​Pri strokovnjakinji smo preverili, kako pogosto se slovenski starši odločajo za najem varuške.

Čeprav Slovenija razpolaga z razvito mrežo javnih vrtcev s kakovostnimi programi, je včasih prostora za sprejem vseh otrok, ki bi potrebovali varstvo, premalo. V preteklosti so staršem na pomoč priskočili babice in dedki, danes pa so ti pogosto še v službah ali tudi na tretjih univerzah. Vedno več družin zato pomoč za občasno ali stalno varstvo poišče pri varuškah.

Če je v tujini že dlje časa nekaj povsem običajnega, da gredo varuške po otroka v vrtec ali ga recimo peljejo na dejavnosti, je v Sloveniji tovrstna dejavnost šele v povojih. To področje pri nas sistemsko ni urejeno, zato poklic varuške sodi med neformalne oblike varstva, kar povzroča težave na področju plačila.

To seveda ne pomeni, da delo varuške v Sloveniji ne obstaja – ravno nasprotno. Trendi kažejo, da se je potreba po varstvu otrok bodisi na domu varuške bodisi na domu družine v zadnjih letih tudi pri nas močno povečala. K temu so bržkone pripomogli hiter način življenja in predvsem naporni ter dolgotrajni delovniki, vse navedeno pa mnogo staršev pahne v stisko. Ob tem se soočajo tudi z očitki, da niso sposobni sami poskrbeti za svojega otroka.

V javnosti je prisotna zmotna predstava, da se za varuške odločajo zgolj premožnejši posamezniki, kar pa ustanoviteljica Akademije za varuške Nika Kajnih hitro ovrže: “Počasi se vzpostavlja zavedanje in marsikdo se obrne na nas s povpraševanjem za najem varuške. Dandanes je namreč izjemno težko uskladiti poslovno in družinsko življenje. Družine pogosto ne živijo več v bližini starih staršev, ki so poleg tega pogosto še vedno zaposleni. Po drugi strani pa drži, da se v Sloveniji družine redko odločajo za polno zaposlitev varušk. Nenazadnje pa je lahko organizirano varstvo otrok pomeni tudi skrb zase, saj staršem omogoča, da se v prostem času vsaj za nekaj časa razbremenijo in lahko uživajo sami.“

V preteklosti je sogovornica izvedla raziskavo med 400 družinami. Rezultati so pokazali, da jih je med njimi zgolj 13 % že imelo izkušnjo z varuškami, polovica pa si je to želela, a niso vedeli, kje in kako se tega sploh lotiti. Številni izmed njih so bili do tega nezaupljivi, ali pa so se bali, kako se bo na to odzvala okolica. Tako na osnovi izkušenj meni Kajnihova, ki se z varstvom otrok in posredovanjem varušk ukvarja že okoli deset let.

V tem času je ugotovila, da so dobre varuške hitro zasedene, saj številne med njimi težijo k redni zaposlitvi. Posledično imajo starši lahko kar precej težav z iskanjem ustrezne osebe za varstvo njihovih otrok. Številni tudi prisegajo na priporočila svojih znancev. Prav s tem namenom so v lanskem letu s sodelavkami ustanovile prvo tovrstno akademijo v Sloveniji. Na ta način želijo ločiti profesionalne varuške, ki se za delo z otroki izobražujejo in sledijo aktualnim smernicam vzgoje, ter tiste, ki otroke varujejo zgolj ljubiteljsko. 

“Dobra varuška ne pomeni nujno, da ima veliko izkušenj”

Sogovornica izpostavi, da bi poklic varuške v teoriji lahko opravljal vsak, ki ga veseli delo z otroki, a se pri tem ne sme pozabiti, da so izredno pomembne vse izkušnje, znanje in talenti, ki jih oseba ima. “Zdi se, da bi se včasih s tem delom rad ukvarjal vsak, a le za pet minut. Urna postavka je boljša kot velja za druga področja, zato je na spletnih portalih veliko neresnih kandidatov. S tega vidika je ponudbe navidezno veliko, primernih kandidatov pa je v resnici precej manj,” razlaga sogovornica.

