Lahko nese krožnike na mizo, pomaga pripraviti večerjo ali sodeluje pri opravilu, ki ga ravno delate. Mira Jakin pravi, da ji je bilo vedno težko gledati otroka, ki je sedel ob strani, medtem ko so odrasli delali. 

Svoja sinova sta z možem vključevala v družinsko življenje. Ko je od doma dobila slive, so jih očistili skupaj. Ko so v stanovanje v tretjem nadstropju nosili drva, je kakšno poleno nesel tudi otrok. Pomembno se ji zdi, da naloga ustreza njegovim zmožnostim in da ob njej začuti, da lahko prispeva.

Opravila nikoli kot kazen

Pri tem opravila ni predstavljala kot kazen. “Nikoli,” pravi o misli, da bi otrok moral za kazen pomagati pri delu. Raje mu je pokazala, kako se kaj naredi, in ga povabila, naj poskusi še sam. Tako sta sinova poleg športnih veščin usvajala tudi povsem praktična znanja: znala sta vrtnariti in kaj skuhati.

“Važno je, da jih navadiš delavnih navad,” poudarja Mira. Po njenih izkušnjah se to začne pri majhnih, običajnih opravilih, ki jih družina opravi skupaj.

Mira Jakin je slovenska paraolimpijka in dolgoletna reprezentantka v sedeči odbojki. Z možem Jordanom otrokom po šolah predstavljata parašport in svoje življenjske izkušnje. Več o njuni zgodbi si lahko preberete v prispevku TUKAJ.

Mamina štafeta je rubrika na portalu Mama.Over.Net, v kateri si starši in strokovnjaki podajajo izkušnje in nasvete o vzgoji ter vsakdanjem življenju z otroki. Z njo želimo odpreti prostor za različne poglede in konkretne zgodbe, ki lahko pomagajo drugim staršem. Ta mesec je njena ambasadorka Mira Jakin.

“Prihod otroka iz para naredi trikotnik in to lahko deluje povezovalno ali razdiralno. Lahko povezuje, zbliža, ustvari novo enoto ali pa oteži življenje, obremenjuje in razdre par.” nam je na vprašanje, zakaj se nekateri pari po prihodu otroka zbližajo, drugi pa oddaljijo, pojasnila psihoterapevtka Tina Bončina, dr. med., ki bo imela kmalu delavnico posebej za nove in bodoče starše.

Dodaja da bo kot vedno situacija izpostavila tako šibke kot močne točke odnosa: “Pomembno je vedeti, da gre mama drugače v simbiozo z otrokom kot oče, saj se je z njim povezovala vseh devet mesecev, ko ga je nosila v sebi, medtem ko ga oče začuti bolje šele, ko ga drži v rokah. Skupaj pa se učita, kako biti starša. Kako prepoznavata potrebe dojenčka in kako nanje reagirata. Sprva je mama tista, ki zadovolji več teh potreb in to na račun tega, da zanika svoje. In v tem obdobju je na očetu, da poskrbi za to.”

Zanimalo nas je tudi, kaj lahko partnerja naredita še pred rojstvom otroka, da bo prehod lažji. “Partnerja se lahko pogovarjata o tem, kako si predstavljata, da bo izgledala njuna družina. Pa ne samo o vozičku, sobi, počitnicah. Kaj jima bo v izziv, česa se bojita, česa veselita. Dobro je, da preživita nekaj časa s prijatelji, ki že imajo otroka in da opazujeta in se pogovarjata z njimi, kaj je tisto, kar jim je težko,” nam je odgovorila. 

Pojasnjuje, da je lahko biti dober starš, ko si naspan, imaš dovolj časa in denarja ter je otrok zdrav: “Ko pa že mesece spiš samo po koščkih, otrok joka, partnerjeva služba zahteva veliko časa in sta oba izčrpana, pa je to strašno stresno. Pomembno se je na to pripraviti in se pogovarjati o tem, kakšen partner bom, ko bom izčrpan. Pogajanja, dogovarjanje in prilagajanje so potrebni na tedenski ravni. Kar je bilo prav prejšnji teden, morda ta teden ne deluje več.”

To je formula za uspeh 

V izogib temu, da ne boste pozabili nase in na odnos med partnerjema, je po izkušnjah psihoterapevtke potrebno prevetriti pričakovanja: “Kar nekaj mesecev (včasih tudi let) ni toliko časa za odnos kot prej. Pogosto date night dolgo ni izvedljiv. Meni je všeč izraz mikrointima. Ali se lahko poveževa za 15 minut? Se lahko dotakneva, brez da je to uvod v spolnost? Kako pa se poveževa, da to BO uvod v spolnost? Se pohvaliva, nasmejiva, se poslušava? Pomembno je, da obstaja tudi prostor za pogovor in stik, kjer nista starša, ampak sta ženska in moški.”

Kadar se partnerja lahko zaneseta en na drugega in razvijeta občutek, da se podpirata in da nihče ni sam v tej situaciji, je to po besedah dr. Bončina formula za uspeh. Pri tem je po njenih navedbah pomembo, da ne štejeta opravil v smislu, kdo je zamenjal več plenic, temveč upoštevata tudi psihične obremenitve kot so odgovornost, načrtovanje, predvidevanje, skrb…

“Te manj otipljive stvari so najpogosteje vzrok obtoževanju in zameram. Drobne negativne izkušnje se vztrajno kopičijo: za vse sem sama, ne vidiš, kaj vse delam, samo na otroka gledaš, moje potrebe ti niso pomembne, jaz moram na vse misliti… To so interpretacije dogajanja in ne dejstva. Utrujen človek hitro narobe razume situacijo. Tako da je vse potrebno na glas izreči in preveriti. Če tega ne znajo skomunicirati, potem postane vse skupaj ena sama obremenitev in ne družina,” je sklenila. 

Dr. Tina Bončina bo bodoče starše pričakala tudi na dogodku Hura! NOSEČKA, kjer bo spregovorila o poporodnem obdobju in spremembah, ki jih prihod dojenčka prinese v družinsko dinamiko, obiskovalce pa čaka še vrsta zanimivih predavanj in praktičnih delavnic. Dogodek bo v petek, 18. septembra 2026, od 15.30 do 20.00 v hotelu Four Points by Sheraton Ljubljana Mons, bodoče starše čakajo tudi bogata darila, prijavite pa se lahko TUKAJ. 

Dober oče je odgovoren, zna poskrbeti za varnost otrok in ima rad otroke. Zelo pomemben pa je tudi njegov odnos do vas, saj bosta vlogo staršev prevzela oba in je vajin odnos pri tem še kako pomemben.

Zna priznati svoje napake

Nihče ni popoln in to mora vedeti tudi moški, saj sta zmožnost priznanja napak in rast ključna. Če se lahko opraviči in prizna, ko se moti, dokazuje pripravljenost na učenje, prilagajanje in rast. 

