S tem stanjem se spopada vsaka deseta ženska
Endometrioza. Od prvega simptoma do diagnoze v povprečju mine pet let.
O endometriozi se premalo govori, čeprav ocene kažejo, da naj bi jo imela vsaka deseta ženska, pravi Rok Šumak, dr. med, specialist ginekologije in porodničarstva iz UKC Maribor. “Endometrioza v vseh primerih ne povzroča težav. Ženske po navadi poiščejo pomoč takrat, ko imajo težave. Glavna težava, ki jo endometrioza povzroča, je bolečina in se lahko kaže na zelo različne načine.“
Pri endometriozi pride do tega, da je tkivo, ki je navadno prisotno samo v maternični votlini, prisotno kjer koli izven maternične votline. Od tega, kje so prisotna žarišča, je odvisno, kakšne težave endometrioza povzroča. “Verjetno se zaradi tega, ker je klinična slika lahko tako pestra in težave tako različne, tudi diagnoza postavi relativno pozno. Še vedno velja podatek, da od prve težave, prvega simptoma do postavitve diagnoze v povprečju mine več kot pet let. V tem času ženske poiščejo pomoč pri petih različnih specialistih, preden je postavljena diagnoza,” je razložil Rok Šumak. Eden od izzivov je tako, kako dovolj hitro postaviti diagnozo.
Teorij, zakaj prihaja do tega, je več. Po eni od njih se del menstrualne krvi ne izloči skozi nožnico, ampak skozi oba jajcevoda v trebušno votlino, kjer se potem to tkivo ugnezdi. Druga pravi, da se žarišča prenesejo po krvi oziroma limfnih žilah v druge organe. Tretja pravi, da se ena vrsta celic lahko preoblikuje v drugo in potem tam nastanejo žarišča.
Možnosti zdravljenja je več
“V osnovi gre pri endometriozi za znižano kakovost življenja, lahko na račun bolečine ali tudi neplodnosti, ki jo lahko endometrioza povzroča. Osnova za zdravljenje je protibolečinska terapija z analgetiki, možno jo je zdraviti tudi s fizioterapijo,” je pojasnil Rok Šumak. “Če to ni dovolj, se predpiše hormonska terapija. Vsa žarišča, ki so izven maternice, so namreč tudi hormonsko aktivna. Cilj hormonske terapije je, žal, ne izničiti oziroma odstraniti vsa ta žarišča, ampak zmanjšati težave predvsem bolečino, da je življenje z endometriozo znosno.“
Za pacientke, ki so s hormonsko terapijo zadovoljne in lahko normalno živijo, je lahko hormonska terapija dolgotrajna rešitev. Če iz kateregakoli razloga hormonske terapija ni možna, je potrebno kirurško zdravljenje.
Kot opozarja Šumak, so pogosto poleg rodil prizadeti še drugi organi. “Vsaka pacientka je obravnavana na multidisciplinarnem konziliju. Osnova pred začetkom zdravljenja je ocena razširjenosti bolezni. Najprej se opravi ultrazvočna ocena razširjenosti bolezni, nato se pridruži radiolog, ki lahko poda še kakšne pomembne informacije glede razširjenosti. Če je prizadeto še črevo ali mehur, se operaciji pridruži še specialist urolog ali specialist abdominalni kirurg. Poudarek je predvsem na dobrem načrtu pred kirurškim zdravljenjem. To je pomembno s stališča kirurga, da vemo kaj bomo operirali, pa tudi za pacientko, da ve, kakšen je načrt operacije in kakšni so pričakovani izhodi pa tudi možni zapleti.“
Na vprašanje, kaj lahko storijo ženske same, je odgovoril, da se v vsakem primeru priporoča zdrav življenjski slog z dovolj fizičnega gibanja in uravnoteženo prehrano. “Vse ostale komplementarne metode, s katerimi si pacientke pomagajo, če niso v škodo zdravljenju, ki ga mi priporočamo, so dobrodošle,” je še dodal.
Na koncu pa je opozoril še na eno pomembno stvar: “Nobena bolečina ni normalna. Ni nujno, da je za vsako bolečino vzrok v endometriozi, si pa vsaka bolečina zasluži zelo resno obravnavo in iskanje njenih vzrokov.“
