Je vaš otrok nemiren in slabo spi? Poskusite tole …
Naša kolumnistka Špela Vehar je v tokratnem zapisu delila nasvete za pomiritev in boljše spanje nemirnih dojenčkov, s čimer se je pri svojem otroku na začetku soočala tudi sama.
Že na začetku naj povem, da sočustvujem z vsako mamo, ki ji otrok ponoči ne spi in ki se podnevi veliko joče. Z dnevnim jokom in nemirom otroka sem se srečevala predvsem v prvih mesecih po porodu, ko se s sinom zaradi priraščenega jezika nisva mogla dobro dojiti. Hkrati je bil takrat v meni prisoten velik nemir, povezan z mojo partnersko zvezo, ki je zagotovo vplival na otrokovo počutje in notranji (ne)mir.
Kasneje, ko sva se s partnerjem razšla in je bil problem dojenja rešen, je moj otročiček postal precej mirnejši in mehkejši. Z opazovanjem svojega otroka, zavzetim raziskovanjem in branjem, ki sta mi v krvi, sem odkrila tudi nekatere pomembne dejavnike, ki so zelo pripomogli k večji mirnosti in boljšemu spanju mojega otročka.
Veliko teh praks sem prinesla iz Afrike (natančneje Tanzanije), kjer sem preživela zadnja tri leta in kamor se nameravam vrniti po otrokovem dopolnjenem prvem letu. Rada bi poudarila, da današnji zapis nikakor ni namenjen idealizaciji in pretirani romantizaciji afriškega življenja, ki ima zagotovo tudi svoje minuse. O tem sem, mimogrede, spregovorila v intervjuju za spletni portal Žurnal24.si .
Kar pa želim danes podeliti z vami je to, kar sem v Afriki v srcu začutila, da otrokom in mamam prija ter jih osrečuje. Ker porodniški dopust tudi sama preživljam v rodni Sloveniji, vam bom hkrati predstavila načine, kako njihove prakse prilagoditi evropskim okoliščinam.
Špela Vehar je prehranska svetovalka, specializirana za svetovanje o celostni rastlinski prehrani, ki svoje znanje na svoji spletni strani podaja na učinkovit in praktičen način, večkrat tudi v obliki kolumne.
Ena prvih stvari, ki sem jih v Afriki opazila, je bila ta, da sem dojenčkov jok, ki bi trajal v nedogled, slišala zelo poredko. Ta pojav me je navdal z radovednostjo, zato sem o vzgoji malčkov govorila z domačini. Hkrati sem veliko pozornosti namenila opazovanju razlik med njihovo skrbjo za otroke in našo. Spodaj navajam nekaj praks, ki so jih izvajali in sem jih preizkusila tudi na svojem sinu ter so pri nama delovale.
Skupno spanje
Takoj po porodu nisem bila čisto prepričana, kako naj z Leom spim. Vedela sem, da ga želim imeti ob sebi, saj sem v Afriki videla, da ženske spijo skupaj s svojimi dojenčki. To mi je bilo nekaj najbolj naravnega in samoumevnega.
Sprva sem se bala, da ga bom morda lahko pomendrala, zato sem mu ob postelji pripravila gnezdece. Ta ideja Leu ni bila niti malo všeč. Naj na tem mestu povem, da sem ga v porodnišnici imela v svoji postelji tik ob telesu, saj mi je bilo čudno, da bi spal v tisti plastični škatli, ki so mi jo pripeljali. Praktično v istem trenutku, ko sem ga ponoči spečega prestavila v gnezdece, se je zbudil.
Obupala sem po dveh dneh številnih poskusov in ga prestavila k sebi. Videla sem, da se moja zavest ves čas zaveda, kje je otrok in da je nemogoče, da bi se mu zaradi mene zgodilo karkoli slabega. Res pa je, da partner te vezi z otrokom ni imel in sem imela večkrat občutek, da bi se lahko ponesreči nanj prevalil.
Zato smo se odločili, da bo ponoči spal na drugem ležišču. Ko smo to uredili, je spanje postalo precej prijetno. Ko je Leo ponoči potreboval dojko, sem ga v polspanju podojila in spala dalje. Pogosto sva spala in še vedno spiva objeta en proti drugemu, kadar pa sva malce narazen, vedno poskrbim, da se ga dotikam z vsaj enim delom telesa.
