Čeprav bi morala rojstvo in prihod novega dojenčka v družino za starša predstavljati srečen dogodek, žal ni vedno tako. Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) po porodu najmanj ena ali dve ženski od desetih trpita za depresijo in/ali tesnobo.

Nina Klinar je ena od številnih mladih mamic, ki so se po rojstvu novorojenčka namesto z občutki sreče in veselja spopadale s težkimi mislimi in obtoževanjem. Zastavljala si je vprašanja, na katera dolgo ni prejela odgovorov, v smislu: “Kaj delam narobe?“, “Zakaj se meni to dogaja?“, “Kdaj bom lahko uživala v materinstvu?“.

Prehoditi je morala trnovo pot, ki pa se ji je poplačala. S pomočjo zdravniške in psihoterapevtske opore je težko obdobje poporodne depresije pustila za seboj in iz njega izstopila še močnejša. Svojo izkušnjo želi deliti z javnostjo in mamice, ki doživljajo podobno, opomniti, da v tem niso same.

“V takih trenutkih je pomembno, da se lahko na nekoga nasloniš, si morda prebereš članke na to temo in prisluhneš ljudem s podobnimi zgodbami. Od njih lahko prejmeš marsikateri nasvet ter predvsem zagotovilo, da zdaleč nisi edini, ki gre čez to izkušnjo,” meni sogovornica.

Premalo se govori o tem

K temu jo je nagovorila lastna izkušnja, ko je ugotovila, da se o tej temi le malo govori. Razen strokovne literature ni našla nobenih osebnih zgodb, ki bi jim lahko prisluhnila. “Problem današnjega sveta je, da se vsi želimo predstaviti v najboljši luči in nam je težko priznati svojo nemoč. Če se sooča s poporodno depresijo, te ljudje hitro znajo čudno gledati oziroma te vržejo v kategorijo nesposobnih,” razlaga.

Želi si, da se o temi začne več govoriti, kar bi pripomoglo k hitrejši prepoznavi in posledično ozdravitvi. Pogreša tudi več ozaveščanja o omenjeni tematiki med samo nosečnostjo. “Pisalo mi je ogromno žensk, ki so name naslovila številna vprašanja, predvsem v zvezi z antidepresivi. Ogromno jih je začutilo stisko, čez katero sem šla. Tega je več, kot si morda mislimo,” pove.

Od nepopisne sreče do večtedenskega trpljenja

Občutkov in doživljanja se še danes dobro spominja. Ob tem čuti strah, da bi se vse ponovilo, a se zaveda, da jo je delo na sebi utrdilo. Prizna, da je bilo na začetku izjemno težko. Nepopisna sreča se je v manj kot dvanajstih urah sprevrgla v večtedensko trpljenje, ko ni videla izhoda.

Pri tem je bilo ključno spoznanje, da tako ne more več nadaljevati. “Ni mi bilo pravično; ne do mene ne do otroka, ki ne nazadnje ni ničesar kriv. Želela sem si le hitre ozdravitve. Na koncu si ti tisti, ki mora za otroka poskrbeti. Počutiš se zelo nemočno, saj se boriš sam s seboj, pri čemer ne veš niti, na kakšen način se sploh boriš. Ob sebi pa imaš še otročka, ki te potrebuje 24 ur na dan. Potrebovala sem veliko časa, da sem dojela, da človek kdaj enostavno potrebuje pomoč strokovnjakov, saj nihče ni vsemogočen,” se spominja sogovornica.

Ne smemo se primerjati z drugimi

Veliko žensk zaradi tega počutja doživlja sram, s katerim se obremenjujejo med nosečnostjo in tudi kasneje. Pritisk si pogosto naložijo same, k temu pa zagotovo pripomorejo idealizirane predstave na družbenih omrežjih. “Pomembno je govoriti o realnih stvareh in situacijah, kar je v poplavi perfekcionizma že skoraj redkost. Ogromno mamic se ob gledanju profilov popolnih staršev počuti izjemno slabo in nesposobno. Trudim se, da predstavim realno stanje, saj se mi ne zdi prav, da se vse zadeve olepšujejo,” razmišlja Nina.

Doda, da je pomembno, da se ne primerjamo z drugimi. Sogovornica se na tem mestu spomni dogodka iz porodnišnice. Sobo si je delila s soimenjakinjo, ki pa je za razliko od nje rojstvo hčerke doživljala povsem drugače. “S hčerko sta se uspeli nemudoma povezati. Nikoli ne bom pozabila prizora, ko sta ležali zraven mene in te njune povezave. Še danes mi gre na jok, ko se spominjam. Zelo težko mi je bilo pri srcu, ko sem v rokah držala svojega otroka in tega enostavno nisem začutila. To me je prestrašilo, saj sem mislila, da tega nikoli ne bom doživela,” pripoveduje.

Ključen je pogovor

Čeprav je izkušnja več ne bremeni, ne bi obdobja nikoli ponovila. Žalosti jo le, da je bila prikrajšana za čas, ko bi ji moralo biti najlepše. Tudi v njenem primeru pa slovenski rek “po dežju zmeraj posije sonce” drži kot pribit. S hčerko sta zamujeni čas nadoknadili in sta sedaj povezani bolj kot kdajkoli prej. Predvsem pa jo je izkušnja naučila tega, da si kot starš ne ustvarja pritiska, da bi morala biti popolna.

Posameznicam svetuje, da se svojih občutkov in doživljanja ne sramujejo. Ključen je pogovor, bodisi z najbližjimi bodisi s strokovnjaki. “Vse je rešljivo, samo priznati si moramo in poiskati ustrezno pomoč,” sklene sogovornica.