V poplavi otrokovih vprašanj se nam lahko kdaj zgodi, da namesto jasnega odgovora, odgovorimo z besedo »mogoče«. Kar pa ni najboljša rešitev.
Otroci imajo vedno veliko vprašanj. Na nekatera vprašanja lahko zlahka odgovorimo. Na druga težje, ker o tem še nismo razmišljali, ker ni vse odvisno le od vas ali ker je vprašanje zastavljeno v neprimernem trenutku ali na neprimernem kraju. V takih primerih se nam lahko na jezik prikrade beseda “mogoče”.
Včasih posežemo po besedi “mogoče”, ker se želimo izogniti temu, kar bi sledilo, če bi rekli “ne”. Na vprašanje “Ali se bomo lahko popoldne igrali na igralih?“, si sami sebi z besedo “mogoč” puščate odprta vrata. Čeprav se v danem trenutku izognete čustvenemu izpadu otroka, ni nujno, da je s tem zadeva tudi zaključena.
Otroci, ki slišijo odgovore “mogoče“, “bomo videli” ali “moram še razmisliti“, so negotovi. Sami so jasno izrazili svojo prošnjo ali željo, na katero niso dobili jasnega odgovora. To lahko vodi do tega, da začnejo razmišljati o različnih scenarijih, kako se bo zadeva končala. Lahko gre za pozitivne ali negativne zaključno. Odvisno od tega, kako se počutijo.
Optimističen otrok lahko cel dan razmišlja o tem, kako se bo igral v parku. Anksiozen otrok lahko cel dan trpi, ker pričakuje slabo novico. Nekateri otroci se lahko negativno odzovejo na negotovost. Če “mogoče” prevečkrat postane slaba novica, lahko vsakič ob tej besedi občuti nelagodje in tako izgubi zaupanje v starše.
Beseda »mogoče« lahko ustvari občutek negotovosti in vzbuja dvom v meje. Posledično bi se lahko otrok odločil sprejeti odločitve, ki staršem ne bi bile všeč. Če otroku na vprašanje, “ali lahko gleda televizijo”, odgovorite “mogoče”, bo zelo verjetno prižgal televizijo. “Mogoče” zanj tako postane “da”.
Bolje je, da odgovorite šele, ko ste prepričani, da veste, kaj bi radi odgovorili. Če veste, da boste otroku predali “slabe novice”, nima smisla, da s tem zavlačujete. Če je pravilen odgovor “ne”, je pomembno, da to poveste čim prej in ne zavlačujete. Če nimate odgovora, lahko na vprašanje o tem, ali boste popoldne šli v park, odgovorite takole: “Odločili se bomo, ko bomo videli, kakšna bo vremenska napoved za današnji popoldan“.
“Mogoče” lahko zamenjate z boljšimi odgovori
– Takojšnje zanikanje: “Ne, ker …” Pomembno je, da navedete razloge, zakaj nekaj ni mogoče skladno s pravili, ki se jih kot družina držite.
– Potrditev: “Da.” Ne pozabite, da ob tem dorečete, v kakšnem roku se morajo stvari zgoditi. Najbolje je, da takoj po tem, ko na zahtevo pristanete, ali pa v nekem razumnem roku.
– Potrditev z dodatkom: “Da, ampak …” Naj si gre za dokončanje nečesa ali določeno vedenje, poskrbite, da ima otrok cilje in da je pot za njihovo dosego jasna.
– Prestavitev zaradi zunanjih okoliščin: “Odločili se bomo, ko …” Čeprav ste odločitev prestavili na določen trenutek v prihodnosti, morate določiti jasen rok, do kdaj mora biti sprejeta.
– Prestavitev, ker potrebujete več časa: “Odgovoril/a bom, potem ko …” Jasno povejte, kdaj otrok lahko pričakuje odgovor. Odgovorite čim prej in se držite roka.