Čutim, da ga moja bližina pomirja. Leo čudovito spi – običajno zaspi med 20. in 21. uro, se prvič zbudi okoli polnoči, naslednjič pa šele okoli štirih. Zjutraj se običajno od šestih naprej doji na vsako uro, pa vendar lahko poležavava kar dolgo; pogosto do 8. ali celo 9. ure.
Nošenje v blagu
Ena najlepših afriških praks, ki jo lahko opazujemo pri vseh primarnih družbah, ki se še niso povsem vdale tehnološkemu razvoju in kjer ljudje še vedno živijo na podeželju, je zagotovo nošenje otrok. Spomnim se, da so mi bili vozički in stotine pripomočkov za otroke od nekdaj nenavadni in niso resonirali z mojimi notranjimi občutki o tem, kako bi morali rasti majhni otroci.
Morda sem tudi zato postala solzava, ko sem prišla v Afriko in opazovala mamice ter babice, kako si otroka suvereno navežejo na prsi, še bolj pa na hrbet in v miru skupaj z njimi opravljajo dnevna opravila, kot so delo na polju, kuhanje, pometanje pred hišo ipd. Otroci, privezani na mame, so bili vedno krotki kot ovčice, hkrati pa zadovoljni, saj so njihove zvedave, svetleče očke lahko opazovale pestro dogajanje, ko se je mama premikala iz lokacije na lokacijo.
Sama sem rodila sredi vročinskega vala in moj načrtovan porod izven porodnišnice se je iz različnih razlogov, o katerih bom mogoče pisala kdaj drugič, zaključil s carskim rezom v porodnišnici. Ker sem bila torej operirana in posledično šibkejša in ker je bila zunanja vročina nevzdržna, je takojšnja navezava otroka nase, ki sem si jo srčno želela, morala malo počakati.
Voziček, ki mi ga je posodila sorodnica, mi je prišel prav, da je Leo v njem spal v senci dreves pred hišo, a kljub temu me je malce tudi nerviral. Vsakič, ko se je Leo odločil, da pač ne želi samo buljiti v zrak, je začel glasno tuliti in tako sem ga pogosto nosila v naročju, zraven pa porivala voziček in v sebi klela (ja, tudi to se zgodi).
Po koncu poletja, ko Leo ni imel več težav s črevesjem in se je dobro dojil, sem ga začela nase navezovati. Sprva v elastični trak, sedaj pa že nekaj časa v tkani trak. Kakšna sprememba! Ko sem ga dobro navezala, se je hitro pomiril. Sedaj ga včasih nosim spredaj, včasih na boku, ko kuham ali pospravljam pa na hrbtu. Seveda ga odlagam tudi na tla, a ko se tam naveliča, so moje prsi ali hrbet najboljši recept za umirjanje.
Zunanji zrak
Priznajmo si – Evropejci imamo, ko gre za svež zrak, življenje obrnjeno na glavo. Eno do največ dve uri na dan preživimo zunaj, preostali čas smo v hišah s steklenimi okni. Zrak v hišah pa je žal veliko slabši od tistega zunaj, navkljub kurjavi in onesnaževanju.
V Afriki je situacija obratna. Mogoče so eno uro na dan v hiši, sicer pa dneve preživljajo zunaj – na dvoriščih, na polju, sedijo pod drevesi …
Zagotovo je to eden izmed številnih razlogov, da so dojenčki zadovoljni. Seveda jim gredo razlike v temperaturi v prid. Tukaj jen poleti pogosto zelo mrzlo ali pa noro vroče. To je zato, ker imamo asfaltne ceste in ker smo izsekali ogromno dreves, ki sicer regulirajo temperaturo. Četudi je moja hiša praktično stala na ekvatorju, mi v Tanzaniji nikoli ni bilo tako vroče, kot v naših vročinskih valih, ko se vročina odbija od zidanih hiš, oken in asfalta.
Težavo sem reševala tako, da sem Lea pogosto nesla k drevesom in k vodi, še lepše pa je bilo, ko sem ga zmogla peljati v gozd. Gozdovi imajo veliko prijetnejšo temperaturo, saj drevesa in rastlinje pozimi ustvarjajo toploto, poleti pa zastirajo močno sonce in je tam prijeten hlad.
