Tega se je naučila že kot deklica v zavodu v Kamniku. Otroci z različnimi gibalnimi ovirami so si pomagali med seboj. Sošolko na vozičku je denimo odpeljala v drug razred, ne da bi o tem posebej razmišljala. Hkrati so drug drugega spodbujali, naj opravijo čim več sami kljub različnim telesnim omejitvam.

Vedno besedi “prosim” in “hvala”

Mira se spominja deklice z mišično distrofijo, ki ji je ena roka zaradi oslabelih mišic pogosto omahnila. Ko jo je deklica prosila, naj ji roko popravi, ji je Mira pokazala, da si lahko pomaga tudi z drugo roko. Če tega ni zmogla, ji je pomagala, želela pa je, da najprej poskusi sama. “Ampak najbolj mu pomaga pa tako: ‘A upaš s to roko? A upaš tako?'” Če pa je otroku že pomagala, je vedno želela slišati besedi “prosim” in “hvala”

Po njenem mnenju lahko odrasli otroku z dobrimi nameni odvzamejo prav tiste priložnosti, ob katerih postaja samostojnejši. Pomoč je dragocena, kadar jo potrebuje. Kadar zmore poskusiti sam, pa mu je treba dati prostor.

Mira Jakin je slovenska paraolimpijka in dolgoletna reprezentantka v sedeči odbojki. Z možem Jordanom otrokom po šolah predstavljata parašport in svoje življenjske izkušnje. Več o njuni zgodbi si lahko preberete v prispevku TUKAJ.

Mamina štafeta je rubrika na portalu Mama.Over.Net, v kateri si  strokovnjaki in starši podajajo izkušnje in nasvete o vzgoji ter vsakdanjem življenju z otroki. Z njo želimo odpreti prostor za različne poglede in konkretne zgodbe, ki lahko pomagajo drugim staršem. Ta mesec je njena ambasadorka Mira Jakin.

Lahko nese krožnike na mizo, pomaga pripraviti večerjo ali sodeluje pri opravilu, ki ga ravno delate. Mira Jakin pravi, da ji je bilo vedno težko gledati otroka, ki je sedel ob strani, medtem ko so odrasli delali. 

Svoja sinova sta z možem vključevala v družinsko življenje. Ko je od doma dobila slive, so jih očistili skupaj. Ko so v stanovanje v tretjem nadstropju nosili drva, je kakšno poleno nesel tudi otrok. Pomembno se ji zdi, da naloga ustreza njegovim zmožnostim in da ob njej začuti, da lahko prispeva.

Opravila nikoli kot kazen

Pri tem opravila ni predstavljala kot kazen. “Nikoli,” pravi o misli, da bi otrok moral za kazen pomagati pri delu. Raje mu je pokazala, kako se kaj naredi, in ga povabila, naj poskusi še sam. Tako sta sinova poleg športnih veščin usvajala tudi povsem praktična znanja: znala sta vrtnariti in kaj skuhati.

“Važno je, da jih navadiš delavnih navad,” poudarja Mira. Po njenih izkušnjah se to začne pri majhnih, običajnih opravilih, ki jih družina opravi skupaj.

Mira Jakin je slovenska paraolimpijka in dolgoletna reprezentantka v sedeči odbojki. Z možem Jordanom otrokom po šolah predstavljata parašport in svoje življenjske izkušnje. Več o njuni zgodbi si lahko preberete v prispevku TUKAJ.

Mamina štafeta je rubrika na portalu Mama.Over.Net, v kateri si starši in strokovnjaki podajajo izkušnje in nasvete o vzgoji ter vsakdanjem življenju z otroki. Z njo želimo odpreti prostor za različne poglede in konkretne zgodbe, ki lahko pomagajo drugim staršem. Ta mesec je njena ambasadorka Mira Jakin.

Starševstvo prinaša vprašanja, na katera ni vedno enega odgovora. Kako otroku postaviti mejo? Kdaj mu pomagati in kdaj mu pustiti, da poskusi sam? Kako najti čas za pogovor, ko je družinski dan že poln obveznosti? O takih vprašanjih želimo govoriti odkrito in s konkretnimi primeri iz življenja.

Mamina štafeta temelji na zamisli, da izkušnje si podajamo naprej. Strokovnjak lahko pojasni, kaj se dogaja z otrokom in kako mu pomagati. Starš lahko pove, kaj je v njegovi družini delovalo in kje ga je kiksnil. Starejša generacija lahko pove, kaj se ji je po vseh teh letih zdelo res pomembno. Slišati želimo tudi otroke in najstnike, saj odrasli pogosto govorimo o njih, premalokrat pa vprašamo, kako stvari doživljajo sami.

V ospredju so dobri odnosi

Želimo si, da bi nas različni pogledi spodbudili k pogovoru doma: kaj nam gre dobro, kaj nas oddaljuje in kaj bi lahko poskusili drugače. V ospredju so odnosi med otroki in odraslimi ter majhne spremembe, za katere lahko najdemo prostor v vsakdanjem življenju.

Zato v okviru Mamine štafete pripravljamo tudi družinske izzive. Eden od njih je družine povabil, naj za 40 dni same izberejo spremembo pri uporabi zaslonov. Nekatere so se odločile za obroke brez telefonov, druge za skupno branje, ustvarjanje ali gibanje brez zaslonov. Izziv so lahko prilagodile starosti otrok in svojemu ritmu.

Odziv nas je razveselil: oglasilo se nam je več kot 300 družin, ki so sodelovale tudi v nagradnem natečaju za bogate nagrade in doživetja. V njihovih zapisih so bili tako uspehi kot težave, ki so jih srečevale med izzivom. Prav te izkušnje lahko drugi družini dajo zamisel, kako začeti pogovor ali preizkusiti nekaj novega. Za naše prispevke so odgovarjali tudi mladostniki pod okriljem Mladinskega centra Nova Gorica. Kaj so sporočili, lahko preverite TUKAJ.

Smisel Mamine štafete je, da uporabnega nasveta ali dobre zgodbe ne zadržimo zase. Predamo jo naprej, naslednja družina pa iz nje vzame tisto, kar potrebuje.

V nadaljevanju preberite:
– 83 % staršev oziroma skrbnikov se strinja s podporo predlogu, da bi bila uporaba družbenih omrežij dovoljena šele od 15. leta.
– Med starši, ki možnosti starševskega nadzora poznajo, jih uporablja le od približno tretjina do manj kot polovica.
– Le 3 % staršev uporablja plačljive storitve.
– Ves čas je pomembno, da se starši z otrokom pogovarjajo, s kakšnimi vsebinami se srečuje na spletu in kaj se mu dogaja.

V Sloveniji in drugih državah Evropske unije se že nekaj časa intenzivno razpravlja o uvedbi starostnih omejitev za uporabo družbenih omrežij. V Sloveniji večina staršev podpira omejitev dostopa do družbenih omrežij za otroke in mladostnike, mlajše od 15 let, je pokazala raziskava, ki jo je izvedel Center za družboslovno informatiko, UL Fakultete za družbene vede, v okviru katerega deluje tudi točka osveščanja o varni rabi interneta Safe.si.

Rezultati temeljijo na podatkih 12. vala verjetnostnega spletnega panela 1KA. Raziskava je bila izvedena med 15. aprilom in 18. majem 2026 na vzorcu oseb, izbranih z naključnim žrebom iz registra prebivalstva. Na anketo je odgovorilo 3.519 posameznikov, na vprašanja o varni rabi interneta pa 1.879 sodelujočih.

Visoka podpora predlogu starostnega omejevanja dostopa do družbenih omrežij

Podpora predlogu, da bi bila uporaba družbenih omrežij dovoljena šele od 15. leta, je zelo visoka. S predlogom se strinja ali popolnoma strinja 83 % staršev oziroma skrbnikov. Najvišja je podpora med starši otrok, starih do 5 let, nato pa malenkostno pade, vendar je tudi v skupini staršev 13 do 17 letnikov še vedno visoka (77 %).

Starši oziroma skrbniki državno omejitev večinoma razumejo kot dodatno podporo pri postavljanju meja (69 %) in primeren način zaščite otrok (71 %). Ob tem več kot polovica (58 %) meni, da lahko uporabo družbenih omrežij učinkovito omejujejo tudi sami, zato državnega ukrepa verjetno ne dojemajo kot nadomestilo za svojo odgovornost, temveč kot dodatno pomoč.

Da bi takšno omejevanje imelo negativne posledice na otroka, meni 23 % staršev, 19 % pa jih ocenjuje, da bi ukrep preveč omejil otrokovo komunikacijo in sodelovanje na spletu. So pa starši nekoliko deljenih mnenj, ali lahko sama družbena omrežja zagotovijo varnost otrok: 44 % meni, da lahko, 37 % pa da ne.