Zanj ste enakovredni

Na temelju spoštovanja in enakosti lahko s partnerjem zgradita starševski odnos, ki je pravičen in v katerem se podpirata. Starševstvo ne pomeni, da nekdo le ‘pomaga’, ampak deljenje odgovornosti in dela.

Se brez težav prilagaja

Starševstvo je polno spremenjenih načrtov in občasnega kaosa. Sposobnost vašega partnerja, da se spopade z ovirami in najde zdrave načine za obvladovanje stresa in nevšečnosti, je odličen znak, da bo kos starševstvu.

Je spoštljiv

Moški, ki ravna z vami in drugimi spoštljivo, bo pomagal ustvariti čustveno varno okolje za vaše otroke. 

Zna poslušati

Če vaš partner aktivno posluša in upošteva vaša čustva, tudi med prepiri, je to znak, da bo ustvarjal varen dom za vaše otroke. Nekdo, ki  dobro obvlada konflikte in se spoštljivo obnaša tudi v trenutkih, ko se ne strinjata, bo oče, ki bo poslušal in slišal tudi svoje otroke. . 

Je proaktiven

Partner, ki je proaktiven in iznajdljiv, bo verjetno odličen oče in bo tudi vam v veliko oporo v najtežjih trenutkih.

Želi biti boljši

Nekateri ljudje imajo otroštvo, ki ga ne želijo ponoviti s svojimi otroki. Želijo vzgajati drugače, kot so bili vzgojeni sami. Če je to primer pri vašem partnerju in je pripravljen vložiti veliko dela za prekinitev generacijskega kroga, je to dober znak, da bo izjemen starš. 

Bo dober zgled

Ali ga kdaj pogledate in ste ponosni nanj ter točno veste, da bo dober zgled otrokom? Otroci bodo veliko vzeli od vas, pomemben je denimo že sam način vožnje avtomobila. Ste ponosni nanj, je dober človek, ki misli in dela dobro? Potem imate vaš odgovor. 

Je igriv in ima igrivo plat?

Otroci se povezujejo skozi igro, zato lahko sposobnost, da naredi stvari zabavne, zagotovo pomaga pri vezi med staršem in otrokom. 

Še nikoli nismo imeli toliko informacij o starševstvu, kot jih je na voljo danes. Današnji starši lahko v nekaj sekundah najdejo odgovore na skoraj vsako vprašanje. Kako uspavati dojenčka? Kako se odzvati na izbruh trme? Kako vzpostaviti rutino? Kako spodbuditi samostojnost? Kako vzgajati samozavestnega otroka? A ob vsej tej dostopnosti informacij se zdi, da narašča tudi nekaj drugega – občutek, da nikoli ne naredimo dovolj. Mnogi starši živijo v nenehnem iskanju popolnega ravnovesja med službo, partnerstvom, družinskim življenjem, lastnimi pričakovanji in številnimi nasveti, ki prihajajo z vseh strani. Ob tem se pogosto poraja vprašanje, ali otroku sploh dajemo tisto, kar res potrebuje.

Prav na to temo je na spletnem predavanju v okviru sejma Baby Expo spregovorila svetovno priznana klinična psihologinja, avtorica uspešnic in ena vodilnih strokovnjakinj za zavestno starševstvo (conscious parenting) dr. Shefali Tsabary. V spletnem predavanju, ki ga je podprl Baby Center, ni ponujala hitrih rešitev za bolj poslušne otroke ali receptov za brezhibno družinsko življenje. Njeno sporočilo je bilo veliko bolj preprosto, a globoko: če želimo ustvariti globok in zdrav odnos z otrokom, moramo najprej pogledati vase.

Otrok ni problem, ki ga moramo popraviti

Večina staršev vstopi v starševstvo z iskreno željo, da bi svojemu otroku ponudila najboljše. Želimo ga zaščititi pred bolečino, mu pomagati razviti njegove potenciale in mu omogočiti srečno otroštvo. Pri tem pa pogosto spregledamo, da otroci niso prazna platna, na katera lahko preprosto zapišemo svojo predstavo o tem, kakšni naj bi postali. Po besedah dr. Shefali so otroci predvsem ogledalo. Ne ogledalo svojih napak, temveč ogledalo našega notranjega sveta. Ko otrok joka, kriči, nas zavrne ali se vede na način, ki nam ni všeč, se v nas pogosto aktivirajo občutki, ki nimajo veliko skupnega s trenutno situacijo.

Morda se v nas prebudi občutek nemoči. Morda strah pred zavrnitvijo. Morda občutek, da nismo dovolj dobri. Otrok tako nehote razkrije dele nas samih, s katerimi se še nismo uspeli soočiti.

Prav zato zavestno starševstvo ne postavlja v ospredje vprašanja, kako spremeniti otroka, temveč kako bolje razumeti sebe.

Dr. Shefali pogosto poudarja, da se velik del starševstva pravzaprav ne odvija med staršem in otrokom, temveč med staršem in njegovimi lastnimi izkušnjami iz otroštva. Če teh izkušenj ne ozavestimo, obstaja velika verjetnost, da jih bomo nezavedno prenašali naprej. Njena misel, da bomo brez soočenja z lastnim ranjenim notranjim otrokom slej ko prej kričali na svojega zunanjega otroka, morda zveni ostro, vendar nosi pomembno sporočilo. Otroci zelo hitro začutijo naše stiske, napetosti in nepredelana čustva. Ne zato, ker bi jih želeli obremenjevati, ampak zato, ker smo ljudje.

Na otrokov jok se ne odzivamo samo zaradi joka

Posebej zanimiv del predavanja je bil namenjen najmlajšim otrokom in temu, kako odrasli doživljamo njihov jok.

Dojenček nima sposobnosti manipulacije. Ne načrtuje, kako bo pritegnil pozornost. Ne preizkuša naših meja. Jok je njegov jezik. Način, kako svetu sporoča, da nekaj potrebuje. A odrasli jok pogosto obremenimo z lastnimi pomeni. Mama lahko ob otrokovem joku pomisli, da nekaj dela narobe. Da ni dovolj dobra. Da ne zmore. Oče lahko občuti nemoč, ker ne zna takoj rešiti situacije. Naše telo nato reagira na zgodbo, ki smo jo zgradili okoli joka, in ne zgolj na sam zvok. To spoznanje je pomembno, ker nas opozarja, da otrokovo vedenje pogosto sproži procese, ki so veliko starejši od njega samega.

Zavestno starševstvo zato spodbuja razvijanje samozavedanja. Ne zato, da bi postali popolni starši, ampak da bi razumeli, kaj se dogaja v nas, ko se znajdemo v zahtevnih situacijah. Ko razumemo svoje odzive, jih lažje reguliramo. Ko jih lažje reguliramo, pa lahko otroku ponudimo občutek varnosti.