Vsakič, ko je bil Leo nemiren, in sem šla z njim ven, se je v nekaj minutah povsem umiril in z očmi radovedno gledal drevesa in grme ter poslušal žuborenje rečice.
Dojenje na pobudo otroka
V Afriki nikoli nisem videla dojenčka z dudo. Sem pa videla dojenčke, ki so v usta dali tudi dojke babic. Pri nas bi se morda nekdo nad tem zgražal, ampak ali ni bolj naravno in prijetno, da se otrok poveže s telesom in dušo svoje sorodnice, kot da po ustih valja mrtev predmet iz tovarne?
Preberite še: Nov trend med starši, ki je prišel tudi k nam
No, Leo je dudo precej očitno zavračal, sama pa iskreno tudi nisem prav dolgo poskušala. V sebi imam občutek, da otrok z dojko ne dobi le mleka temveč tudi življenjsko energijo ženske, ki je v dudi preprosto ni. In tudi – včasih vam bodo zdravniki rekli, naj se otrok doji na 2-3 ure. Meni je takšna rigidnost, oprostite, zgrešena. Kako naj zdravnik ve, kako je otroku? Morda je včasih prehlajen, lahko da ga je nekaj prestrašilo, morda ni dobro spal. Tudi odrasli si kak dan želimo več, kak dan pa manj hrane.
Zakaj bi dojenčkom od zunaj vsiljevali neko rigidno disciplino? Prepričana sem, da novorojenec precej dobro ve, kaj potrebuje in nam to na svoj način tudi skomunicira, če smo ga le pripravljeni opazovati in slišati.
Življenje brez elektronike
Priznam, da na tem področju tudi sama nisem svetnica. Delo na spletu me je, hočeš nočeš, prilepilo na telefon in internet. Po rojstvu sina sem ugotovila, da me to v bistvu precej živcira. Pravzaprav sem to začutila že prej.
V Afriki sem pogosto odšla na sprehod skozi vas. Ko sem se sprehajala med palmami in glinenimi hiškami, sem v srcu čutila radost in mir. A le, če sem bila brez telefona. Kadarkoli je bil ob meni telefon, sem se počutila drugače. Bila sem nemirna, razklana med pozornostjo, ki jo želim dati sebi in naravi ter svetlečemu predmetu v mojem žepu.
Po rojstvu Lea me je tehnologija začela motiti še bolj. Opazila sem, da oba spiva veliko bolje, kadar v sobi ni nobene elektronske naprave. Najbolje v življenju pa sem spala, ko sem bila v Afriki in je ponoči zmanjkalo elektrike. Prav čutila sem, kako je z električno napetostjo izginila tudi telesna.
Najlepši spanec v življenju pa sem doživela, ko sem šla na pohod po konzervacijskem območju Ngorongoro, ko smo spali v šotorih ali pa pod milim nebom in ni bilo ne telefonskega signala, ne elektrike.
Le kako bi v takem miru spal Leo? Bom preizkusila in zapisala izkušnjo, prepričana pa sem, da bi spal kot angelček.
Postopno izpostavljanje otroka svetu
V Evropi smo vajeni, da po rojstvu otroka zelo hitro na obisk pridejo sorodniki in prijatelji. Otrok je tako hitro izpostavljen nepoznanim energijam in obrazom, ki so za njega lahko šokantne in nekako na silo vdrejo v njegovo energijsko polje.
V Tanzaniji so po drugi strani bolj pazljivi, kdaj otroka izpostavijo svetu. Prijatelj mi je povedal, da je po rojstvu otroka praksa taka, da sta mama in oče s starimi starši, ki pogosto živijo zraven, sama vsaj nekaj mesecev, preden lahko otroka vidi, kaj šele pestuje kdo drug.
Preberite še: Kako se spopasti z novim telesom po porodu?
Na začetku sem Lea sicer dovolila pestovati kar nekaj sorodnikom in prijateljem, ampak vem, da se kdaj ob tem nisem najbolje počutila, morda pa sem ob tem čutila tudi njegovo stisko. Sedaj to zmanjšujem in mislim, da je Leo tudi zato bolj pomirjen in umirjen.
Pa vi? Kaj je vam pomagalo, da so otroci postali mirnejši in bolj zadovoljni?
