Disleksija – breme ali skriti dar?

Strokovnjakinja je razkrila, katerih napak starši ne smejo početi, če ima njihov otrok disleksijo.

Disleksija je specifična motnja na področju branja, razumevanja prebranega in pisanja pri posamezniku, ki sicer ustrezno zaznava in ima ustrezno razvite mentalne sposobnosti. Izraz so strokovnjaki prvič uporabili leta 1887 za opis dečka, ki je imel kljub ustreznim mentalnim sposobnostim težave pri branju in pisanju.

Disleksija pa je mnogo več. Pogojuje jo drugačnost zaznavanja, dojemanja in obdelovanja podatkov. Čeprav ne bomo nikoli z gotovostjo vedeli, koliko oseb v Sloveniji trpi za omenjeno nevrološko posebnostjo, si lahko pomagamo z ocenami v različnih strokovnih predstavitvah. Te pa se med seboj običajno razlikujejo. Mnogi posameznikov sploh ne vedo, da imajo disleksijo.

Različni avtorji navajajo različne podatke o razširjenosti disleksije v populaciji. Ocene se gibljejo med 5 in 15 % v populaciji, nekateri omenjajo celo do 20 % in več. Glede na ocene na svetu živi od 385 milijonov do 1,54 milijarde oseb z disleksijo.

“Z dokaj veliko gotovostjo lahko rečemo, da je v vsakem šolskem razredu vsaj en otrok, ki kaže določene znake disleksije,” pove dr. Vesna Radonjić Miholič, specialistka klinične psihologije in občasna strokovna sodelavka na Inštituta za disleksijo.

Ker se disleksija v nekaterih družinah pogosteje pojavlja, strokovnjaki ocenjujejo, da je za njeno pojavnost pomembna tudi dednost. Otroci staršev z disleksijo imajo torej nekoliko višjo predispozicijo, da se bo disleksija pojavila tudi pri njih.

Pa je disleksije več kot v preteklosti? “Težko bi rekli, da je oseb z disleksijo sedaj resnično več kot prej. Zagotovo pa z večjo občutljivostjo raste število oseb, pri katerih disleksijo ugotavljajo,” odgovori Radonjić Miholič.

Kaj vse disleksija zajema?

Oseba z disleksijo na svojstven način dojema in obdeluje informacije, razmišlja in rešuje probleme. Za tovrstne posameznike je značilno celostno razmišljanje, pri čemer lahko upoštevajo, primerjajo in vidijo različne plati, na videz tudi oddaljene dejavnike in prihajajo do originalnih rešitev.

Poleg tega da disleksija vključuje določene šibkosti, kot so motnje branja, pisanja, črkovanja, slabše razumevanje prebranega in manjša zanesljivost kratkotrajnega pomnjenja, vključuje tudi močne plati. Izpostavimo lahko predvsem kritično razmišljanje, ustvarjalnost, čustveno inteligentnost in kreativnost. “Včasih jim je težko pojasniti njihov proces razmišljanja, njihovo mišljenje bi lahko pogosto opredelili kot intuitivno razmišljanje. Vsaka oseba z disleksijo ima svoj vzorec šibkosti in močnih plati,” razloži sogovornica.

Dislektiki so praviloma tudi radovedni, vedoželjni, ustvarjalni, zmorejo neobičajno povezovati podatke, najdejo originalne rešitve, so čustveno tankočutni, občutljivi in empatični ter strastni v odnosu do sveta.

Pri vsem tem je ključno, da tekom izobraževanja in življenja odkrijejo svoje značilne sposobnosti in šibkosti ter temu prilagajo proces izobraževanja, razvijejo sebi najprimernejše načine učenja ter izberejo ustrezno poklicno in zaposlitveno kariero.

Disleksija je lahko kdaj breme in ovira, obenem pa prinaša tudi številne darove, nove poglede in rešitve. “Te osebe skupnosti pogosto prispevajo dragocene dosežke. Sodobno življenje nujno potrebuje dislektične mislece,” je prepričana strokovnjakinja.

Medtem ko v javnosti še vedno kroži prepričanje, da so dislektične oseben manj inteligentne, sogovornica to hitro ovrže. “Disleksija ni povezana z intelektualnimi primanjkljaji. Mnoge osebe so celo nadpovprečno inteligentni in imajo številne, dobro razvite sposobnosti ter talente. In ne le to, zanje sta značilna tudi čustvena senzibilnost in empatija. Najdemo jih med številnimi znanimi ustvarjalci, umetniki, govorci, športniki, znanstveniki, kot so Nikola Tesla, Walt Disney, Agata Christi, in še in še bi jih lahko naštevali,” pojasni.

Mnogi prav zaradi večjih naporov, ki jih vložijo v prilagajanje na njim ne najbolj prijazen način izobraževanja, razvijejo vztrajnost in številne kompenzacijske sposobnosti. So tako denimo zelo izvirni pri reševanju problemov in spoprijemanju ter premagovanju tegob, ki jim jih vsakodnevno prinese življenje.

Po mnenju predsednice inštituta je najbolj tragično, ko šolarji z disleksijo opazijo svoje posebnosti, a jih ne razumejo pravilno ter celo menijo, da so manj sposobni kot njihovi vrstniki. “To jih lahko ovira in jim omaje samozavest, saj se počutijo manj sposobne. To pa je daleč od resnice,” je jasna.

Še vedno veliko neznanja na tem področju

Zagotovo je danes velika težava tudi to, da disleksijo zelo slabo poznamo in o njej ne govorimo pogosto. Prav neznanje pa hrani nezaupanje in predsodke ter povečuje stigmo. Dislektični posamezniki so na svoji poti velikokrat deležni nerazumevanja s strani okolice. Izkušnje sogovornice kažejo, da se disleksija še vedno povezuje z lenobo, slabim prizadevanjem in vzgojnimi pomanjkljivostmi.

“V resnici pa se ti otroci zelo trudijo, so visoko motivirani in ambiciozni, predvsem pa so tudi močno čustveni in zato hitro začutijo nezaupanje in dvom, ki ga okolica izraža. To jim zato predstavlja le dodatno breme. Stigma je za osebe, na katere se predsodki nanašajo, ogromno. Včasih je breme vsaj tolikšno ali še več kot drugačnost sama,” pove specialistka klinične psihologije.

Zato je izjemno pomembno, da otrokom z disleksijo ob strani stojijo starši. Specialistka klinične psihologije jim svetuje, da svojim otrokom prisluhnejo, jih pozorno opazujejo, jim zaupajo in najpomembnejše: verjamejo vanje.

“Večkrat potrebujejo pomoč, predvsem pa razumevanje in oporo. Poiščite čim več informacij o disleksiji. Svojega otroka opazujte in ga skušajte razumeti. Bodite mu v oporo, ko išče sebi najprimernejše metode učenja. Omogočite mu, da razvija svoje sposobnosti in krepi zdravo samozavest ter samozaupanje,” staršem toplo priporoča Radonjić Miholič.

Včasih starši občutijo nemoč in izgubijo upanje, da bo njihov otrok kljub naporu uspešen. V teh trenutkih sogovornica svetuje, da poskušajo ostati mirni in svojih strahov ter nejevolje ne kažejo pred otrokom. Prav tako jih naproša, da se ne jezijo na učitelje.

“Vse dvome in pomisleke urejajte v mirnem razgovoru s pedagogi, otroku pa pomagajte, da ohranja in vzpostavlja ustrezen odnos z učitelji. Ti otroci so običajno zelo občutljivi in jim pomaga, če imajo z učitelji dober in zaupljiv odnos,” sklene strokovnjakinja.