Dojenčka ne moremo razvaditi z ljubeznijo

Eden od mitov, ki še vedno vztraja v številnih okoljih, je prepričanje, da preveč odzivnosti ustvarja razvajene otroke. Dr. Shefali temu odločno nasprotuje.

Po njenem mnenju dojenčka ne moremo razvaditi z bližino, odzivnostjo ali ljubeznijo. Vsakič, ko se starš odzove na otrokov jok, se v otrokovih možganih ustvarja občutek varnosti. Otrok ne postaja bolj odvisen, ampak bolj zaupljiv. Uči se, da svet odgovarja na njegove potrebe in da ni sam. Pomembno vlogo pri tem igra tudi fizična bližina. Dojenček ob staršu sliši srčni utrip, zaznava dihanje in toplino telesa. Njegov živčni sistem se umirja, telo pa prejema sporočilo, da je varno.

V prvih letih življenja imajo takšne izkušnje izjemen pomen. Otroški možgani so v tem obdobju izredno prožni in občutljivi na okolje. Če je otrok obdan z odzivnostjo, toplino in občutkom povezanosti, se ustvarjajo temelji, na katerih bo gradil odnose tudi kasneje v življenju. Prav zato je tako pomembno tudi zrcaljenje čustev oziroma mirroring. Ko starš prepozna otrokovo stisko in jo ubesedi, otrok dobi občutek, da je viden. Njegova čustva niso prevelika, napačna ali nezaželena. So sprejeta.

Otroci niso projekt

Mnogi starši živijo v prepričanju, da je njihova naloga ustvariti najboljšo možno različico otroka. V želji, da bi mu pomagali uspeti, ga vpisujemo v dejavnosti, usmerjamo njegove interese in pogosto tudi nezavedno oblikujemo predstavo o tem, kakšen bi moral postati.

Dr. Shefali opozarja, da se za takšnim pristopom pogosto skriva potreba po nadzoru.

Otroci pa niso projekt. Niso podaljšek naših neuresničenih želja ali dokaz naše uspešnosti kot staršev. So samostojne osebnosti z lastnim temperamentom, značajem in življenjsko potjo. Del tega, kar otrok je, prinese na svet že ob rojstvu. Naša naloga ni, da ga spremenimo v nekaj, kar ni. Naloga starša je predvsem opazovati, poslušati in ustvarjati okolje, v katerem lahko otrok razvije svojo avtentičnost. To velja tudi za otrokovo potrebo po raziskovanju. Čeprav je zaščita pomembna, pretiran nadzor pogosto ustvarja občutek utesnjenosti. Otroci potrebujejo prostor za samostojne izkušnje, napake in raziskovanje sveta. Prav skozi te izkušnje gradijo samozaupanje in občutek lastne kompetentnosti.

Meje niso kazen

Zavestno starševstvo nikakor ne pomeni odsotnosti meja. Ena najpogostejših zmot je, da gre za permisiven pristop, pri katerem otrok odloča o vsem. Resnica je ravno nasprotna.

Otroci potrebujejo strukturo, predvidljivost in jasne okvirje. Razlika je predvsem v tem, kako te okvirje postavljamo. Dr. Shefali spodbuja uporabo naravnih posledic namesto kazni. Cilj ni vzbujanje strahu, temveč učenje odgovornosti. Otroci potrebujejo preprostost. Potrebujejo jasen in miren »ne«, ki ne izhaja iz jeze, ampak iz zavedanja, kaj je v določenem trenutku zanje najbolje.

Ključno vprašanje ni, kaj potrebujem jaz kot starš, da se bom počutil bolje, ampak kaj potrebuje otrok za svoj zdrav razvoj.

Največje darilo otroku je čustveno zdrav starš

Predavanje se je zaključilo s sporočilom, ki bi ga moral slišati vsak starš.

Skrb zase ni luksuz. Ni nagrada za dobro opravljeno delo. Je ena od najpomembnejših odgovornosti odraslega človeka. Otrok ne potrebuje izčrpane mame, ki ves čas daje prednost vsem drugim. Ne potrebuje starša, ki se je odrekel sebi. Potrebuje odraslega, ki zna poskrbeti za svoje potrebe, ki si dovoli počitek, ima podporno mrežo in se zaveda svojih meja. Po besedah dr. Shefali je prav čustveno uravnotežen starš eden najpomembnejših dejavnikov zdravega razvoja otroka. Ko je starš v stiku s seboj, lažje ostane v stiku tudi z otrokom.

Morda je zato največje darilo, ki ga lahko podarimo svojim otrokom, veliko manj povezano z vzgojnimi metodami, kot si mislimo. Morda se začne z odločitvijo, da bomo tudi sami rasli, se učili in zdravili tiste dele sebe, ki še vedno potrebujejo pozornost.

Otroci ne potrebujejo popolnih staršev. Potrebujejo starše, ki so pripravljeni postajati bolj zavestni, bolj prisotni in bolj povezani. Najprej s seboj. In šele nato z njimi.

Baby Center nudi staršem roko pomoči, razumevanja in podpore, zato z veseljem podpira predavanja in vsebine, ki mlade (ali bodoče) starše opolnomočijo in jim podarijo tisto nekaj samozavesti, ki je zmanjka ravno takrat, ko se znajdejo pred izzivi starševstva.

Noben starš ni popoln. Vsi smo ljudje in delamo napake, a obstaja razlika med napakami, ki jih delajo starši v dobrobit otrok in med tistimi, ki lahko otroku škodijo. Razkrivamo 10 stvari, ki bi jih moral vedeti vsak, ki ne želi postati toksičen starš.

“Nočem te več v svojem življenju. Toksičen si.” To je najverjetneje najslabša poved, ki bi jo starš lahko slišal od svojega odraslega otroka. Čeprav je prekinitev odnosa z mamo ali očetom lahko najbolj zdrava odločitev za otroka, pa to vsekakor pusti globoko rano na psihičnem zdravju obeh.

“Pot sprave pa je pozneje lahko zelo težka in dolga,” je dejal Thomas G. Fiffer, izvršni urednik portala The Good Men Project, ki se ponaša z diplomo iz kreativnega pisanja z univerze Yale. Napisal je tudi članek z 10 stvarmi, ki bi jih vsak moral vedeti vsak, ki ne želi biti toksičen starš.

Pomembna določena stopnja samozavedanja

Noben starš ni popoln. Vsi smo ljudje in delamo napake, ki so včasih tudi zelo hude. Vendar obstaja razlika med napakami, ki jih naredijo starši v dobrobit otrok in med napakami, ki zaznamujejo otroka za celo življenje.

