozitivno ocenimo,” je zatrdila.

Če je otrok izostajal toliko pri pouku, da določenega dela znanja ni bilo mogoče oceniti, pa ima lahko že od tretjega razreda predmetne izpite.

Če pride do popravnega ali predmetnega izpita, pa so skladno z zakonom šole dolžne za učence pripraviti tudi dodatne pripravljalnice, sklope ponavljanj, utrjevanje znanja, “njim pa se tega ni treba udeležiti“.

Na izpite se morajo učenci prijaviti, nekatere opravljajo pisno in ustno, nekatere samo ustno, je še pojasnila Mihelič.

Če na “popravcih” ne bodo uspešni, bodo morali ponavljati razred ali letnik

Kaj pravi pravilnik?

Skladno s pravilnikom o ocenjevanju znanja in napredovanju učencev v osnovni šoli učenci v prvem in drugem obdobju praviloma napredujejo. Učenec 3., 4., 5. in 6. razreda lahko ponavlja razred, kadar je ob koncu šolskega leta negativno ocenjen iz enega ali več predmetov, čeprav mu je šola omogočila vključitev v ustrezne dejavnosti razširjenega programa za podporo in pomoč pri učenju.

Učenec, ki je v 7. oziroma 8. razredu ob koncu pouka v šolskem letu negativno ocenjen iz največ dveh predmetov, lahko opravlja popravni izpit. Če pri tem ni uspešen, ponavlja razred. Prav tako razred ponavlja, če je negativno ocenjen iz več kot dveh predmetov.

Učenec 9. razreda lahko opravlja popravni izpit iz več predmetov. Če ni uspešen, lahko v naslednjem šolskem letu štirikrat opravlja popravne izpite ali ponavlja 9. razred.

Popravni izpit opravljajo tudi učenci od 3. do vključno 9. razreda, ki niso pristopili k predmetnemu izpitu ali predmetnega izpita niso uspešno opravili.

Pravilnik o ocenjevanju znanja v srednjih šolah pa navaja, da dijak popravni izpit opravlja iz predmetov oziroma strokovnih modulov, pri katerih ima končno oceno nezadostno.

Spomin na popravni izpit kot motivacija za trud

Po izkušnjah Mihelič učenci, ki popravni izpit uspešno opravijo, praviloma naslednje šolsko leto začnejo bolje. “Sicer potem nekje na pol leta ta učna kondicija spet upade, ampak spomin na popravni izpit je običajno še toliko živ, da se potem bolj trudijo,” je navedla. Za približno polovico tako velja, da, če se le da, v prihodnje popravnih izpitov nimajo več.

Ob tem učencem in staršem namenja spodbudne besede: “Naj starši in otroci ne izgubijo volje po učenju do takrat, kadar se zatakne. Saj poznamo tisti pregovor, da ni narobe, če padeš, narobe je, če se ne pobereš. Naj velja tudi za vse tiste otroke, ki se morajo zdaj pobrati,” je poudarila.

Popravni izpit po njenem mnenju ni zgolj preverjanje znanja. Lahko je tudi priložnost, da učenec spozna, kaj mu pri učenju manjka, in se nauči učiti oziroma razvije bolj učinkovit način dela.

Trend rasti števila popravnih izpitov, ki ga opažajo v zadnjih letih, se je zdaj sicer ustalil. Mihelič pričakuje, da bi se lahko v prihodnjih letih število znova zmanjšalo, ko bodo učenci bolje razumeli pomen učenja in bodo pri tem imeli podporo staršev. Ob tem je pohvalila starše, saj jih po njenih besedah večina ponovno spoštuje šolo in razume, k čemu si prizadevajo šolniki.

V nadaljevanju preberite:

• Med počitnicami je ušivosti manj.
• Med eteričnimi olji, ki naj bi odganjali uši, se najpogosteje omenjajo čajevec, poprova meta, evkaliptus, sivka in citronela.
• Redno pregledovanje ob začetku šolskega leta je zelo pomembno.

“Ušivost  med otroki se običajno poveča takoj po začetku šolskega leta, ter po vrnitvah otrok iz različnih obšolskih dejavnosti, kjer prihaja med otroki do tesnejših kontaktov,” so lani takoj ob začetku šolskega leta opozorili z Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ).  Med počitnicami v poletnih mesecih ušivost po njihovih opažanjih ni zaznana.

“Po podatkih iz drugih držav, ki so opravile študije ušivosti  (V. Britanija, Belgija, Avstralija, Izrael) so uši prisotne pri 4-25% predšolskih in šolskih otrok, najpogosteje pri otrocih v starostni skupini 3-11 let. Pogosteje jih najdemo pri deklicah, kot pri dečkih,” pojasnjujejo na NIJZ.

