Mama s svojo težo poškodovala otroka, ki je umrl

Huda nesreča eden najbolj tragičnih primerov. Bili so na poti iz porodnišnice.

V nadaljevanju preberite:

• Programska vodja pri Zavodu varna pot Kaja Kobal spregovorila tudi o najpogostejših napakah staršev pri zaščiti otrok v prometu. 

• Pri kampanji “Nobena pot ni prekratka” v Zavodu varna pot poudarjajo: Ne pripenjamo se zato, ker pričakujemo nesrečo. Pripnemo se zato, ker ne moremo vedeti, kdaj se bo zgodila.

• Poostren policijski nadzor marca 2025 je pokazal: Pri otrocih je bilo 91 % nameščenih v otroški varnostni sedež, pravilno pripetih pa 88 %.

V ponedeljek smo se udeležili novinarskega srečanja Varnost se začne s pravilno namestitvijo, ki ga je Zavod Varna pot v sodelovanju z Baby Centrom pripravil v sklopu vseslovenske preventivne kampanje Nobena pot ni prekratka. V Parku varne mobilnosti v Ljubljani so na okrogli mizi o varnosti otrok v prometu spregovorili strokovnjaki, ki se pri svojem delu vsakodnevno srečujejo s posledicami napačnih odločitev v prometu. 

Vodja satelitskega urgentnega centra Primož Velikonja je izpostavil zanj najbolj boleč primer iz prakse. Mlada starša sta zapustila porodnišnico in  na Bavarskem dvoru z vozilom trčila v avtobus. Nista uporabljala otroškega varnostnega sedeža, temveč je mama iz ljubezni otroka držala v naročju. Žal ni poznala zakonitosti naletnih tež in v trčenju s svojo težo poškodovala otroka, ki je umrl.

“Gre nedvomno za primer, ko se starši ne zavedamo osnovnih fizikalnih zakonitosti, kaj pomeni masa otroka, hitrost in sile pri trčenju ter s tem posledice. Misel, da lahko zadržimo otroka, da se bomo lahko zadržali z rokami, da je vseeno ali je pas pravilno “zategnjen”, ali leži preko medenice, trebuha, vratu itd. vse to pomeni samo razlog več za telesne poškodbe ali smrt,” nam je pojasnila projektna vodja v Zavodu varna pot Kaja Kobal. 

Dodaja, da so se v Zavodu v vseh 19 letih delovanja srečali z najhujšimi posledicami otrok potnikov: “V večini najhujših prometnih nesreč, kjer odrasli, torej starši, stari starši, prijatelji ali sosedi, ki so prevažali otroke in so posledice nastale, tudi zaradi nezadostnega zavarovanja otrok s pasom ali otroškim sedežem, je bil vedno vzrok nesreče povezan tudi s hitrostjo, varnostno razdaljo, alkoholom, hipno slabostjo ali kapjo voznika, nezadostno varnostjo razdaljo itd. … Torej kombinacija več obnašanj in ravnanj, kjer pa je bilo nemalokrat dejstvo, da bi bile lahko posledice dosti milejše, če bi se zavedali naletnih sil v trčenju in otroka kot potnika pravilno zavarovali v otroškem sedežu ali z varnostnimi pasovi.”

Poudarja, da je to v celoti in povsem odgovornost odraslih ali voznika “in to je tisto, kar je najtežje v teh primerih. Ko iščemo po nesreči način in pot rehabilitacije posameznika, saj si največkrat odgovorni to zamerijo, se obsojajo, si težko odpustijo in vsem je skupno to, da bi brez izjeme vsi želeli film zavrteti nazaj. Tega pa ni več mogoče, zato naj bo brez konkretnih primerov samo ta poziv dovolj, da se zamislimo in film pravilnega in odgovornega ravnanja zavrtimo pred vsako vožnjo.”

“Še posebej boleče je, kadar življenje izgubi otrok”

“Tudi mi se nismo pripenjali in smo preživeli” je stavek, ki ga pogosto slišimo. Naša sogovornica poudarja, da ob tem pozabljamo na vse tiste, ki niso preživeli, oziroma so v prometnih nesrečah utrpeli hude in trajne poškodbe.