Da bi se izognili toksičnemu odnosu, morajo starši imeti določeno stopnjo samozavedanja. Prav tako morajo biti pripravljeni na pozitivne spremembe. “Tu ne gre za vedenja, povezana z odvisnostmi ali resnimi duševnimi boleznimi,” je poudaril Thomas G. Fiffer v uvodu članka, ki ga je objavil na svojem portalu.

1. Bodi velik človek

Tudi če imate vi prav, se morate vesti kot odrasla oseba v odnosu. Od svojega otroka niste samo fizično večji, vi ste odrasla oseba. Obnašajte se tako. Po prepiru bodite vi tisti, ki prekine tišino in ponudi oljčno vejico. Vi se morate potruditi, da ponovno vzpostavite medsebojno komunikacijo.

Morda ste res imeli prav, vendar vaša vzgoja ne bi smela temeljiti na tem, saj tako odganjate otroka stran od sebe. V prepiru se postavite na stran vašega odnosa z otrokom in rešite težave. Otroci se verjetno ne bodo spomnili, kdo je imel prav v prepiru, in kdo ne. Zapomnil pa si bo, kako so se počutili zaradi vašega pristopa.

2. Ne pripisujte bolezni svojemu otroku

To kar delajo mnogi starši, lahko zelo škodi vajinemu odnosu. Pripisovanje in iskanje diagnoz psihičnih bolezni kot je ADHD ali osebnostna motnja kot razlog za otrokovo slabo vedenje je odraz vašega nezdravega odnosa. Prav tako ne krivite slabih genov (običajno partnerjevih) za otrokovo nezaželeno vedenje.

Ostati morate realni in popraviti trenutno situacijo. Povsem nekaj drugega pa je, da otroka obsodite na omejeno, nesrečno življenje zaradi njegovih navidezno nepopravljivih hib.

3. Ne dovolite, da njihova drama postane vaša drama

Morda je vaš otrok dobil glavno vlogo v predstavi, zmagal na dirki ali zadel zmagoviti gol ali pa se po drugi strani spopada z depresijo ali pa je šel skozi težek razhod. Kdo praznuje ali žaluje? Kdo potrebuje priznanje ali tolažbo? Naj bo fokus tam, kamor sodi – na otroku.

Seveda imate tudi vi čustva in se veselite otrokovega uspeha oziroma trpite zaradi njegovih težav. Vseeno pa naj vaše čustveno razpoloženje ni odvisno od otrokovega. Ne okupirajte njegovih čustev in izkušenj s tem, da vso pozornost pritegnete nase.

Dajte se v vlogo otroka in pomislite, ali to počnejo vaši starši in kako vam je ob tem. Prav tako se počuti vaš otrok.

4. Naučite se razlike med kritiziranjem in popravljanjem

Otroci potrebujejo vodstvo, da ostanejo na pravi poti. Za mnoge od njih disciplina, samokontrola in ostale zdrave navade ne pridejo same od sebe, potrebno se jih je naučiti.

Bodite voditelj in ne kritik. Ne zmerjajte svojega otroka, da je len ali neumen, raje ga naučite delovne etike in mu pomagajte razviti akademske sposobnosti. Izzivi in cilji so dobra motivacija in spodbuda za trdno delo, medtem ko osebne žalitve zlomijo duha in spodbudijo željo po prenehanju.

5. Naučite se nadzorovati

Vsi smo včasih razburjeni in kričimo. Prav tako vsi kdaj znorimo, ko naš otrok pritisne napačen gumb ali pa naredi nekaj nesprejemljivega. Ko pride do tega, se počutimo prizadete, kot da nas nihče ne posluša ali spoštuje. V tistem trenutku premlevamo, ali bi se mu maščevali z ostrimi besedami, hudimi kaznimi ali udarci.

Če se boste naučili zadržati prvi nenadni odziv in poiskati ustreznejši odziv boste otroku v zgled. Poleg tega tako ne boste storili ničesar, kar bi kasneje obžalovali.

6. Ne pozabite, da so otroci ranljivi

Pogosto pozabljamo, da so otroci izjemno ranljivi, saj se nam zdijo čustveno elastični. V enem trenutku jokamo, v drugem pa ne. Že v samo nekaj minutah ali urah se lahko njihovo razpoložene spremeni in vse se vrne v običajno stanje, vsaj na videz. Vseeno pa se morajo z bolečino soočiti, če ne, jih lahko popolnoma spremeni. Če se nečemu izogibajo, ker je preveč boleče, da bi se s tem ukvarjali, jih v prihodnosti čaka kriza ali dve, nato pa morda več let terapij.

Otroci vam najverjetneje ne bodo povedali, kdaj so se njihova čustva do vas spremenila, oziroma kdaj so vas nehali spoštovati. Možno je tudi, da se teh prelomnih točk otrok niti ne bo zavedal, zato je na vas, da bodite pozorni na njegova čustva.

7. Otroku ne nalagajte krivde in sramu

Krivda in sram sta kladivo in motorna žaga v škatli vzgojnih pripomočkov, z enim udarite otroka po glavi, z drugim pa ga globoko porežete. Ne jokajte zaradi svojih prizadetih čustev, če otrok nečesa ne želi početi z vami. Ne pretiravajte z izjavami, da vas je neizmerno osramotil, če ni opravil nekega predmeta v šoli. Prav tako mu ne grozite, kaj bo, če nečesa ne opravi.

Takšno vaše vedenje otroku ne bo v pomoč, kvečjemu mu bo samo zrušilo samozavest in ga naredilo odvisno od vašega in tujega priznanja. Namesto tega mu raje pomagajte razumeti njegove odločitve in resnične posledice njegovih dejanj.

8. Ne razvajajte otroka, ampak ga spodbujajte

Za svoje otroke radi počnemo stvari, ki jim bodo olajšale življenje in pomagale do uspeha. Vseeno pa obstaja razlika med spodbujanjem in razvajanjem. Ne dovolite, da bi vaša potreba po občutku zaželenosti ovirala  otrokov razvoj samozadostnosti in neodvisnosti. Prav tako mu ne glejte stalno pod prste, saj mu tako sporočate, da brez vaše pomoči ne zmore nič.

9. Konflikte s partnerjem rešujte konstruktivno

Toksična, disfunkcionalna dinamika med staršema bo ogrozila otrokovo zmožnost kasnejšega dobrega delovanja v odnosu in ga spodbudila, da čimprej zapusti dom. To ustvari začaran krog: otrok med odraščanjem priseže, da ne bo imel takšnega odnosa kot ga imajo njegovi starši, vendar nima orodij, da bi se temu izognil. Če je vaš partnerski odnos nestabilen ali celo nasilen, si takoj poiščite pomoč. Tako boste ustvarili varnejše okolje za svoje otroke in jim pokazali, kako pomembno je reševanje težav, namesto ignoriranje.

