Vsak dan se soočajo z različnimi izzivi, ki zahtevajo spretno ravnanje in prilagajanje. Predstavljamo pet najpogostejših izzivov, s katerimi se srečujejo starši in vzgojitelji pri vzgoji in učenju otrok ter koristne nasvete za premagovanje teh ovir.
Statistični podatki kažejo, da dandanes vzgojno zahtevnih otrok ni prav nič več kot jih je bilo pred desetletji – s to razliko, da se je tovrstne otroke takrat imenovalo preprosto “barabe”. Kljub temu pa se starši zaradi pritiskov, deležnih tako s strani stroke in vzgojiteljev kot domačega okolja, prav tako iz strahu pred neuspehom, vse težje odločajo za enega od vzgojnih modelov.
Rezultat tega je zmedenost na obeh straneh, pri starših in otrocih, medtem ko zanemarljiv ni niti vpliv škodljivih elementov t.i. permisivne vzgoje.
Vzgojne modele je sicer kot prva v dvajsetem stoletju opredelila Diana Baumrind, vsi kasnejši strokovnjaki, posvečeni vzgoji, pa so izhajali iz njene teorije. Gre za:
→ avtoritarno/represivno vzgojo, v okviru katere ni dovoljeno tako rekoč nič, saj o vsem odločajo izključno starši, medtem ko otrok le sledi njihovim zahtevam, omejitvam in prepovedim,
→ avtoritativno/socialno integrativno/integracijsko/demokratično vzgojo, v pogledu vključevanja otroka v proces odraščanja nekoliko bolj uravnoteženo, in
→ demokratično/indulgentno/permisivno vzgojo, za katero je značilna popolna odsotnost pravil, kajti starši brez vsakršnega nadzora v polnosti upoštevajo celoten spekter otrokovih potreb.
Kasneje se je razvila še vrsta drugih vzgojnih modelov, med njimi neodgovorno starševstvo in sočutno starševstvo, a večina njih velja za izpeljanke navedenih, saj vključujejo različne kombinacije elementov, iz katerih izhajajo avtoritarna, avtoritativna ter permisivna vzgoja.
Vzgoja in učenje otrok
Stroka vzgojo opredeljuje kot razvojni in oblikovni proces vrednot, navad, interesov, čustev ter motivov, pogosto tudi kot odnos med otrokom in odraslim praviloma starši, ki prenašajo vzorce na otroka. Cilj vsega tega je vzgojiti odgovornega, zadovoljnega odraslega človeka, opolnomočenega za samostojno življenje, kar je lažje, v kolikor se starši zavedajo prednosti in slabosti posameznega vzgojnega modela.
Permisivna vzgoja med prednosti šteje vsakršno odsotnost fizičnega kaznovanja, visoko stopnjo razumevanja otroka, zavedanje sočutja in vzbujanje prijetnega domačega okolja, v katerem so v ospredju otrokove potrebe ter želje. Otrok se torej ob starših, ki sledijo permisivni vzgoji, nauči sočutja in izkazovanja čustev, ima dobršno mero svobode pri odločanju in izražanju, kar ga dela samostojnega ter sposobnega sprejemanja odločitev, ob tem pa ima možnost razviti tudi lastne vrednote.
Nasprotno med slabosti permisivne vzgoje sodijo popolna odsotnost pravil, omejitev in kazni, ki otroku zagotavljajo razvoj socializacije ter samokontrole in nezmožnost obvladovanja ter nadzorovanja čustev in nesposobnost prilagajanja. Otrok, ki je deležen permisivne vzgoje ima tako težave pri upoštevanju avtoritete, ne zna se soočiti z izzivi, še manj pa z neprijetnimi situacijami, ki so v vsakdanjem življenju neizbežne.
Iz tega sledi, da sta za zdrav otrokov razvoj bistvena ljubeče in varno okolje, pri čemer prvega starši lahko dosežejo s permisivno vzgojo, za drugega pa morajo tej dodati še osnovna pravila, strukturo ter red. Kombinacija naštetih vrednot pripelje do idealnega vzgojnega modela, ki pa mu je v praksi težko slediti in se posledično tako rekoč nemogoče izogniti vzgojnim izzivom.
Tudi sicer so vzroki za vzgojno zahtevne otroke različni in jih je mogoče pripisati bodisi okolju bodisi dedni zasnovi. Čustveno vedenjsko motnje, in učne težave (težave z grafomotoriko, disleksija, disgrafija, diskalkulija), ki povzročajo marsikateri vzgojni izziv, so večinoma pogojene s kombinacijo genetike in nespodbudnega okolja.
