Ali preveč odzivnosti ustvarja razvajene otroke?

Dr. Shefali poudarja, da se velik del starševstva pravzaprav ne odvija med staršem in otrokom, temveč med staršem in njegovimi lastnimi izkušnjami iz otroštva.

Še nikoli nismo imeli toliko informacij o starševstvu, kot jih je na voljo danes. Današnji starši lahko v nekaj sekundah najdejo odgovore na skoraj vsako vprašanje. Kako uspavati dojenčka? Kako se odzvati na izbruh trme? Kako vzpostaviti rutino? Kako spodbuditi samostojnost? Kako vzgajati samozavestnega otroka? A ob vsej tej dostopnosti informacij se zdi, da narašča tudi nekaj drugega – občutek, da nikoli ne naredimo dovolj. Mnogi starši živijo v nenehnem iskanju popolnega ravnovesja med službo, partnerstvom, družinskim življenjem, lastnimi pričakovanji in številnimi nasveti, ki prihajajo z vseh strani. Ob tem se pogosto poraja vprašanje, ali otroku sploh dajemo tisto, kar res potrebuje.

Prav na to temo je na spletnem predavanju v okviru sejma Baby Expo spregovorila svetovno priznana klinična psihologinja, avtorica uspešnic in ena vodilnih strokovnjakinj za zavestno starševstvo (conscious parenting) dr. Shefali Tsabary. V spletnem predavanju, ki ga je podprl Baby Center, ni ponujala hitrih rešitev za bolj poslušne otroke ali receptov za brezhibno družinsko življenje. Njeno sporočilo je bilo veliko bolj preprosto, a globoko: če želimo ustvariti globok in zdrav odnos z otrokom, moramo najprej pogledati vase.

Otrok ni problem, ki ga moramo popraviti

Večina staršev vstopi v starševstvo z iskreno željo, da bi svojemu otroku ponudila najboljše. Želimo ga zaščititi pred bolečino, mu pomagati razviti njegove potenciale in mu omogočiti srečno otroštvo. Pri tem pa pogosto spregledamo, da otroci niso prazna platna, na katera lahko preprosto zapišemo svojo predstavo o tem, kakšni naj bi postali. Po besedah dr. Shefali so otroci predvsem ogledalo. Ne ogledalo svojih napak, temveč ogledalo našega notranjega sveta. Ko otrok joka, kriči, nas zavrne ali se vede na način, ki nam ni všeč, se v nas pogosto aktivirajo občutki, ki nimajo veliko skupnega s trenutno situacijo.

Morda se v nas prebudi občutek nemoči. Morda strah pred zavrnitvijo. Morda občutek, da nismo dovolj dobri. Otrok tako nehote razkrije dele nas samih, s katerimi se še nismo uspeli soočiti.

Prav zato zavestno starševstvo ne postavlja v ospredje vprašanja, kako spremeniti otroka, temveč kako bolje razumeti sebe.

Dr. Shefali pogosto poudarja, da se velik del starševstva pravzaprav ne odvija med staršem in otrokom, temveč med staršem in njegovimi lastnimi izkušnjami iz otroštva. Če teh izkušenj ne ozavestimo, obstaja velika verjetnost, da jih bomo nezavedno prenašali naprej. Njena misel, da bomo brez soočenja z lastnim ranjenim notranjim otrokom slej ko prej kričali na svojega zunanjega otroka, morda zveni ostro, vendar nosi pomembno sporočilo. Otroci zelo hitro začutijo naše stiske, napetosti in nepredelana čustva. Ne zato, ker bi jih želeli obremenjevati, ampak zato, ker smo ljudje.

Na otrokov jok se ne odzivamo samo zaradi joka

Posebej zanimiv del predavanja je bil namenjen najmlajšim otrokom in temu, kako odrasli doživljamo njihov jok.

Dojenček nima sposobnosti manipulacije. Ne načrtuje, kako bo pritegnil pozornost. Ne preizkuša naših meja. Jok je njegov jezik. Način, kako svetu sporoča, da nekaj potrebuje. A odrasli jok pogosto obremenimo z lastnimi pomeni. Mama lahko ob otrokovem joku pomisli, da nekaj dela narobe. Da ni dovolj dobra. Da ne zmore. Oče lahko občuti nemoč, ker ne zna takoj rešiti situacije. Naše telo nato reagira na zgodbo, ki smo jo zgradili okoli joka, in ne zgolj na sam zvok. To spoznanje je pomembno, ker nas opozarja, da otrokovo vedenje pogosto sproži procese, ki so veliko starejši od njega samega.

Zavestno starševstvo zato spodbuja razvijanje samozavedanja. Ne zato, da bi postali popolni starši, ampak da bi razumeli, kaj se dogaja v nas, ko se znajdemo v zahtevnih situacijah. Ko razumemo svoje odzive, jih lažje reguliramo. Ko jih lažje reguliramo, pa lahko otroku ponudimo občutek varnosti.

Dojenčka ne moremo razvaditi z ljubeznijo

Eden od mitov, ki še vedno vztraja v številnih okoljih, je prepričanje, da preveč odzivnosti ustvarja razvajene otroke. Dr. Shefali temu odločno nasprotuje.