10. Poskrbite zase

Večina najslabših starševskih trenutkov se zgodi, ko smo utrujeni, pod stresom bolni ali raztreseni. Kakovostna skrb zase, torej zdrava prehrana, redna telovadba in druženje, vas naredijo tako fizično kot tudi psihično bolj zdrave. Zaradi tega boste imeli tudi več energije za svoje otroke.

Če si to lahko privoščite, svojim otrokom ne boste zamerili zaradi vašega samožrtvovanja. To je pomembno, saj se zamera hitro spremeni v prezir.

Obstaja veliko več različnih slogov starševstva in v odsotnosti navodil se vsak znajde po svoje. Cilj teh nasvetov je prepoznati vedenje, ki dobro ali slabo vpliva na otroke. Poleg tega boste tako imeli zdrav in pristen odnos z otrokom, ko odraste.

Ob 20-letnici Fakultete za uporabne družbene študije (FUDŠ) se danes in jutri v Ljubljani (na Leskoškovi 9e) odvija mednarodna znanstvena konferenca Global Social Nexus 2026, ki združuje raziskovalce, profesorje in strokovnjake iz 23 držav.

Posebnost letošnje konference je prihod enega vodilnih svetovnih raziskovalcev demokracije, prof. dr. Christiana Welzla, soustvarjalca World Values Survey in soavtorja ene najbolj citiranih teorij o razvoju demokracije in vrednot v sodobni družbi. Njegovo predavanje bo osrednji intelektualni vrhunec dogodka.

“Konferenca ni zgolj akademski dogodek, temveč osrednja mednarodna platforma FUDŠ za interdisciplinarni dialog, izmenjavo vrhunskih znanstvenih spoznanj ter razpravo o ključnih vprašanjih prihodnosti družb. Na temeljih dolgoletne tradicije povezuje raziskovalce pri naslavljanju sodobnih družbenih izzivov, krepi medkulturno sodelovanje ter odpira prostor povezovanju znanosti s prakso,” pojasnjujejo organizatorji. 

Danes popoldan med 17.00 in 18.30 bo v okviru konference tudi okrogla miza: Kdo vzgaja mladostnika? Družina, digitalno okolje ali sodobna družba – in kaj to pomeni za prihodnost? Okroglo mizo bo moderirala viš. pred. dr. Janja Mikulan. V razpravi bodo sodelovali dr. Andrej Omulec (Fakulteta za uporabne družbene študije), Monika Erjavec Bizjak (družinska mediatorka, vodja programa Dobro sem) ter pred. Emil Karajić (Fakulteta za uporabne družbene študije). Razprava bo naslovila kompleksno vprašanje vplivov na vzgojo mladostnikov v sodobni družbi, kjer se prepletajo družinski odnosi, digitalno okolje in širši družbeni konteksti.

Skozi strokovni dialog bo osvetlila vlogo staršev, šole, medijev in družbenih omrežij pri oblikovanju vrednot, vedenjskih vzorcev in identitete mladih ter odprla razmislek o odgovornosti in izzivih, ki jih ti vplivi prinašajo za prihodnje generacije.

Družine so prepogosto časovno obremenjene, digitalno okolje pa lahko predstavlja hitro in navidezno “učinkovito” rešitev

Pred okroglo mizo smo predavatelja Emila Karajića s Fakultete za uporabne družbene študije povprašali, ali prevzema danes šola poleg izobraževalne tudi vedno večjo vzgojno vlogo. “Ne smemo pozabiti, da je šola vzgojno-izobraževalna institucija in zato vzgojna vloga šole sama po sebi ni nekaj novega. Bolj se mi zdi, da je problem v pričakovanjih, ki jih imamo do šole in pričakovanja šole do staršev in sistema samega. Včasih imam občutek, da se vsi nekako “otepamo odgovornosti”. Šola pričakuje od staršev, da jim bodo poslali popolno vzgojene otroke, starši pa pričakujejo, da bo šola sama poskrbela za vzgojne in učne težave, ki se pojavijo v učnem procesu,” ocenjuje. “Malo preveč posplošujem, ampak to dinamiko je moč zaznati in je problematična. Vsi smo odgovorni za vzgojo otrok in mladostnikov – kot skupnost,” dodaja. 

Po njegovem mnenju šola ne bi smela biti samo prostor pridobivanja znanja: “Otroci in mladostniki preživijo večino svojega budnega časa bodisi v šoli, bodisi v aktivnostih vezanih na šolo (domače naloge, učenje, druženje s sošolci itd. . ). Šolsko okolje, hočemo ali nočemo, je prostor kjer se otroci in mladostniki učijo odnosov, odgovornosti, samoregulacije, spoštljive komunikacije, kritičnega mišljenja in sobivanja v skupnosti. Socialne in psihološke veščine so tudi “znanje”, ki ga je potrebno pridobiti in osvojiti.”

Pravi, da je prav, da ima šola vzgojno vlogo: “Jasno pa je seveda, da šolska vzgoja ne more biti tako učinkovita kot vzgoja staršev, oz. le te ne more in ne sme nadomestiti. Starši oz. družina je na prvem mestu, kar je dandanes lahko problem. Družine so prepogosto časovno obremenjene, digitalno okolje pa lahko predstavlja hitro in navidezno “učinkovito” rešitev – daj otroku telefon v roke, da bo dal mir – tako se začne. Šola je lahko pomemben varovalni, podporni ali celo korektivni dejavnik, ko vzgoja doma šepa. Najbolj zdravo je, če šola, družina in širše okolje ne tekmujejo med seboj, ampak delujejo usklajeno – kolikor se le da.” 

“Iz drugega zornega kota bi rekel – mladostnik danes ne potrebuje informacij, ker jih ima dobesedno na dlani. Potrebuje odrasle ljudi, ki ga bodo naučili vrednot in odgovornosti, da bo znal z informacijami ki jih ima, odgovorno ravnati,” še pojasnjuje. 

Kaj je v resnici varen odnos?

Karajića smo povprašali tudi o tem, kaj mladim danes najbolj manjka, občutek varnosti, pripadnosti, pozornosti odraslih ali kaj drugega. “Če bi moral eno stvar poudariti, bi rekel da jim manjka stabilna izkušnja varnega odnosa z odraslim. Pri tem varen odnos ne pomeni popuščanja, ugajanja ali skrb zgolj za materialne potrebe temveč pripadnost, slišanost, pozornost, prostor v katerem se lahko uči na lastnih napak in predvsem jasne in zanesljive meje,” pravi.