Malo staršev uporablja starševski nadzor

Poznavanje možnosti starševskega nadzora se med starši razlikuje glede na posamezno platformo. Najbolj poznane so funkcije starševskega nadzora na YouTubu (63 %), najmanj pa na TikToku in Snapchatu (39 %). Še manj staršev te funkcije dejansko uporablja za nadzor ali omejevanje uporabe družbenih omrežij pri svojih otrocih.

Med starši, ki možnosti starševskega nadzora poznajo, jih uporablja le od približno tretjina (na Instagramu) do manj kot polovica (na YouTubu). Povezava med starostjo otroka in uporabo starševskega nadzora se kaže le pri YouTubu, kjer ga najpogosteje uporabljajo starši 6 do 12-letnikov, redkeje pa starši najstnikov nad 13 let in otrok do 5 let.

Funkcije starševskega nadzora v Google Play oziroma App Store, ki so med starši najbolj uporabljane, so omejitve glede nakupov v aplikacijah in nastavitve starostnih omejitev za vsebine (39 %), sledijo omejitve glede prenosa aplikacij (32 %). Večina staršev (73 %), ki te funkcije uporablja, jih ocenjuje kot precej enostavne za uporabo. Funkcije za upravljanje časa pred zaslonom uporablja dobra tretjina staršev in skrbnikov (35 %), med njimi pa jih kar 86 % meni, da so večinoma ali zelo koristne.

Kar se tiče orodij starševskega nadzora na telefonih oz. napravah, ki jih uporabljajo otroci in mladostniki, starši uporabljajo orodja oz. nastavitve, ki so že vključene v napravo (30 %). Le 3 % staršev uporablja plačljive storitve.

Safe.si nasveti za starševski nadzor

Starševski nadzor nad uporabo telefona je lahko na prvi pogled dobra rešitev, vendar pa ima konkretne omejitve, ki pridejo do izraza v času najstništva. Najstniki znajo zaobiti starševski nadzor, če želijo. Do vstopa v šolo naj bi otrok naprave z dostopom do interneta uporabljal samo skupaj s starši. Od 6. do 9. leta pa naj bi otrok pogojno samostojno uporabljal internet zgolj za šolsko delo, za zabavo pa še vedno skupaj s starši.

Ves čas, tudi v najstniških letih, pa je pomembno, da se starši z otrokom pogovarjajo, s kakšnimi vsebinami se srečuje na spletu in kaj se mu dogaja. Skozi pogovor ga učijo o spletnih tveganjih in pripravljajo na samostojno uporabo, obenem pa lahko pravočasno zaznajo, če je postal žrtev spletnega nasilja ali pa se mu na spletu dogaja kaj drugega škodljivega ali neprijetnega.

To vprašanje je bilo izhodišče projekta Mamina štafeta 2026, v katerem smo družine povabili k razmisleku o odnosu do zaslonov in k iskanju bolj zavestnega, uravnoteženega družinskega vsakdana.

Projekt Mamina štafeta na portalu Mama.Over.Net odpira teme sodobnega starševstva. Ne gre za prepovedovanje tehnologije, temveč za spodbujanje ravnovesja, prisotnosti in kakovostnih odnosov v družini. V ospredju so skupni trenutki, zgled staršev in majhne spremembe, ki lahko dolgoročno vplivajo na družinsko dinamiko.

V okviru nagradnega natečaja smo družine povabili, da si izberejo svoj 40 dnevni izziv. Izziv je lahko preprost, prilagojen starosti otrok in vsakodnevnemu tempu. Ključno je, da družina skupaj sprejme odločitev in jo poskuša uresničiti.

Še vedno lahko izberete izziv in se z njim povežete

Sodelujoče družine so lahko izbirale med različnimi izzivi, na primer 40 dni brez zaslonov v spalnici, brez zaslonov po 20 uri, skupno branje, ustvarjanje, športne aktivnosti ali skupni obroki brez zaslonov. Nekatere družine so si oblikovale tudi svoj izziv.

Pri vseh je veljalo isto izhodišče. Manjši, izvedljivi koraki, več skupnega časa in več prisotnosti. Ni važno, če je naš nagradni natečaj že mimo, še vedno imate čas, da izberete svoj družinski izziv, ki vas bo še bolj povezal. 

Na natečaj smo prejeli številne iskrene zapise, ki so pokazali, kako različno družine živijo in kako podobne izzive imajo.

Čudovite nagrade za družine

Komisija je med vsemi prijavami izbrala eno zmagovalno zgodbo, ki jo objavljamo pod psevdonimom. Avtorica bo z družino nagrajena z dvodnevnim družinskim digitalnim oddihom v Jasna Natur Resortu.

Gre za posebno doživetje ob jezeru Jasna, kjer družine skozi program digitalnega odklopa zavestno odložijo zaslone in čas namenijo sebi. Ob prihodu prejmejo knjižico z izzivi, ki jih spodbuja k pogovoru, opazovanju narave in skupnim aktivnostim. Del izkušnje so tudi večer brez telefona, skupni trenutki ob ognju in čas v naravi brez motenj.

Poleg glavne nagrade smo izbrali še pet zgodb, ki so posebej izstopale po iskrenosti in pristnosti. Njihovi avtorji prejmejo družinsko vstopnico za Arboretum Volčji Potok.

Arboretum je prostor, kjer družine zlahka odložijo telefone in čas namenijo gibanju, raziskovanju in skupnim doživetjem v naravi. Otroci lahko raziskujejo park, igrišča, labirint in druge vsebine, starši pa si vzamejo čas za skupne trenutke brez motenj.

Vse izbrane zgodbe objavljamo v celoti. Prav njihova neposrednost in iskrenost najbolje pokažeta, kako družine danes živijo in kako iščejo ravnovesje med zasloni in odnosi.

Zmagovalni zapis

V nadaljevanju objavljamo zmagovalni zapis.

“Naš izziv bo ustvariti škatlo, tja bomo dali vse naše naprave. Pri mlajši hčerkici s tem ne bo težav, ker je stara komaj sedem let in pač še uboga. Svojega telefona seveda tudi še nima, niti kakšne tablice ali računalnika. Se pa zgodi, da ko je bolna, ali je zunaj slabo vreme in imam veliko dela, gleda malo preveč televizije. Tudi mož ji da včasih za vikende svoj telefon, kjer igra kakšne igrice, skupaj gledata tudi smešnice na Instagramu. In opažam, da se hitro razvadi. Če gledata smešnice en dan, si jih želi še naslednji. Če se popusti imamo kar nekaj dni sitnarjenja, da bi gledala filmčke na telefonu. Torej, mlajša hčerkica še ni težava, težava je bolj pri možu, starejšemu sinu in seveda pri meni. Imam takšno naravo dela, da sem ves čas za računalnikom. Veliko delam tudi od doma in izgleda, kot bi bila ves čas pripopana na računalnik, kar otroci vidijo že od malih nog dalje. Seveda je to moja služba, ampak majhen otrok vidi le to, da je mamica za računalnikom … Potem se zgodijo še klici, na vse se moram javiti in je tega kakšen dan res veliko. In kar je najhuje, dandanes je potrebno vse urejati prek telefona – plačevati račune, e-asistent za otroka je kar poln, pa morebitna bolniška, nega, ostala birokracija … Mož pride iz službe utrujen, seveda velikokrat on skuha, pospravljava oba, a si res skoraj vsak dan privošči počitek na kavču pred televizijo, v rokah pa ima telefon, tako da kar dva zaslona naenkrat. Vse skupaj včasih traja tudi dve, tri, štiri ure, ko se kar zasedi na kavču. In sin, joj z njim sem se v starosti 11, 12, 13 let o tem veliko pogovarjala, o igricah, o telefonu, imel je omejitve, me je tudi poslušal. Zdaj je mali veliki mož star 15 let. V šoli sošolci nimajo več omejitev in je tudi on že pol leta brez omejitev. Ko sva pred izzivom pogledala povprečen čas na telefonu, je mene in njega, oba skoraj kap. Kakšen dan je bil na telefonu tudi po pet ur, s tem da uporabila telefon tudi za šolske zadeve. O so te minimalne. Poleg tega, da gleda tudi televizijo, za vikende igra tudi igrice na računalniku … Tako smo imeli zdaj pred izzivom skupni sestanek. Hčerkica je dala zanimiv predlog, da bi si vsak izbral dve najljubši dejavnosti in bi metali kocko, kaj bi počeli iz tega seznama. Tako bomo več skupaj in ne bomo pogrešali televizije, telefonov … Zdaj imamo seznam, na njem je nekaj prav lušnih stvari, med njimi tudi skupen sprehod okoli blokov. Zakaj pa ne? Ustvarili smo tudi škatlo za telefone in urnik, kdaj bodo vsi telefoni v škatli. Jaz se ne javljam več v tem času, kasneje pošljem le sporočila, da žal nisem bila dosegljiva in je to to. Zakaj bi morala v času, ko sem s svojim otrokom, poslušati sorodnike, ki mi pridigajo, ali sodelavce, ki želijo od mene nekaj, čeprav nisem več v službi? Sin se je najbolj upiral, ni se strinjal s temi spremembami in se bojim, da bo vsak dan boj. Bomo poskusili 40 dni in bom vesela že za majhne spremembe. V času, ko imamo telefone v škatlah, se mu ni potrebno družiti z nami. Ven gre lahko s sosedom, lahko igra svoje glasbilo, lahko tudi le leži na postelji in premišljuje. Važno, da ne bo na zaslonu in bo lahko malce sam s svojimi mislimi. In težko bo, tudi zame in moža. Včasih je težko, ko si utrujen po službi, potrebuješ samo mir … Predvsem prve dni bo težko, ker ne bomo navajeni. Pričakujem pa, da se bomo kmalu navadili in upam, da bomo morda posegli tudi po knjigi in tišini ob branju.”