“Statistika je pri tem zelo zgovorna. Leta 1991 je na slovenskih cestah umrlo 462 ljudi, 2.660 pa jih je bilo hudo poškodovanih. Leta 2000 je bilo še vedno 313 umrlih in skoraj 3.000 hudo poškodovanih. Za primerjavo: leta 2024 je umrlo 68 ljudi, kar je bilo najmanj doslej. V lanskem letu žal ponovno več, kar 92. V teh številkah je bilo umrlih ali hudo poškodovanih za razred ali dva otrok,” je naštela zgovorne številke.

Dodaja, da danes k sreči tega ni več v takem obsegu, vendar je prav, da se skupaj borimo za večjo varnost vsakega izmed nas: “Pri otrocih je to še poseben izziv, saj smo zanje odgovorni mi odrasli. Najprej kot zgled, ki je bil glede na posledice nekoč očitno zelo slab, danes pa se napačna obnašanja in ravnanja tudi zaradi socialnih omrežij hitreje in še bolj jasno izkazujejo. In prav je, da jih ne sprejmemo in nanje opozorimo, še preden je lahko prepozno.”

Na Zavodu se dobro zavedajo, da se za vsako nemo statistično številko umrlih ali poškodovanih skriva človek, njegova družina in življenjska zgodba: “Zato strmimo k zmanjševanju števila umrlih in hudo poškodovanih, vendar za nas že ena smrtna žrtev pomeni eno žrtev preveč. Še posebej boleče je, kadar življenje izgubi otrok in bi lahko z dosledno uporabo varnostnih sistemov zmanjšali tveganje za najhujše posledice. Prav zato se nam zdi nevarno reči: »Mi se nismo pripenjali, pa smo preživeli.« V resnici bi se morali vprašati, koliko ljudi iz teh generacij bi živeli zdravo življenje in bi bili srečni pa očitno te “sreče” kot vi niso imeli.”

Dodaja, da imamo danes znanje, varnejša vozila, boljšo infrastrukturo, varnostne pasove in otroške sedeže, s katerimi lahko rešujemo življenja. Če vemo, kako otroka bolje zaščititi, je po njenih besedah naša odgovornost, da to znanje tudi uporabimo. In to na vsaki poti, ne glede na njeno dolžino.

Za razumevanje, kako odločilna je pravilna uporaba ustreznih zadrževalnih sistemov, je po njenih besedah pomembno razumeti osnovne fizikalne zakonitosti. Strokovnjaki opozarjajo, da bi se človek samo z močjo rok in nog lahko zadržal na sedežu približno do hitrosti 7 km/h. Zakaj je pravilno pripenjanje tako pomembno, nazorno pokažejo naletne teže. Ob prometnem trčenju na telo delujejo sile, zaradi katerih je njegova “naletna teža” večkratnik dejanske telesne teže.

“Pri 12-kilogramskem otroku je tako naletna teža pri hitrosti 30 km/h približno 93 kg, pri 50 km/h 270 kg, pri 90 km/h pa že približno 941 kg. Pri 25-kilogramskem otroku pa govorimo že o približno 195 kg pri 30 km/h, 563 kg pri 50 km/h in skoraj 2.000 kg pri 90 km/h. Zato otroka ob trčenju ni mogoče varno zadržati z rokami, nepravilno nameščen sedež ali preohlapni pasovi pa ne morejo zagotoviti zaščite, za katero so namenjeni,” pojasnjuje Kaja. 

Prosili smo jo tudi za pojasnilo, zakaj ne smemo otroka privezovati ohlapno. Mnogi namreč mislijo, da otroka pas preveč tišči in ga moti, a tu ni prostora za kompromise. Pas mora biti pravilno nameščen, “ker mora zadrževalni sistem otroka zadržati takoj v prvem trenutku trka. Če so pasovi ohlapni, se otrok najprej sunkovito premakne naprej, šele nato ga pas ustavi. S tem se povečajo sile na telo, možnost zdrsa iz pasov in tveganje za poškodbe. Pasovi morajo biti ravni, nezasukani in dovolj tesno zategnjeni.”

Tu staršem strokovnjaki v zavodu pogosto rečejo: otroku je lahko tesen pas nekoliko manj prijeten, vendar je namen sedeža varnost, ne občutek ohlapnosti. “Še posebej pozimi moramo paziti na debele bunde in kombinezone, ki lahko ustvarijo navidezno tesen pas, pod oblačili pa ostane preveč prostora. Torej doslednost vseh, ki prevažajo naše otroke je osnova in nikoli ne popustiti pri tem. Enkrat je žal lahko usodno. Otrok se bo potem na to navadil in verjemite, ko bo starejši, se bo tudi sam želel pravilno pripeti. Takrat mu bomo tudi razložili, zakaj tako,” razlaga Kaja.