Mnogo mladostnikov po njegovih izkušnjah živi v okolju, kjer je dražljajev zelo veliko, ampak pristnih in globokih odnosov pa pogostokrat malo: “V digitalnih odnosih sicer dobijo veliko pozornosti, ampak pomembna je “prava” oz. kakovostna pozornost, ki je globoka, stabilna in trajna. Všečki na digitalnih omrežjih niso pravi “odnosi”. Odnos mladostnik razvije s človekom, ki si zanj vzame čas, se zanj zanima, zdrži z njegovo stisko, se zanima za njegov notranji svet in mu pomaga, da si najde lastno notranjo orientacijo in ne le nek kratkotrajen “trend”.”

Poudarja, da imajo hkrati mladi danes odprtih veliko možnosti in na voljo ogromno informacij iz celega sveta. “Mladostnik mora najti sebe in si odgovoriti na vprašanje – kaj bom počel v življenju? Tako bom povedal, če imam na izbiro dva okusa sladoleda, moja odločitev ne bo tako težka in v izbranem bom verjetno užival. Če imam na voljo 50 okusov sladoleda, bo moja odločitev zelo težka in tudi kom izbral, mogoče v okusu ne bom užival, saj se bom spraševal, če je to zares bila prava izbira. Ko bom enkrat zelo izkušen, bo seveda ta odločitev mnogo lažja. Ampak nabrati izkušnje o dveh okusih ni tako težko. Nabrati pomenljive izkušnje o petdesetih okusih, je lahko včasih nemogoče. Prenos življenjskih modrosti na mlade, je prav tako pomembno, če ne še bolj pomembno, kot le prenos informacij. In  mladostnik nas bo slišal le, ko nam bo zaupal. In zaupal nam bo, ko bomo z njim vzpostavili pristen, stabilen in trajen odnos,” pojasnjuje. 

Vse mora biti optimalno, maksimalno učinkovito in hitro

Za konec nas je zanimalo še njegovo mnenje o tem, zakaj imajo številni mladostniki občutek, da morajo ves čas nekaj dokazovati. “Ker je to povezano z njihovo razvojno nalogo v tem življenjskem obdobju. Kot sem omenil, mladostništvo je čas oblikovanja identitete. Dečko (ali deklica) se sprašuje kam spada, v čem je dober, kako ga vidijo drugi. Določena mera dokazovanja je normalna in potrebna. Problem nastane, ker je ta potrditev odvisna od okolja in je tako seveda pod vplivom družbe oz. kulture,” pojasnjuje in dodaja, da je danes družba izredno perfekcionistična in storilnostno naravnana.

“Vse mora biti optimalno, maksimalno učinkovito in hitro. V digitalni dobi se mladostnik ne primerja samo s svojo lokalno vrstniško skupino ampak z neskončnim morjem podob. Socialna omrežja so zelo nasičena in na “vrh” algoritma priplavajo le “najboljši” oz. navidezno najboljši.  Tako nikoli ne zmanjka idealov, ki jih ni mogoče doseči,” opisuje.  

“Zato bi rekel, da mladostniki nimajo nujno večje potrebe po dokazovanju kot včasih, le v takem svetu živijo, ki to potrebo nenehno napihuje. Naučiti se morajo prepoznati, kaj je realnost in kaj je marketing. Zdi se mi, da v naši kulturi nekako manjka sporočilo – mlad si še, nikamor se ti ne mudi,” je sklenil. 

Sobota v znamenju prihodnosti znanosti in nove generacije raziskovalcev

Drugi dan konference bo namenjen prihodnosti znanosti in novi generaciji raziskovalcev. Poleg akademskih panelov bodo v okviru Special Panel Sessions for Doctoral Students v ospredju doktorski študenti FUDŠ in mednarodni mladi raziskovalci, ki bodo predstavljali raziskovalno delo, sodelovali v tematskih panelih ter vstopali v dialog z uveljavljenimi akademiki. Ta dan ni spremljevalni program, temveč strateško nadaljevanje osrednjega dogodka.

Če prvi dan odpira velika vprašanja prihodnosti družb, drugi dan odpira prostor tistim, ki bodo to prihodnost raziskovali in soustvarjali. Prav zato ima drugi dan poseben pomen tudi za doktorske programe FUDŠ. Predstavlja živo demonstracijo, da doktorski študij na FUDŠ pomeni vključitev v mednarodno raziskovalno skupnost, aktivno raziskovalno sodelovanje in soustvarjanje odgovorov na globalne družbene izzive.

Preberite še: To je skupno staršem, ki vzgajajo močne mladostnike

Včasih se pogovor z otrokom zdi kot bitka, saj se upira prav vsemu; da bi jedel, se igral ali spal.

Otroci pogosto nočejo poslušati staršev, kar lahko zelo hitro privede do jeze, nenehnega občutka izčrpanosti, rešitve pa se zdijo nedosegljive.

“Dolgo časa nisem vedela, kako otroke pripraviti do poslušanja. Poskušala sem slediti raznoraznim nasvetom, vendar je vedno manjkala najpomembnejša komponenta: koristne fraze, ki gradijo na odnosu. Pri tem ne govorim o sedenju na tleh in igranju z Lego kockami. Govorim o vzpostavljanju povezave v določenem trenutku, ko se otrok prepira z vami, vi pa ste vpleteni v boj,” je v svojem priljubljenem blogu o starševstvu zapisala mama sinčka z ADHD Arena Blake.

Teh pet poved vam bo pomagalo, da se ponovno povežete z otrokom in ga pripravite do tega, da vam prisluhne. Preverite, kaj svetuje staršem:

1. “Želiš si, da bi …“

Otroci se obnašajo grdo zato, ker iščejo močnejšo vez. Ko je moj sin pred spanjem tekal naokoli, sem menila, da to počne iz kljubovanja. Pravzaprav pa je bil to klic za povezavo. Z njim sem se začela soočati ravno v trenutku, ko mu je bilo hudo in mu povedala določene stvari.

“Želiš si, da bi se lahko zdaj igral. Rad bi me imel čisto zase in se več ur smejal. Rad bi bil buden celo noč in se zabaval,” so bile povedi, ki sem mu jih takrat izrekla. Takrat sva se povezala. Čutil je, da ga razumem in prav zares sem ga.

Seveda se moje meje vseeno niso spremenile in je moral iti kmalu v posteljo. Vendar nama je to omogočilo, da najdeva način, kako se pred spanjem še par minut uspeva igrati in zabavati.  Dotična poved otroku pomaga, da vam prisluhne skozi razumevanje in potrditev.

2. “Težko ti je …“

To poved uporabljam tedaj, ko sin noče iti v šolo. Prej sem mu govorila, da seveda hoče iti v šolo, saj jo ima rad. To ga je samo dodatno razburilo, kar je vodilo v 10-minutni prepir, na koncu pa sem ga jokajočega in kričečega odpeljala v šolo. Sedaj imam popolnoma drugačen pristop in se raje ravnam po njegovih čustvih. Rečem mu, da razumem, da je to zanj težko, in da noče iti v šolo.

