Tjaša Hrovat: “Takšno vedenje staršev je nesprejemljivo”
Starš se ne more kar odločiti, da bo otroka vzgajal z nasiljem. Otrok ni njegova lastnina, s katero lahko počne, kar se mu zahoče. Država ima pravico poseči vmes in zaščititi otroka.
Na forumu Starševski čvek se pogosto razvnamejo vroče polemike glede fizičnega kaznovanja otrok. Čeprav je fizično kaznovanje otrok v Sloveniji zakonsko prepovedano, številna mnenja uporabnikov foruma kažejo, da družbena toleranca do takšnega ravnanja ostaja presenetljivo visoka.
Veliko uporabnikov denimo meni, da je “ena čez rit” učinkovito vzgojno sredstvo, drugi upravičujejo fizično kaznovanje z besedami, da so tudi sami odraščali pod podobnimi ali hujšimi vzgojnimi prijemi.
Za podrobna pojasnila, zakaj je fizično kaznovanje otrok tako škodljivo in zakaj je Sloveniji toleranca do takšnega početja še vedno precej visoka, smo se obrnili na mag. Tjašo Hrovat, strokovno delavko pri Društvu za nenasilno komunikacijo.
Fizično kaznovanje otrok? Pozitivna disciplina in nič drugega
“V preteklosti je bilo fizično kaznovanje otrok pogosto sprejeto kot običajna in legitimna metoda vzgoje. Na srečo se je to v zadnjih desetletjih spremenilo in so mnoge države sprejele zakone, ki prepovedujejo fizično kaznovanje otrok,” opisuje Tjaša Hrovat.
Dodaja, da je bil v Sloveniji pomemben korak pri prepoznavanju škodljivosti telesnega kaznovanja narejen s sprejemom Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND), ki ga v 3.a členu prepoveduje “ZPND, ki je stopil v veljavo l. 2008, in ima tudi sicer pomembno vlogo pri zaščiti žrtev nasilja v družini, ki so pogosto tudi otroci.”
“Kolikor lahko opazujemo mnenje stroke, velika večina strokovnjakov in strokovnjakinj danes poudarja pomen pozitivne discipline in postavljanja mej na nenasilen in spoštljiv način. Žal pa še vedno naletimo na take, ki zagovarjajo fizično kaznovanje oziroma ga minimalizirajo,” opisuje in opozarja, da je to zelo nevarno, “saj vemo, da starši, ki telesnega kaznovanja ne zagovarjajo, tudi ob takšnih pozivih otroka ne bodo udarili, po drugi strani pa bodo starši, ki fizično kaznujejo svoje otroke, tako dobili dovoljenje in šli mnogo dlje od »ene po riti«.”
Ob tem poudarja, da tudi v primeru, ko gre za klofuto ali udarec po riti, ki ne bo pustil nobenih resnih fizičnih posledic za otroka, je takšno vedenje nesprejemljivo, saj otroku pošilja napačno sporočilo, da lahko udarimo drugo osebo, kadar nam njeno vedenje ni všeč.
Negativni vplivi fizičnega kaznovanja na otrokov razvoj
Tjaša Hrovat izpostavlja, da je vsako nasilje nad otrokom izjemno škodljivo in ima lahko dolgoročne posledice: “Starši imamo seveda nalogo, da otroka vzgojimo v samostojno, odgovorno odraslo osebo. Pri tem se nekateri žal zatekajo tudi v fizično kaznovanje. Ne smemo pozabiti, da bistvo vzgoje ni, da bi si otroka podredili, temveč vzgoja pomeni otroka spodbujati, podpirati, voditi ter mu postavljati meje, znotraj katerih se lahko varno razvija.”
Postavljanje meja po njenih besedah pomeni, da otroku na spoštljiv način posredujemo pravila vedenja ter skrbimo, da jih upošteva. Meje namreč dajejo otroku prostor, znotraj katerega lahko varno in svobodno raziskuje svet.
Opozarja, da če otroke kaznujemo z nasiljem, mu sporočamo, da so otroci manj vredna bitja, do katerih se lahko odrasli, ki imamo bistveno več moči v odnosu do otrok, vedemo kakorkoli želimo. “Otrok se tako uči, da lahko uporabi nasilje do šibkejših od sebe ter tudi to, da se lahko težave rešuje s fizičnim obračunavanjem,” opisuje.
“Ne smemo tudi pozabiti na to, da se naš odnos do nasilja razvija tudi preko naših izkušenj z njim. Otroci, ki so bili fizično kaznovani, pogosteje tudi sami povzročajo nasilje – v medvrstniških odnosih ali pa kasneje, kot odrasle osebe,” je pojasnila.
