Čudovit večerni ritual branja pravljic pred otrokovim spanjem je učinkovito in pozitivno vzgojno sredstvo, preko katerega otrok spoznava sebe in svet, ki ga obdaja.
Zakaj je pomembno, da otrokom pred spanjem beremo pravljice, smo se pogovarjali z doktorico socioloških znanosti Vesno Godina Vuk.
“V resnici je knjiga edini medij, ki razvija abstraktno mišljenje. Če otroke vzgajamo tako, da jih posadimo pred ekran in gledajo risanke, kar je v bistvu virtualna realnost, ne morejo razviti abstraktnega mišljenja. Tovrstni mediji nas ohranjajo na tem, kar je vidno, pri čemer gre za konkretno mišljenje. Tega pa zmorejo tudi živali,” meni predavateljica socialne in kulturne antropologije na Filozofski fakulteti v Mariboru.
Menite, da danes dovolj pozornosti namenjamo temu, da se razvija otroška domišljija?
Mislim, da celo preveč. Pogosta napaka pri vzgoji je, da se otroka ne navaja na razlikovanje med dejanskim svetom in svetom domišljije. Če človek ne zna razločevati med resničnostjo in tem, kar sam misli oziroma fantazira, je to lahko zelo nerodno. Recimo, da oseba meni, da je v nečem najboljša, pa to sploh ne drži.
S svojim vprašanjem sem ciljala bolj na dejstvo, da je sedanja družba potrošniško-kapitalistična, in torej ne nudi dovolj prostora za domišljijo.
To je napačno razumevanje današnje družbe. V današnji družbi se namreč sistematično prodaja izmišljen oz. domišljijski svet, denimo pri podobi telesa in odnosih do staršev, partnerja, otrok, zdrave prehrane kot tudi do vsega ostalega.
Ena od karakteristik zahodnih družb je, da je rešitev za vsako težavo, ki se pojavi, izmišljena. Obljubljajo nam, da bomo z nakupom tega in onega dosegli povsem bele zobe ali belo perilo, imeli srečno družino, ki se vozi v novem mercedesu, in tako dalje. Celotna družba deluje na fantazijah, željah oziroma na nerealističnih obljubah, kako je te želje mogoče zadovoljiti. Skladno s tem je tudi enačenje virtualnega sveta z dejanskim svetom. Določeni strokovnjaki odkrito govorijo o tem, da je napačno ločevati virtualni, torej izmišljeni svet, od dejanskega. Skladno z zgoraj opisano logiko delovanja sodobnih družb je tudi poveličevanje otrokove domišljije. Ljudem torej danes ne manjka domišljije, temveč sposobnosti soočati se z dejanskim svetom.
Ampak vendarle je svet pravljic domišljijski. Zakaj je priporočljivo, da se otrokom berejo pravljice?
V resnici je knjiga edini medij, ki razvija abstraktno mišljenje. Če otroke vzgajamo tako, da jih posadimo pred ekran in gledajo risanke, torej virtualno realnost, ne bodo sposobni razviti abstraktnega mišljenja. Tovrstni mediji nas ohranjajo na tem, kar je vidno, torej pri konkretnem mišljenju. Tega pa zmorejo tudi živali. Po drugi strani nam abstraktno mišljenje omogoča, da si predstavljamo nekaj, česar ni oziroma česar ne vidimo.
Branje pravljic je nevrofiziološka predpriprava za razvoj abstraktnega mišljenja. Ko otrokom beremo pravljico, ne razumejo in si tega, kar mu beremo, ne morejo predstavljati. Zato zahtevajo, da branje določene pravljice čim večkrat ponavljamo. Pravljice znajo na pamet, ne da bi razumeli, kaj dejansko beremo. Če le eno besedo preberemo drugače, pa točno vedo, da smo se zmotili. Želijo, da ponavljamo toliko časa, da razumejo, kaj beremo.
S ponavljanjem branja vedno istega začnejo počasi dojemati, za kaj gre, in to zgolj na osnovi glasu. Tako se tudi začne razvijati abstraktno mišljenje. Zato vselej poudarjam, da je edini človeški medij knjiga. Oko vidi črko, možgani pa pomen prebranega. Medtem ko na računalniku, tablici, ali televiziji oko vidi točno tisto, kar vidijo možgani. Ni razlike med percepcijo dražljaja in abstraktno podobo, ki nastane v možganih, zato se abstraktno mišljenje ne razvija.
Med študenti imamo zdaj generacije, ki so zrasle ob medijih, ki onemogočajo razvoj abstraktnega mišljenja. Ko pridejo na fakulteto, od njih pričakujemo določene sposobnosti, za katere domnevamo, da jih imajo. Vendar je realnost drugačna. To je strašen hendikep. Ne le, da si z abstraktnim mišljenjem predstavljamo stvari, ki je ne vidimo, telo lahko na abstraktne predstave celo fizično odreagira, kot da so dražljaji prisotni. Recimo, ko si predstavljamo, da ugriznemo v kislo limono, se nam usta napolnijo s slino enako, kot če bi dejansko ugriznili vanjo. Gre torej za to, da telo na predstavo o predmetu ali osebi reagira enako, kot če bi bil predmet ali oseba dejansko tu. Gre za specifično človeško organizacijo čutov, ki sploh omogoča abstraktno mišljenje.