Po njenih izkušnjah so varuške najpogosteje študentke, ki poskrbijo za varstvo otrok v času odsotnosti staršev. Prav tako se za delo varuške odločijo mlade mamice, ki med starševskim dopustom ugotovijo, da jim je delo z otroki pisano na kožo, ali pa starejše gospe, ki si želijo vsakdan popestriti z nekaj otroškega “živžava”.

Vzeti si je treba dovolj časa

Sogovornica staršem priporoča, da si za izbiro varuške vzamejo dovolj časa, in sicer v procesu iskanja kot tudi uvajanja. “Za dobro varuško ni nujno, da ima veliko izkušenj, saj jo lahko starši tekom uvajanja ogromno naučimo. Zato staršem svetujem, naj si vzamejo čas za krajše uvajanje, recimo takšnega, kot je značilen ob vstopu v javni vrtec. Na ta način se drug z drugim bolje spoznamo in varuško uvedemo v naš sistem. Prav tako je priporočljivo preverjanje priporočil s strani preteklih delodajalcev. Ob tem je ključnega pomena, da se z varuško osebnostno ujamemo, z njo delimo podobne vrednote ter smo pozorni na to, kako steče komunikacija med njo in otrokom. Univerzalnega odgovora na vprašanje, kaj je definicija dobre varuške, torej po mojem mnenju ni,” pove.

Starši morajo biti vselej pozorni na morebitno spremembo vedenja oziroma spanja pri otroku, ki je lahko dober pokazatelj določenih zlorab s strani varušk. Takšnih primerov v Sloveniji sicer ne pozna, kljub temu pa previdnost ni nikoli odveč. “Če otrok pove ali nam razkrije, kaj se dogaja, ko nas ni, moramo njegove besede vzeti resno in situacijo preveriti,” je nedvoumna Kajnihova.

Velik problem plačilo

Po njenih opažanjih se pogosto zatakne pri plačilu, saj to področje v Sloveniji zakonsko ni ustrezno urejeno. Možnosti za uradno plačilo je izjemno malo. Številne varuške se tako znajdejo v območju sive ekonomije, kar je v tej panogi bolj pravilo kot izjema.

“Pogosto slišim, da v manjših krajih varuške delajo za 300-400 evrov na mesec za polni delovnik. Čeprav na ta način resda rešujejo finančno stisko staršev, ki niso dobili vrtca, s tem razvtrednotijo delo ostalih varušk. Gre za izjemno odgovorno delo, zato si v akademiji prizadevamo, da bi se starši tudi v manjših krajih držali minimalne študentske postavke za uro dela, ki trenutno znaša šest evrov na uro. Naše akademske varuške imajo povprečno postavko deset evrov na uro, za občasna varstva tudi več. V primeru rednega varstva pa se pri dogovoru lahko kaj tudi spremeni,” pojasni sogovornica.

Na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) se omenjene problematike zavedajo. Pravna podlaga za izvajanje osebnega dopolnilnega dela in vseh postopkov v zvezi z njim je Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (ZPDZC-1) ter na podlagi tega zakona sprejet Pravilnik o osebnem dopolnilnem delu.

Zakon med drugim določa, da se za osebno dopolnilno delo šteje tudi, kadar posameznik sam opravlja dela pomoči v gospodinjstvu, njim podobna dela, ali opravlja druga manjša dela, pod pogojem, da posebni predpisi ne določajo drugače, in da so ta dela določena v podzakonskem aktu. Mednje se šteje tudi občasno varstvo otrok.

Ob tem na ministrstvu še pojasnjujejo, da je za opravljanje tovrstnih del postavljen še en pogoj, in sicer, da drugi oz. posebni predpisi ne določajo drugače. “Osebno dopolnilno delo je v ZPDZC-1 opredeljeno kot izjema od dela na črno in je omejeno tako v obsegu oziroma pogostosti opravljanja kot tudi v višini prihodka. V okviru osebnega dopolnilnega dela je dopustno opravljati le občasno in ne redno delo varstva otrok, saj so lahko v nasprotnem primeru podani elementi delovnega razmerja. V tem primeru bi morala namreč biti sklenjena pogodba o zaposlitvi,” so jasni na MDDSZ. ​