Pot do zanositve: kaj je najbolj zamajalo najin odnos?

Dve leti sva upala, štela dneve in menstruacije ter vmes izgubila upanje. Upanje in zaupanje, saj sva morala tudi v odnosu narediti ‘pavzo’. Ugotovila sva, da je zanositev postala najin projekt, ne več najina želja. Dokler nisva dojela, da morava midva začeti delati drugače. Potem se je začela zgodba odvijati drugače …

Govorili smo s Tino in Juretom, parom, ki se je tri leta trudil zanositi. Njuna zgodba se začne tako kot pri mnogih – z močno željo načrtom in upanjem, da se bo vse zgodilo “ko bo čas pravi”. A pravi čas je prišel, meseci so šli mimo, testi so bili negativni in počasi je upanje zamenjal strah.

»Najprej sem bila prepričana, da bo šlo hitro,« pove Tina. »Potem sem se začela spraševati, kaj delam narobe. Utrujajoče je, ko telo ne sledi tvoji želji. Še hujše pa, ko začneš dvomiti vase.«

Tudi Jure priznava, da mu ni bilo lahko. »Občutek nemoči te zlomi. Ko sem videl, kako ji je bilo grozo, ko je vsak mesec dobila menstruacijo … jaz pa nisem mogel nič narediti. Nekaj časa je še šlo, potem sva se pa oddaljila. Meni ni bilo okej, da ne rata, ona se je pa umaknila v svojo svet.« Tina po nekaj sekundah razmisleka doda, da je bilo to tisto, kar je najbolj zamajalo njun odnos.

Tiha obtoževanja in izgubljeno partnerstvo

V želji, da bi postala starša, sta skoraj pozabila, da sta najprej par. Spontanost je izginila, pogovori so postali tehnični, kot da urejata projekt, ne življenje, to obdobje opisuje Tina. »Ko sem ugotovila, da več razmišljam o ciklih kot o naju, sem dojela, da sva se izgubila,« pravi Tina. »Zvečer sva ležala drug ob drugem, a vsak s svojimi mislimi – on o tem, kako mi pomagati, jaz o tem, kaj še poskusiti.«

Prav ta trenutek spoznanja je bil prelomnica. Usedla sva se za kuhinjsko mizo, brez očitkov. Prvič po dolgem času sva govorila o tem, kaj lahko narediva skupaj, ne kdo je kriv, da nama ne uspe.

Kaj lahko midva narediva, da izboljšava možnosti za zanositev, je vprašanje, ki ga pari največkrat zastavijo diplomirani medicinski sestri in IVF koordinatorki, ki je specializirana za področje zdravljenja s postopki oploditve z biomedicinsko pomočjo (OBMP) Maji Henigman.

Strokovnjakinja pravi, da je že v v fazi načrtovanja nosečnosti dobro poskrbeti za uravnoteženo prehrano – veliko sadja, zelenjave, beljakovin, polnozrnatih žit in zdravih maščob, kot so omega-3. Pomembno je tudi opustiti kajenje, alkohol in preveč kave ter ohraniti redno zmerno gibanje, ki pomaga telesu pripraviti se na nosečnost in podpira dobro počutje že pred njenim začetkom. Prehrano lahko dopolnimo tudi s prehranskimi dopolnili kot je na primer Ovosicare Fertility. 

Ovosicare Fertility je prehransko dopolnilo, ki je zasnovano tako, da vsebuje znatne količine vitaminov in mineralov za pokrivanje potreb žensk v rodni dobi. Vsebovani mineral cink ima vlogo pri plodnosti in razmnoževanju.

Prehrana, gibanje, pravi mindset

Tina pove, da sta se odločila za konkreten načrt – ne medicinski, ampak človeški. »Začela sva jesti bolj zdravo, hoditi ven, se gibati, pogovarjati o tem, kar čutiva. Jure se je vključil v raziskovanje, bral o podpori plodnosti, jaz pa sem si rekla: dovolj je samokritike, čas je, da podprem svoje telo, ne da ga kaznujem.«

Naša sogovornica nadaljuje, da je takrat prvič slišala za Ovosicare Fertility, prehransko dopolnilo, namenjeno ženskam v rodni dobi. Ni šlo za čudežno rešitev, ampak za nekaj, kar mi je dalo občutek, da spet aktivno začnem skrbeti za svoje telo.

Ko se spremeni pogled, ne samo rezultat

Pri Tini in Juretu se je prelom zgodil takrat, ko sta nehala šteti neuspešne mesece in sta v življenje vpeljala spremembe, ki niso bile usmerjene le v prehrano ali urnike, temveč tudi na spolnost. »Z rednim gibanjem in dobro prehrano sva se oba kar malo spremenila. In tudi v spalnici so stvari postale boljše. Najina spolnost ni bila več povezana s preverjanjem, ali je to ‘ta pravi’ dan ali ne. Ampak sva se prepustila in imela dobro,« pove Tina.

Ko sta se sprostila in začela zaupati telesu in drug drugemu, se je zgodilo – po sedmih mesecih. Test je bil pozitiven. Brez velikih pričakovanj, brez natančnih izračunov – ampak z več miru, povezanosti in občutkom dvojine.

»Zdaj vem, da ni šlo samo za zanositev,« doda Tina. »Šlo je za to, da sva se naučila hoditi po isti poti – tudi takrat, ko je težko. To pa je nekaj, kar ostane. In ostale nama bodo tudi dobre navade okoli prehrane in športa, za katere ne vem, če bi jim sicer posvečala toliko pozornosti.«

VIRI:

1. EU register, https://food.ec.europa.eu/food-safety/labelling-and-nutrition/nutrition-and-health-claims/eu-register-health-claims_en, dostopno 10.09.2025.Barker, D. J. P. (1990). The fetal and infant origins of adult disease. BMJ: https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0002916523071666?via%3Dihub
2. Czeizel, A.E., Dudas, I., “Prevention of the occurrence of neural-tube defects by periconceptional vitamin supplementation,” The New England Journal of Medicine, 1992.
3. NIH – Folate Fact Sheet: https://ods.od.nih.gov/factsheets/Folate-HealthProfessional/
4. WHO – Zinc in maternal and child health: chrome-extension://efaidnbmnnnibpcajpcglclefindmkaj/https://iris.who.int/bitstream/handle/10665/344010/9789240030466-eng.pdf?sequence=1
5. EFSA – Vitamin D intake: https://www.efsa.europa.eu/en/efsajournal/pub/4324
6. Klinični odddelek za reprodukcijo, UKC Ljubljana https://www.reprodukcija.si/neplodnost/