Veščina, ki jo mora znati danes vsak otrok, pa jih večine starši ne naučijo
Strokovnjak s Stanforda je razkril, kaj je najpomembnejša veščina, ki bi jo morali starši v 21. stoletju naučiti svoje otroke.
Vsak starš si želi, da bi bili njegovi otroci zdravi, srečni, pa tudi uspešni in sposobni. To lahko dosežemo na več načinov in težko je reči, kateri je pravi. Predavatelj na Stanford Business School Nir Eyal izpostavlja eno veščino, ki je po njegovem mnenju najpomembnejša za otroke v 21. stoletju.
“V prihodnosti bosta na svetu dve vrsti ljudi. Tisti, ki dovolijo, da njihovo pozornost in življenje nadzorujejo drugi, in tisti, ki se ponosno imenujejo ‘nemoteni’,” je za cnbc.com povedal Eyal.
“Ne dovoliti drugim, da vas zmotijo, je najpomembnejša veščina v 21. stoletju – in tista, ki je mnogi starši ne uspejo naučiti svojih otrok. Po letih učenja o prepletanju psihologije, tehnologije in naše vpletenosti v to, je ena največjih napak, ki jo vidim, da starši otrok ne spodbujajo k avtonomiji pri nadzoru svojega časa,” poudarja Eyal.
Kako otroka naučiti te veščine
Ejal pravi, da je trik v tem, da starši svojim otrokom dovolijo, da sodelujejo pri postavljanju omejitev in rokov. “Starši morajo razumeti, da je prav, da otroci sodelujejo pri določanju tega, saj se šele, ko se naučijo spremljati svoje vedenje, naučijo upravljati svoji čas in pozornost.“
Ejal pravi, da je svojo hčerko tega začel učiti, ko je imela pet let. Hči je takrat želela vse več preživljati čas z iPadom v roki. “Na najpreprostejši način smo ji razložili, da nas čas, preživet pred ekrani, stane nekaj drugega. Takrat se je šele učila gledati na uro in razumeti čas, zato nam je pomagalo, da smo ji pokazali, da preveč časa z video igrami in aplikacijami pomeni manj časa za igro s prijatelji v bazenu ali zabavo z mamo in očetom.“
Ejal poudarja, da bi morali starši otrokom razložiti, da imajo nekatera podjetja motiv, da nas “privežejo” na ekrane. Otroci morajo vedeti, da bi morali prevzeti nadzor nad tem, koliko časa preživimo pred ekrani. Okrepiti moramo njihovo prepričanje, da so to sposobni narediti.
Pametno postavljanje meja
Poudarja, da starši pogosto podcenjujejo sposobnost otrok, da si sami postavljajo meje. “Najpomembnejše je, da otrok sodeluje v pogovoru in pomaga postavljati pravila. Ko starši vztrajajo pri mejah brez otrokovega mnenja, otroci pogosto postanejo zamerljivi in skušajo ‘prevarati sistem’.” Pričakovati moramo burne razprave o vlogi, ki jo ima tehnologija v naših domovih in v življenju naših otrok. Razprave in včasih tudi spoštljiva nesoglasja so znak zdrave družine.
Šele ko lahko otroci sami nadzorujejo svoje vedenje, se naučijo spretnosti, ki jih potrebujejo, da bi bili nepopustljivi – tudi ko staršev ni v bližini. Njihova odgovornost – in tudi pravica – je, da pametno uporabljajo svoj čas.