Pravi, da z nasiljem otroka razvrednotimo, ponižamo in mu tudi vzamemo občutek varnosti, ki je ključen za zdrav psihofični razvoj: “Nenazadnje je fizično kaznovanje tudi povsem neučinkovita metoda, saj se otrok ne nauči, zakaj nečesa ne sme, starševskih pravil ne ponotranji, temveč začne določena vedenja zgolj bolje prikrivati zaradi strahu pred fizično kaznijo.”
Zakaj nekateri starši še vedno tepejo otroke?
“Včasih je težko razumeti, zakaj se nekateri starši kljub vsemu osveščanju in celo zakonski prepovedi telesnega kaznovanja, tega še vedno poslužujejo. Razlogi za to so lahko zelo različni,” nam je dejala Tjaša Hrovat.
Pojasnjuje, da nekateri starši nimajo vpogleda v lastno ravnanje, svoje nasilje minimalizirajo kot na primer s stavkom: “Kaj pa je to ena čez rit!”). Drugi starši takšno vedenje opravičujejo, denimo s stavkom: “tudi mene so tepli, pa sem čisto okej”, ali ga povsem zanikajo, pri tem morda sploh ne prepoznajo, da gre za nasilje.
“Mnogi starši želijo delovati konstruktivno, pa tega ne znajo ali ne zmorejo. V vsakem primeru je dobro, da poiščejo ustrezno pomoč. Mnogi zgolj ponavljajo vzgojne metode svojih staršev, ne da bi jih kakorkoli preprašali. Lahko jim manjka starševskih veščin, nihče jih ni naučil, kako vzgajati na drugačen način. Mnoge je sram, da bi poiskali pomoč, a kot vseh drugih veščin, se tudi starševstva lahko naučimo,” je prepričana.
Kaj pa, ko staršu spodleti?
Na forumu Starševski čvek je ena od mamic priznala, da je v jezi udarila svojega otroka. Po dejanju ji je bilo hitro hudo, a ni vedela, kako naj popravi napako.
“Ko starši zaznajo, da se zatekajo k načinom vzgoje, ki jih prepoznajo kot neustrezne, je pomembno, da si vzamejo čas in razmislijo, kaj bi potrebovali, da bi lahko ravnali v skladu s svojimi vrednotami. Ali so preobremenjeni? Bi potrebovali več podpore, morda več časa zase? Starševstvo ni enostavna naloga in včasih potrebujemo pomoč,” izpostavlja sogovornica.
Po njenem mnenju je ključno, da starš prevzame odgovornost za svoje vedenje, saj tako uči odgovornosti tudi svoje otroke. Če otroka v jezi udari po riti, naj tega ne opravičujejo s stavki, kot so: “Saj nisem tako mislil,” ali: “Saj veš, da si me razjezil,” temveč naj se kasneje z otrokom pogovori in jasno pove, da takšno vedenje ni okej in da ji je žal: “Pove naj, da je bila jezna, a da jeze ne bi smela izraziti na tak način in da jo bo naslednjič drugače.”
Ko starši večkrat udarijo otroka …
Žal je pa sodeč po objavah na forumu veliko staršev tudi takih, ki se tepeža pogosteje poslužujejo. “Tepež otroka je treba poimenovati s pravo besedo – nasilje nad otrokom. Nasilje ni le nedopustno, temveč tudi kaznivo dejanje,” je jasna sogovornica.
“Ne gre torej za to, da bi se starš lahko odločil, da bo otroka vzgajal z nasiljem, saj otrok ni njegova lastnina, s katero lahko počne, kar se mu zahoče. Država ima pravico poseči vmes in zaščititi otroka,” pravi Tjaša Hrovat.
Staršem, ki svoje otroke vzgajajo z nasiljem, v Društvu za nenasilno komunikacijo svetujejo, da se vključijo v kakršnokoli izobraževalno skupino za starše. Na Društvu za nenasilno komunikacijo na primer izvajajo Trening starševskih veščin. Lahko pa poiščejo individualno pomoč, se udeležujejo predavanj za starše v okviru šol in podobno: “Na voljo je tudi kar nekaj dobre literature, kjer lahko dobijo nekaj idej za drugačno vzgojo.”
Oče izvaja nasilje, kaj naj stori mama?
“Ni redko, da se starša ne strinjata okoli vzgojnih vprašanj in metod, a ko gre za nasilje, je potrebno otroka pred njim zaščititi,” je jasna Tjaša Hrovat.
Kako lahko mama, katere partner je nasilen do otroka, to stori, pa je po njenih izkušnjah odvisno od okoliščin.
Če je mama tudi sama žrtev nasilja, bo seveda potrebno drugačno ukrepanje, verjetno potrebuje tudi pomoč in podporo zase, morda umik na varno. Dobro je, da poišče strokovno podporo na centru za socialno delo ali nevladni organizaciji, ki nudi pomoč žrtvam nasilja in načrtuje ukrepe za zaščito sebe in svojega otroka.