Ne glede na njihovo pojavnost – kakršnekoli vzgojne, učne ali čustvene težave ne smejo biti merilo notranjega zadovoljstva in ljubezni s strani bližnjih – in povsem neodvisno od prevladujočega vzgojnega modela (avtoritarna, avtoritativna ali permisivna vzgoja), elementi uspešne vzgoje ostajajo enaki:
- varnost in ljubezen, dosežena s postavljanjem meja, pravili, z redom, disciplino, rutino ter zgledom odraslih ljudi in v enaki meri zadovoljevanjem osnovnih fizioloških potreb otroka (prehranjevanje, gibanje, spanje, higiena),
- samostojno raziskovanje in preizkušanje, z drugimi besedami učenje na lastnih napakah,
- zadovoljstvo, občuteno po rezultatih, doseženih z lastnim trudom,
- starosti otroka ustrezna uporaba elektronskih naprav, a do tretjega leta starosti popolna odsotnost teh,
- učenje samoregulacijskega vedenja oziroma učenje socialnih veščin, doživljanja samega sebe in uravnavanja lastnih čustev in
- zgled zadovoljnih ter uspešnih odraslih v neposredni okolici otroka.
Otroci iz družin, v katerih je pozornost usmerjena drugam, imajo namreč veliko večje možnosti za razvoj učnih težav ali čustveno vedenjskih motenj, a je to odvisno tudi od podpore, ki jim jo zagotavljajo vzgojitelji in učitelji oziroma drugi strokovni delavci (specialni pedagog, psiholog itn.).
Najpogostejši vzgojni izzivi
Vzgoja, usmerjanje otroka in njegovo podpiranje pri razvoju nedvomno veljajo za najbolj izpolnjujoče življenjske naloge ter hkrati izredno zahtevne naloge. Toliko bolj to velja v današnjih časih, ki tako starše kot otroke obdajajo z neštetimi informaciji, kar vodi k dostopnosti ogromne količine znanja, manj pa k praktičnim izkušnjam.
Prav pomanjkanje slednjih starše postavlja pred neštete vzgojne izzive, ob katerih bi morali po potrebi poiskati strokovno pomoč in nasvet.
1) Otrok ima slabo samopodobo
Druženja z vrstniki, vseprisotnost reklam, vizualnih vsebin in popularnih televizijskih junakov otroka postavljajo v položaj, ko je svoje življenje primoran primerjati z drugimi.
Ugotovitev, da morda njegova družina ne gre na enako dolge počitnice kot družina sošolcev, da on sam in njegovi bližnji nosijo druge znamke oblačil ter vrsta drugih dejavnikov lahko privedejo do dvoma o sebi.
Dolgoročno pa k nizki samozavesti, negativnemu čustvenemu stanju, v hujših primerih celo samodestruktivnemu vedenju, agresivnosti in različnim vrstam odvisnosti, kar vsekakor zahteva strokovno obravnavo s strani ustreznih strokovnjakov.
2) Otrok ni poslušen
Različna razvojna obdobja prinašajo različne izzive. Dejstvo je, da najstniška leta v otroku vzbudijo uporniško vedenje.
A če otrok ne kaže niti najmanjše stopnje poslušnosti že v zgodnji razvojni fazi, to lahko opozarja na resnejše čustveno vedenjske motnje, ki jih je treba zdraviti.
Kljub temu velja, da če starši s strani otrok niso deležni odgovora, ne uporabljajo pravega načina komunikacije, se jim svetuje zamenjava tega oziroma uporaba drugačne komunikacijske strategije.
3) Otrok trmari
Trma se pogosto povezuje s permisivno vzgojo, ki praviloma ne pozna odgovora ne. Ko je otrok enkrat soočen z omejitvami, najpogosteje s strani starih staršev, drugih sorodnikov ali prijateljev, začne trmariti, običajno na javnem mestu, s čimer vzbuja krivdo v osebi, ki ga omejuje.
4) Otrok nima zanimanja in ni zmožen koncentracije
Značilno za otroke je, da se določeni dejavnosti, ki jim je v osnovi blizu, zlahka predajo in ob njej brez težav preživijo tudi ure. Nasprotno se tistim, ki v njih vzbujajo odpor, posvetijo težje, poleg tega pa jih pri opravljanju teh zmoti prav vsak zunanji dejavnik.
Težava nastane, če otrok ne kaže nikakršnega zanimanja in se zaradi pomanjkanja ciljev dolgočasi, kar lahko vpliva na proces šolanja.
V tem primeru je dobro opraviti teste, saj je možno, da se otrok sooča z učnimi težavami, ki zahtevajo prilagojene vzgojno-pedagoške pristope. Mednje sodijo disgrafija, diskalkulija, težave z grafomotoriko in disleksija (znaki vsake od njih se med seboj razlikujejo).
5) Otrok ne zna prevzeti odgovornosti
Permisivna vzgoja, ki temelji na samostojnosti, otroke uči odgovornosti in samostojnega odločanja, avtoritarna vzgoja, katere jedro je kaznovanje, pa nemalokrat v otroku vzbuja strah, zaradi katerega ta nima moči prevzeti odgovornosti nad lastnimi dejanji.
Vzgojni model tako lahko pripelje do prelaganja odgovornosti na druge, kar je možno preseči le s pomočjo spodbude in preoblikovanja vzorcev ob pomoči strokovno usposobljene osebe.