Pet zgodb, ki so si priborile vstopnice

V celoti objavljamo pet zgodb, ki so si priborile edinstveno doživetje v Arboretumu volčji potok.

Vesna

“Ko sem doma omenila, da bi se vključili v Mamino štafeto, sem pričakovala vsaj malo zavijanja z očmi. In nisem se zmotila – predvsem pri sinu, ki ima 15 let in mu je telefon praktično podaljšek roke. Skupaj smo se pogovorili in se odločili za 40 dni skupnih obrokov brez zaslonov. Vsaj en obrok na dan, brez televizije, telefonov in “samo še tole pogledam”. Zdelo se mi je dovolj izvedljivo za naš tempo in starost otrok. Hči je stara 6 let in je idejo takoj sprejela – zanjo je bil to “izziv kot igra”. Prvi dan ni šlo povsem gladko. Sin je avtomatsko segel po telefonu, še preden smo sploh sedli za mizo, jaz sem se zalotila, da bi med kosilom hitro preverila sporočila. A smo se ustavili. Telefone smo pustili v drugi sobi. Sprva je bilo malo tišine, potem pa je hči začela razlagati, kaj so se igrali v vrtcu, sin pa se je – čisto nepričakovano – vključil in dodal svojo zgodbo iz šole. Pogovor je stekel. Brez hitenja, brez motenj. Občutek je bil drugačen, bolj umirjen. Po nekaj dneh opažam, da skupni obrok ni več “opravilo”, ampak trenutek, ki ga vsi nekako pričakujemo. Sin še vedno kdaj zavzdihne, a se usede zraven in sodeluje. Hči je navdušena, ker ima našo pozornost. Tudi meni je lažje – ugotavljam, koliko drobnih stvari bi sicer preslišala. Vem, da 40 dni ne bo vedno popolnih, a že zdaj čutim, da delamo nekaj dobrega. Nekaj, kar nas povezuje. In to je več, kot sem pričakovala na začetku.”

Lena

“Naš 40-dnevni družinski izziv ustvarjanja brez zaslonov Z možem in 11-letno hčerko smo se odločili, da se pridružimo natečaju in si izberemo 40-dnevni izziv skupnega ustvarjanja brez zaslonov. Res je, da skupni ustvarjalni čas pri nas ni novost – že do zdaj smo si večkrat vzeli trenutke za risanje, ustvarjanje, ročna dela ali pisanje zgodb. A tega nikoli nismo izvajali vsakodnevno in ne neprekinjeno 40 dni zapored. Ravno zato se nam zdi ta izziv nekaj posebnega: priložnost, da zavestno ustvarimo novo navado in damo več prostora skupnemu času brez zaslonov. Prvi dan izziva je bil prav poseben. Vsi smo odložili telefone, ugasnili televizijo in se usedli za mizo. Začeli smo z risanjem in barvanjem. Hči je ustvarila domišljijski svet poln čarobnih bitij, mož se je pošalil s svojimi karikaturami, jaz pa sem narisala naše živali in opazovala, kako hitro se sprostimo, ko ni digitalnih motenj. Pogovor je stekel spontano, smeh pa je napolnil prostor. Občutek povezanosti je bil tako lep, da smo takoj začeli zbirati ideje za naslednje dni, med drugim: – ustvarjanje mini stripa ali zgodbe, – izdelovanje dekoracij in DIY projektov za možev bližajoči rojstni dan, – kuhanje in peka kot ustvarjalni večer, – ustvarjanje družinskega kolaža spominov, – izdelava daril za sorodnike, – skupno pisanje pravljice,… Čeprav vemo, da bo izziv včasih zahteven in da bo skušnjava po zaslonih velika, smo že po prvem dnevu začutili, kako dragocen je ta čas. Ne gre le za ustvarjanje — gre za pozornost, pogovor, smeh in pristno povezanost. Veselimo se naslednjih dni in komaj čakamo, da vidimo, kako bo 40 dni zavestnega skupnega ustvarjanja vplivalo na našo družino.“

Družina Požun

“Naš izziv 40 dni zavestnega družinskega časa – telefon samo kot orodje, ne kot navada Ko se je rodila najina hčerka A., danes stara 11 mesecev, se je v naši družini marsikaj postavilo na novo. Tudi odnos do telefonov. Zaslon ni postal del njenega sveta – postal je le orodje za naročanje, nujne opravke, občasno delo in sodelovanje v podobnih projektih. Nikoli pa nadomestek za stik, pogled, pogovor ali skupni čas. Zato smo si za naš 40-dnevni družinski izziv izbrali nekaj zelo preprostega, a hkrati zahtevnega: 40 dni, ko telefon zavestno uporabljamo samo takrat, ko je res potreben – in ga zavestno odložimo, ko smo skupaj. Pri dojenčku se hitro zaveš, kako malo je v resnici treba. A. ne potrebuje animacij, zvokov in svetlečih zaslonov. Potrebuje najin glas, obraz, roke in čas. In ravno ona je naš največji opomnik, da so trenutki minljivi – in da pozornost pomeni prisotnost. V prvih dneh izziva smo opazili, kako pogosto bi telefon sicer nehote vzela v roke. Ne iz potrebe, ampak iz navade. Ko ga zavestno odložimo, pa se zgodi nekaj zanimivega: več pogovorov, več smeha, več opazovanja drobnih A. “prvič”. Prvi poskusi hoje ob kavču, prvi zmagoslavni nasmeh, ko ji nekaj uspe, in tisti mirni večeri, ko smo res skupaj – brez motenj. Ta izziv ni o prepovedih. Je o zgledu. O tem, kaj otrok vidi, še preden razume besede. Želiva, da A. odrašča v občutku, da je človek pred njo pomembnejši od zaslona v roki. Po 40 dneh? Iskreno – tega izziva ne želimo končati. Želimo ga ohraniti kot naš način življenja. Če lahko z našo izkušnjo navdihnemo še kakšno družino, da za trenutek odloži telefon in pogleda otroka v oči, potem smo že zmagali.” 

Sandra

“Jaz, mož, sin (9 let) in hči (5 let) smo si izbrali izziv skupnega branja brez zaslonov in zdaj mineva že 7. dan. Večerne risanke smo zamenjali s skupnim branjem in že zdaj vidimo, da je bila to res boljša odločitev. Spremembe so opazne, več se pogovarjamo, več je smeha in več umirjenih trenutkov, ko smo res prisotni drug z drugim. Otroka lažje zadržita pozornost, pogosteje sama posežeta po knjigi, predvsem pa zvečer hitreje in mirneje zaspita, saj je skupno branje postalo naša večerna rutina. Z možem ob otroških pravljicah znova obujava spomine na svoje otroštvo, mene pa resnično zanima, kakšne spremembe bomo kot družina opazili po celotnem 40-dnevnem izivu.”

