Kolikokrat ste otroku rekli, naj potrpi, namesto da bi ga zaščitili?

O nasilju med sorojenci se redko govori, pogosto ga starši in družba spregledajo ali ga zamenjujejo za običajne otroške prepire.

A meje med nedolžno tekmovalnostjo in resnim nasiljem so lahko zelo tanke. O tem, zakaj gre za spregledano obliko družinskega nasilja, kako jo prepoznati in zakaj je nevarno reči “Saj se bosta zmenila sama”, smo se pogovarjali z mag. Tjašo Hrovat, strokovno delavko pri Društvu za nenasilno komunikacijo.

V javnosti se o nasilju med sorojenci skoraj ne govori. Zakaj menite, da gre za tako spregledano obliko nasilja? Kako ločimo običajne otroške prepire in tekmovalnost od dejanskega nasilja med sorojenci?

O nasilju med sorojenci ali sorojenkami se ne govori tako pogosto, saj je to ena izmed redkejših oblik nasilja znotraj družine. Najpogostejše oblike nasilje, ki se pojavlja znotraj družinskega okolja, so nasilje nad ženskami, nasilje odraslih nad otroki ter nasilje nad starejšimi. To seveda ne pomeni, da nasilje med sorojenci ne obstaja.

Med otroki so pogostejši konflikti, ki jih je treba ločevati od nasilja. Konflikti med otroki v družini so zelo pogosti in so sestaven del socializacije, učenje njihovega razreševanja pa pomemben del učenja socialnih veščin.

Razlogi, zakaj se sorojenci ali sorojenke lahko pogosto prepirajo, so večplastni in raznoliki. Lahko si enostavno želijo pozornosti staršev ali pa družbe sorojenca, ker jim je dolgčas, spet drugič lahko na ta način neustrezno predelujejo svoje frustracije, ki so se jim nabrale čez dan, na primer v vrtcu ali šoli. Kot rečeno, konflikti sami po sebi niso nevarni in so na nek način neizogibni.

Koristno je, da jih starši spremljajo »iz varne razdalje«, da lahko posežejo vmes, kadar opazijo, da bi se konflikt lahko sprevrgel v nasilje ali kadar ima eden izmed sorojencev zaradi svoje starosti bistveno več moči od drugega in bi ga lahko poškodoval ali mu škodoval. V teh primerih je nujno, da se takšno vedenje ustavi, saj lahko pride do ogrožanja drugega otroka. Hkrati lahko starši takšne situacije izkoristijo za učenje ustreznejših načinov odzivanja. Zelo pomembno je, da starši tudi s svojim zgledom kažejo, kako je potrebno reševati konflikte, da ne bo prišlo do nasilja.   

Če povzamem, je pomembno, da ločujemo med konflikti, ki so sestavni del socializacije, in nasiljem. Konflikti med sorojenci so normalen del odraščanja. Otroci se skozi njih učijo izražanja čustev, postavljanja mej, pogajanja in reševanja nesoglasij. Ker njihove socialne veščine še niso razvite, lahko v trenutku frustracije uporabijo tudi neustrezna vedenja: na primer, pocukajo sestrico za lase, odrinejo bratca ali udarijo sorojenca.

Takšna vedenja so sicer nesprejemljiva in jih je treba ustrezno nasloviti, vendar še ne pomenijo nasilja, če gre za enkratne odzive v jezi ali frustraciji in če se razmerje moči med otroki ne nagiba izrazito v eno smer. O nasilju med sorojenci pa govorimo takrat, ko ima eden od sorojencev občutno več moči. Fizične, čustvene ali socialne in to moč sistematično uporablja, da drugemu škoduje. To se lahko kaže kot ponavljajoče se ustrahovanje, grožnje, poniževanje, izsiljevanje, fizični napadi …

Ključno je, da gre za dolgotrajno in namenoma povzročeno trpljenje, zaradi katerega se sorojenec brata ali sestre boji, se ji podreja ali se skuša izogniti stiku z njo ali njim. Takšna dinamika presega običajne konflikte in zahteva pozornost ter ustrezno ukrepanje odraslih.

Kako nasilje med brati in sestrami dolgoročno vpliva na samozavest, občutek varnosti in odnose v odraslosti?

Vsako nasilje negativno vpliva na osebo, ki ga doživlja, saj ji jemlje moč, ruši pozitivno samopodobo in krha občutek varnosti. Še posebej ranljivi smo v odnosih z najbližjimi, saj pričakujemo, da gre za varen prostor, kjer smo sprejeti in ljubljeni. Temu seveda ni vedno tako, zato mnoge žrtve nasilja v družini trpijo posledice. Kakšne bodo, je odvisno od več dejavnikov, na primer dolgotrajnosti in intenzivnosti nasilja in tudi od varovalnih dejavnikov.

Otroci so lahko zelo odporni na negativne izkušnje. Raziskave kažejo, da so tisti, ki imajo podporo vrstnikov, pozitivne izkušnje v šoli, dobre odnose s starši in drugimi, bolj odporni na negativne vplive nasilja in bodo posledice lažje odpravili oziroma bodo te milejše. Kadar se odrasle osebe soočajo s posledicami nasilja iz otroštva, ki jih ovirajo v vsakdanjem življenju in zmanjšujejo njegovo kvaliteto, je koristno, če si poiščejo strokovno pomoč.

Kakšno vlogo imajo starši, ko gre za nasilje med sorojenci? Kdaj ga nehote spodbujajo in kdaj ga minimalizirajo?