Katere so najpogostejše napake staršev?

Pri Zavodu so člani FEVR Evropskega združenja žrtev prometnih nesreč in poznajo številne najhujše nesreče tudi izven naših meja. “Izguba otroka je za starše ena najhujših in najbolj bolečih tragedij, ki jo lahko doživijo, še posebej, če so sicer v družini odnosi urejeni in je z mentalnim zdravjem staršev vse v redu. Vsi postopki, ki sledijo vso to tragiko samo še poglobijo. Na nas v družbi pa je, da se iz teh primerov kot posamezniki naučimo za naprej. Žal vidimo vsakodnevno, da temu ni tako, saj je pogosto mišljenje, da se najhujša trčenja dogajajo tam, daleč stran in predvsem drugim. Žal temu ni tako, in smo vam lahko priče iz naših življenjskih zgodb,” opisuje Kaja.  

Naštela je nekaj napak, ki se pogosto kombinirajo:

• sedež ni primeren otrokovi višini oziroma velikosti;
• sedež v avtomobilu ni pravilno ali dovolj trdno nameščen;
• ISOFIX ali varnostni pas ni uporabljen skladno z navodili proizvajalca;
• otrokovi notranji pasovi so preohlapni ali zasukani;
• varnostni pas poteka po vratu ali trebuhu namesto pravilno čez ramo in medenični del;
• otroka prehitro prestavimo v večji sedež ali samo na jahača;
• otroka prezgodaj obrnemo v smer vožnje;
• nazaj obrnjen sedež namestimo na sprednji sedež, ne da bi izključili zračno blazino;
• na kratkih poteh otroka sploh ne pripnemo – otrok ni pripet na poti do vrtca, šole, trgovine ali starih staršev, ker je vožnja »samo nekaj minut«.

Pojasnjuje, da pri dojenčkih strokovnjaki priporočajo vožnjo v nasprotni smeri vožnje najmanj do 15. meseca, še bolje pa dlje (do 4. leta), dokler to dopuščata razvoj otroka in sedež. Tako se ob trku sile razporedijo prek večjega dela telesa in se zmanjša obremenitev občutljivega vratu in glave.

“Napaka pri sedežu lahko pomeni razliko med tem, ali sistem otroka zadrži na način, za katerega je bil izdelan in testiran, ali pa ob trku ne more opraviti svoje osnovne naloge,” opisuje.

Zakaj nekateri odsvetujejo jahače?

“Pomembno je ločiti med jahačem z naslonjalom in jahačem brez njega. Njegova osnovna naloga je otroka dvigniti toliko, da varnostni pas pravilno poteka čez medenico, ramo in prsni koš, ne pa čez trebuh ali vrat. V primerjavi z jahačem brez naslonjala, jahač z naslonjalom za hrbet in glavo bolje vodi varnostni pas ter nudi dodatno zaščito, predvsem pri bočnih trkih,” razlaga Kaja.

Dodaja, da je razmišljanje v smeri zdrave kmečke pameti tisto pravo, ali si naš otrok, moj otrok zasluži nekaj, kar je najboljše in najbolj varno: “Odgovorimo si lahko sami.”

Otroci so jim v svoji odkritosti zaupali, kako jih prevažajo 

Statistiko v Zavodu jemljejo kot le eden izmed kazalnikov stanja ali podatek, ki usmerjajo del njihovih programov ali aktivnosti. Pomembna jim je za merljivost delovanja in utrip stanja. Kljub temu pa so v spomladanskih programih za najmlajše izvedli med vrtčevskimi otroki in učenci prve triade anketo, kako pa oni v družini uporabljajo varnostne pasove in otroške varnostne sedeže. V svoji igrivosti in odkritosti so jim zaupali, da se jim nemalokrat na kratkih poteh ni potrebno pripeti ali uporabiti pasov v sedežih, oziroma so ti “lahko ohlapni”, da to počneta tudi dedek in babica, pa mami in oči itd: “In od tu dalje se je rodila ozaveščevalno preventivna kampanja “Nobena pot ni prekratka,” saj si želimo, da vsi, ki prevažamo otroke prevzamemo polno odgovornost in zavedanje za njihovo kar najvišjo stopnjo varnosti kot potnikov v vozilu.” 

