Družinice so si izbrale svoj izziv

Koliko časa kot družina v resnici preživimo skupaj brez zaslonov in brez motenj?

To vprašanje je bilo izhodišče projekta Mamina štafeta 2026, v katerem smo družine povabili k razmisleku o odnosu do zaslonov in k iskanju bolj zavestnega, uravnoteženega družinskega vsakdana.

Projekt Mamina štafeta na portalu Mama.Over.Net odpira teme sodobnega starševstva. Ne gre za prepovedovanje tehnologije, temveč za spodbujanje ravnovesja, prisotnosti in kakovostnih odnosov v družini. V ospredju so skupni trenutki, zgled staršev in majhne spremembe, ki lahko dolgoročno vplivajo na družinsko dinamiko.

V okviru nagradnega natečaja smo družine povabili, da si izberejo svoj 40 dnevni izziv. Izziv je lahko preprost, prilagojen starosti otrok in vsakodnevnemu tempu. Ključno je, da družina skupaj sprejme odločitev in jo poskuša uresničiti.

Še vedno lahko izberete izziv in se z njim povežete

Sodelujoče družine so lahko izbirale med različnimi izzivi, na primer 40 dni brez zaslonov v spalnici, brez zaslonov po 20 uri, skupno branje, ustvarjanje, športne aktivnosti ali skupni obroki brez zaslonov. Nekatere družine so si oblikovale tudi svoj izziv.

Pri vseh je veljalo isto izhodišče. Manjši, izvedljivi koraki, več skupnega časa in več prisotnosti. Ni važno, če je naš nagradni natečaj že mimo, še vedno imate čas, da izberete svoj družinski izziv, ki vas bo še bolj povezal. 

Na natečaj smo prejeli številne iskrene zapise, ki so pokazali, kako različno družine živijo in kako podobne izzive imajo.

Čudovite nagrade za družine

Komisija je med vsemi prijavami izbrala eno zmagovalno zgodbo, ki jo objavljamo pod psevdonimom. Avtorica bo z družino nagrajena z dvodnevnim družinskim digitalnim oddihom v Jasna Natur Resortu.

Gre za posebno doživetje ob jezeru Jasna, kjer družine skozi program digitalnega odklopa zavestno odložijo zaslone in čas namenijo sebi. Ob prihodu prejmejo knjižico z izzivi, ki jih spodbuja k pogovoru, opazovanju narave in skupnim aktivnostim. Del izkušnje so tudi večer brez telefona, skupni trenutki ob ognju in čas v naravi brez motenj.

Poleg glavne nagrade smo izbrali še pet zgodb, ki so posebej izstopale po iskrenosti in pristnosti. Njihovi avtorji prejmejo družinsko vstopnico za Arboretum Volčji Potok.

Arboretum je prostor, kjer družine zlahka odložijo telefone in čas namenijo gibanju, raziskovanju in skupnim doživetjem v naravi. Otroci lahko raziskujejo park, igrišča, labirint in druge vsebine, starši pa si vzamejo čas za skupne trenutke brez motenj.

Vse izbrane zgodbe objavljamo v celoti. Prav njihova neposrednost in iskrenost najbolje pokažeta, kako družine danes živijo in kako iščejo ravnovesje med zasloni in odnosi.

Zmagovalni zapis

V nadaljevanju objavljamo zmagovalni zapis.

