Vemo, da kot starš pogosto rečemo stvari, ki so povsem napačne. Čeprav se tega običajno zavedamo, pa kdaj pride trenutek, ko še sami ne vemo, kaj govorimo.
Ni lahko biti starš. En razlog za to je, da otroci velikokrat pričakujejo, da bomo povedali pravo stvar, mi pa nismo vedno prepričani, da je vsaka beseda iz naših ust pravzaprav pravilna. Včasih pa povsem mirno in samozavestno izrečemo kakšne stavke, za katere smo prepričani, da so sto odstotno pravi, saj o drugi možnosti niti ne razmišljamo.
Velikokrat niti ne pomislimo, da bi lahko bile ravno tiste povedi, ki smo jih že tolikokrat slišali od svojih staršev in jih tolikokrat izrekli svojim otrokom, prav ene izmed najslabših povedi, ki jih lahko izrečemo.
Otroški psiholog Sam Wass pravi, da so nekatere od teh “najslabših” povedi tiste, ki otroke dejansko spodbujajo k zatiranju čustev. Psiholog pojasnjuje, da je eno najpogostejših tovrstnih vprašanj moč zaslediti, kadar gredo prvošolčki v šolo: “Septembra vidiš vse te starše, ki otroke pospremijo v šolo na njihov prvi šolski dan. Starši jih držijo za roko, otroci pa so velikokrat precej prestrašeni. Takrat jih starši mirijo z veselim glasom ter jim govorijo, da bo vse v redu in da je ves strah odveč. In prav tega ne bi smeli početi, saj to preprosto ne deluje,” je dejal psiholog Wass.
Samo opišite …
Marsikateri starš bo otroku, ko je razburjen ali žalosten, preprosto nagonsko rekel: “Ne bodi žalosten. Ne rabiš biti razburjen, jezen …” A to je pravzaprav najslabše, kar lahko otrok sliši v tistem trenutku. Vse to namreč otroku govori, česa ne sme čutiti. Pravilno bi bilo, da bi otroku poskušali razložiti, kakšna so njegova čustva in zakaj se pojavljajo. “Kar mislimo, da deluje, je le opisovanje tega, kar otrok morda čuti. To je zavedanje notranjega otroka in tega, kar čuti,” je še pojasnil Wass. “To je nekaj, česar se otrok v šoli nikoli ne uči, vendar se moramo to naučiti. Otroci se ne zavedajo, kaj čutijo, tega ne znajo opisati, saj sami tega ne vedo.” Otrok se torej ne zaveda, da čuti žalost, ne zaveda se, da je razburjen ali jezen. Zato mu moramo dati besedo za ta občutek, ki ga čuti, in mu pomagati, da se z njim sooči.
Najpomembnejše je, da mu razložimo, da so ti občutki v redu, da jih lahko občuti in da smo tu zanj, da mu pomagamo pri soočanju s čustvi. “Samo če jim opišeš, kaj čutijo, pridobijo tisto samozavedanje, kaj to je,” pravi Wass.
