Po ločitvi: Ko se otrok vrne z obiska pri toksičnem staršu

Mama začuti spremembo, še preden otrok spregovori – njegov izraz, drža in vedenje jasno kažejo, da nekaj ni v redu. Ko je otrok izpostavljen toksičnemu starševstvu, se to odraža v njegovem čustvovanju, vedenju in v odnosu z drugim, varnim staršem – najpogosteje ravno z mamo. Nova slikanica je v pomoč mamam in očetom, ki ob otroku prepoznavajo posledice toksičnega starševstva in iščejo način, kako mu pomagati čutiti, izražati in verjeti, da je vreden ljubezni – takšen, kot je.

Odkar je izšla moja knjiga V opoju narcisa, se je name obrnilo na stotine žensk, ki potrebujejo pomoč pri preživetju v narcističnih odnosih, pri izhodu iz takih odnosov in pri nadaljnjem okrevanju.

V pogovorih z ženskami, ki so se izvile iz narcističnega ali podobno toksičnega partnerskega odnosa in imajo mladoletne otroke, se zelo pogosto odpira tema, kako pomagati otroku, razpetemu med ločena starša, ki imata večinoma diagonalno nasprotne vzgojne pristope pa tudi vzorce vedenja do otroka.

Pri materi se pogosto kažejo skrb za otrokovo čustveno in psihično, in ne le telesno dobrobit, trud, iskanje raznovrstnih pomoči zase in za otroka, prebiranje strokovne in poljudne literature na temo sočutnega ali zavestnega starševstva ter lastne stiske, ki jih taka mama čuti ob pogledu na otroka, ki nima vseh pogojev za zdrav psihični razvoj in vpričo nje lahko začne razvijati bolj ali manj škodljive obrambne in spoprijemalne mehanizme, da bi zdržal nevzdržno razpetost med lastna starša in pritiske, ki jih doživlja ob narcisoidnem ali podobno toksičnem očetu.

• Morda vas zanima še: Kako je biti mama otroku narcističnega starša ali ‘sostarševanje’ z narcisom

Med temeljnimi vprašanji, ki se materam ob tem pojavljajo, je: Kako otroku dati vedeti, da so vsa čustva v redu, da jih je varno občutiti in izraziti ter da so pomembna, saj nam prinašajo dragocena sporočila?

Od izbruhov jeze in nizke samopodobe do varnega prostora

Od drugega starša namreč otrok dobiva nasprotna sporočila: da so čustva (zlasti težka) slaba, sramotna, nepomembna, znak šibkosti, da je močan tisti, kdor je vedno vesel (ali celo nasilen), da je narobe, če imaš potrebe in želje, kajti edino pravilno je, da skrbiš za potrebe starša, da ne smeš imeti lastnih občutkov, ker so »nepravilni«, ipd.

Ob tovrstnem zatiranju, neslišanosti in pritiskih je otrok v vse večji stiski in se že uči tlačenja čustev, posledično pa prihaja do izbruhov jeze in/ali panike ipd. vedenj, praviloma pri materi, saj se ob njej počuti dovolj varnega, da si upa pokazati vsaj to.

Eno najbolj strupenih prepričanj, ki jih tak otrok prinese tudi v odraslost, je: Ljubezen si je treba prislužiti. To sporočilo je povezano z zelo nizko samopodobo, s prepričanjem, da taki, kot smo, nismo v redu in vredni ljubezni, temveč moramo ugajati drugim, biti pridni, se izkazovati na različnih področjih (zlasti na športnem in pri šolskem uspehu), ne smemo biti debeli, merilo naše vrednosti pa je npr. to, koliko ljudi nas obožuje oz. koliko prijateljev imamo in ali smo najboljši.

Zato je ključno, da otrok od matere dobiva nasprotna sporočila, ki ga validirajo, opolnomočijo, mu vzbujajo občutek varnosti in zaupanja vase ter mu omogočajo razviti zdravo samopodobo: Ljubezen je brezpogojna. Ne glede na tvoja čustva in vedenje te imam rada. Ob meni si lahko pristen. Zmorem ti držati varen prostor, v katerem se lahko iskreno in konstruktivno izraziš.

Mlajšim otrokom tega ne moremo »dopovedati« z razlago. Taki otroci potrebujejo dovolj lahkotno, privlačno, razgibano in tudi humorno gradivo, skozi katero bodo vse to predvsem začutili – obenem s tem, da bodo ob materi to tudi doživljali.