Kaja je z nami delila tudi podatke za Slovenijo, ki  kažejo, da je pripetost na zadnjih sedežih še vedno slabša kot spredaj. Raziskava Trendline 2024 je pokazala, da varnostni pas uporablja 95,4 % vseh potnikov, vendar je razlika med sprednjimi in zadnjimi sedeži velika: spredaj je pripetih približno 96 %, na zadnjih sedežih pa  85,6 % potnikov. Poostren policijski nadzor marca 2025 je pokazal, da je bilo 91 % otrok nameščenih v otroški varnostni sedež, pravilno pripetih pa 88 %.

“To pomeni, da težava ni samo vprašanje, ali sedež imamo, ampak tudi, ali smo izbrali pravega, ga pravilno namestili in otroka pravilno pripeli. Zelo zgovoren je tudi podatek, da je policija v letu 2025 ugotovila 678 kršitev zaradi neuporabe ustreznega zadrževalnega sistema pri otrocih,” opisuje Kaja. 

Tudi starost otroka ni odločilna

Pri otrocih pa ni dovolj, da otroški sedež zgolj imamo. Pomembno je, da je primeren otrokovi velikosti, pravilno nameščen in da je otrok v njem pravilno pripet. Po slovenski zakonodaji mora otrok, ki je manjši od 140 cm ali lažji od 36 kg, uporabljati ustrezen zadrževalni sistem.

Zakaj? Kaja pojasnjuje, da je običajni varnostni pas zasnovan za telo odraslega. Pri premajhnem otroku lahko spodnji del pasu namesto čez medenico poteka čez trebuh, zgornji pa preblizu vratu. Ob trku zato otroka ne zaščiti tako, kot bi ga moral, in lahko pride do hudih poškodb. Otroški sedež oziroma jahač otroka postavi v ustrezen položaj, da varnostni pas pravilno poteka čez močnejše dele telesa.

Zato tudi starost sama po sebi po njenih navedbah ni odločilna. Dva enako stara otroka sta lahko zelo različno velika, zato moramo vedno upoštevati otrokovo višino in težo ter navodila proizvajalca sedeža.

Dodaja, da se otrok lahko vozi tudi na sprednjem sovoznikovem sedežu, vendar mora prav tako uporabljati ustrezen otroški varnostni sedež. Če otrok sedi obrnjen v smeri vožnje, naj bo sovoznikov sedež pomaknjen čim bolj nazaj. V tem primeru se sovoznikove zračne blazine ne izklaplja. Kljub temu priporočajo, da se otroci praviloma vozijo na zadnjih sedežih, na sprednjem pa predvsem takrat, ko prevoz zadaj ni mogoč.

“Povsem drugače je pri lupinici oziroma otroškem sedežu, obrnjenem v nasprotno smer vožnje. Če ga namestimo na sprednji sedež, mora biti sovoznikova zračna blazina obvezno izključena. Ob sprožitvi namreč z veliko silo udari neposredno v zadnji del sedeža in lahko otroku povzroči smrtne poškodbe,” pravi. 

Tudi tukaj je torej po njenih besedah ključno vprašanje “zakaj?”: Posamezna pravila niso formalnost, ampak izhajajo iz tega, kako otrokovo telo in varnostni sistemi vozila delujejo ob trku. Zato vedno poudarjajo: pravi sedež, pravilna namestitev in pravilno pripet otrok – na vsaki poti.

To je lahko zelo boleč opomnik za celotno družbo

Nedavna nesreča na Primorki, kjer so življenje izgubili babica in njena dva vnučka, jih je globoko pretresel: “To je tragedija družine in najprej moramo do nje pristopiti z veliko mero pietete, spoštovanja in nikakor ne obsojanja. Zato o konkretnem primeru, vsaj mi, ki dejanskih podatkov pristojnih služb ne poznamo ne moremo komentirati.  Vendar pa je zelo pomembno, da pristojne službe v preiskavi odkrijejo verodostojne okoliščine, med katerimi je tudi uporaba varnostnih pasov oziroma zadrževalnih sistemov za otroke.”