“Naš izziv bo ustvariti škatlo, tja bomo dali vse naše naprave. Pri mlajši hčerkici s tem ne bo težav, ker je stara komaj sedem let in pač še uboga. Svojega telefona seveda tudi še nima, niti kakšne tablice ali računalnika. Se pa zgodi, da ko je bolna, ali je zunaj slabo vreme in imam veliko dela, gleda malo preveč televizije. Tudi mož ji da včasih za vikende svoj telefon, kjer igra kakšne igrice, skupaj gledata tudi smešnice na Instagramu. In opažam, da se hitro razvadi. Če gledata smešnice en dan, si jih želi še naslednji. Če se popusti imamo kar nekaj dni sitnarjenja, da bi gledala filmčke na telefonu. Torej, mlajša hčerkica še ni težava, težava je bolj pri možu, starejšemu sinu in seveda pri meni. Imam takšno naravo dela, da sem ves čas za računalnikom. Veliko delam tudi od doma in izgleda, kot bi bila ves čas pripopana na računalnik, kar otroci vidijo že od malih nog dalje. Seveda je to moja služba, ampak majhen otrok vidi le to, da je mamica za računalnikom … Potem se zgodijo še klici, na vse se moram javiti in je tega kakšen dan res veliko. In kar je najhuje, dandanes je potrebno vse urejati prek telefona – plačevati račune, e-asistent za otroka je kar poln, pa morebitna bolniška, nega, ostala birokracija … Mož pride iz službe utrujen, seveda velikokrat on skuha, pospravljava oba, a si res skoraj vsak dan privošči počitek na kavču pred televizijo, v rokah pa ima telefon, tako da kar dva zaslona naenkrat. Vse skupaj včasih traja tudi dve, tri, štiri ure, ko se kar zasedi na kavču. In sin, joj z njim sem se v starosti 11, 12, 13 let o tem veliko pogovarjala, o igricah, o telefonu, imel je omejitve, me je tudi poslušal. Zdaj je mali veliki mož star 15 let. V šoli sošolci nimajo več omejitev in je tudi on že pol leta brez omejitev. Ko sva pred izzivom pogledala povprečen čas na telefonu, je mene in njega, oba skoraj kap. Kakšen dan je bil na telefonu tudi po pet ur, s tem da uporabila telefon tudi za šolske zadeve. O so te minimalne. Poleg tega, da gleda tudi televizijo, za vikende igra tudi igrice na računalniku … Tako smo imeli zdaj pred izzivom skupni sestanek. Hčerkica je dala zanimiv predlog, da bi si vsak izbral dve najljubši dejavnosti in bi metali kocko, kaj bi počeli iz tega seznama. Tako bomo več skupaj in ne bomo pogrešali televizije, telefonov … Zdaj imamo seznam, na njem je nekaj prav lušnih stvari, med njimi tudi skupen sprehod okoli blokov. Zakaj pa ne? Ustvarili smo tudi škatlo za telefone in urnik, kdaj bodo vsi telefoni v škatli. Jaz se ne javljam več v tem času, kasneje pošljem le sporočila, da žal nisem bila dosegljiva in je to to. Zakaj bi morala v času, ko sem s svojim otrokom, poslušati sorodnike, ki mi pridigajo, ali sodelavce, ki želijo od mene nekaj, čeprav nisem več v službi? Sin se je najbolj upiral, ni se strinjal s temi spremembami in se bojim, da bo vsak dan boj. Bomo poskusili 40 dni in bom vesela že za majhne spremembe. V času, ko imamo telefone v škatlah, se mu ni potrebno družiti z nami. Ven gre lahko s sosedom, lahko igra svoje glasbilo, lahko tudi le leži na postelji in premišljuje. Važno, da ne bo na zaslonu in bo lahko malce sam s svojimi mislimi. In težko bo, tudi zame in moža. Včasih je težko, ko si utrujen po službi, potrebuješ samo mir … Predvsem prve dni bo težko, ker ne bomo navajeni. Pričakujem pa, da se bomo kmalu navadili in upam, da bomo morda posegli tudi po knjigi in tišini ob branju.”

Pet zgodb, ki so si priborile vstopnice

V celoti objavljamo pet zgodb, ki so si priborile edinstveno doživetje v Arboretumu volčji potok.

