Psihologinja: Starši eno stvar pogosto spregledamo

Starši pri vzgoji otrok po mnenju razvojne psihologinje dr. Alize Pressman eno stvar pogosto spregledamo.

• Samoučinkovitost je prepričanje posameznika v lastno sposobnost, da nekaj doseže.
• Starši lahko spodbujajo otroke k preizkušanju novih izzivov, ko so za to razvojno pripravljeni.
• Samozavest ni enako kot samoučinkovitost.

Dr. Aliza Pressman meni, da bi morali starše otroke naučiti samoučinkovitosti, da bodo uspešni v življenju. Ameriško psihološko združenje samoučinkovitost opredeljuje kot “posameznikovo subjektivno dojemanje svoje sposobnosti za delovanje v danem okolju“. Preprosto povedano je samučinkovitost prepričanje posameznika v lastno sposobnost, da nekaj doseže.

Pristop, o katerem govori dr. Pressman, pomeni vzgojo otrok tako, da verjamejo vase, kar po njenem mnenju temelji na stvari, ki jo pogosto spregledamo. Sodobno starševstvo je usmerjeno v dosežke. “Če menimo, da niso sposobni, ste lahko prepričani, da jim to sporočamo na načine, ki se jih sploh ne zavedamo. To vpliva na njihovo mnenje o lastnih sposobnostih ter na njihovo željo, da bi tvegali,” je pojasnila.

Štirje stebri samoučinkovitosti

Koncept samoučinkovitosti je razvil psiholog Albert Bandura, ki je verjel, da občutek samoučinkovitosti ustvarja temeljna prepričanja o motivaciji, dobrem počutju in dosežkih. Bandura je trdil, da obstajajo štirje stebri samoučinkovitosti: izkušnje obvladovanja, posredne izkušnje, socialno prepričevanje in čustvena stanja.

Glede izkušenj z obvladovanjem je Bandura menil, da so “najvplivnejši vir informacij o učinkovitosti, ker zagotavljajo najbolj verodostojni dokaz o tem, ali lahko nekdo zbira vse, kar je potrebno za uspeh. Uspeh gradi trdno prepričanje v lastno osebno učinkovitost“.

Starši lahko spodbujajo občutek obvladovanja pri svojih otrocih tako, da jih spodbujajo k preizkušanju novih izzivov, ko so za to razvojno pripravljeni. Vadba novih veščin in učenje novih stvari gradi otrokovo samozavest in spodbuja zdravo rast samozavesti.

Močan občutek samoučinkovitosti prispeva k otrokovi odpornosti in splošnemu občutku za lastno vrednost

Pozitivna informacija ob uspeh in konstruktivna kritika ob neuspehih

V vzorih, ki otrokom kažejo, da so močni in sposobni doseči svoje cilje, je notranja vrednost. Ko vidijo, da drugi ljudje s podobnim ozadjem uspešno opravljajo težke naloge, notranje sprejmejo miselnost, da tudi oni lahko opravijo težke stvari.

Socialno prepričevanje pomeni, da otroku dajete pozitivno povratno informacijo, ko uspe, in konstruktivno, prijazno kritiko glede njegovih točk za rast, ko mu ne uspe.

Učenje, kako obvladovati tesnobo in ohranjati stabilno razpoloženje, prav tako prispeva k otrokovi samoučinkovitosti. Občutek miru v telesu lahko pomaga pri doseganju nalog. Da bi otrokom pomagali graditi samoučinkovitost, jih lahko starši spodbujajo k sodelovanju v novih dejavnostih. Dajanje pozitivne, usmerjene povratne informacije jim prav tako pomaga graditi občutek sposobnosti.

Samozavest ni enako kot samoučinkovitost

Čeprav se morda zdi, da sta samozavest in samoučinkovitost isto, kot opozarja dr. Pressman, notranja učinkovitost človeku daje vedeti, da ima notranje vire, da stvari razreši in doseže svoje cilje.

Čeprav je to težko sprejeti, starši ne morejo vedno gladiti poti, po katerih hodijo njihovi otroci. Čeprav se morda zdi instinktivno, da želimo otrokom olajšati življenje, odstranjevanje ovir prispeva k nižji samoučinkovitosti, saj se otroci naučijo, da ne verjamejo v svoje sposobnosti.

Otroci z močnim občutkom samoučinkovitosti se lahko spopadejo z izzivi, ki so pred njimi, saj vedo, da imajo notranje vire za uspeh. Poskusiti nove stvari pomeni, da bomo v življenju vsaj enkrat, vsaj včasih, zagotovo doživeli neuspeh. Učenje otrok samoučinkovitosti jih pripravi na uspeh, ker jih uči, da verjamejo vase in poznajo svojo lastno vrednost.

Psihologinja Lisa Kaplin se strinja in opozarja, da starši, ki vzgajajo samozavestne otroke, razumejo, da je njihova naloga, da jim pomagajo “spoprijeti se z izzivi z emocionalno močjo, zaupanjem vase in odpornostjo“. Ta majhna sprememba je razlika med otrokom, ki se umika pred izzivi, in tistim, ki se jim samozavestno približuje.