Katastrofalne posledice družbenih omrežij

Paradoks družbenih omrežij. Kar bi pripisali starejšim, doživljajo mladi …

Najnaprednejša tehnologija nam omogoča, da smo v stiku z dogajanjem in ljudmi okoli sebe na vsakem koraku. Paradoksalno s tem pa se dogaja, da se srečujemo z največjo stopnjo osamljenosti, pravi psihoanalitična psihoterapevtka Eva Kokol. Po ocenah znanstvenikov je v razvitih državah pogosto osamljenih kar od 22 do 75 odstotkov ljudi.

Včasih smo osamljenost povezovali predvsem s starejšimi, zdaj se z njo vse pogosteje srečujejo tudi mladostniki, otroci. Opažate podobno tudi pri vašem delu?
Zadnje raziskave kažejo, da se mladi počutijo celo bolj osamljeno kot starejše generacije. Kljub “online” povezanosti, kjer je prijatelj ali novi partner klik vstran, lahko govorimo celo o epidemiji osamljenost na vseh generacijskih nivojih. Nekatere države zato resno razmišljajo o ukrepih.

Pomembno je, da osamljenost pravilno opredelimo. Lahko namreč govorimo o dejanski fizični osamljenosti, ko nam družbeno okolje, v katerem živimo, res ne ponuja dovolj možnosti za interakcije. To na primer doživljajo starejše generacije. Lahko pa govorimo o občutku osamljenosti, kadar socialno okolje ponuja dovolj možnosti za socialno povezavo, pa je posameznik ne zmore vzpostaviti.

Živimo v času vedno večjih razlik med generacijami, med katerimi so vedno globlji prepadi. Socialna izolacija ne postaja več le težava starejših, ampak je epidemična. Z vseslovensko akcijo G.las generacije želimo na Žurnalu24 opozoriti na to problematiko, razbiti stereotipe, povezane s posamezno generacijo, in okrepiti socialne odnose. Predvsem pa želimo povezati generacije in poglobiti njihovo medsebojno razumevanje, izboljšati pretok znanja in pogledov ter zmanjšati razkorak med njimi.

Zakaj se je po vašem mnenju osamljenost tako razširila tudi med mlajše generacije?
Moja opažanja so, da pri mlajših generacijah govorimo predvsem o občutku osamljenosti. Kljub zadostnim možnostim, kjer bi se lahko pristno povezali s svojimi sovrstniki, tega ne zmorejo. Razlog se skriva v pomanjkanju socialnih veščin v realnem odnosu. To je posledica tehnološkega napredka in vseh družbenih omrežij, saj po večini komunicirajo preko teh platform.

Kot drugo, imajo mladi velik pritisk, ki izhaja iz družbeno-medijskih idealov, ki so popolnoma nerealni in dosegljivi samo za peščico. Ob formiranju lastne identitete, na katero imata vpliv socialno okolje, v katerem se posameznik razvija, in želja po sprejetosti sovrstnikov, nastajajo številni notranji konflikti.
Ob primerjanju in nedoseganju idealov mladi razvijajo nizko samopodobo, ki povzroča anskioznost, celo depresijo, in tako še kanček osvojenih orodij za komunikacijo izgubijo ter se raje osamijo kot osramotijo.

Je osamljenost po vaših izkušnjah res tako nevarna za naše zdravje?
Občutek povezanosti in biti del večje skupnosti je temeljna potreba človeka. Intenzivnost in potreba po tem pa je seveda odvisna od posameznikove osebnostne strukture. Socialna izolacija je izredno boleča, tukaj govorimo o bolečini, ki je lahko močnejša od fizične bolečine. Posledice so tako neizogibne, saj čustev ne moremo ločiti od telesa. To dokazujejo številne ameriške raziskave, ki potrjujejo, da osamljenost povzroča zdravstvene težave in prehitro umrljivost.

Občutek povezanosti deluje na človeka blagodejno, saj se ob njej sprožajo nevrotransmiterji, ki so zaslužni za občutek sreče in čutenje varnosti. To posledično vpliva na celotno bio-kemijo telesa. Ko je človek osamljen, pogosto zapade v depresijo, ki lahko vodi v samomorilnost. V ospredju so starostniki, ki so družbeno potisnjeni na rob. Izgubilo se je spoštovanje do naših prednikov, ki so nam ustvarili pogoje za živjenje, v ospredju družbe je zanikanje staranja in smrtnosti in tako vse, kar je povezano s tem. Individualizem je ujel novejše generacije, ki pa se tudi izgubljajo v občutjih nepristnih odnosov in osamljenosti.