Vesna

“Ko sem doma omenila, da bi se vključili v Mamino štafeto, sem pričakovala vsaj malo zavijanja z očmi. In nisem se zmotila – predvsem pri sinu, ki ima 15 let in mu je telefon praktično podaljšek roke. Skupaj smo se pogovorili in se odločili za 40 dni skupnih obrokov brez zaslonov. Vsaj en obrok na dan, brez televizije, telefonov in “samo še tole pogledam”. Zdelo se mi je dovolj izvedljivo za naš tempo in starost otrok. Hči je stara 6 let in je idejo takoj sprejela – zanjo je bil to “izziv kot igra”. Prvi dan ni šlo povsem gladko. Sin je avtomatsko segel po telefonu, še preden smo sploh sedli za mizo, jaz sem se zalotila, da bi med kosilom hitro preverila sporočila. A smo se ustavili. Telefone smo pustili v drugi sobi. Sprva je bilo malo tišine, potem pa je hči začela razlagati, kaj so se igrali v vrtcu, sin pa se je – čisto nepričakovano – vključil in dodal svojo zgodbo iz šole. Pogovor je stekel. Brez hitenja, brez motenj. Občutek je bil drugačen, bolj umirjen. Po nekaj dneh opažam, da skupni obrok ni več “opravilo”, ampak trenutek, ki ga vsi nekako pričakujemo. Sin še vedno kdaj zavzdihne, a se usede zraven in sodeluje. Hči je navdušena, ker ima našo pozornost. Tudi meni je lažje – ugotavljam, koliko drobnih stvari bi sicer preslišala. Vem, da 40 dni ne bo vedno popolnih, a že zdaj čutim, da delamo nekaj dobrega. Nekaj, kar nas povezuje. In to je več, kot sem pričakovala na začetku.”

Lena

“Naš 40-dnevni družinski izziv ustvarjanja brez zaslonov Z možem in 11-letno hčerko smo se odločili, da se pridružimo natečaju in si izberemo 40-dnevni izziv skupnega ustvarjanja brez zaslonov. Res je, da skupni ustvarjalni čas pri nas ni novost – že do zdaj smo si večkrat vzeli trenutke za risanje, ustvarjanje, ročna dela ali pisanje zgodb. A tega nikoli nismo izvajali vsakodnevno in ne neprekinjeno 40 dni zapored. Ravno zato se nam zdi ta izziv nekaj posebnega: priložnost, da zavestno ustvarimo novo navado in damo več prostora skupnemu času brez zaslonov. Prvi dan izziva je bil prav poseben. Vsi smo odložili telefone, ugasnili televizijo in se usedli za mizo. Začeli smo z risanjem in barvanjem. Hči je ustvarila domišljijski svet poln čarobnih bitij, mož se je pošalil s svojimi karikaturami, jaz pa sem narisala naše živali in opazovala, kako hitro se sprostimo, ko ni digitalnih motenj. Pogovor je stekel spontano, smeh pa je napolnil prostor. Občutek povezanosti je bil tako lep, da smo takoj začeli zbirati ideje za naslednje dni, med drugim: – ustvarjanje mini stripa ali zgodbe, – izdelovanje dekoracij in DIY projektov za možev bližajoči rojstni dan, – kuhanje in peka kot ustvarjalni večer, – ustvarjanje družinskega kolaža spominov, – izdelava daril za sorodnike, – skupno pisanje pravljice,… Čeprav vemo, da bo izziv včasih zahteven in da bo skušnjava po zaslonih velika, smo že po prvem dnevu začutili, kako dragocen je ta čas. Ne gre le za ustvarjanje — gre za pozornost, pogovor, smeh in pristno povezanost. Veselimo se naslednjih dni in komaj čakamo, da vidimo, kako bo 40 dni zavestnega skupnega ustvarjanja vplivalo na našo družino.“