Preberite še: Štiriletni otrok se je sam in zmeden sprehajal po središču kraja

Na voljo tudi že pripravljeni spreji in šamponi

In kaj lahko storimo, še preden prejmemo iz šole ali vrtca, da spet razsajajo uši? Na tržišču je kar nekaj pripravkov, ki se oglašujejo kot preventivna zaščita otrok pred ušmi. Na voljo so razni spreji, pa tudi šamponi, ki naj bi s svojim vonjem odganjali uši. Številni med njimi so tudi nežni in primerni za otroke, vsebujejo pa eterična olja, ki naj bi zmanjšala možnosti za prenos uši na otroka.

Med eteričnimi olji se najpogosteje omenjajo: čajevec, poprova meta, evkaliptus, sivka in citronela. V raziskavi, objavljeni v PubMed, so primerjali različne rastlinske snovi in ugotovili, da sta čajevec in poprova meta bila najbolj uspešna pri preventivnem odganjanju uši. Vendar avtorji izrecno zaključijo, da nobena od testiranih rastlinskih snovi ni bila dovolj učinkovita, da bi jo priporočili kot preventivo.

Vsekakor pa je najpomembnejši ukrep redno pregledovanje otroške glave in v primeru neljube obiskovalke hitro ukrepati. Navodila, kako uspešno uničiti uši TUKAJ. 

V nadaljevanju preberite:
– Na videz neškodljiva navada doma resno uničuje otrokovo koncentracijo v razredu.
– Učitelj opozarja na banalne varnostne podrobnosti in informacije, ki jih današnji učenci ne poznajo.
– Medvedja usluga, ki jo vsak dan delate svojim otrokom, jim dolgoročno otežuje prevzemanje odgovornosti.

Starši ne morejo nadzorovati vsega, kar se dogaja v razredu, poskrbijo pa lahko za nekatere osnove, ki otrokom lahko precej olajšajo šolanje. Učitelji opažajo, da so včasih že na videz preproste veščine, ki jih otroci morajo pridobiti doma, ključne za to, kako se bodo otroci spopadli s šolo. Za YourTango je učitelj Wilson izpostavil, na kaj morajo biti starši pozorni.

Koliko časa je otrok pred zaslonom?

Prva težava, ki jo Wilson omenja, je pretirana uporaba tehnologije. “Vse te igre, družbeni mediji in serije so zasnovane tako, da skrajšajo našo pozornost,” je pojasnil.

To postane še posebej problematično v starosti, ko otroci končajo nižje razrede osnovne šole. “Peti razred je velik korak k samostojnosti, še posebej pred prehodom v višje razrede, ko se od otrok pričakuje, da prvič prevzamejo večjo odgovornost za lastno učenje,” je dodal Wilson.

Otrokom je to težko storiti, če se ne morejo dovolj dolgo osredotočiti. Wilson opozarja, da zasloni predstavljajo tudi varnostna tveganja. Otroci lahko dostopajo do neprimernih vsebin in so izpostavljenim drugim nevarnostim, ki prežijo nanje.

Tehnologija lahko moti tudi spanec. “Moti njihove spalne vzorce,” pravi Wilson. Modra svetloba zaslonov vpliva na otrokov cirkadiani ritem in izločanje melatonina, hormona, ki uravnava spanec. To lahko negativno vpliva tudi na odrasle. Še posebej pomembno pa je biti pozoren na spanec pri otrocih, katerih telo in možgani se še razvijajo.

• Mogoče vas zanima tudi: Kako odstraniti dva najpogostejša madeža na oblačilih šolarjev

Vaš otrok ve, kako bo šel domov?

“Vaš otrok mora biti sposoben prepoznati vaš avto ali avto osebe, ki ga pride iskat. Vedeti mora, kako bo šel domov,” je dejal Wilson. Čeprav se to mnogim morda zdi nepomembno, Wilson iz izkušenj pravi, da mnogi otroci teh podrobnosti ne poznajo. Še posevej, če se način, kako gredo domov, pogosto spreminja. Včasih niso prepričani, ali se bodo tisti dan vrnili domov z avtomobilom ali z avtobusom.

To ni zgolj varnostno vprašanje. Je priložnost za otroke, da se naučijo biti bolj samostojni in skrbeti zase. “Ko jih zjutraj pripravite za šolo, jim ponovite, kako bodo prišli domov,” je priporočil. Dodaja, da bi morali otroci poznati tudi osnovne podatke o avtomobilu, kot so znamka, model in barva.

Pozna pot do hiše in svoj naslov?