Po njenem mnenju dojenčka ne moremo razvaditi z bližino, odzivnostjo ali ljubeznijo. Vsakič, ko se starš odzove na otrokov jok, se v otrokovih možganih ustvarja občutek varnosti. Otrok ne postaja bolj odvisen, ampak bolj zaupljiv. Uči se, da svet odgovarja na njegove potrebe in da ni sam. Pomembno vlogo pri tem igra tudi fizična bližina. Dojenček ob staršu sliši srčni utrip, zaznava dihanje in toplino telesa. Njegov živčni sistem se umirja, telo pa prejema sporočilo, da je varno.

V prvih letih življenja imajo takšne izkušnje izjemen pomen. Otroški možgani so v tem obdobju izredno prožni in občutljivi na okolje. Če je otrok obdan z odzivnostjo, toplino in občutkom povezanosti, se ustvarjajo temelji, na katerih bo gradil odnose tudi kasneje v življenju. Prav zato je tako pomembno tudi zrcaljenje čustev oziroma mirroring. Ko starš prepozna otrokovo stisko in jo ubesedi, otrok dobi občutek, da je viden. Njegova čustva niso prevelika, napačna ali nezaželena. So sprejeta.

Otroci niso projekt

Mnogi starši živijo v prepričanju, da je njihova naloga ustvariti najboljšo možno različico otroka. V želji, da bi mu pomagali uspeti, ga vpisujemo v dejavnosti, usmerjamo njegove interese in pogosto tudi nezavedno oblikujemo predstavo o tem, kakšen bi moral postati.

Dr. Shefali opozarja, da se za takšnim pristopom pogosto skriva potreba po nadzoru.

Otroci pa niso projekt. Niso podaljšek naših neuresničenih želja ali dokaz naše uspešnosti kot staršev. So samostojne osebnosti z lastnim temperamentom, značajem in življenjsko potjo. Del tega, kar otrok je, prinese na svet že ob rojstvu. Naša naloga ni, da ga spremenimo v nekaj, kar ni. Naloga starša je predvsem opazovati, poslušati in ustvarjati okolje, v katerem lahko otrok razvije svojo avtentičnost. To velja tudi za otrokovo potrebo po raziskovanju. Čeprav je zaščita pomembna, pretiran nadzor pogosto ustvarja občutek utesnjenosti. Otroci potrebujejo prostor za samostojne izkušnje, napake in raziskovanje sveta. Prav skozi te izkušnje gradijo samozaupanje in občutek lastne kompetentnosti.

Meje niso kazen

Zavestno starševstvo nikakor ne pomeni odsotnosti meja. Ena najpogostejših zmot je, da gre za permisiven pristop, pri katerem otrok odloča o vsem. Resnica je ravno nasprotna.

Otroci potrebujejo strukturo, predvidljivost in jasne okvirje. Razlika je predvsem v tem, kako te okvirje postavljamo. Dr. Shefali spodbuja uporabo naravnih posledic namesto kazni. Cilj ni vzbujanje strahu, temveč učenje odgovornosti. Otroci potrebujejo preprostost. Potrebujejo jasen in miren »ne«, ki ne izhaja iz jeze, ampak iz zavedanja, kaj je v določenem trenutku zanje najbolje.

Ključno vprašanje ni, kaj potrebujem jaz kot starš, da se bom počutil bolje, ampak kaj potrebuje otrok za svoj zdrav razvoj.

Največje darilo otroku je čustveno zdrav starš

Predavanje se je zaključilo s sporočilom, ki bi ga moral slišati vsak starš.

Skrb zase ni luksuz. Ni nagrada za dobro opravljeno delo. Je ena od najpomembnejših odgovornosti odraslega človeka. Otrok ne potrebuje izčrpane mame, ki ves čas daje prednost vsem drugim. Ne potrebuje starša, ki se je odrekel sebi. Potrebuje odraslega, ki zna poskrbeti za svoje potrebe, ki si dovoli počitek, ima podporno mrežo in se zaveda svojih meja. Po besedah dr. Shefali je prav čustveno uravnotežen starš eden najpomembnejših dejavnikov zdravega razvoja otroka. Ko je starš v stiku s seboj, lažje ostane v stiku tudi z otrokom.

Morda je zato največje darilo, ki ga lahko podarimo svojim otrokom, veliko manj povezano z vzgojnimi metodami, kot si mislimo. Morda se začne z odločitvijo, da bomo tudi sami rasli, se učili in zdravili tiste dele sebe, ki še vedno potrebujejo pozornost.

Otroci ne potrebujejo popolnih staršev. Potrebujejo starše, ki so pripravljeni postajati bolj zavestni, bolj prisotni in bolj povezani. Najprej s seboj. In šele nato z njimi.

Baby Center nudi staršem roko pomoči, razumevanja in podpore, zato z veseljem podpira predavanja in vsebine, ki mlade (ali bodoče) starše opolnomočijo in jim podarijo tisto nekaj samozavesti, ki je zmanjka ravno takrat, ko se znajdejo pred izzivi starševstva.