Neja

“Moja sibka tocka je fotografiranje. Pri enoletniku sem vedno na prezi za vsemi njegovimi “prvic”, zato je telefon vedno na dosegu roke. S stiriletno hcerko sva se nedavno pogovarjali, kdo najvec uporablja telefon v nasi sirsi druzini. Na sreco to nisem bila jaz. Hci je lepo in tocno povzela, kdo kaj pocne na telefonu in koliko casa temu posveti. Tako je tudi meni nastavila ogledalo in povedala, da jaz telefon najvec uporabljam za slikanje. Tega sem se sicer zavedala, me je pa presenetil njen nadaljnji odziv. Povedala mi je, da je zanjo to tudi uporaba telefona. In takrat sem se zamislila in ugotovila, da ima pravzaprav prav. Kar je meni predstavljalo hobi in strast – fotografiranje, je skozi hcerkine oci bilo nic drugega kot uporaba telefona in gledanje v ekran. Se isti vecer sem iz omare privlekla svoj zrcalnorefleksni fotoaparat, ki je kljub letom se vedno precej kompleksnejsi in kvalitetnejsi od hitrih resitev, ki nam jih dandanes ponujajo pametni telefoni. Fotoaparat nas po novem spremlja na sprehodih, izletih, pa tudi doma je vedno na polici in na dosegu roke caka na najlepse trenutke, ki bodo ostali za vedno ujeti skozi njegov objektiv. Moj izziv je, da to prakso nadaljujem. Upam, da za precej vec kot 40 dni, saj sem ponovno odkrila svojo strast do fotografije in ni mi jasno, zakaj sem fotoaparat sploh pospravila za vsa ta leta v omaro.”

Hobiji naših babic so dejavnosti, ki so bile v preteklosti priljubljene predvsem med starejšimi generacijami. Mednje sodijo ustvarjalne dejavnosti, kot so kvačkanje, pletenje, izdelovanje gobelinov in albumov spominov, pa tudi kulinarične dejavnosti (vlaganje, peka …), bralni krožki, igranje družabnih iger, vrtnarjenje in opazovanje ptic.

Vse to je v zadnjem obdobju pri najstnikih in mladih odraslih zamenjal telefon. Omenjene dejavnosti pa nudijo prav umik iz digitalnega sveta. “Staromodni” hobiji črpajo navdih pri naših babicah, poudarjajo počasno življenje, nostalgijo, toplino in preprostost.

Prek družbenih omrežij odkrivajo nove hobije

Številni vplivneži danes prek svojih profilov delijo videe, na katerih urejajo cvetlične vrtove, vlagajo kumarice ali pečejo kruh. Pogosto to počnejo z namenom spodbujanja počasnejšega življenjskega sloga in njegovih koristi. Najstniki in mladi tako prek družbenih omrežij odkrivajo nove hobije, kar jih lahko navdihne, da jih preizkusijo tudi sami, pravi Whitney Fleming, avtorica knjige You’re Not a Failure: My Teen Doesn’t Like Me Either in solastnica platforme Parenting Teens & Tweens.

Internet omogoča lahek dostop do orodij in navodil za spoznavanje s tovrstnimi hobiji. Na voljo je na stotine spletnih vodičev za križni vbod, peko kruha, izdelovanje nakita ali katerikoli drug hobi. Pretirana izpostavljenost družbenim omrežjem lahko vpliva na duševno zdravje mladih, zato iščejo zabavo brez zaslonov. Najstniki in mladi odrasli iščejo ustvarjalne načine za sproščanje stresa.

Kam se umešča tehnologija?

Raziskovalni center Pew je leta 2023 anketiral skoraj 1.500 ameriških najstnikov (starih od 13 do 17 let). Večina vprašanih (69 %) meni, da pametni telefoni nekoliko ali precej olajšajo ukvarjanje s hobiji. Približno 65 % jih pravi, da telefoni spodbujajo njihovo ustvarjalnost.

Koristi “babičinih” hobijev za mlade

Nevarnosti pretirane uporabe zaslonov pri otrocih in najstnikih so dobro dokumentirane, raziskava Pew pa je pokazala, da večina najstnikov priznava, da so brez telefonov srečnejši. Zato ne preseneča, da so takšni hobiji pogosto prepoznani kot koristni.

Lahko izboljšajo duševno zdravje

Takšni hobiji ponujajo zaslužen oddih od pritiskov sodobnega življenja. Pomagajo lahko pri soočanju s pogostimi težavami današnjih najstnikov, kot so tesnoba, depresija in osamljenost.

“Ti ‘babičini’ hobiji lahko naredijo čudeže za duševno zdravje mladostnikov,” pravi Fleming. “Številne študije kažejo, da imajo ljudje s hobiji manj negativnih čustev in so manj pod stresom.” Hobiji so povezani tudi z večjim zadovoljstvom z življenjem.

Spodbujajo povezanost

Ljudje se pogosto povezujejo prek skupnih interesov. V tem smislu lahko ti hobiji krepijo prijateljstva in občutek pripadnosti. “Za otroke, ki se počutijo osamljene ali se težko vključijo, je to način povezovanja s podobno mislečimi vrstniki ali priložnost za vključitev v skupine zunaj šole, kot so pletilski krožki ali tečaji peke,” poudarja Fleming.

Spodbujajo ustvarjalnost in sproščeno produktivnost

Ti hobiji so ustvarjalni izhod in “najstnikom omogočajo počitek, medtem ko so še vedno produktivni,” pravi psihologinja Lisa Damour, avtorica treh knjižnih uspešnic o vzgoji najstnikov.

Najstniki si včasih ne dovolijo počivati. A raziskave kažejo, da ljudje, ki sicer menijo, da je prosti čas neproduktiven, v njem lažje uživajo, če čutijo, da z dejavnostjo nekaj pridobijo. Z drugimi besedami, ustvarjanje nečesa je lahko za najstnike izjemno zadovoljujoče. Pa naj bo to pletenje šala, gojenje paradižnika ali slikanje.

Ponujajo takojšnje zadovoljstvo

Najstniki se trudijo v šoli in pri obšolskih dejavnostih, vendar rezultatov svojega dela ne vidijo vedno takoj. “Lepota ‘babičinih’ hobijev je v tem, da so pričakovanja nizka, izidi pod nadzorom, rezultati pa hitri. Najstniki potrebujejo in si zaslužijo takšno zadovoljstvo,” pravi Damour.

Učijo življenjske lekcije

Hobiji naših babic mlade učijo, da za zabavo ni treba dosegati posebnih uspehov. “Niti ni treba, da ste dobri v tem,” pravi Fleming. “Ti hobiji ponujajo priložnost za veselje že v samem procesu. V današnjem kaotičnem svetu je to darilo.“

Starši, tovrstni hobiji so dobra stvar

Če vaš najstnik pokaže zanimanje za takšne hobije, ga pri tem podprite. Dejavnosti brez zaslonov so povezane s številnimi koristmi, od boljših odnosov z vrstniki in večjega zadovoljstva z življenjem do zmanjšanja stresa. In kdo ve, tako lahko najstnik odkrije strast, ki ga bo spremljala vse življenje.

Prav zato strokovnjaki opozarjajo, da zgolj omejitve niso dovolj. Ključno je, da se o uporabi naprav z otroki pogovarjamo zgodaj, redno in na učinkovit način. Le tako lahko ob prehodu v večjo samostojnost razvijejo odgovoren odnos do tehnologije, ki ne temelji na nadzoru, ampak na razumevanju.

Takšne so ocene staršev

Raziskava Delovna aktivnost, duševno zdravje in varna raba interneta, ki jo je poleti 2023 izvedel Center za družboslovno informatiko na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, denimo kaže, da v Sloveniji velik delež otrok in mladostnikov internet ter naprave z zasloni uporablja prekomerno. Ugotovitve raziskave opozarjajo na razširjenost te prakse med mladimi.

Več kot 40 odstotkov staršev otrok, starih od 10 do 17 let, ocenjuje, da njihovi otroci zaslone uporabljajo preko še sprejemljivih meja, pri starostni skupini od 13 do 15 let pa ta delež naraste na 48 odstotkov. Prekomerno rabo so navedli tudi starši mlajših otrok: 14 odstotkov pri otrocih, starih do dve leti, in 10 odstotkov pri otrocih, starih od tri do devet let. Ker raziskava ni zajela uporabe televizije, ki jo pediatri prav tako uvrščajo med rabo zaslonov, so dejanski deleži še višji.

Ob tem se zmanjšuje tudi delež staršev, ki postavljajo pravila glede uporabe naprav. Skoraj četrtina staršev oziroma skrbnikov (23 odstotkov) ne postavlja nikakršnih omejitev, kar je dvakrat več kot pred dvema letoma. Hkrati se zmanjšuje tudi delež staršev, ki otrokom ne dovolijo uporabe družbenih omrežij: z 58 odstotkov leta 2021 je padel na 46 odstotkov.

Ogromno spletnega nadlegovanja

Na visoko izpostavljenost mladih spletu opozarja tudi raziskava projekta DIGI.DR (Krepitev digitalnega državljanstva v slovenskih vzgojno-izobraževalnih zavodih), ki jo je leta 2025 izvedla Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani med učenci zadnje triade osnovne šole in srednješolci. Ta ugotavlja, da je spletno nadlegovanje doživela približno polovica mladih v Sloveniji. Med osnovnošolci, ki na družbenih omrežjih preživijo več kot štiri ure dnevno, jih je 72 odstotkov že poročalo o izkušnji spletnega nadlegovanja.

