Ne čakajte, da je “dovolj hudo”, da poiščete pomoč

Bolje je delovati preventivno in zmanjšati možnost nastanka težav, kot pa jih kasneje reševati.

Ko pride do težav glede rabe zaslonov, si družine lahko pomagajo z oblikovanjem družinskega načrta. V Logout Centru pomoči pri prekomerni rabi interneta oblikovanje takšnega načrta priporočajo vsem družinam, kakor hitro začnejo otroci uporabljati katerokoli izmed digitalnih naprav. “Bolje je namreč delovati preventivno in minimizirati možnost, da nastanejo težave, kot pa jih kasneje reševati,” poudarja Julija Menoni, magistra psihologije in svetovalka pri Logout.

Menoni razloži, da ustvarjanje načrt odpira veliko možnosti za pogovor, raziskovanje digitalnega sveta in povezovanje. “Svetujemo, da se dogovori vzpostavijo čim prej, ob potrebi pa sproti dopolnjujejo in prilagajajo – načrt je dinamična struktura,” razloži.

Tudi če načrta niste pripravili, ko so otroci začeli uporabljati digitalne naprave, ni še prepozno. “Načrt lahko oblikujemo kadarkoli, tudi ko so težave že nastale. Pri tem si lahko pomagate z našim interaktivnim orodjem, ki vas vodi skozi celoten proces. Družina se lahko obrne tudi na Logoutov program, kjer na družinskih srečanjih skupaj oblikujemo načrt,” dodaja Julija Menoni.

Ne postavite si previsokih ciljev

Ko se odločite uvesti spremembe na področju rabe zaslonov v družini, razmislite o tem, kakšno je trenutno stanje v družini, kako nujne so spremembe in kako velike spremembe bi bilo treba vpeljati. Ne pozabite razmisliti tudi o drugih dejavnikih, ki bi lahko vplivali na vaše odločitve.

“Bistveno je, da starši ne uvedejo pravil oziroma posledic, ki jih niso sposobni izvajati. Veliko staršev ob uvedbi novih dogovorov namreč doživlja stisko in nemoč, zaradi česar kasneje niso vztrajni. Otroci in mladostniki pa potrebujejo stabilnost in zanesljivost, torej od staršev jasno postavljeno mejo, ki se je ne ‘splača’ prekoračiti,” opozori Julija Menoni.

“Bolje je začeti z manjšimi spremembami, ki bodo res gotove, kot pa zastaviti previsoke nerealistične cilje in zapovedi. Hkrati se je dobro opomniti, da so spremembe dinamične. Glede na odzive vseh družinskih članov in učinke na vedenje ter počutje bo dogovore skoraj gotovo treba prilagajati, spreminjati in dopolnjevati. Na Logoutu prvi različici včasih rečemo kar osnutek oz. testni dogovor, obdobju uveljavljanja pa eksperiment. Le iz izkušenj bomo lahko spoznali, kaj glede načrta je bilo dobro oblikovano in kaj slabše,” pojasnjuje.

Nemoč in nevztrajnost

Na Logout zaznavajo, da so starši najbolj šibki na dveh področjih, in sicer so nemočni in nevztrajni. “Pri vzpostavljanju katerekoli nove navade ali meje mora preteči določen čas, da se nanjo navadimo in ji začnemo dosledno slediti. Ko starši uvedejo pravilo, recimo dnevne omejitve uporabe telefona, je zato nujno, da otroku pomagajo pri zaključevanju, ga opozorijo npr. 10 minut preden se čas zaključi in so ob njem, ko čas poteče dokler ne odda naprave. Zaključevanje je namreč zelo naporno, stresno in ga mladostniki lahko dojemajo kot krivično izgubo, starš pa mora v tem primeru pokazati sočutje, a tudi nepremakljivost,” razloži, kako naj starši pristopijo.

