Kako se pogovarjate z najstniki, vpliva na to, kaj slišijo

Način, kako se pogovarjamo z najstniki, neposredno vpliva na to, kaj slišijo.

V okviru študije Neural responses to maternal criticism in healthy youth so ugotavljali, kateri deli možganov otrok so vključeni in kateri izključeni, ko jih mame kritizirajo. Skupina raziskovalcev je izbrala skupino mladostnikov, starih od devet do 17 let, in njihovih staršev. Posneli so mame, kako o otrocih dajejo nevtralne izjave, pohvale in kritike.

Otrokom so nato te izjave predvajali, njihov odziv pa spremljali s pomočjo naprave za funkcijsko magnetno resonanco. Želeli so namreč ugotoviti, kateri deli njihovih možganov so vključeni in kateri izključeni. Ko so otroci slišali, da jih mame kritizirajo, so se deli njihovih možganov, ki rešujejo težave, izklopili.

Ali je zelo koristen nasvet mame mladostnike spodbudil k razmišljanju o načinih, kako bi izboljšali svoje vedenje? Ne. V bistvu jih je nasvet razjezil. Posledično so se zaprli in niso želeli slišati tistega, kar je bilo povedano.

Jenny Anderson in Rebecca Winthrop sta, ko sta pisali knjigo The Disengaged Teen: Helpnig Kids Learn Better, Feel Better, and Live Better, raziskovali, zakaj toliko otrok sovraži šolo. Zanimalo ju je, kaj lahko starši storijo, da se stvari obrnejo na bolje.

Na podlagi informacij sta razvili štiri pristope, da bi staršem pomagali razumeti, kaj se dogaja v glavah najstnikov, ko pravijo, da jim je vseeno in da je vse skupaj izguba časa. Ključno spoznanje, do katerega sta prišli, je, da se je treba z najstniki pogovarjati na način, ki izraža več spoštovanja. Pogovor je namreč za mladostnike to, kar je za dojenčke objemanje – potreben je za rast možganov.

Eden ključnih načinov, kako lahko vzpostavimo stik z najstniki, je, da spremenimo način pogovora. Zapomnite si: če vas ne bodo poslušali, ne bodo upoštevali vaših nasvetov.

Manj navodil, več pogovora

Najstniki si želijo spoštovanja, vendar potrebujejo tudi podporo. Od dajanja navodil, kot je “samo naredi domačo nalogo …“, se je treba preusmeriti k bolj pogovornemu načinu.

Raziskave kažejo, da ko učitelji uporabljajo taktike, kot so sprejemanje perspektive drugega (“vidim, da ti ta tema ni všeč” v primerjavi s “samo naredi“); iskanje povratnih informacij (“kaj ti pri kemiji uspeva in kaj ne?“), ponujanje možnosti izbire (“kako bi rad naredil domačo nalogo“) in bolj vabljiv jezik (“lahko” v primerjavi z “moraš“), otroci dosežejo več, so srečnejši in prijaznejši. Tak pristop je še bolj kot pri učiteljih učinkovit pri starših.

• Mogoče vas zanima tudi: Teme, o katerih se najstniki ne pogovarjajo z najstniki

Manj nasvetov, več vprašanj

Starši otrokom svetujejo glede veliko stvari. Radi bi dajali vtis, kot da imajo odgovor na vsa vprašanja. Radi bi pomagali. Radi bi jih rešili težkega dela, ko se trudijo priti do odgovora. Spomnite se, kako je bilo, ko ste bili sami stari 16 let. Kako dobri so se vam takrat zdeli nasveti vaših staršev? Poleg tega: če vedno najdete odgovor, se nikoli ne bodo naučili, da se je treba potruditi, da bi prišli do odgovora.

Poskusite uporabiti odprta vprašanja, kot so “Zakaj misliš, da je tako? Na kakšen drug način bi lahko to storili? Na kakšne načine bi to lahko storili drugi?“

Pridite jim naproti in ne tiščite vedno v svoj prav

Komentiranje ličenja vplivneža ali poglabljanje v računalniške igrice, ki jih otroci radi igrajo, se staršem morda zdi ogromna izguba časa. Če otroka to zanima, naj starš poskusi razumeti, zakaj je tako. Starši bi se morali zanimati tako za tisto, kar se dogaja v šoli, kot izven nje. Ne na način helikopterskih staršev, ampak na način, ki jih resnično zanima. Če starši otrokom postavijo vse cilje, se otroci ne bodo nikoli naučili, da bi si jih postavili sami.

Manj se osredotočajte na težavo, več na osebo

Starši naj se izogibajo izjavam, ki napadajo otroke in njihovo osebnost, ne glede na to, kako razočarani ste. Izjava “Nikoli se ničesar ne držiš” jim pušča le malo prostora, da bi stvari spremenili, in jim skorajda daje dovoljenje, da še naprej počnejo, kar počnejo. Poskusite: “Opazila sem, da si se zataknil na začetku. Kaj bi ti lahko pomagalo?“

Najstniški možgani so motivirani za prispevanje in raziskovanje. Včasih jim moramo pomagati, da najdejo načine, kako to storiti z raziskovanjem in ne z navodili. Bolje je pomagati otrokom postati dobri odločevalci, kot pa da se vse odločitve sprejema namesto njih.