V času, ko se zanašamo na mobilne telefone in GPS, ni presenetljivo, da mnogi otroci ne poznajo osnovnih podatkov o tem, kje živijo. To je lahko varnostno tveganje, pomeni pa tudi, da otroci zamudijo priložnost, da se naučijo samostojnega upravljanja.

Wilson staršem svetuje, naj svoje otroke naučijo ne le, kam zaviti na poti domov, ampak tudi “natančna imena ulic, na katerih živijo“. “Če ne more priti domov iz šole brez navigacije na mobilnem telefonu, ne bi smel hoditi domov sam,” je dodal.

Dejal je, da je bil priča situacijam, v katerih so se otroci znašli v nevarnosti, ker se jim je izpraznila baterija na mobilnem telefonu in so se izgubili. Zato meni, da je za njihovo varnost pomembno, da se znajdejo brez mobilnega telefona.

Pozna osebne podatke?

Starši morda o tem ne razmišljajo pogosto, vendar Wilson pravi, da je za otroke neverjetno pomembno, da poznajo osnovne osebne podatke. Pravi, da je imel “preveč pogovorov” z otroki, ki so na vprašanje o imenu staršev odgovorili: “Mislim, da jim je ime …“

To lahko postane resen problem, če se otrok na izletu loči od skupine ali se znajde v kakšni drugi nujni situaciji. Problem je lahko še večji, če otroci ne poznajo svojega polnega imena, saj jih mnogi že od malih nog kličejo po vzdevkih. Čeprav je to pogostejše pri mlajših otrocih, Wilson ugotavlja, da mora otrok, ki začne hoditi v šolo, vedeti, da njegovo pravo ime ni “srček” ali “mišek”.

Katera opravila bi moral znati?

Čeprav se pričakuje, da bi moral otrok do petega razreda znati zavezati vezalke, Wilson pravi, da mnogi tega do takrat še ne osvojijo. Starši včasih to nalogo prepustijo učiteljem, ki preprosto nimajo časa še za to. Wilson meni, da to kaže na širši problem samostojnosti. “Če je vaš otrok v petem razredu in si ne zna zavezati vezalk, morda delate preveč stvari namesto njega,” je dejal.

Starše je pozval, naj razmislijo o tem, ali lahko to, da opravljajo vsakodnevna opravila namesto otrok upočasnilo razvoj otrokove samostojnosti. Če jim bodo še naprej zavezovali vezalke ali jim kupili čevlje z ježkom samo zato, da se jim ne bi bilo treba naučiti zavezati čevljev, bodo otrokom s tem dolgoročno morda naredili več škode kot koristi.

Poletje je čudovit letni čas, otroci nimajo šole, na pavzi so tudi mnoge dejavnosti. Za številne starše je lahko poletje tudi naporno, saj želijo otroke ves čas animirati in se čutijo dolžne, da jim zapolnijo vsak trenutek dneva.

Če se otroci dolgočasijo, imajo starši takoj slabo vest, pogosto posegajo tudi po monitorjih. Če boste otrokom dovolili, da jim je dolgčas, boste naredili veliko dobrega. Tako zase kot za otroke. 

Dolgčas je gnojilo za možgane

Kadar je otrokom dolgčas, postanejo ustvarjalni, smo na našem portalu že pisali. Ozirajo se naokoli, da bi našli nekaj, kar bi pritegnilo njihovo pozornost in domišljijo. Tako se pogosto zaposlijo z igračami ali pa risanjem. To pomeni, da dolgčas spodbuja ustvarjalno razmišljanje ter ustvarjanje. “Dolgčas naredi vašim možganom to, kar uteži naredijo vašim mišicam,” je zapisal Thomas Kersting v svoji knjigi Disconnected.

Dolgčas je označil za duševno gnojilo. Kersting zavrača željo staršev, da vsak trenutek otrokovega življenja zapolnijo z nekakšno zunanjo stimulacijo, še posebej elektronsko. Hitro prekomerno učenje, ki se osredotoča na akademsko pripravo, in preobremenjen življenjski slog motita otrokovo sposobnost, da bi bil otrok. Dolgčas je sicer eden človeških občutkov, v katerem nihče posebej ne uživa. Predstavlja nezadovoljstvo in za nekatere globoko utrujenost, nekateri pa se takrat soočajo z nemirom in jezo.

Že danes lahko načrtujete dolgčas

Na portalu Good Inside so dali staršem odlično zamisel, naj načrtujejo dolgčas. To naj bo čas, v katerem nimamo ničesar načrtovanega, nihče nikogar ne zabava in vsi samo … obstajajo.

Otroku povejte za načrtovani dolgčas in mu pojasnite, da je to čas, ko ni nič načrtovano. Zelo verjetno je, da bo otroku to zvenelo dolgočasno, vendar mu povejte, da verjamete vanj in da verjamete, da lahko razume in sprejme neprijetne stvari. Tako bo  pripravljen na dolgočas. 