Raziskava kaže tudi razlike med spoloma: v osnovni šoli je o nadlegovanju poročalo 55 odstotkov deklet in 51 odstotkov fantov, v srednji šoli pa 58 odstotkov deklet in 49 odstotkov fantov. Dekleta so pogosteje izpostavljena tudi oblikam spolnega nadlegovanja na spletu. Med srednješolci je neprimerna sporočila prejelo 23 odstotkov deklet in 16 odstotkov fantov, fotografije s spolno vsebino brez privolitve pa 17 odstotkov deklet in 9 odstotkov fantov.

Noro, koliko časa so mladostniki na telefonih

Podatke o vsakodnevni rabi nam je podala tudi manjša terenska poizvedba, ki so jo v sklopu projekta Mamina štafeta izvedli v Mladinskem centru Nova Gorica, kjer so mladi sami pogledali in sporočili statistiko uporabe svojih telefonov. Posredovali so podatke o dejanski dnevni rabi ter najpogosteje uporabljenih aplikacijah. V majhnem vzorcu so sodelovali posamezniki, ko so stari od 16 do 24 let. Gre za posameznike, pri katerih praviloma ni več omejitev glede uporabe zaslonov in lahko naprave uporabljajo brez časovnih omejitev.

Njihova povprečna dnevna uporaba telefona se je gibala med 3,53 in celo 8,50 ure. Naj opozorimo, da gre tu za povprečno dnevno uporabo, se pravi kar 27 do skoraj 62 ur na teden.

Najvišjo rabo so zabeležili pri 17-letnikih, kjer so posamezniki poročali tudi o 8,39 in 8,50 ure uporabe dnevno. Več mladih v starostni skupini 16 in 17 let je navajalo tudi uporabo nad šest ur na dan (med drugim 6,00, 6,20 in 6,39 ure), medtem ko so pri starejših, starih od 18 do 24 let, podatki večinoma nižji, a po naši oceni še vedno visoki, med približno 3,53 in 6,04 ure dnevno.

Najnižjo uporabo je imel denimo 24-letnik, in sicer v povprečju 3,53 ure dnevno. Presenetljivo zelo visoko porabo je imel 21-letnik, kar sedem ur na dan.

Katere aplikacije jim ukradejo največ časa?

Kot so nam sporočili iz Mladinskega centra, so med najpogosteje uporabljenimi aplikacijami Instagram, TikTok, Snapchat in YouTube, ki se pojavljajo pri večini sodelujočih. Posamezni mladi na teh platformah preživijo tudi več kot tri ure dnevno. Tako so nekateri poročali o 3,44 ure na Instagramu, 3,31 ure na isti platformi pri drugem uporabniku, 3,12 ure na YouTubu ter 3,00 ure na TikToku. Pri drugih aplikacijah je čas v večini krajši, navajamo le nekaj primerov: Discord do 2,05 ure, Reddit 3,16 ure, Firefox pa pri enem od sodelujočih kar 4,53 ure, Quizlet 2,11 ure in Spotify do 1,13 ure dnevno.

Poleg družbenih omrežij in video platform se med uporabljenimi aplikacijami pojavljajo tudi komunikacijske in druge vsebinske aplikacije, kot so Messages, Safari, Chrome, Signal, Kindle in aplikacija Good Notes. Snapchat in Instagram se pogosto pojavljata z uporabo med eno in dvema urama dnevno, TikTok pa prav tako nekateri uporabljajo več ur.

Vprašali smo tudi nekaj staršev, zgrozila sta se oba: Mati in najstnik

Na vprašanja o konkretnih navadah glede uporabe zaslonov smo vprašali tudi nekatere starše mlajših in večjih otrok. Predvsem pri najstnikih so starši navajali večje težave in nenehne bitke. Večina staršev je poročala, da imajo otroci na telefonu omejitve v skladu s strokovnimi smernicami, ki jih najdete tudi na spletni strani Centra pomoči pri prekomerni uporabi interneta LOGOUT. Strokovne smernice določajo, da otroci, stari 0–2 leti, zaslonov ne uporabljajo, pri starosti 2–5 let naj bo raba omejena na manj kot 1 uro na dan, pri otrocih 6–9 let na največ 1 uro na dan, pri starosti 10–12 let na do 1,5 ure na dan, pri mladostnikih 13–18 let pa na največ 2 uri na dan.

Mamica treh otrok se je najbolj zgrozila ob pogledu na telefon otroka, ki je pred kratkim dopolnil 16 let in tako ostal brez omejitev. Čeprav najstnik blesti v šoli, pomaga doma in vestno trenira, je vpogled v njegovo dnevno uporabo zaslona šokiral tako mater kot njega samega, saj je bil na telefonu dnevno več ur. Večji del časa je namenjal aplikacijam, potrebnim za šolo, pa tudi igranju preprostih iger, ki so ga sicer sproščale, vendar se je skupni čas hitro kopičil. Po pogovoru z materjo si je nato sam uvedel določene omejitve na telefonu, da uporaba ne bi ušla izpod nadzora.

Raje pogovor kot omejitve

Mamica dveh deklet je pojasnila, da v družini večinoma niso uvajali strožjih omejitev uporabe zaslonov. Izjema je bilo krajše obdobje okoli 12. leta starosti, ko sta imeli hčerki nastavljeno časovno omejitev uporabe telefona na tri ure dnevno, z omejitvijo uporabe po 21. uri, pri starejši približno leto ali dve, pri mlajši eno leto.

Kot je poudarila, v družini večji poudarek namenjajo pogovoru kot nadzoru. O uporabi zaslonov se, kot pravi, veliko pogovarjajo, pri čemer otrokom pojasnjujejo, da ne gre za prepovedi, temveč za skrb za njihovo dobrobit, saj predolga izpostavljenost ekranom in spremljanje kratkih video vsebin po njenem mnenju lahko škodujeta.

“V resnici ne gledam njunega screen time, ko so obdobja, ko opazim, da sta več »priklopljeni«, se pogovarjamo,” pojasnjuje. Po njenih besedah se je s časom razvila tudi večja samoregulacija, saj starejša hči opozori, če pri mlajši opazi pretirano uporabo, kar nato ponovno odpre pogovor glede uporabe naprav.

“Telefon zanj ni vir zabave: ne uporablja ga za igranje igric, brskanje po spletu ali družbena omrežja”

Mamica 13-letnega dečka je pojasnila, da je pri njih raba naprav jasno razdeljena glede na namen in čas. Telefon njen sin uporablja zgolj osnovno, za klicanje, fotografiranje, snemanje ter komunikacijo s prijatelji prek aplikacije Viber, pri čemer ga ne uporablja za igranje igric, družbena omrežja ali brskanje po spletu.

Glavni zaslon v njegovem primeru predstavlja računalnik, ki ga uporablja za igranje igric, montažo in obdelavo videov, izdelovanje lastnih igric, šolske obveznosti ter gledanje vsebin na YouTubu. Televizijo uporablja občasno, večinoma v večernem času. Kot je poudarila, so pravila glede uporabe zaslonov jasna in dosledna. Med tednom je uporaba omejena na šolske obveznosti ter občasno gledanje videov ali televizije, medtem ko je igranje igric, kamor štejejo tudi snemanje in montažo videov, dovoljeno izključno ob koncih tedna. Čas uporabe ni natančno časovno odmerjen, temveč je odvisen od drugih obveznosti, kot so šola, šport in pomoč v gospodinjstvu.

Po njeni oceni sin med tednom na računalniku in televiziji skupaj preživi približno eno uro dnevno, ob koncih tedna pa se čas uporabe razlikuje glede na dogovore in dnevne aktivnosti. Za šolo uporablja predvsem računalnik, in sicer za pisanje nalog, učenje in iskanje informacij.

“Do konfliktov zaradi zaslonov pride kadar jih jaz prepovem. Bolj kot orodje za konflikte so ekrani pri nas orodje za pogajanje, če na primer dobi dobro oceno, me prosi, ali bi lahko snemal videe ali igral igrice tudi med tednom. In priznam, da takrat vedno popustim,” pravi.

Dodaja, da je bil s tehnologijo sicer seznanjen že zelo zgodaj: “Kot majhen otrok smo skupaj igrali Talking Toma, vsi trije skupaj z očetom smo tekmovali, komu bo šlo bolje. A kljub temu smo zaslone od nekdaj omejevali in uporabljali zavestno. Zelo zgodaj je začel tudi s programiranjem, že v drugem razredu osnovne šole je prvič obiskoval programerski tečaj.”