Družina Požun

“Naš izziv 40 dni zavestnega družinskega časa – telefon samo kot orodje, ne kot navada Ko se je rodila najina hčerka A., danes stara 11 mesecev, se je v naši družini marsikaj postavilo na novo. Tudi odnos do telefonov. Zaslon ni postal del njenega sveta – postal je le orodje za naročanje, nujne opravke, občasno delo in sodelovanje v podobnih projektih. Nikoli pa nadomestek za stik, pogled, pogovor ali skupni čas. Zato smo si za naš 40-dnevni družinski izziv izbrali nekaj zelo preprostega, a hkrati zahtevnega: 40 dni, ko telefon zavestno uporabljamo samo takrat, ko je res potreben – in ga zavestno odložimo, ko smo skupaj. Pri dojenčku se hitro zaveš, kako malo je v resnici treba. A. ne potrebuje animacij, zvokov in svetlečih zaslonov. Potrebuje najin glas, obraz, roke in čas. In ravno ona je naš največji opomnik, da so trenutki minljivi – in da pozornost pomeni prisotnost. V prvih dneh izziva smo opazili, kako pogosto bi telefon sicer nehote vzela v roke. Ne iz potrebe, ampak iz navade. Ko ga zavestno odložimo, pa se zgodi nekaj zanimivega: več pogovorov, več smeha, več opazovanja drobnih A. “prvič”. Prvi poskusi hoje ob kavču, prvi zmagoslavni nasmeh, ko ji nekaj uspe, in tisti mirni večeri, ko smo res skupaj – brez motenj. Ta izziv ni o prepovedih. Je o zgledu. O tem, kaj otrok vidi, še preden razume besede. Želiva, da A. odrašča v občutku, da je človek pred njo pomembnejši od zaslona v roki. Po 40 dneh? Iskreno – tega izziva ne želimo končati. Želimo ga ohraniti kot naš način življenja. Če lahko z našo izkušnjo navdihnemo še kakšno družino, da za trenutek odloži telefon in pogleda otroka v oči, potem smo že zmagali.” 

Sandra

“Jaz, mož, sin (9 let) in hči (5 let) smo si izbrali izziv skupnega branja brez zaslonov in zdaj mineva že 7. dan. Večerne risanke smo zamenjali s skupnim branjem in že zdaj vidimo, da je bila to res boljša odločitev. Spremembe so opazne, več se pogovarjamo, več je smeha in več umirjenih trenutkov, ko smo res prisotni drug z drugim. Otroka lažje zadržita pozornost, pogosteje sama posežeta po knjigi, predvsem pa zvečer hitreje in mirneje zaspita, saj je skupno branje postalo naša večerna rutina. Z možem ob otroških pravljicah znova obujava spomine na svoje otroštvo, mene pa resnično zanima, kakšne spremembe bomo kot družina opazili po celotnem 40-dnevnem izivu.”

Neja

“Moja sibka tocka je fotografiranje. Pri enoletniku sem vedno na prezi za vsemi njegovimi “prvic”, zato je telefon vedno na dosegu roke. S stiriletno hcerko sva se nedavno pogovarjali, kdo najvec uporablja telefon v nasi sirsi druzini. Na sreco to nisem bila jaz. Hci je lepo in tocno povzela, kdo kaj pocne na telefonu in koliko casa temu posveti. Tako je tudi meni nastavila ogledalo in povedala, da jaz telefon najvec uporabljam za slikanje. Tega sem se sicer zavedala, me je pa presenetil njen nadaljnji odziv. Povedala mi je, da je zanjo to tudi uporaba telefona. In takrat sem se zamislila in ugotovila, da ima pravzaprav prav. Kar je meni predstavljalo hobi in strast – fotografiranje, je skozi hcerkine oci bilo nic drugega kot uporaba telefona in gledanje v ekran. Se isti vecer sem iz omare privlekla svoj zrcalnorefleksni fotoaparat, ki je kljub letom se vedno precej kompleksnejsi in kvalitetnejsi od hitrih resitev, ki nam jih dandanes ponujajo pametni telefoni. Fotoaparat nas po novem spremlja na sprehodih, izletih, pa tudi doma je vedno na polici in na dosegu roke caka na najlepse trenutke, ki bodo ostali za vedno ujeti skozi njegov objektiv. Moj izziv je, da to prakso nadaljujem. Upam, da za precej vec kot 40 dni, saj sem ponovno odkrila svojo strast do fotografije in ni mi jasno, zakaj sem fotoaparat sploh pospravila za vsa ta leta v omaro.”