S temi povedmi mu pokažem, da razumem njegovo stisko in žalost, da ne dela, kar želi. To je pogosto dovolj za otroka, da nato sam izstopi iz avtomobila in vstopi v šolo. Seveda bo to storil precej nerad, vendar se tako oba izogneva dramatičnemu izbruhu. Dotična poved je odličen način za komunikacijo in preverjanje, kako dobro se držiš svojih starševskih meja, in s tem korakom bo veliko več sodelovanja.

3. “Umiril si se …“

Eden najlažjih načinov, kako pripraviti otroka do tega, da vas posluša, je, ga opomnite na dobre stvari, ki jih počne. Ko je bil sin na sredini jeznega izbruha, sem temu rekla “trening moči”. Ko je končno nehal tekati naokoli in se odpravil spat, sem mu rekla: “Pomiril si se. Nisi hotel v posteljo, zdaj pa si porabil vso energijo in se odpravil spat.”

To poved morate uporabiti tudi vsakič, ko si otrok opomore od izbruha jeze. Vsakič, ko začne nadzorovati svoja čustva, mu recite: “Pomiril si se. Bil si tako razburjen, a ne pozabi, ga lahko vedno globoko vdihneš in se umiriš.”

4. “Uspelo ti je …“

To je še ena poved, ki otroku pomaga bolje poslušati. Ne pozabite: bolj kot poudarjate dobre stvari, bolj bo to vedenje pogosto.

Ko je sin prišel iz šole in se z nasmehom usedel v avtomobil, sem se obrnila k njemu in mu rekla: “Uspelo ti je. Zjutraj nisi hotel v šolo, zdaj pa si srečen in nasmejan.”

5. “Uspel si se ustaviti“

Učenje samonadzora je nekaj, kar zahteva veliko doslednosti in praske. Gre za veščino, ki se je nauči sčasoma. Še posebej pa samonadzor uporabljajo otroci med prvim in šestim letom.

Da bi to izluščili iz otrokovega značaja, je še posebej koristna ta poved: “Uspelo se ti je ustaviti.” To poved uporabimo takrat, ko otrok želi nekoga udariti ali ugrizniti. Običajno otroka pohvalimo, da je namesto udarca, zadržal svoje dejanje.

Preberite še prispevek o tem, katere povedi so zelo slabe za otroke TUKAJ.

Profesorica Kathy Hirsh Pasek z Univerze Temple in raziskovalka Roberta Golinkoff poudarjata, da je treba ključne spretnosti začeti razvijati že v zgodnjem otroštvu. Te sta strnili v šest področij, ki pomembno vplivajo na otrokov razvoj.

Sodelovanje

Sodelovanje vključuje sposobnost razumevanja drugih in obvladovanja lastnih impulzov, da lahko otrok deluje v skupini. Pomembno je ustvarjanje okolja, kjer se otrok uči sobivanja z različnimi ljudmi. Takšne izkušnje doma vplivajo tudi na njegovo vedenje zunaj.

Komunikacija

Govorjenje, poslušanje, branje in pisanje so temeljne spretnosti, ki jih mora otrok razviti. Jasna in dosledna komunikacija zmanjšuje nesporazume in krepi odnos med staršem in otrokom. Hkrati otroku omogoča boljše razumevanje sveta okoli sebe.

Besedni zaklad

Za sodelovanje in komunikacijo otrok potrebuje osnovno znanje, zlasti jezikovne spretnosti. Branje ima pri tem pomembno vlogo, saj krepi samozavest in poglablja odnos z odraslim. Občutek, da je otrok v središču pozornosti, je pri tem ključen.

Kritično razmišljanje

Otroci naj ne dobijo le odgovorov, temveč tudi prostor za razmišljanje. Spodbujanje vprašanj in razumevanja različnih pogledov je bistveno za razvoj kritičnega mišljenja. Odgovor “zato” pri tem ne zadostuje.

Znanje in ustvarjanje

Ustvarjalnost temelji na znanju. Otrok mora najprej razumeti osnovne zakonitosti, da lahko ustvarja nekaj novega. Več kot se nauči, več možnosti ima za kakovostno izražanje in ustvarjanje.

Preberite še: Tri pravila, ki jih starši ne smejo prekršiti

Samozavest

Za uspeh je pomembna pripravljenost na tveganje, ki temelji na samozavesti. Starši jo razvijajo s spodbudo in z omogočanjem novih izkušenj. Tako otrok postopoma gradi zaupanje vase in v svoje sposobnosti.

Kot poudarjajo strokovnjaki, pri tem ne gre za posebne metode ali pretirano zahtevne pristope, temveč predvsem za kakovosten odnos med staršem in otrokom, ki otroku omogoča razvoj teh ključnih spretnosti, piše Your Tango.

“Če otrok pride do vas s težavami, pomeni, da ste dobro opravili svoje delo kot starš. To pomeni, da ste otroku zagotovili varno zavetje, kamor lahko pride, kadar potrebuje pomoč,” je pojasnila psihologinja Nadene van der Linden.

Seveda vse starše skrbi, ali so dobri starši. Sodobni starši imajo v tem času višje standarde za vzgajanje otrok v odraslost. Na takšni poti se lahko zelo hitro ujamejo v past, kjer se primerjajo z ostalimi starši ali pa iščejo kakršnekoli zunanje znake lastnega uspeha.

Nadene van der Linden je klinična psihologinja in avtorica knjige »Tales from the Parenting Trenches: a Clinical Psychologist vs. Motherhood« (Zgodbe iz globine starševstva: klinična psihologinja proti materinstvu).

Za tuje medije je razložila, kako lahko starši veste, da ste na pravi poti, in kateri znaki vam kažejo, da ste dober starš. Včasih namreč vsi potrebujemo tudi malce spodbude in pravih usmeritev.

1. Otrok pred vami izraža čustva

Včasih je otroku zelo težko, kadar se znajde v čustvenem obdobju. Čeprav se vam zdijo otrokova čustva včasih odveč, to vzemite kot pohvalo, saj vam otrok dovolj zaupa, da vam pokaže, kdaj je jezen, žalosten ali kdaj ga je strah. Kadar otrok pred svojimi starši skriva čustva, to kaže na velike težave v partnerskem odnosu.

Poskusite se izogniti temu, da se otrok zapre sam vase in ne posegajte v izražanje njegovih čustev. Namesto neodobravanja, bodite pozorni in hvaležni za to.