“Mislim, da bi se tudi danes če bi šla lahko znova od začetka odločila isto, ker vidim kako dobro razume napredek, vse od AI, do trendov, veliko se pogovarjava tudi o tem, kaj meni kam bo šlo vse skupaj, o umetni inteligenci pa uči tudi stare starše,” je sklenila.

“To je pri nas boleča tema”

Ena izmed mater je uporabo zaslonov v družini opisala kot “bolečo temo”, s čimer se po vsej verjetnosti poistoveti tudi veliko staršev najstnikov. Njen starejši otrok, star skoraj 12 let, po njeni oceni pred zasloni preživi približno štiri ure na dan. Na telefonu ima sicer nastavljeno omejitev uporabe na uro in pol, vendar, kot pojasnjuje, preostali čas pogosto uide izpod nadzora, zlasti kadar je otrok sam doma.

Otrok uporablja telefon za YouTube in igrice, televizijo ter računalnik predvsem za šolske projekte. Čas uporabe se med tednom in koncem tedna bistveno ne razlikuje, saj skušajo družinski čas ob vikendih namenoma zapolniti z izleti in drugimi aktivnostmi, ki otroke odmaknejo od zaslonov. Za šolske potrebe uporablja računalnik za orodja, kot so ChatGPT, Wikipedija ter programi Word in PowerPoint, pri čemer po njeni oceni za to porabi do tri ure tedensko.

Kot poudarja, so konflikti zaradi uporabe zaslonov pogosti: “To je vsakodnevna pereča tema. Ko je treba ugasnit telefon ali TV, je najpogosteje protest, slaba volja, demotiviranost za hišna opravila.“

Kot enega ključnih pristopov izpostavlja ustvarjanje protiuteži: “Otroke čim bolj motivirati tudi za sprehode, izlete, hribe, hobije, krožke, druženje s prijatelji … Mislim, da nam to kar uspeva in to me nekoliko pomiri.”

Očka TikToka ne dovoljuje

Oče dveh najstnic ima na obeh telefonih nameščeno aplikacijo Family Link. 16-letnica ima omejitev uporabe zaslonov na tri ure dnevno, 14-letnica pa na dve uri. Izjema je aplikacija Duolingo, do katere imata obe neomejen dostop. Obe najstnici sta uspešni v šoli in imata številne hobije.

Po njegovih besedah podatki o uporabi kažejo, da največ časa namenita platformi YouTube, Instagram pa uporabljata zmerno, medtem ko dostopa do TikToka ne dovoljuje. Večjih konfliktov zaradi zaslonov v družini nimajo, se pa mlajša hči pogosto obrne nanj s prošnjo po podaljšanju časa uporabe, ker je s telefonom delala veliko za šolo. Njegov nasvet staršem je jasen: “Telefon otroku čim kasneje in čim bolj omejiti, da se lahko potem postopoma daljša čas uporabe.”

Telefon naj dobi čim kasneje

Na razlike v pristopih opozarja tudi oče treh otrok, ki poudarja pomen pogovora in postopnega uvajanja omejitev. “Na svoj nadzor ne računam preveč, saj so vedno polni trikov,” pravi in dodaja, da ga najstarejša hči celo moleduje, naj ji omeji telefon. “Od aplikacij z mamo nikakor ne dovoliva TikToka,” še pravi.

Njegov 17-letni sin ima trenutno omejitev treh ur dnevno, ki je v zadnjem obdobju večinoma ne presega, čeprav je v preteklosti občasno presegal štiri ali celo pet ur uporabe. Posamezne aplikacije so dodatno omejene, telefon pa ponoči ostaja v dnevnem prostoru. Računalnik uporablja predvsem za šolo, ob koncih tedna tudi za ogled filmov, Xbox pa približno uro in pol tedensko. Po njegovih besedah je prepoved uporabe telefonov v šoli zmanjšala skupni čas uporabe čez dan.

15-letna hči telefon uporablja zmerno in praviloma ne presega omejitev, največ časa nameni glasbi, medtem ko najmlajši, 11-letni sin, lastnega telefona še nima in ga uporablja le občasno.

“Zdi se mi, da sva ravnala prav, da sva jim dala pozno telefone in da paziva kaj je naloženo od programov. Že tako na primeru najstarejšega jasno, kako hitro padejo not. Nikakor ne razumem, kako starši dovolijo otrokom in najstnikom telefone v sobi zvečer. Recept za katastrofo; spanje, anksioznost …” je še poudaril.

Zelo dovzeten za kakšno odvisnost

Oče dveh dečkov, starih štiri in devet let, je pojasnil, da doma nimajo televizije. Za ogled vsebin uporabljajo računalnike in projektor. Po njegovi oceni otroka med tednom gledata risanke največ do 30 minut, povprečno pa približno deset minut na dan, ob koncih tedna pa občasno tudi daljše vsebine. Starejši sin kaže več zanimanja za igrice, vendar jih z mamo zavestno omejujeta. Lastnega telefona še nima. “Starejši je zelo navdušen za igrice, vendar mu jih ne dajeva prav pogosto, ker je zelo dovzeten za kakšno odvisnost in jih je zmožen preigrati po moje 24ur na dan, seveda je tak tudi pri risankah,” še dodaja.

Ko so starejši, omejitve ne pomagajo več dosti

S številnimi starši smo ob tem še dodatno govorili o vsakodnevnih izkušnjah, pri čemer se kot skupna ugotovitev kaže, da uporaba zaslonov ostaja stalen izziv. Pri mlajših otrocih večjih težav praviloma ne zaznavajo, kadar so pravila postavljena zgodaj in dosledno ter kadar starši sami dajejo zgled zmerne rabe. Pri najstnikih pa starši pogosteje opisujejo, da nadzor postaja težji, saj otroci dobro poznajo delovanje naprav, znajo obiti omejitve in se hitro prilagajajo novim načinom uporabe.

Zato več staršev izpostavlja pomen pogovora, dogovorov in iskanja ravnovesja, predvsem pa spodbujanja dejavnosti, ki niso povezane z zasloni. Kot kaže tudi poizvedba Mladinskega centra Nova Gorica, mladi brez neposrednih omejitev del dneva preživijo na telefonih v obsegu, ki sega v več ur dnevno. Ob tem se odpira vprašanje, koliko tega časa bi lahko namenili drugim dejavnostim, denimo gibanju, druženju ali preživljanju časa v naravi.

Preberite še: Smrt 11-letnega dečka je le vrh ledene gore

Nova študija je razkrila, da skoraj tri četrtine devetmesečnih dojenčkov vsak dan preživlja čas pred zaslonom. Raziskava, ki jo je izvedel Inštitut za izobraževalno politiko (EPI), je ugotovila, da 72 odstotkov dojenčkov te starosti vsak dan preživi nekaj časa pred zaslonom. Verjetnost dnevne izpostavljenosti zaslonu se pri edincih poveča na 80 odstotkov.

Študija je poudarila tudi razlike v uporabi glede na sestavo gospodinjstva. Dojenčki v enostarševskih družinah pred zaslonom preživijo povprečno 47 minut na dan, v primerjavi z 39 minutami pri tistih z obema staršema. Splošno povprečje poročanega časa pred zaslonom za otroke v študiji je bilo 41 minut na dan.

Dva odstotka otrok te starosti dnevno pred zaslonom preživi več kot tri ure. Raziskava je pokazala, da ti otroci redkeje redno sodelujejo v dejavnostih, kot so izleti na prostem, branje ali petje.

Na podlagi podatkov iz več kot 8.000 družin, vključenih v študijo Children of the 2020s, je bila ugotovljena povezava med družinskim dohodkom in količino časa pred zaslonom. Ni pa nobenega jasnega vzorca glede družinskega dohodka in tega, ali dojenčki sploh gledajo zaslone.

Vpliv na druge razvojne dejavnosti

Študija je raziskala tudi vpliv časa pred zaslonom na druge razvojne dejavnosti. Verjetnost, da starši vsak dan gledajo knjige s svojimi dojenčki, je ostala nespremenjena pri dojenčkih, ki niso preživljali časa pred zaslonom, ter pri dojenčkih, ki so bili pred zaslonom do ene ure ali do dveh ur. Verjetnost se je zmanjšala šele, ko je dnevni čas pred zaslonom presegel dve uri.

80 odstotkov dojenčkov, ki niso dnevno preživljala časa pred zaslonom, je vsak dan preživelo čas na prostem. Ta delež se je znižal na 76 odstotkov pri tistih, ki so bili pred zaslonom do dve uri dnevni. Pri tistih, ki so bili pred zaslonom več kot tri ure dnevno, pa je padel na 60 odstotkov.

