Ali smo dobri ali slabi starši je odvisno od vrste dejavnikov. Z raziskavo so preverjali, ali določeno vlogo igrajo tudi geni.
Ne moremo zlahka trditi, ali smo dobri ali slabi starši. Ocena temelji na vrsti dejavnikov, poleg tega pa ni enostavno določiti meril. Na Univerzi v Cardiffu so opravili raziskavo, s katero so želeli preveriti, ali pri tem igrajo določeno vlogo tudi geni.
Znanstveniki so raziskavo opravili pri miših. Čeprav je morda nenavadno o tem govoriti pri miški populaciji, pa je raziskava podlaga za nadaljnje raziskovanje na tem področju. Pokazala je, da lahko določeni geni pri miših vplivajo na to, ali bodo dobri ali slabi starši. Gre za tako imenovane vtisnjene gene v ključnih nevronih v “starševskem središču” v možganih.
Pri sesalcih je prisoten pojav, imenovan genetsko vtisnjenje. Omenjena raziskava je pokazala, da ta pojav pri miših lahko vpliva na vedenje miši do svojih potomcev. Sesalci podedujemo dve kopiji vsakega gena – eno od vsakega starša – in običajno se vsaka kopija enako izraža v celici. Pri vtisnjenih genih pa je izražena vedno samo ena kopija, ne glede na to, ali je podedovana od očeta ali matere.
Da bi potrdili, da vtisnjeni geni igrajo vlogo pri starševstvu, je ekipa z Univerze v Cardiffu uporabila podatke o pojavih v t. i. “starševskem središču” v hipotalamusu miši. Odkrili so, da so vtisnjeni geni posebej pogosti med geni, izraženimi v teh celicah, vključno z Magel2, novim vtisnjenim genom, ki prej ni bil povezan s starševstvom. Nadaljnje študije so pokazale, da so miši, ki jim manjka aktivna oblika Magela2, bile nezainteresirani starši.
Genetsko vtisnjenje igra pomembno vlogo
Nova odkritja kažejo, da genetsko vtisnjenje igra pomembno vlogo pri nadziranju starševskega vedenja pri miših. Zanimivo je, da so prejšnje raziskave pokazale, da mladiči miši, ki izgubijo očetovo različico Magela2, proizvajajo manj ultrazvočnih vokalizacij, ki jih sicer uporabljajo, da pritegnejo pozornost svoje matere.
Rezultati raziskave dodatno podpirajo idejo, da se je genetsko vtisnjenje razvilo do točke, ko usklajuje starševske dejavnosti med materjo in njenimi mladiči. Avtorji študije so poudarili, da je ta študija pokazala pomembnost vtisnjenih genov kot skupine, ki nadzoruje starševsko vedenje pri sesalcih. To pomeni, da lahko genomi matere in očeta različno vplivajo na skrb staršev in njeno kakovost ter s tem dejansko oblikujejo evolucijo starševskega vedenja pri sesalcih.