Verjetno pa je pomembno tudi, kakšne vrste pravljic beremo otrokom, kajne?
To je logika pedagoške oziroma terapevtske mentalitete, ki je značilna za današnjo narcisistično socializacijo. Danes otroci ne gledajo več Toma in Jerryja, temveč risanke v stilu to je moj prijatelj, to je torta, to je žirafa. Vsebinsko so risanke take, da otroke poneumljajo. Če se samo spomnimo Toma in Jerryja; mi smo vsi navijali za miško in se na ta način učili sočutja, empatije, sovražiti tiste, ki so močnejši oziroma ki hočejo zatirati … Skozi risanke smo se naučili zelo pomembnih socialnih veščin, celo logike razrednega boja, kar zdaj ni več dopustno.
Otroci imajo danes po drugi strani dostop do najbolj okrutnih računalniških igric, kjer na izrazito sadistične načine pobijajo ljudi. Pri ocenjevanju, kaj je primerno oziroma kaj neprimerno za otroke, gre za veliko hinavščino. Po eni strani dopuščamo igranje okrutnih računalniških igric brez nadzora, po drugi strani pa govorimo o neprimernost Toma in Jerryja.
Kot ste omenili, so otroci dandanes že od majhnega obkroženi s tehnološkimi napravami. Kaj narediti, glede na to, da so otrokom privlačnejše in pravljicam niti ne želijo niti prisluhniti?
Otrok bo prisluhnil branju, če mu ne bomo dali druge opcije. Če mu damo tisto, kar mu je lažje in bolj zanimivo, bo seveda hotel imeti to. Ne gre za vprašanje, česa si želi. Kako pa naj bi pravzaprav vedel, ali ga bolj zanima pravljica, risanka ali računalnik.
… ampak saj ni nujno, da je do tehnologije prišel znotraj družine. Ta je dostopna tako rekoč na vsakem koraku.
Hočem reči, da traja nekaj časa, da otrok postane od česa odvisen. Zato je pravilo, da tako majhen otrok ne bi smel biti več kot nekaj minut na dan, recimo deset minut, izpostavljen takšni realnosti. Virtualna realnost in tehnologija, ki jo proizvaja, nevrofiziološko pritegnejo otroka, saj ponujajo bolj čiste in intenzivne dražljaje, kot sta npr. barva in ton. Ko otroka, ki je rasel ob takšnih dražljajih, peljemo v naravo, ga ta ne zanima. Nebo namreč ni tako modro kot na ekranu, petelin pa ne kikirika tako, kot je bilo slišati iz ekrana.
Z željo, da mu dražljaji iz dejanskega okolja sploh ostanejo zanimivi, mu je treba preprečiti dostop do virtualnih realnosti. Če je od malega v naravi, je navajen na tako okolje. To ga zanima in zna percipirati ter procesirati dražljaje, ki jih iz njega prejme. Otrokom se dandanes že od malih nog daje interaktivne igrače, ki njihovo nevrofiziologijo razvijajo povsem drugače.
Če je otrok že od malega odvisen od intenzivnih dražljajev, si lahko le predstavljamo, kaj bo pri petnajstih letih. Tudi zato pa se pri najstnikih pojavljajo različne oblike zasvojenosti – od alkohola, virtualne realnosti, pojavljajo se motnje hranjenja –. To so same strategije izjemno močnih dražljajev. Nekateri starši se sicer zavedajo škodljivosti virtualne realnosti, ampak otroke kljub temu postavijo pred televizijo, saj imajo na ta način mir. Otrok ni iznašel virtualnega okolja, temveč smo mi tisti, ki mu ga ponudimo.
Zdi se tudi, da se več staršev poslužuje permisivne in ne toliko avtoritarne vzgoje, ki je bila v ospredju v preteklosti. Dejali ste, da do vas pristopijo starši, ki še vedno spijo z 11-letnim otrokom. Zakaj, menite, je prišlo do tega preobrata?
Ta preobrat je že star. Povezan je z dejstvom, da za današnje kapitalistične družbe posameznik ni več pomemben kot delavec, ampak kot potrošnik. Otroke je bilo treba začeti vzgajati na način, da bi postali prisilni potrošniki.
To zagotavlja permisivna oz. otroku prijazna vzgoja. Vse mora biti po otrokovo, na vsak način je treba poskrbeti, da je srečen. Družina in šola sta organizirani otrokocentrično, stalno se govori, kaj vse otroku škodi. V resnici pa ta vzgoja otroku onemogoča, da bi odrasel. Razvija odvisniško psihološko strukturo in s tem oblikuje otroka v prisilnega potrošnika, ki bo kupoval, in to ne zato ker bi stvari potreboval, ampak iz notranje nuje. Taka vzgoja je predpogoj za delovanje sodobnih ekonomij. V tem ni nič dobrega, čeprav se prikazuje drugače.