Dr. Tammy Campbell, direktorica področja zgodnjega otroštva, neenakosti in dobrobiti pri EPI, je menila, da ugotovitve kažejo, da se čas pred zaslonom in zdravo, aktivno otroštvo ne nujno izključujeta. “Zato se mora velik del razprave preusmeriti s ‘koliko’ na ‘kaj’ in ‘zakaj’,” je pojasnila. “Gre za to, kako in kdaj se zaslon uporablja za skupno, interaktivno igro ali za pasivno gledanje.“

Dr. Campbell je dodala, da bi morale smernice, ki jih pripravlja britanska vlada, družinam pomagati pri uporabi digitalnih orodij za spodbujanje razvoja, krepitev vezi in uživanje v otroštvu, namesto da bi preprosto “demonizirala vsako uporabo“. Vlada naj bi smernice za otroke, mlajše od pet let, objavila aprila.

Prejšnje raziskave, na katere se sklicuje vlada, kažejo, da okoli 98 odstotkov otrok že pri dveh letih vsak dan gleda zaslon. Starši in učitelji opažajo težave s koncentracijo, ko ti otroci začnejo hoditi v šolo.

V zadnjih letih je namreč splet postal prizorišče vse bolj ekstremnih izzivov, ki pritegnejo milijone ogledov, a hkrati resno ogrožajo zdravje in lahko v najhujših primerih vzamejo tudi življenje tistim, ki v njih sodelujejo. Zadnji v nizu je tako imenovani chroming, nevarna praksa, ki je ponovno usmerila pozornost javnosti na viralne “challenge”. Gre za pojav, ki se nenehno razvija in ga je kljub nekaterim že uvedenim ukrepom zelo težko ustaviti.

Kot smo pisali, je nedavno v Veliki Britaniji umrl 11-letni deček, potem ko je vdihaval dezodorant v spreju, kar naj bi bilo povezano z nevarnim spletnim izzivom, znanim kot “chroming”. Popoldne je preživel pri prijatelju, zvečer pa se je vrnil domov, kjer ga je mati kasneje našla negibnega v njegovi sobi. Kljub poskusom oživljanja mu niso mogli več pomagati, okoliščine pa so nakazale, da je bil deček izpostavljen nevarnemu trendu, ki se širi po družbenih omrežjih.

Niso samo negativni

“Spletni izzivi so pozivi ali vabila k izvajanju različnih dejanj, ki jih običajno posnamemo, posnetek pa deliš na družabnih omrežjih. Različni izzivi so krožili še pred pojavom interneta, vendar so bili običajno omejeni na ozek krog ljudi (npr. na sošolce). S pojavom interneta, predvsem družabnih omrežij, so se začeli hitro širiti. Dnevno se pojavljajo novi in novi izzivi,” opisujejo pri Safe.si.

Veliko izzivov je po njihovih navedbah lahko pozitivnih in nam omogočajo razvoj spretnosti (npr. plesni izzivi) nas spodbujajo k branju, učenju, druženju ipd. Pogosto gre za zahtevne naloge, ki zahtevajo veliko vaje in spretnosti za uspešno izvedbo. Takšni izzivi so pozitivni in običajno tudi zabavni.

Značilnosti pozitivnih izzivov:

• spodbujajo ustvarjalnost,
• spodbujajo gibanje,
• urijo različne veščine (npr. sposobnost koncentracije),
• spodbujajo, da narediš nekaj dobrega za druge (npr. pomoč starejšim),
• spodbujajo druženje,
• preganjajo dolgčas,
• so zabavni.

Kot poudarjajo pri Safe.si je izvajanje pozitivnih izzivov lahko zabavno, še posebej, če jih izvajamo skupaj z drugimi: “Preko njih se bomo naučili česa novega, storili dobro delo ali pa se le zabavali. Kar je pri tem pomembno, je, da kadar objavljamo posnetke izziva, smo pozorni na varovanje svoje zasebnosti – npr. da na posnetku v ozadju ni kaj, kar ne želimo, da drugi vidijo.”

Spletni izzivi pa niso le pozitivni, opozarjajo. Dodajajo, da so številni takšni, da se lahko pri njihovem izvajanju poškodujemo ali celo ogrozimo svoje življenje. Prav tako niso redki izzivi, pri katerih nas je strah ali pa nam povzročajo gnus. Vse to so negativni izzivi

“Lahko pa gre tudi za nevarna dejanja, pri katerih se lahko poškoduješ ali celo ogroziš svoje življenje,” so jasni pri Safe.si.

Značilnosti negativnih izzivov:

• povzročajo strah,
• povzročajo gnus,
• zahtevajo, da jih izvedeš, ali pa si deležen groženj, če jih ne želiš izvesti,
• ponižujejo in žalijo,
• povzročajo nasilje,
• spodbujajo k dejanjem, pri katerih se lahko poškoduješ,
• ogrožajo življenje.

Opozarjajo, da negativnih izzivov ne izvajamo: “Smisel izzivov je, da imamo pozitivno izkušnjo, ne pa da se počutimo slabo, ponižano, nas je strah ali pa se pri njih celo poškodujemo.”

Lahko povzroči nevrološke poškodbe, srčni zastoj

Chroming, najnovejši ekstremni izziv, ki se je razširil po družbenih omrežjih, pomeni vdihavanje kemičnih snovi iz vsakdanjih izdelkov, kot so dezodoranti v spreju, barve ali topila, da bi dosegli kratkotrajen občutek evforije. Praksa, ki se je razširila na platformah, kot sta TikTok in Instagram, lahko povzroči nevrološke poškodbe, srčni zastoj in nenadno smrt.

Zdravniki pravijo, da gre za pojav, ki je bil znan že v preteklosti pod drugimi imeni, danes pa ga dodatno krepi viralnost spletnih vsebin. Mehanizem je vedno enak. Kratek video, privlačen hashtag in obljuba takojšnje prepoznavnosti. V nekaj urah se izziv širi z enega profila na drugega, predvsem mladostnike pa spodbuja, da posnemajo nevarno vedenje, da bi pridobili všečke in sledilce.

Povzročali so kratkotrajno izgubo zavesti

Eden najbolj znanih je Blackout Challenge, ki se je razširil na TikToku in udeležence spodbujal, naj z omejevanjem dihanja pri sebi povzročijo kratkotrajno izgubo zavesti. Več primerov iz kronike je ta izziv povezalo z resnimi nesrečami v domačem okolju.

Še bolj zaskrbljujoč je bil Blue Whale Challenge, domnevna spletna “igra”, ki naj bi mlade uporabnike spodbujala k opravljanju 50 samopoškodovalnih nalog, vse do samomora. Čeprav so preiskovalci kasneje zmanjšali pomen nekaterih trditev o tem izzivu, je medijski odziv razkril, kako ranljivi so lahko mladostniki na spletu.

Leta 2018 se je pojavil tudi Tide Pod Challenge, v katerem so mladi grizli pisane kapsule detergenta, kar je povzročilo številne zastrupitve.

Zaužitje prevelikih količin zdravil

Med novejšimi in zelo razširjenimi je Benadryl Challenge, ki je nastal na TikToku. Temelji na zaužitju prevelikih količin običajnega antihistaminika, da bi povzročil halucinacije, ki jih nato posnamejo in objavijo na spletu. Gre za zdravilo z učinkovino difenhidramin, ki lahko v visokih odmerkih povzroči resne stranske učinke, med drugim srčne aritmije, krče, trajne nevrološke poškodbe in v najhujših primerih smrt.

Zdravstvene oblasti so večkrat opozorile, da lahko želja po digitalni prepoznavnosti običajno zdravilo spremeni v sredstvo za nezavedno samopoškodovanje.

Hude in trajne opekline, pa tudi smrt

Med novejšimi in še vedno razširjenimi izzivi je tudi Fire Challenge. Ta kroži po družbenih omrežjih, kot sta YouTube in TikTok. Udeleženci si namerno polivajo dele telesa z vnetljivimi tekočinami, na primer z denaturiranim alkoholom, acetonom ali razkužilom za roke, nato pa se zažgejo, vse skupaj pa posnamejo in objavijo na spletu.

Praksa je izjemno nevarna in je že povzročila hude, trajne opekline in tudi smrt. Udeleženci pogosto utrpijo globoke opekline, ki zahtevajo večmesečno zdravljenje v bolnišnici, kirurške posege, kot so presaditve kože, ter dolgotrajno rehabilitacijo. Brazgotine ostanejo trajne, poškodbe pa so lahko nepopravljive.

Policija, gasilci in organizacije za preprečevanje požarov so v nekaterih tujih državah zato izdali številna opozorila in informativne kampanje, s katerimi ljudi odvračajo od sodelovanja v takšnih izzivih.

