Pametna vzgoja: 3 zlata pravila, ki delujejo
Vzgoja ne pomeni, da otrokom dovolimo, da počnejo, kar koli si zaželijo.
Če se starši na vse pretege trudijo otroku ustreči in mu omogočajo vse, kar si želi, lahko ta odraste v razvajeno osebo. Če otroku nikoli ne rečemo “ne”, ga s tem učimo, da je on tisti, ki odloča o vsem.
Ameriška akademija za pediatrijo priporoča postavljanje jasnih pravil, ki jih otroci lahko razumejo. Mirno jim je treba pojasniti posledice kršenja pravil in jih dosledno uveljavljati. Pomembno je tudi, da otroke pohvalimo, kadar ravnajo prav. Resnično uspešni starši pravila postavijo že zgodaj in vztrajajo pri njihovem spoštovanju.
Pametna vzgoja pomeni, da vztrajamo pri razumnih posledicah otrokovega neprimernega vedenja, namesto da bi ga spregledali. Pomeni tudi, da otroke vzgajamo in usmerjamo na poti v odraslost, da bodo bolje pripravljeni na samostojno življenje. Čeprav je to včasih težko, morajo starši otrokom pustiti dovolj prostora, da postanejo samostojni, piše Your Tango.
Tri vzgojna pravila, ki pomagajo postaviti temelje za takšen razvoj:
Jasne meje že zgodaj
Otroci sprva nikoli niso navdušeni nad pravili, ki jih postavijo starši. Če starši postavijo jasne meje že v zgodnjem otroštvu, lahko otrokom pomagajo, da odrastejo v spoštljive in uspešne odrasle. Meje otroke učijo prevzemanja odgovornosti za svoja dejanja in jim zagotavljajo strukturo, ki jo potrebujejo med odraščanjem.
Jasne in dosledne meje otrokom pomagajo razumeti, kaj se od njih pričakuje. Prav tako se ob njih učijo obvladovati svoje vedenje in čustva ter prevzemati odgovornost za svoja dejanja.
Brez zdravih meja je možnost, da bodo otroci razvili spoštljiv odnos do drugih, precej manjša. Otroci, ki nikoli nimajo pravil in nikoli ne slišijo besede “ne”, lahko odrastejo v prepričanju, da jim je dovoljeno prav vse.
Dosledno vztrajanje pri pravičnih posledicah
Številni starši se morda bojijo disciplinirati svojega otroka. Predstavljajmo si otroka, ki vztrajno meče hrano po sobi. Starš ga lahko enkrat, dvakrat ali trikrat opozori, naj preneha, nato pa obupa. Starš, ki vztraja pri pravilih, pa otroku pojasni, kaj od njega pričakuje in kaj se bo zgodilo, če bo z neprimernim vedenjem nadaljeval. Če otrok kljub opozorilu še naprej meče igračo, čeprav mu je starš povedal, da jo bo vzel, če tega ne bo prenehal početi, mu jo mirno za nekaj časa vzame. Bistvo je, da otrok razume, da pravila veljajo tudi takrat, ko mu niso všeč.
Otrokom je treba postaviti jasna pravila in jim zagotoviti usmerjanje in podporo, ki ju potrebujejo, da jih lahko upoštevajo. Otrokom morajo starši pokazaiti razliko med prav in narobe.
Učenje samostojnosti
Biti starš pomeni skrbeti za otroka med odraščanjem in mu pomagati razviti spretnosti, ki jih bo potreboval, ko se bo podal v svet. Včasih je najtežje, kar lahko starš naredi, prav to, da otroku pusti dovolj prostora za osamosvojitev. Med odraščanjem otroci potrebujejo priložnosti za sprejemanje odločitev, prevzemanje odgovornosti in samostojno reševanje vse več nalog.