Kaj lahko naredi posameznik za bližnjega, ki se počuti osamljeno?
Kadar začutimo bližnjo osebo, ki je osamljena, je dobro, da se odpremo in v komunikacijo vložimo več, da si res postanemo blizu. Pomembno je preveriti, kakšne želje in potrebe ima posameznik, ki je osamljen, kakšne bližine si sploh želi. Razlog osamljenosti je lahko tudi strah pred bližino, v kateri se skriva strah pred nesprejetostjo. Dobro je, če bližnjemu ponudimo nove perspektive in z njimi raziskujemo, kaj so tisti razlogi.

Medgeneracijsko povezovanje ustvarja širjenje perspektive posameznika, saj vzajemoma mladi pogledajo v preteklost in starejši v prihodnost. Deljenje človeških izkušenj in odprtost do novih pogledov lahko generacije neizmerno obogati.

Taki osebi se je po navadi težko približati. Imate kakšen nasvet, kako to storiti?
Že vprašanje samo po sebi odraža družbeni odsev, kje smo s socialnimi veščinami. Odgovor je preprost, to osebo povabimo na sprehod na kavo, pokažemo zanimanje za njihovo življenjsko zgodbo in ne stisnimo zgolj všečkov na družbenih omrežjih. Stopimo v osebni stik in se ne izgubljamo v vljudnostnem kramljanju.

Odprimo sebe in tako bomo osebi ob nas dali zaupanje, da se bo odprla tudi sama. Pristen stik zahteva odprtost človeka, da se upa pokazati, takšen kot je, ne pa takšen, kot si želi biti. Občutek sprejetosti in povezanosti lahko začutimo, ko se pokažemo v celoti. V tem primeru ne moremo biti osamljeni

Starost ni več cenjen vir modrosti deljenja izkušenj mlajšim generacijam, ampak nekaj, kar ima negativen pridih.

Kaj pa storimo v primeru, ko se sami že soočamo z osamljenostjo. Kako naj si pomagamo?
Če se sami soočamo z osamljenostjo, je pomembno, da se vprašamo, kaj so razlogi, da čakamo na korake drugih, da se nam približajo, kateri strahovi nas ovirajo pri proaktivnosti, na primer pri vpisovanju v društvo, nagovorjanju ljudi, povabilih sodelavcev na pijačo, ali sosede na kosilo.

Ozaveščanje lastnih strahov, ki lahko privedejo do osamljenosti, je temeljna sprememba. Pri tem lahko pomaga psihoterapija, ali druge metode, ki temeljijo na osebni rasti.

Kako premagati osamljenost
Kakšno vlogo tu igrajo hišni ljubljenčki? Je njihova družba enakovredna človeški?
Če je posameznik ujet v svoji ranjenosti, ali je res fizično in socialno izoliran, je tukaj nabava hišnega ljubljenčka, predvsem psa, ki lahko zelo dobro nadomesti čutečega, bližnjega, zelo na mestu. Žival čuti človeka in mu prav tako ponudi svojo pristno bližino, telesni stik, občutek topline in skrb, kar na človeka nedvomno blagodejno vpliva.

Pogosto se dogaja, da starejši tudi več mesecev nimajo stika s svojimi bližnjimi. Kakšen vpliv ima to nanje?
Družba na žalost staranje še vedno ne dojema kot procesa, ki bi mu dala vrednost. V jeseni življenja ljudje potrebujejo več nege in pozornosti, saj fizične zmožnosti pešajo, socialni krog se zaradi upokojitve ali smrti prijateljev manjša, ostaja le še družina, ki pa pogosto nima časa.

Na starejše ljudi to zelo slabo vpliva. Starost ni več cenjen vir modrosti deljenja izkušenj mlajšim generacijam, ampak nekaj, kar ima negativen pridih. S tem se poglablja občutek nesprejetosti, biti odveč, biti zavržen, kar je nekaj najbolj bolečega za človeka. Posledice se kažejo v duševnih stiskah, psihosomatskih motnjah in predčasnim razvojem fizičnih bolezni.

Na tem mestu je ključen zdrav stik med generacijami, ki pa v realnosti ni vedno prisoten. Kaj so pozitivne lastnosti povezovanja med generacijami?
Pristen stik, ki omogoča čutenje bližnjega je ključen v boju proti osmaljenosti. Zavedanje svojega izvora ter sprejemanje smrtnosti na mikroravni v celici družine in makro ravni družbe bo povrnilo spoštovanje do starejših. Medgeneracijsko povezovanje ustvarja širjenje perspektive posameznika, saj vzajemoma mladi pogledajo v preteklost in starejši pa v prihodnost.

Deljenje človeških izkušenj in odprtost do novih pogledov lahko generacije neizmerno obogati. Starejše generacije lahko tako spet začutijo smisel ter sprejetost, mladi pa se lahko pripravijo na življenjske izkušnje in proces staranja ter ga sprejmejo kot lep del življenja.

Povezovanje krepi občutek varnosti in tako povečuje občutja radosti, ki človeku dajejo vrednost življenja.