Pritisk vrstnikov in želja po vidnosti

Po mnenju psihologov in sociologov ti izzivi odgovarjajo na globoke potrebe mladih: potrebo po pripadnosti skupini, iskanje identitete in željo po vidnosti. Algoritmi družbenih omrežij pogosto nagrajujejo senzacionalistične vsebine, kar ustvarja začaran krog, v katerem postajajo najbolj ekstremni posnetki viralni.

Pomembno vlogo ima tudi pritisk vrstnikov. V adolescenci je družbeno priznanje izjemno pomembno, meja med igro in nevarnostjo pa se lahko zdi zabrisana. Temu se pridruži še izkrivljeno dojemanje tveganja. Mnogi mladi podcenjujejo resnične posledice v primerjavi s takojšnjo koristjo v obliki spletne priljubljenosti.

Izjemna hitrost širjenja preprečuje popolni nadzor

Digitalne platforme trdijo, da odstranjujejo nevarne vsebine in spodbujajo kampanje ozaveščanja. TikTok je na primer uvedel samodejna opozorila in blokade hashtagov, povezanih z nevarnimi izzivi.

Toda hitrost, s katero nastajajo novi trendi, popoln nadzor močno otežuje. Prav zato strokovnjaki in institucije poudarjajo potrebo po sodelovanju med šolami, družinami in tehnološkimi podjetji.

Ključno postaja digitalno opismenjevanje. Če mlade naučimo prepoznati tveganja, razvijati kritično razmišljanje in poiskati pomoč, lahko to naredi pomembno razliko.

Koristni nasveti Safe.si

Na Safe.si so pripravili koristne nasvete za otroke in mladostnike. Preberite jih skupaj:

• Nekaj uporabnih nasvetov za varno izvajanje spletnih izzivov
• Izzivov, pri katerih obstaja najmanjša možnost, da bi se lahko poškodoval, nikoli ne izvajaj sam. Vedno naj bo poleg še nekdo, ki bo lahko pomagal, če bo šlo kaj narobe.
• Izvajanje negativnih izzivov in izzivov, v katere te prepričujejo ali silijo drugi, tebi pa povzročajo slabe občutke, ti odsvetujemo. Zaupaj svojim občutkom, saj so pravi zate. 
• Noben izziv ni vreden tega, da zanj tvegaš svoje življenje. Imej se rad in se izogibaj nevarnim izzivom. Zmage, premagovanje strahu in občutke adrenalina lahko dosežeš tudi na varne načine.  
• Preden se lotiš izziva, dobro premisli, ali je izziv pozitiven ali negativen in ali je nevaren.
• Pritisk vrstnikov k sodelovanju v nevarnih izzivih je lahko zelo hud. Si želiš sodelovati, da bi se dokazal ali ugajal drugim? Ni ti treba! Vso pravico imaš do zaščite svojih meja, do občutka varnosti, do tega, da rečeš NE. Reči NE takšnemu pritisku je največji izraz poguma, je pravo uporništvo.
• Če si v dvomih o izzivu, se o njem pogovori z nekom od odraslih.
• Če vidiš, da se je nekdo lotil nevarnega izziva, mu povej, da ogroža sebe in naj tega raje ne stori.
• Družabna omrežja večinoma ne dopuščajo posnetkov nevarnih izzivov, zato takšne posnetke prijavi.

Obenem imajo številna koristna orodja, ki bodo mladostnikom zelo v pomoč. TUKAJ je denimo koristen KVIZ.

Prijeten družinski oddih v čudovitem okolju, a brez motilcev naše pozornosti. Za to ni treba nekam daleč v tujino, ampak si lahko to privoščite na domačih tleh. V Jasna Natur Resort namreč ponujajo prav to – družinski digitalni odklop. “Ideja za družinski digitalni odklop je nastala kot del širše zgodbe trajnostne revitalizacije Jasne. Že od začetka smo želeli razvijati destinacijo na način, ki spoštuje naravo, prostor in ljudi, od same gradnje z naravnimi materiali in nizkega ogljičnega odtisa do poudarka na zdravilnih lastnostih alpskega zraka in mirnem okolju ob jezeru Jasna,” pojasnjujejo v Jasna Natur Resort.

“Digitalni odklop se je zato zdel logičen korak, da ustvarimo doživetje, ki gostom ponudi dodano vrednost, jih poveže med seboj in z naravo ter pokaže in nas opomni, kako dobro je življenje brez zaslonov. Hkrati program podpira tudi razvoj celoletnega turizma, saj želimo goste v Jasno privabiti v vseh letnih časih. Ideja je bila prisotna že pred leti, morda smo bili takrat nekoliko prehitri, danes pa čutimo, da je prišel pravi čas, da jo uresničujemo v praksi.“

Kako poteka tak odklop?

Že pred prihodom gostje dobijo kratka navodila, ki jih pripravijo na digitalni odklop. “Ob prihodu v Jasna Natur Resort dobijo poseben nahrbtnik z vsemi pripomočki za družinski odklop: knjižico z izzivi za vse družinske člane, torbico brez signala, kamor odložijo telefone, družabne igre, instant fotoaparat za lovljenje nepozabnih trenutkov in druga drobna presenečenja.“

Program vključuje tudi kulinarično doživetje “Večerja brez telefona”. Med tovrstno večerjo se družina posveti pogovoru in skupnemu času tudi za mizo. “V času bivanja družine rešujejo izzive v naravi okoli jezera Jasna in v Julijskih Alpah. Na koncu prejmejo žig za opravljene izzive, nagrado ter tudi ideje in načrt, kako lahko digitalni odklop nadaljujejo doma.“

“Verjamemo, da digitalni odklop ni samo oddih, ampak tudi majhen korak k bolj zavestnemu življenju. Včasih je dovolj že to, da telefon odložimo za nekaj ur in skupaj doživimo trenutke, ki jih noben zaslon ne more nadomestiti. Jasna je prostor, kjer je to lažje, saj narava tukaj govori sama zase.”

“Že prvi večer opazijo, kako drugačen je pogovor”

Odziv gostov na pravila, ki jim morajo slediti v času digitalnega odklopa, je presenetljivo pozitiven. “Večina gostov pride prav z namenom, da za nekaj časa odložijo telefone in se odmaknejo od vsakodnevnega digitalnega tempa. Starši se zelo zavedajo, kako hitro lahko zasloni zasvojijo nas in naš prosti čas, zato je digitalni odklop priložnost, da se ponovno povežejo kot družina. Veliko jih pove, da že prvi večer opazijo, kako drugačen je pogovor, ko telefonov ni v rokah,” so nam povedali v Jasna Natur Resortu.

Gostje kot razlog za družinski digitalni odklop najpogosteje navajajo željo, da se spočijejo od zaslonov in digitalnega tema vsakdana. “Starši pogosto pravijo, da želijo svojim otrokom pokazati, kako izgleda pravo otroštvo. Raziskovanje narave, igre na prostem, pogovori ob mizi in skupni trenutki brez telefonov,” so še dodali.

Odzivi gostov po koncu oddiha so zelo pozitivni. Izpostavljajo tako občutek miru kot več pristnega stika med družinskimi člani. “Veliko jih ugotovi, kako hitro se lahko ponovno povežemo, ko odložimo telefone. Veliko družin se tudi vrača, saj želijo doživetje ponoviti v drugem letnem času in preizkusiti nove izzive, ki jih ves čas nadgrajujemo.“

V Jasna Natur Resortu program ves čas razvijajo in nadgrajujejo v sodelovanju s strokovnjaki podjetja Logout. Programu tako dodajajo nove izzive v naravi, sezonske aktivnosti in dodatne družinske elemente. “Digitalni odklop želimo še naprej razvijati kot trajnostno doživetje, ki družinam pomaga najti ravnovesje med tehnologijo in naravo.“

Kaj prinaša paket družinski digitalni odklop?

Paket vključuje bivanje v enem od družinskih apartmajev v Jasna Natur Resortu s polpenzionom, poseben program digitalnega odklopa ter številna doživetja za vso družino.

Gostje prejmejo nahrbtnik z vsemi pripomočki za odklop, doživijo kulinarično izkušnjo “Večerja brez telefona”, večerni pohod z eko baklami okrog jezera Jasna ter druženje ob ognju, kjer otroci pečejo penice.

Posebnost so “Vesele urice v Jasni”, namenjene sproščenemu druženju vseh družinskih članov. V hladnejših dneh se otroci razveselijo vroče čokolade s penicami, odrasli pa toplih napitkov. Poleti si otroci lahko kreirajo svoj sladoled v “Hiši sladoleda Jasna”, odrasli pa uživajo v osvežilnih napitkih.

Paket je na voljo izključno ob direktni rezervaciji in vključuje dodatne ugodnosti za goste. Več o ponudbi in rezervaciji na tej povezavi.