Pripravite stavek, ki ga boste izrekli, če se bo otrok pritoževal, da mu je dolgčas. Lahku mu rečete:  “Vem, da ti v tem trenutku ni všeč, če ni načrta. To je nač načrtovani dolgčas in če ti je dolgčas, ni s tem nič narobe. Si ustvarjalen otrok in vem, da boš lepo izkoristil ta čas.”

Preberite še: Otrokom je treba dovoliti, da jim je dolgčas

V nadaljevanju preberite:

• 1. september letos pade na torek.
• Kdaj so počitnice in kdaj prazniki v šolskem letu 2026/27.
• Spričevala se bodo za učence od 1. do 8. razreda delila v četrtek 24. junija.

Med tem, ko otroci uživajo v zadnjih tednih počitnic, smo mnogi starši z eno nogo že v septembru in morda celo pri načrtovanju novega dopusta. V ta namen objavljamo šolski koledar za šolsko leto 2026/27 in pregled, kdaj je najbolje vzeti dopust, da boste čim bolje koristili praznike in šolske počitnice. Če boste otroke za dopuste jemali ven iz šole je dobro upoštevati datum, ki je povezan z zaključkom ocenjevalnega obdobja.

Oba praznika ravno za konec tedna

Letos bodo otroci prestopili šolski prag v torek, 1. septembra, tako da bo prvi šolski teden malce krajši, kar bo najbrž pomagalo pri lažjem prehodu.

Za jesenske počitnice imamo letos starši veliko smolo, saj sta oba praznika ravno za konec tedna. 31. oktobra, ko obeležujemo dan reformacije, je letos v soboto. Dan spomina na mrtve pa pade na nedeljo. Če boste želeli biti za krompirjeve šolske počitnice, ki trajajo od 26. 10. do 30. 10., z otroki doma, boste morali porabiti pet dni dopusta.

Tudi novoletne počitnice niso radodarne

Tudi ob novoletnih počitnicah nimamo prav velike sreče. Božič 25. decembra pade sicer na petek, a nam žal dan samostojnosti in enotnosti 26. decembra pade na soboto. V Sloveniji imamo dneva prosta dneva 1. in 2. januarja zaradi praznovanja novega leta. A je tudi tu podobna slika, saj pade 1. januar na petek, 2. januar, pa žal na soboto. To pomeni, da bodo otroci za novoletne počitnice doma od petka 25. decembra, do nedelje 3. januarja. Da bomo starši v tem času z njimi doma, moramo porabiti štiri dni dopusta, doma bomo tako skupaj deset dni.

Zaključek prvega ocenjevalnega obdobja bo 29. januarja.

Prešernov dan bo v ponedeljek

Letos imamo zelo ugodno postavljen Prešernov dan. Osmi februar bo letos v ponedeljek, kar nam prinese super podaljšan konec tedna.

Informativna dneva za vpis v srednje šole bosta 12. 2. in 13. 2.

Zimske počitnice bodo za učence z območja jugovzhodne Slovenije (razen občin: Ribnica, Sodražica, Loški Potok, Kočevje, Osilnica in Kostel), koroške, podravske, pomurske, savinjske in posavske statistične regije od 15.2. do 19.2.

Zimske počitnice za učence z območja gorenjske, goriške, notranjsko-kraške, obalno-kraške, osrednjeslovenske in zasavske statistične regije ter občin jugovzhodne Slovenije: Ribnica, Sodražica, Loški Potok, Kočevje, Osilnica in Kostel pa bodo teden kasneje, torej od 22.2 do 26. 2.

Velikonočni ponedeljek bo v 2027, 29. marca. Za prvomajske praznike pa spet smola. Otroci bodo doma od sobote 24. aprila do nedelje, 2. maja. Starši bomo pa morali znova jemati veliko dopusta, saj pade le dan upora proti okupatorju 27. aprila na torek. Tako prvi in drugi maj padeta na soboto in nedeljo.

Zaključek drugega ocenjevalnega obdobja, razdelitev spričeval in obvestil bo za učence devetih razredov v torek 15. junija. Za ostale učence pa v četrtek 24. junija.

Od vseh počitnic ste lahko s štirimi dnevi dopusta doma deset dni le ob novoletnih praznikih, za prvomajske boste z otroki doma devet dni, če boste pokoristili štiri dni dopusta. Za jesenske in zimske počitnice boste pa morali porabiti vseh pet dni dopusta, saj med tednom ni nobenih praznikov.

Preberite še: Zdrave navade naših starih staršev, ki bi jih morali usvojiti