2. Otrok pride k vam, kadar je poškodovan, ali ko ima težave

Kadar otrok pride do vas z določenimi težavami, to pomeni, da ste dober starš. Otroku tako nudite varno zavetje, kamor se lahko zateče pred težavami. To spodbujajte tako, da mu pozorno prisluhnete in poskušate pomagati po najboljših močeh. Tako bo vaš odnos z otrokom odprt za pogovor o stvareh, ki so v življenju težke.

3. Otrok lahko govori brez strahu o svojih občutkih

To je pozitiven znak sprejemanja in odprtega ter prilagodljivega odnosa. Nekateri starši se še vedno pretirano odzivajo na drugačno mnenje in misli svojih otrok. Ne zavedajo se, da s tem posledično uničujejo medsebojno komunikacijo.

Nasprotje takih staršev, so krhki starši. V teh primerih jih otroci ne želijo obremenjevati z dodatnimi težavami, saj so prepričani, da starši tega ne bodo prenesli. Prav tako mislijo, da se starši zanašajo predvsem na njih in ne obratno.

Otrokove misli in občutke lahko podpirate ne glede na to, kdo ste. Če potrebujete dodatno oporo, pa jo poiščite pri odraslih ljudeh in ne pri otrocih.

4. Vaše povratne informacije niso kritika in ne definirajo otroka

Dobri starši ne kritizirajo otrokovega vedenja in se izogibajo oznakam kot so slab, poreden, požrešen, len. Če je vaš otrok pojedel vse čokoladne piškote, brez da bi jih delil z drugimi, ga opozorite na njegovo vedenje in mu povejte, da je stvari potrebno deliti.

5. Spodbujajte otrokove interese in talente

Z razvijanjem interesov in talentov otrok razvija spretnosti in dosega cilje. Otroku razložite, da je čudovito napredovati v nečem, kar imaš rad. Prav tako ga pozitivno spodbujajte skozi najstniška in zgodnja leta življenja.

Včasih se starši poslužujejo otrokovega interesa, samo zato, da bi izpolnili lastne sanje in potrebe. Kadar silite otroka v lastne interese, se lahko otrok počuti neuspešno, prav tako pa je pod konstantnim pritiskom in nadzorom.

6. Za varnost otroka postavite meje

Dobri starši usmerjajo otrokovo vedenje s tem, da mu postavijo meje in omejitve. Otroci brez meja in pravil pogosto zaidejo v težave ali pa se izgubijo. Meje jim pomagajo, da se počutijo ljubljene in cenjene, čeprav jih občasno na marajo. Dobri primeri postavljenih mej so spalne rutine in vljudnost do družinskih članov.

7. Popravite svoje napake

Če se pogosto poslužujete kričanja in pretiravanja, morate nemudoma pričeti delati na svojem odnosu. Pogovor z otrokom vam lahko pomaga rešiti dano situacijo, prav tako mu lahko razložite, da tudi vi kdaj potrebujete pomoč pri izražanju.

Če ste dober starš, ste tudi sposobni popraviti svoje napake. In se truditi, da jih ne boste ponavljali.

Čeprav ljudje pogosto enačijo otrokov uspeh z dobrim starševstvom, pa temu ni tako. Uspešno starševstvo pomeni, da otroku zagotavljate varno osnovo. To ustvari prostor, kjer se otrok varno razvija in posledično tudi uspeva.

Sestoji iz trajnega doživljenjskega odnosa, ki ni odvisen od zunanjih rezultatov, ampak od ljubezni, spoštovanja in povezanosti. To pomeni, da ste odličen starš.

]]> https://mama.zurnal24.si/nestrpna-mama-ne-naredi-nic-dobrega/ https://mama.zurnal24.si/nestrpna-mama-ne-naredi-nic-dobrega/#respond Sat, 28 Mar 2026 16:50:47 +0000 https://mama.zurnal24.si/?p=1620 Med preživljanjem časa z otrokom, bodite potrpežljivi in dobre volje. To pravi raziskava.

Poskrbite najprej za svoje dobro počutje, le tako boste najbolje poskrbeli za svoje otroke. To je stavek, ki ga je najbrž slišalo že ogromno staršev, a se ga le redki lahko držijo.

Dejstvo je, da je v stresnem in prenatrpanem sodobnem svetu le malo prostora za sprostitev staršev, za njune skupne zmenke in samostojne aktivnosti. Tako se starši hitro ulovimo v začaran krog, ko manevriramo med službo, družino in vsakodnevnimi opravili, zase pa nimamo časa.

To lahko hitro privede do nejevolje, ki se kaže tudi v odnosu do partnerja in otrok. Prav slednjim bo več pomenila kratka igra z nasmejanim staršem kot celodnevni izlet s starši, ki se ves čas prepirajo in so slabe volje. To potrjuje tudi raziskava, ki so jo objavili v Journal of marriage and family.

Raziskava ugotavlja, da količina časa, preživetega s starši, nima tako velikega vpliva ali sploh nima vpliva na pomembne življenjske izide. Mednje so šteli denimo dobro čustveno počutje, vedenje, učni uspeh in akademske dosežke.

Kakovost je pomembnejša

Strokovnjake je zanimalo, ali je bolj pomembna količina ali kakovost skupno preživetega časa otrok in staršev. Pri raziskavi so sodelovali tudi psihologi in sociologi, gre pa za prvo takšno raziskavo, ki bi analizirala toliko družin in ki bi hkrati uporabljala podatke s tako dolgega obdobja. Ti namreč slonijo na raziskavi, ki se v ZDA odvija že od leta 1968, udeležene družine hranijo dnevnike in odgovarjajo na vprašalnike dvakrat na teden. V raziskavi so upoštevali 3.500 družin.

Glavna ugotovitev raziskave je bila, da količina časa, preživetega z otrokom, nima povezave z otrokovim uspehom. Med dvajsetimi kazalniki, ki so jih upoštevali, ni niti pri enem dejavniku neposredne povezave s količino preživetega časa z materjo. To velja predvsem za otroke stare med 3 in 11 let. V nekaterih primerih čas preživet z materjo na otroke vpliva celo negativno. To se dogaja predvsem tam, ko je mati pod stresom, je neprespana in zato nestrpna.

Pri mladostnikih je slika drugačna. Več časa, ki ga mladostnik preživi z materjo pomeni praviloma manj nezaželenega vedenja. Več časa, preživetega z obema staršema, je povezanega z manjšo zlorabo drog, alkohola in drugega deviantnega obnašanja.

Zaključek je, da je bolj od količine pomembna kakovost časa, ki ga preživimo skupaj s svojimi najmlajšimi do 11 leta. Gre za številne dejavnosti, ki so se kot pozitivne izkazale v mnogih različnih raziskavah. Gre denimo za skupne obroke, odkrite pogovore, razpravljanje …

]]> https://mama.zurnal24.si/nestrpna-mama-ne-naredi-nic-dobrega/feed/ 0