In prav to bo vam in vašemu otroku omogočila slikanica Rada te imam, ko skačeš, se smejiš, klepečeš in prdiš.

Ključ je v sprejemanju, občutenju in izražanju čustev

Nastala je na podlagi številnih pogovorov z mamicami, ki so se tako in drugače spoprijemale s težkimi občutki in neustreznimi odzivi svojih otrok, zlasti po vrnitvi s stika pri drugem staršu. Ki so se morale soočiti s tem, da se otrok meče ob tla, razbija, si puli lase, se zaletava v steno, preklinja, kriči, zmerja, regresira v vedenje, ki ga je že prerasel (npr. močenje postelje) … Skozi leta smo skupaj iskale načine, kako v otroku vzbuditi zavedanje, da ljubezen ni pogojena, in zaupanje, da bo mama prenesla njegovo stisko, mu znala pomagati in obenem postavila sočutne, a čvrste meje, da otrok tovrstnega vedenja ne bo prenašal drugam, npr. v vrtec ali šolo.

In vsakič znova se je izkazalo, da je ključ do tega v sprejemanju, občutenju in konstruktivnem izražanju vseh čustev ob konstantni ljubeči podpori s sočutnimi mejami.

Izkazalo pa se je tudi, da pri otrocih tega ne bomo dosegli zgolj s pogovorom, »na suho«, temveč potrebujemo »posrednika«, ki je na ravni otroka, ki je otroku blizu in všeč, ob katerem je otrok sproščen, in radoveden.

Tak posrednik je slikanica Rada te imam. Otroka bo pritegnila s privlačnimi ilustracijami in lahkotnimi rimami, mu vzbudila radovednost in smeh ter odprla številne možnosti nadaljnjih pogovorov o vsebini. Prinesla mu bo olajšanje, ko bo skozi branje in pregledovanje ilustracij ugotovil, da so čustva, ki se jih je doslej bal ali sramoval, nekaj tako normalnega in vsakdanjega, da se o tem pišejo knjige in rišejo ilustracije, podprlo pa ga bo sporočilo, ki kot rdeča nit teče skozi celotno knjigo: VEDNO te imam rada. Tudi ko smrčiš, smrkaš, prdiš …

Naučil se bo razbirati čustva z obrazov in razumel, da so čustva zemljevid našega počutja in ne pomenijo, da smo »grdi«, če smo npr. jezni ali žalostni. Na koncu slikanice pa ga bo opolnomočil tudi zapis o ljudeh, ki se bojijo izražati svoja čustva in nas prav zato lahko prizadenejo, ter nasvet, kaj lahko ob tem storijo.

S to knjigo boste podprli otroka, lažje izpeljali zahtevno nalogo, ki je naložena materi, primorani v sostarševanje z očetom, ki izvaja »counterparenting« (»izpodbijanje starševanja«) in otroka izrablja kot sredstvo za lastno ugodje in maščevanje nad nekdanjo partnerico, opolnomočili pa boste tudi sebe, saj je morda tudi nekje globoko v vas majhna deklica, ki ji vsega tega, kar slikanica Rada te imam sporoča otrokom, nihče nikoli ni sočutno povedal.

Opomba: Čeprav je v članku narcisistični starš pogosto označen kot oče in varni starš kot mati, se avtorica zaveda, da so lahko vloge tudi zamenjane. V realnosti je lahko narcisistični starš katerikoli od staršev, ne glede na spol. Dinamike, opisane v članku, ostajajo enake ne glede na to, ali je toksični starš mati ali oče. Temeljni problem je vedno psihološka manipulacija in čustvena zloraba otroka, ki ima škodljive posledice za njegov razvoj in duševno zdravje.

O avtorici: Aleksandra Kocmut je pod psevdonimom Loti Palmer izdala knjigo V opoju narcisa. Vodi terapevtsko-podporno skupino Vrtnice in se ukvarja s terapevtskim svetovanjem. Zasnovala je Program samookrepitve, katerega cilj je okrepiti se do mere, da lahko izstopimo iz toksičnih odnosov in zacvetimo. V pomoč za delo na sebi je izdala tudi kartice za delo z notranjim otrokom z naslovom Tukaj sem … in čustveni dnevnik z naslovom Tu sem zase. Vse o tem in še marsičem najdete na njeni spletni strani www.kasandra.si. Kratka predavanja o narcizmu objavlja tudi na spletni platformi YouTube.