Starši imajo v življenju otrok zelo pomembno vlogo, saj se otroci o odnosih učijo predvsem preko opazovanja in vstopanja v odnose. Če opazijo, da starši nasilje dosledno ustavljajo, ga tudi sami ne povzročajo in imajo do njega odklonilen odnos, je večja verjetnost, da bodo tak odnos prevzeli tudi sami. Poveča se tudi možnost, da bodo o nasilju spregovorili, če ga doživljajo.

Starši, ki opazijo, da otrok doživlja nasilje, morajo otroka zaščititi, saj se otrok pred nasiljem ne more zaščititi sam. Medtem ko je prav, da pustijo, da otroci sami rešujejo manjše spore, saj se tako učijo reševanja konfliktov, je pri nasilju nujno posredovati. Z ignoriranjem nasilja in otrokove stiske sporočajo, da je nasilje sprejemljiva oblika komunikacije, poleg tega pa lahko pride do hudih posledic za otroka, ki doživlja nasilje.   

Kaj naj stori starš, ki sumi, da je eden od njegovih otrok žrtev nasilja brata ali sestre?

Najpomembnejše je, da starš sum jemlje resno. Čim bolj mirno naj opazuje dogajanje in posluša, da bi razumel dinamiko med otroki. Z otroki oziroma otrokoma naj se o težavi pogovori  ločeno, da je lahko vsak slišan in da se počuti varno tudi otrok, ki nasilje doživlja.

Starš naj ne moralizira, naj ne grozi. Žrtvi naj da vedeti, da ni kriva in da jo bo zaščitil, otroku, ki izvaja nasilje, pa naj jasno pove, da je takšno vedenje nesprejemljivo in kaj mora v svojem vedenju spremeniti. Naj bo konkreten, česa ne dovoli in kako naj otrok prevzame odgovornost za svoje vedenje. Postavi naj jasne meje in pravila o spoštljivem komuniciranju, zasebnosti, uporabi sile in podobno.

Kdaj je pravi trenutek, da se poišče strokovno pomoč?

Starši naj poiščejo pomoč, kadar se jim zdi, da se sami ne zmorejo ustrezno odzivati ali da ne zmorejo več nadzorovati situacije. Pomoč lahko poiščejo tudi takrat, ko se želijo zgolj posvetovati, preveriti svoje razumevanje situacije. Ni torej treba čakati, da se zadeve zaostrijo. Koristno je razmisliti tudi o pomoči za otroka. To, da starš poišče strokovno pomoč, ni znak slabega starševstva, kot bi se nekateri bali, ampak prav nasprotno – je znak odgovornega starševstva. Vsi kdaj potrebujemo pomoč in nihče od nas se ni rodil z veščinami starševanja, zato se jih moramo učiti.

Katere so pogoste napake staršev, ko poskušajo “reševati” prepire med otroki?

Težave, ki jih najpogosteje opažamo, so te, da starši odreagirajo prehitro ali prepozno. Na eni strani imamo take, ki bi želeli otroka obvarovati pred vsako neprijetnostjo in takoj posežejo v vsak prepir, čeprav je neškodljiv in tako otroku odvzamejo možnost, da bi se učil reševanja konfliktov. Po drugi strani pa nekateri starši ne zaščitijo otroka, ki doživlja nasilje, saj imajo napačno prepričanje, da ga bo takšna izkušnja okrepila, če jo bo razrešil sam. Ali pa čakajo, da bi prišlo do fizičnega nasilja in ne ustavljajo tudi poniževanja, izsiljevanja, sramotenja in podobnih vedenj.  

Neustrezno je tudi, kadar negativne posledice doletijo oba otroka, da sta torej enako kaznovana tako tisti, ki je bil nasilen, kot žrtev ali ko so posledice neprimerne – takšne, ki so namenjene zastraševanju in sramotenju otroka, ne pa učenju ustreznih veščin.  

Primerjanje otrok (“Zakaj ne moreš biti taka kot tvoja sestrica?”) je prav tako neustrezno, saj lahko še poglobi spore med otrokoma in njun odnos šibi, namesto da bi ga krepili.

Zakaj je nevarno reči “Saj se bosta zmenila sama”? Kaj sporočamo otroku, če ga ne zaščitimo pred nasiljem brata ali sestre?

Sporočamo mu, da njegove meje niso pomembne in da je nasilje normalen del odnosov. Poleg tega dobi sporočilo, da mu odrasli ne bodo pomagali, tudi ko bo ogrožen. Vse to lahko vodi v neugodne posledice, kot je nizka samopodoba, anksioznost ter težave z zaupanjem in občutkom varnosti.

Kako družba kot celota gleda na nasilje med sorojenci? Je toleranca res visoka, podobno kot pri fizičnem kaznovanju otrok?

Da, toleranca je še vedno visoka, podobno kot je bila nekoč pri fizičnem kaznovanju otrok. Slišimo lahko izgovore, kot so, da tako pač je, da smo se tudi mi tepli, pa ni nič narobe z nami in podobno. Družba ga pogosto normalizira, tako kot druge oblike nasilja v družini, ker se dogaja znotraj družine. 

A raziskave kažejo, da nasilje med sorojenci lahko povzroči enake neugodne posledice kot nasilje vrstnikov ali staršev, zato je ključno ozaveščanje in izobraževanje staršev o ustreznih vzgojnih veščinah.

Preberite še: Tjaša Hrovat: “Takšno vedenje staršev je nesprejemljivo”

anja.scuka@styria-media.si