Dodaja, da moramo biti kot družba zelo pozorni in občutljivi na varnost otrok kot potnikov, saj so nam odraslim tako zaupani v varstvo: “In če se v podobnih hudih trčenjih izkaže, da otroci niso pripeti, je to zelo boleč opomnik za celotno družbo, ki daje zelo jasen signal in sporočilnost, zakaj so  izobraževanje, preventiva, opozarjanje, kampanje in nenazadnje tudi nadzor in kaznovanje tako pomembni. Vsak segment od navedenega ima vpliv na določen odstotek ljudi, vsi skupaj pa lahko dosežemo skoraj večino in to je bistvo delovanja sistema.”

Kaja je prepričana, da bodo tisti, ki iščejo rešitve in se izobražujejo, razumeli pomen in zakonitost delovanja fizikalnih sil. Tiste, ki se na vse požvižgajo, jih bo morebiti opozorila kazen, spet druge morebiti tragične zgodbe primerov trčenj. Po njeni ocen je bistveno, da tako posamezniki kot družba naredimo vse, da zmanjšamo verjetnost tovrstnih nesreč: “Nenazadnje smo bili pred nedavnim na Primorski avtocesti tudi priča nesreči naše predsednice države, ki je javno opomnila na svojo napako ne pripetosti, zanjo plačala tudi visoko ceno poškodbe in pozvala k pomenu in pomembnosti uporabe varnostnega pasu, kar nam vsem skupaj sporoča, da na cesti ni nedotakljivih in da smo lahko vsi v hipu zelo zelo ranljivi. Zato prispevajmo svoj delež k uresničevanju Vizije nič. Vsak od nas šteje.”

Tega ne storijo z namenom škodovati otroku

Kot pojasnjuje Kaja, se iz programov psihološke podpore žrtvam prometnih nesreč v dinamiki pogovorov vedno srečajo z vprašanji, zakaj se nam je to zgodilo, zakaj ravno nam, v tistem času in na tistem kraju ipd. Tem “zakaj”, ki jih je iz dneva v dan več, se ne moremo izogniti. In zelo pomembno je, da skupaj s psihologi, ko nas to začne moriti vsakodnevno, najdemo izhod, svetle točke za razmišljanje in življenje vnaprej brez množice “zakaj.”

“Pri neuporabi varnostnih pasov oziroma otroški avto sedežev lahko z gotovostjo trdimo da najpogosteje starši, stari starši, prijatelji itd. tega ne storijo z nekim namenom škodovati otroku. Gre za kombinacijo napačnega občutka varnosti, rutine, kratkih poti, popuščanja otroku, prepričanja »meni se to ne bo zgodilo«, nerazumevanja fizikalnih zakonitosti v primeru trčenj,  upiranju zakonskim normativom “države in kazenski politiki”, starega mita, da je na zadnjem sedežu dovolj varno že samo zato, ker smo zadaj itd,” opisuje. 

Dodaja, da  nepripet potnik na zadnjem sedežu ob trku ne ogroža samo sebe. Lahko je z veliko silo vržen naprej in poškoduje tudi pripete ljudi na sprednjih sedežih.

“Pri otrocih je razlika še izrazitejša. Do 90 %. Za toliko lahko pri otroku do 4. leta pravilno uporabljen nazaj obrnjen otroški sedež zmanjša tveganje za hude ali smrtne poškodbe v primerjavi z uporabo zgolj varnostnega pasu,” pravi. 

“Ko otroka pripnemo, mu ne obljubimo, da se mu v primeru trčenja ne more nič zgoditi. Tega ne more zagotoviti nihče. Mu pa damo najboljšo možnost, ki jo imamo, da trk preživi in da so njegove poškodbe čim manjše. Kot odrasli imamo to odločitev v svojih rokah in zanjo potrebujemo le nekaj sekund,” dodaja. 

Zato pri kampanji “Nobena pot ni prekratka” poudarjajo prav to: ne pripenjamo se zato, ker pričakujemo nesrečo. Pripnemo se zato, ker ne moremo vedeti, kdaj se bo zgodila. Otrok mora biti pravilno pripet na vsaki poti – do morja in do drugega konca Evrope, pa tudi tistih 500 metrov do vrtca, šole, trgovine ali starih staršev.

Več o kampanji, kjer so predstavljeni 3 koraki za varno pot (video) in določeni miti in resnice, ki veljajo v družbi, najdete na povezavi: https://varna-pot.si/kampanje/nobena-pot-ni-prekratka/