“Triletnik potegne kakav z mize in ga zabriše po tleh. Kaj bomo naredili?”

“Kazen nima mesta,” je jasen strokovnjak: “Lahko pa govorimo o posledicah. Naravnih, smiselnih posledicah.”

V Robinovem podkastu je voditeljica Martina Arčon gostila dr. Janeza Sečnika, specialista zakonske in družinske terapije ter avtorja knjige Očetovstvo se rojeva v odnosu. Pogovor je bil posvečen sodobnemu očetovstvu, notranjim stiskam moških, sramu ter vprašanju, kako lahko odnos z otrokom postane prostor osebne rasti in zdravljenja lastnih ran. 

“Sodobni oče ni zadovoljen samo s tem, da pride domov, da naredi red, da prinese denar in da se usede za televizijo. Ampak imamo to hrepenenje, ravno tako tudi očetje in moški, po pripadnosti, po bližini, po tem, da smo v odnosih polnovredno vključeni. In jasno je, da očetovstvo ponuja prav to,” poudarja Sečnik.

Ob tem dodaja, da očetovstvo ni zgolj vloga, temveč odnos, ki moškega nenehno postavlja pred izzive in osebno rast. “Ne spomnim se, da bi kdorkoli, ki ima svoje otroke, ostal na površju in se ne bi šel v njih poglobiti, ker vsak otrok ti prinese nasproti eno lekcijo za življenje. Nekaj ti prebuja, nekaj sproži, ob njem lahko zoriš, se krepiš in postajaš bolj polnovredna oseba,” pravi. 

Bomo grobi, bomo ignorirali, kričali?

Dotaknila sta se tudi vprašanja, kako lahko oče zavestno prekine škodljive vzorce, ki jih prinese iz lastnega otroštva. Sečnik pravi, da se prav tu pogosto zgodi ključni notranji boj. “Če je bil doma deležen grobe vzgoje, tepeža, sramotenja, poniževanja in potem dobi svojega otroka, je velika verjetnost, da bo tudi svojega otroka želel disciplinirati na podoben način,” pojasnjuje: “In vprašanje je, ali bo sebe prepoznal, ali bi zdaj otroka udaril. Ali bo zmogel zadržati roko? Tukaj je zavestna odločitev. In hkrati soočenje s sabo: aha, mene so takole, to bilo je grenko.”

Po njegovih besedah se ob tem lahko razvije tudi razumevanje do sebe in do lastnih staršev: “Da razume, v kakšni stiski so morali biti, ko so se tako odzvali.”

Dodal je, da se s takšnimi trenutki srečujejo številni očetje. Kot primer je navedel vsakdanjo situacijo. “Triletnik potegne kakav z mize in ga zabriše po tleh. Kaj bomo zdaj naredili? Ali bomo šli v strogost, v izgubo stika z otrokom, v kaznovanje, ignoriranje, nadiranje, ali bomo zmogli zajeti zrak in pri sebi narediti pavzo, da naš odziv ne bo samo posledica notranjega vznemirjenja, ki se dogaja v našem živčnem sistemu, in ga bomo prevalili na otroka …”

Po njegovih besedah je ključno vprašanje, ali zmore odrasli oblikovati drugačen odziv: “Ali lahko zajamem zrak in dam otroku na drug način pojasnilo, razlago, se pozanimam, kaj se je zgodilo, ali je bil kakav vroč, ali se je spekel, ali je bil otrok preutrujen. Ampak ali lahko naredimo nov odziv, ki ne bo rušil odnosa med očetom in otrokom?”

Ob tem opozarja na posledice grobih odzivov: “Naši odzivi, čim so grobi, čim vsebujejo preveč napetosti in pritiska, pri otroku prebujajo občutek nevarnosti in ogroženosti. Takrat se otrok začne zapirati, umikati ali pa se boriti nazaj in od tam naprej ne moremo več govoriti o varnih odnosih.”

Ko se otrok boji očeta

Kot pojasnjuje Martina, se otrok očeta ne bi smel bati, kar je bilo v preteklosti sicer razširjeno vzgojno sporočilo: “V preteklosti je bilo pogosto: Bomo povedali očetu, boš že videl, ko bo oče prišel domov. To je napačna smer vzgajanja, drži?”

Sečnik je pritrdil: “Če hočemo, da se bo otrok ob nas dobro počutil, potem je to napačna smer. Če pa si želimo, da se nas bo otrok bal in da bomo mi zanj nek objekt, policaj, inšpektor, discipliner, dreser, potem pa je seveda najboljše, da se nas boji. Ampak to je avtoritaren pristop. Strah je avtoritaren pristop.”

Ob tem opozarja na dolgoročne posledice takšne vzgoje. “S strahom vcepimo vanj strah. Ta otrok bo ali bolj preplašen, ali pa bo strašil druge.”

“Ta strah ostane kot neka etiketa v njegovi notranjosti, v njegovem živčnem sistemu,” pojasnjuje in dodaja, da ni dobrodošlo, da smo do otrok grozeči in jih strašimo.

Kaj pa kazen?

“Kazen nima mesta,” je jasen Sečnik: “Lahko pa govorimo o posledicah. Naravnih, smiselnih posledicah.”

Kot primer navaja vsakdanjo situacijo. “Če se vrneva k tistemu kakavu, ki je sfrčal z mize. Kaj te je zjezilo, ali si utrujen, kaj je bilo narobe. Potem pa: ok, glej, kakav je na tleh, tukaj imaš krpico, pa daj. Lahko mu tudi pomagamo. Ampak gre za naravno posledico.”

Enako velja pri postavljanju vsakdanjih mej. “Pojdi v pižamo. Smo trikrat opozorili: pojdi v pižamo. Ker bo zmanjkalo časa za pravljico. In če še vedno ne gre in porabi deset minut za nekaj drugega … Ok, je zmanjkalo časa. So posledice.”

Po njegovih besedah mora vzgoja vsebovati smiselne in logične posledice. “Vzgoja mora imeti neko posledico, neko smiselno, logično posledico. Lahko bi govorili tudi o mejah. Meje je nujno postavljati.”

Ob tem je opozoril na izkušnje otrok, ki niso imeli mej. “Otroci, ki niso imeli postavljenih mej, poročajo v odraslosti, recimo najstniki, da je njihovim staršem bilo vseeno zanje.”