Otrokom je težko sporočiti žalostno novico, še posebej, če gre za resno bolezen.
Princesa Kate je svojo bolezen najprej sporočila otrokom in šele nato javnosti. Otrokom je takšne novice res težko sporočiti, a se žal s tem nenehno soočajo številne družine.
Strokovnjaki so na spletnem mestu “zdravnik, ali je res?” pojasnili, kako je najbolje otrokom sporočiti tako težko novico.
Starši pogosto menijo, da je treba pred najmlajšimi takšne novice zamolčati, ker je ne bi razumeli, bi preveč trpeli ali bili šokirani. A odrasli pogosto podcenjujejo otroke, ko gre za spopadanje z resnico. Otroci namreč veliko bolje prenašajo resnico kot negotovost. Prikrivanja in laži jih le zmedejo in spodkopavajo odnos.
Pogovorite se že ob diagnozi
Danes je najbolj sprejeta teza, da se morate z otroki čim prej (že ob diagnozi in pred začetkom zdravljenja) pogovoriti o svoji bolezni. Seveda morate tu najti najprimernejši način glede na njihovo starost.
Čeprav jih želimo zaščititi, lahko prikrivanje resnice pri otrocih in mladostnikih povzroči veliko duševno trpljenje, ki ob neustrezni podpori vodi v čustveno stisko. Poleg tega je lahko v otrokovi domišljiji molk staršev zelo škodljiv in povzroča občutke krivde ali strahu.
Otroci vam bodo postavljali različna vprašanja, pri tem je zelo pomembno, da jim odgovorite. Vprašanja se bodo razlikovala glede na starost otroka: majhnega otroka bo morda bolj skrbelo zase, ko bo spraševal, kaj se bo zgodilo z njim med hospitalizacijo staršev in pri kom bo moral ostati, medtem ko bo najstnik postavljal vprašanja o sami bolezni.
Težka vprašanja so za bolnega starša res lahko naporna, a mora kljub temu spodbujati otroke, da postavljajo vprašanja kadar hočejo. V nekaterih primerih otroci ne sprašujejo in celo zavračajo bivanje z bolnim staršem. V teh primerih jih ne smemo siliti, ampak spoštovati njihove odločitve in se z njimi pogovoriti o razlogih.
Pomembno je, da nikoli ne dajemo praznih obljub, kako se bodo stvari odvijale, ampak otroku zagotovimo, da bo vedno o vsem obveščen. Bolezni nasploh, še posebej pa rak, povzročajo spremembe zunanjega videza obolele osebe. Lahko pride do izpadanja las, sprememb na koži, hujšanja in tako naprej. Otrok se lahko zaradi tega sprva sramuje bolnega starša, sčasoma pa se bo skoraj zagotovo naučil sprejeti spremembe in živeti z njimi. Poleg telesnih sprememb prinaša bolezen neizogibne spremembe v družinskem življenju.
Kako otroku razložiti bolezen starša?
Pomembno je najti pravi trenutek za pogovor, po možnosti v prisotnosti drugega starša. Lahko se zgodi, da bolnemu staršu ni do tega, da bi se z otrokom pogovoril o situaciji, v tem primeru lahko za pomoč prosi partnerja, stare starše ali družinskega zdravnika. Vsekakor pa bi bilo, če je le možno, bolje, če bi bil pri razgovoru prisoten.
Pomembno je tudi, da izberete pravi prostor za pogovor, raje tam, kjer se počutite najbolj udobno, morda doma ali na sprehodu. Komunikacija je zelo pomembna, saj se otrok počuti vpletenega in veliko bolje sprejema tegobe, slabo voljo, težave bolnega starša in tudi stranske učinke zdravljenja.
Seveda ni nujno, da vse sporočite takoj, ampak je treba informacije postopoma in stopnjo komuniciranja prilagoditi potrebam, ki jih izrazi otrok ali mladostnik, z zelo preprostim in nevtralnim jezikom. Bistveno je jasno povedati resnico in izbrati prave besede. Otrokom obveščenost pomaga ublažiti tesnobo in nelagodje, ki sta se pojavila v družinskem okolju, bolnim odraslim pa dajanje informacij svojim otrokom pomaga ublažiti tesnobo in se bolje soočiti s samo boleznijo. Če je starš hospitaliziran, je izjemno pomembno, da ga lahko otrok obišče in predvsem spozna ljudi, ki zanj skrbijo. Prav tako mora biti vsaj na splošno obveščen o preiskavah in potekajoči terapiji. Pomembno je, da lahko otrok pokliče bolnega starša, mu pošlje sporočilo ali nariše risbico.
Ne pošiljajte ga od doma
V primeru neozdravljive bolezni in ko je starš v zadnjih fazah življenja, nekateri pošljejo otroke proč. To storijo, da bi jih zaščitili pred najhujšim, a je to lahko za otroke zelo škodljivo. Domov se bodo namreč vrnili, ko starša ne bo več.
Mišljenje, da otroci ne razmišljajo o smrti in ne vedo, kaj je, je napačno. Šoloobvezni otroci imajo jasno predstavo o smrti in se zavedajo, da je smrt neizogibna. Mlajši od pet let pa mislijo, da sta oče ali mati odšla drugam, a se bosta vrnila.
Če z otrokom ne boste govorili o smrti, je to lahko huda napaka. Z molkom se bo povečala njegova tesnoba in s tem strah pred izgubo drugega starša ali bližnjih. Če se ne počutimo primerne za komunikacijo z otroki, priporočajo pomoč strokovnjaka, najbolje psihologa, ki bo s svojim strokovnim znanjem lahko pomagal tako bolniku kot njegovi družini.