Do kdaj je torej priporočljivo, da se z otrokom ukvarjamo pred spanjem in mu beremo pravljice?
Če želimo otroka vzgajati kot enakopravnega odraslemu, kaj takega preprosto ne obstaja. Otrok je v socializaciji bodisi podrejen bodisi nadrejen. Dokler ne razvije moralnega imperativa in v sodobnem svetu ga ne, je za otroka nujno, da je podrejen. Pri normalni socializaciji se je ta proces končal nekje do 6. leta starosti. Otroci okoli te starosti so bili v preteklosti funkcionalno visoko sposobni in samostojni, danes pa si pri teh letih ne znajo samostojno zavezati vezalk, si nadeti kape, zapreti šolske torbe.
Pred 150 leti so pri nas živeli kajžarski otroci, ki so stari pet let odšli od doma in služili na večjih kmetijah. Deklice so skrbele za manjše otroke, fantje pa za živino. Takratni otrok ni bil sposoben poskrbeti zgolj zase, ampak tudi za druge. To se nam danes zdi povsem nemogoče.
S sodobno socializacijo iz otrok delamo socialne invalide. Otrok ne more postati samostojen, dokler ne razvije notranjega vodila, glasu, oz. kompasa, ki se mu reče vest. Mi pa jih vzgajamo tako, da vesti ne razvijejo. Pri razvoju vesti ne gre za vprašanje let, pri katerih se vest avtomatično pojavi, saj se to ne zgodi. Pomembno je, kako je otrok socializiran.
Cilj narcisistične socializacije je producirati otoke, ki nikoli ne odrastejo in ki razvijejo odvisniško strukturo. Za otrokovo odraščanje je nujno, da ima otrok v družini določene zadolžitve, recimo redno kuhanje kosila, odnašanje smeti, naučiti se mora sam zašiti gumb … Danes o tem lahko le sanjamo. To, ali bodo otroci zadovoljni v šoli, ni odvisno le od šole, ampak tudi od otroka samega.
Tudi mladostniki precej manj berejo, bralne navade so vse slabše, kar potrjujejo številne raziskave.
Pri študentih to opažam že vsaj deset let. Ko sem sama študirala, smo morali pri vsakem predmetu samostojno naštudirati nekaj tisoč ali celo nekaj deset tisoč strani originalnih tekstov. Danes imajo študentje denimo učbenik z 250 stranmi, ki ga niso sposobni naštudirati. To jasno kaže na to, kakšne nevrofiziološke poškodbe so doživeli s strani socialnega okolja, v katerem so odraščali. Praktično so se nesposobni učiti, pomniti, brati, ter seveda razumeti, kaj berejo.
Če primerjam količino snovi, ki so jo bili sposobni samostojno naštudirati študentje prejšnjih generacij z današnjo, je ta padla na okoli deset odstotkov. Pa še pri teh desetih odstotkih, čeprav obstajajo izjeme, ima velika večina s tem težave. Študentje so funkcionalno nepismeni, čemur zdaj pritrjujejo tudi raziskave. Težave so opazne celo pri najboljših študentih.
Študentje v svojih ocenah pišejo, da je profesor nepošten, ker preverja snov, ki so jo morali naštudirati sami. Po njihovem bi bilo pošteno, če bi se preverjala le snov, ki so jo predelali v predavalnicah. Potem so tu še ‘strokovnjaki’, ki zahtevajo ukinitev vsakega samostojnega učenja, na primer vseh domačih nalog. Če se spomnim svojega šolanja, sem se največ naučila skozi domače naloge in preko samostojnega učenja, ki omogoča, da se učenec nauči nekaj po svoje, nenadzirano. Z ukinjanjem samostojnega učenja torej zmanjšujemo naučeno, hkrati pa onemogočamo nenadzorovano učenje. Otroke torej poneumljamo.
Problem nesposobnosti za samostojno učenje izhaja iz šolskega sistema, znotraj katerega se prilagajamo otrokom, npr. s prilagajanjem ocen, pouka, skrbimo, da so v šoli srečni in podobno. Namesto, da bi od njih zahtevali, da organizirajo svoje sposobnosti.
Je pa treba vse povedano razumeti v širšem družbenem kontekstu. Danes je v primerjavi s preteklostjo največ izobraženih ljudi, in če bi ti znali uporabiti svoje znanje, bi ukinili vladajoče. V šolskih sistemih se razvija sistematično poneumljanje ravno zaradi ohranjanja elit na oblasti. Danes namreč obstajajo razdelane strategije, kako naj vsem dostopno znanje postane elitam nenevarno. Ena je, da tisti, ki imajo dostop do znanja, tega ne razumejo. Recimo: dela Marxa in Engelsa so dostopna na internetu, ampak kaj to pomaga, če jih bralec ne razume.
