Tako otroci različnih starosti razumejo smrt

Izguba bližnje je težka za vsakega posameznika, še posebej za otroka. V takšnih primerih je nujno, da žalovanje otroka naslovimo primerno in mu pomagamo skozi to težko obdobje.

Slovensko društvo Hospic je nedavno gostil dogodek Hospickafe, na katerem so se strokovnjaki na tem področju dotaknili perečih tem, kot je žalovanje otroka. Osrednja tema dogodka je bila tako, kako pomagati otroki ter ga voditi skozi proces žalovanja. Na dogodku so sodelovali Urška Petak, mag. Psihosocialnega svetovanja ter prostovoljka Slovenskega društva Hospic, Urška Španja, zaposlena v Hospicu, ter Miralem Zec, prostovoljec Slovenskega društva Hospic.

Slovensko društvo Hospic je nevladna, neprofitna, humanitarna organizacija s
statusom društva v javnem interesu. Poslanstvo društva je sočutna, celostna oskrba
umirajočih in njihovih svojcev, ki se po smrti nadaljuje s podporo žalujočim otrokom,
mladostnikom in odraslim. Podprite prizadevanja Slovenskega društva Hospic za razvoj sočutne skupnosti in s tem prispevajte k lepši prihodnosti ljudi v stiski: tako lahko darujete.

“Saj je močan, bo že”

Kot je opozorila Petak, besede kot, “saj je močan“, vodijo v zapiranje čustvenih ran. Otrok nato kazanje notranjih čustvenih ran začne dojemati kot znak šibkosti in se prične zapirati vase.

Otroku moramo tudi dati prostor za žalovanje, a vendar strokovnjakinja Španja opozarja, da je ta prostor drugačen za otroke, ki so že pripravljeni govoriti o izgubi, in za tiste, ki še niso. Otroku, ki o izgubi ne govori, moramo tako dati več časa.

“Vsak gre skozi lasten proces žalovanja, po svoji poti. Otroci imajo lahko tudi valovanja v svojem žalovanju. To pomeni, da pride trenutek, ko želi vse povedat, in trenutek, ko ne želi,” je pojasnila ter dodala, da je treba to “valovanje” spremljati ter otroku dajati varen prostor. Prav tako ne smemo drezati v otroka, ki o izgubi ne želi govoriti.

Vsako žalovanje je drugačno

Ker se otrok na izgubo bližnje osebe zaradi starosti ne odzove enako, včasih sklenemo, da izgube ne doživlja globoko ter da pravega žalovanja ne pozna, je zapisano v priročniku društva. V takšnem primeru se moramo zavedati, da je vedenje in doživljanje otrok drugačno od odraslih.

“Mlajši, kot je otrok, krajši so njegovi čustveni intervali. V trenutku lahko zajokajo in se razžalostijo, v nekaj minutah pa bodo že pripravljeni na nadaljevanje igre. Občutke negotovosti in strahu obvladujejo tako, da se zatopijo v aktivnost, ki jim je poznana ter blizu.” Petak je izpostavila, da je žalovanje unikatna čustvena vsebina, saj otroka spremlja skozi celotno življenjsko pot.

Otroci kot “pozabljeni žalovalci”

Otroci so pogosto videni kot “pozabljeni žalovalci“, saj se nanje večkrat pozabi. Vendar je treba vedeti, da pri procesu žalovanja ne gre zgolj za trenutni problem, ampak je to stanje, ki lahko s stališča razvojne psihologije močno vpliva na razvoj osebnosti. Če otroci in mladostniki med žalovanjem niso deležni ustrezne sočutne podpore in razumevanja, lahko to za seboj pušča izrazite osebnostne sledi. Obenem lahko težave v prihodnosti odraščajočih povzročijo tudi starejši, ki skušajo navkljub najboljšim namenom, svoje otroke obvarovati pred izgubami in žalovanjem.

Zec je med drugim izpostavil, da otroci kdaj žalujejo tudi za izgubo zdravja bližnje osebe, saj to vpliva na celotno družino in lahko povzroča zelo težke dneve. Dejal je, da lahko v takšnem primeru otroke skrbi, da bo slaba ocena dodatno vplivala na zdravje bližnje osebe. Prav tako se otrok to začne spraševati zaradi vsakodnevnih stvari. “Ti otroci nosijo ogromno težo, ko gredo v šolo, in so zelo preobremenjeni, da se ne bo mamici ne bo poslabšal,” je pojasnil. 

Kako otrok razume smrt v različnih starostnih obdobjih?

Otroci različne starosti tudi drugače dojemajo smrt. Tako otroci, mlajši od pet let, še niso sposobni dojeti dokončnosti dogodka, zaradi česar se na izgubo odzivajo s spremenjenim vedenjem. Ta se lahko kaže v razdražljivosti, regresijo v vedenju, strahovih in v večji potrebi po pozornosti.

Po petem letu starosti se otroci zavedajo smrti kot trajne, ne vedo pa še, da bo umrlo vsako živo bitje. V tem obdobju imajo tudi veliko vprašanj o smrti sami. Okoli 10. leta starosti pa otroci že vedo, da je smrt dokončna in čaka vsa živa bitja. Vseeno pa nimajo še zavedanja, da bo smrt doletela tudi njih, so zapisali strokovnjaki v priročniku Ko žaluje otrok.

Od 11. do 14. leta starosti se otrok že zaveda, da bo tudi sam umrl. To spoznanje privede tudi do povečanega občutka ranljivosti in ogroženosti, še posebej v obdobju mladostništva, med tekom katerega mladostnik išče lastno identiteto.

Več o tem, kako se otrok spopada z izgubo in kako mu pomagati pri žalovanju, si lahko ogledate spodaj.