Če se starša sicer dobro razumeta in imata v odnosu oba dovolj moči, je ukrepanje po njenih besedah običajno drugačno: “V tem primeru je prav, da mati jasno postavi mejo očetu, da tega ne sme početi. Pomaga naj mu iskati drugačne načine vzgoje, pogovarjata naj se o tem, zakaj je takšna vzgoja neustrezna, očetu naj predlaga vključitev v kakšno skupino za starše ali naj ga spodbuja, da hodi na predavanja za starše in podobno.”
Ob tem poudarja, da ni mama odgovorna za vedenje očeta: “Če oče svojega nasilnega vedenja ne želi spremeniti, je koristno, da mama razmisli, kako lahko zaščiti otroka pred nasiljem – morda ga ne pušča samega z očetom, se z otrokom odseli ali najde kakšno drugo rešitev, ki se ji zdi ustrezna, da bo otrok varen.”
Ko opazimo kaj takega, ne smemo biti tiho
So pa žal številni tudi primeri, ko sta starša fizično nasilna do otrok, pa tega sploh ne skrivata pred okolico in ju ni sram. “V takih primerih je odgovornost okolice, da staršu jasno pove, da gre za nasilje, da to zelo škodljivo vpliva na otrokov psihofizični razvoj, na njegovo samopodobo, občutek varnosti ter tudi na to, kako bo otrok gledal na nasilje in njegovo uporabo. Ne smemo ostati tiho, ko opazimo kaj takega, saj tako sporočamo, čeprav brez besed, da je udariti otroka nekaj povsem sprejemljivega,” pravi Tjaša Hrovat.
Zakaj je v Sloveniji tako visoka toleranca do nasilja?
V zadnjih desetletjih je prišlo po oceni sogovornice do velikega napredka, kar se tiče tolerance do nasilja. Nasilja je manj, ljudje se veliko bolj zavedajo, da je škodljivo.
“Če je bilo fizično kaznovanje še nekaj desetletij nazaj nekaj povsem vsakdanjega in sprejemljivega za večino staršev in za družbo nasploh, so danes starši, ki tako razmišljajo, na srečo v manjšini. To pa ne pomeni, da je fizično kaznovanje izkoreninjeno, žal ni,” ugotavlja.
“A ko se v družbi zmanjšuje toleranca do nasilja, pri čemer želim poudariti, da gre pogosto za počasne spremembe in drobne korake, ki jih najprej sploh ne opazimo, pride do zanimivega pojava, da se nam začne dozdevati, da je nasilja več, saj kot družba postanemo bolj občutljivi na nasilje, ga prej opazimo in tudi obsodimo. To je dobro in to je tisto, kar želimo doseči z raznimi akcijami osveščanja. Da nasilje hitro opazimo, ga obsodimo in ustavimo,” poudarja sogovornica.
Pristno izrazite svojo skrb
Eden od uporabnikov foruma je opisal neugodno situacijo pred trgovino, kjer je mama majhnega otroka boleče povlekla za uho. Čeprav je dobro vedel, da početje matere ni v redu, ji ni nič rekel ali ukrepal. Ostali so mu svetovali, naj v takih primerih poseže vmes, eden od uporabnikov bi poklical na 113.
“S takšnimi vprašanji se pogosto soočamo tudi sami – kako se odzvati, če na javnem mestu opazimo, da starš na primer otroka pocuka za lase ali mu da zaušnico. Če otrok ni neposredno ogrožen, po navadi ni najbolj koristno, da takoj kličemo policijo, saj ni nujno, da je starš tudi sicer nasilen do otroka, lahko je le neustrezno odreagiral v neki stresni okoliščini, kar njegovega vedenja seveda ne opravičuje,” pojasnjuje sogovornica.
To pa seveda po njenih besedah ne pomeni, naj bomo tiho. Zdi se ji prav je, da se odzovemo in pokažemo naše neodobravanje: “Pri tem ne bodimo jezni in napadalni, temveč poskušajmo ohraniti prijazen, miren ton, da zadeva ne eskalira.”
Svetuje, da prijazno, a odločno izrazimo skrb, na primer, otroku rečemo: “To mora pa boleti, kajne?” ali “Te vrste v trgovini so res naporne, kajne.” Ali pa rečemo staršu: “Oprostite, da se vmešavam, a mislim, da lahko otroka s tem poškodujete … da otroka to zelo boli …” Lahko vprašate: “Je vse v redu?”, “Potrebujete pomoč?” “Tako boste preusmerili pozornost starša z otroka na vas. Ne bodite pridigarski ali moralizirajoči, temveč pristno izrazite svojo skrb,” je sklenila.