Menoni predlaga, da otroku v takem trenutku povemo, da bomo vztrajali pri pravilu, čeprav je neprijetno. Staršem predlaga, da uporabijo stavke, podobne naslednjemu: “Vem, da ti je trenutno težko in neprijetno, ampak vztrajal bom pri tem pravilu, ker koristi tvojemu razvoju. Ob tebi sem, če me potrebuješ.“

Včasih je po njenih besedah potrebnih le nekaj dni in opozoril. Včasih pa se ob uvedbo novega režima pojavijo upiranje, vedenjski izbruhi, moledovanje, izsiljevanje itd.. Ob tem mora starš zdržati in vztrajati pri meji. S tem, ko otroku popustimo, mu sporočamo, da bo napravo dobil nazaj, če bo dovolj sitnaril/grozil/kričal. “Nadomeščanje tega primanjkljaja pride s poskusi, vajo in posledično pridobivanjem pozitivnih izkušenj vztrajanja,” pravi.

Kako vzdrževati stik z najstniki?

Vzpostavljanje in vzdrževanje odnosa predvsem z najstniki je še eno področje, na katerem so starši šibki. V obdobju mladostništva se bodo namreč mladostniki želeli oddaljiti od staršev in se bolj obrniti k vrstnikom in tako ustvariti lastno identiteto.

“Starši se ob takem vedenju včasih prestrašijo in gredo težko preko ‘izgube’ svojega otroka, ko ta več ni tako otroški in se začne spreminjati. Takšno žalovanje pa včasih ravno omeji možnosti za povezovanje. Namesto da bi spoznavali novo osebo, ki nastaja pred nami, smo žalostni, ker ni več majhnega otroka. Pri digitalnih napravah se to običajno kaže v nezanimanju starša za tovrstne vsebine. Ker se odraslim določene videoigre, spletni trendi ali načini komunikacije med mladostniki zdijo neumni, nesmiselni in nezanimivi, do teh tem pristopajo zavračalno ali posmehovalno,” pove Julija Menoni. “Ta primanjkljaj je enostavno nadoknaditi. Namesto obsojajočih postavljajmo radovedna vprašanja, bodimo odprtomiselni in pripravljeni, da s svojim mladostnikom kdaj pogledamo kakšno vsebino ali celo odigramo igro. Imeti mladostnika ‘na svoji strani’ je namreč res dragoceno, sploh ko pride do neprijetnosti, ki jih je na spletu veliko. V tem primeru nas bo otrok prepoznal kot zaveznika in se prej k nam obrnil po pomoč.“

Kdaj po pomoč?

Julija Menoni pravi, da ni treba čakati, da je situacija “dovolj huda”, da poiščemo pomoč. V Logoutu izpostavljajo program “preventivna pomoč družini”, “kjer najraje vidimo družine, ki do nas pristopijo še pred nakupom pametnega telefona. Tako najbolje poskrbimo, da bo vstop mladostnika v digitalni svet čim manj tvegan“.

“Ukrepi so zaželeni, ko začne raba postajati problematična – torej odžira nekaj časa in energije šoli, spanju, hobijem in interesnim dejavnostim, druženju v živo, opravljanju obveznosti, gibanju … Pomoč strokovnjakov pa je nujna, ko so stvari ušle izpod nadzora. To pomeni, da trpi že več drugih pomembnih področij, pravila ne delujejo, čas na digitalnih napravah pa vztrajno raste,” razloži sogovornica.

Bodite pozorni na znake tudi pri sebi

Na spletni strani Logout je veliko gradiva, ki je lahko staršem v pomoč pri odločanju za iskanje pomoči. Pomoč in podporo lahko starši poiščejo tudi pri drugih organizacijah v zdravstvu, socialnem varstvu, nevladnem sektorju in podobno.

“Ob tem pa še opozorilo: niso le otroci in mladostniki rizična skupina za razvoj problematične rabe ali zasvojenosti. Na Logoutu nimamo starostne omejitve naših svetovancev, temveč delamo tudi s študenti, odraslimi in starostniki. Na znake zasvojenosti smo tako lahko pozorni tudi pri sebi, svojem partnerju, sorojencih, prijateljih, sodelavcih itn.,” poudarja Julija Menoni.

Družine ali posamezniki se na posvet k strokovnjakom iz Logouta naročijo neposredno na spletni strani – povezava je TUKAJ. Kako poteka uvodno srečanje za družine, si lahko preberete na tej povezavi.