Prvič v vrtec ali šolo? Strokovnjakinja svetuje, kako do manj solz in stresa.

Kako olajšati prve korake v vrtec ali šolo, ko otrok še išče občutek varnosti in bližine? Strokovnjakinja pojasnjuje, kaj lahko storijo starši.

Na online predavanju, ki ga je organiziral Baby center, kjer redno gostijo vrhunske strokovnjake ter pripravljajo odlične vsebine s področja nosečnosti, starševstva in vzgoje, je Valentina Celestina Jeraj, mag. soc. dela, spec. integrativne psihoterapije pod supervizijo, staršem predala dragocen vpogled v čustva otrok in staršev ob uvajanju ter praktične nasvete, kako ta proces olajšati.

“Ob vstopu v vrtec ali šolo se otroci pogosto srečujejo z različnimi čustvenimi odzivi. Najpogosteje se ti kažejo kot močno oklepanje starša, jok ali upiranje ob odhodu. Nekateri otroci svojo stisko izražajo tudi posredno preko telesnih doživljanj, kot so bolečine v trebuščku, glavobol, slabost ali splošen občutek nelagodja. Nelagodje se lahko pojavi že doma, med vožnjo v vrtec oziroma šolo ali pa tik pred vstopom v igralnico ali učilnico. Seveda pa so tudi otroci, ki v novo okolje vstopajo z le rahlo zadržanostjo ali celo z navdušenjem. Vsak otrok je drugačen,” pojasnjuje Valentina Celestina Jeraj, mag. soc. dela, spec. integrativne psihoterapije pod supervizijo.

Stiska se lahko pojavi tudi kasneje

Pri nekaterih se stiska pojavi takoj, pri drugih šele kasneje, na primer po tednu dni, po bolezni ali daljši odsotnosti. Pomembno je razumeti, da otrok s takšnimi odzivi sporoča, da mu je težko. Jok in oklepanje so iskreno povabilo k odnosu. Ko starši reakcije sprejmejo brez sramu in pritiska, otroku sporočijo, da so njegova čustva varna in razumljena. Njihova naloga ni, da stisko preprečijo, temveč da jo priznajo in mu stojijo ob strani.

Valentina Celestina Jeraj je spregovorila tudi o tem, kako lahko starši sami pri sebi predelamo lastno stisko, da je ne prenašamo na otroka? “Univerzalnega odgovora žal ni. Prvi korak je, da se starši ustavimo pri sebi, ozavestimo svoja čustva in priznamo, kako na nas vpliva otrokovo odhajanje v vrtec ali šolo.“

S prigovarjanjem, da ne smete razmišljati o nečem ali čutiti občutkov, ki jih čutite, pogosto le še povečujemo notranjo napetost. Otrok namreč zazna naše čustveno stanje, tudi če ga poskušamo skriti. Pomembno je, da ta čustva sprejmemo kot naraven del procesa in si dovolimo čutiti, kar doživljamo.

Mag. Jeraj opomni še: “Ob prehodih v šolo ali vrtec se pogosto prebudijo tudi naši lastni spomini na prve separacije. Tudi če nimamo jasnih spominov na vrtec in prvo separacijo, telo nosi občutke iz otroštva, ki se lahko izrazijo kot tesnoba ali otopelost. Zato nekateri starši ob uvajanju otrok doživljajo močno preplavljenost ali strahove, ki jih težko pomirijo ali regulirajo. V takih primerih je dobro poiskati strokovno podporo, saj starševska stiska neposredno vpliva na otrokovo doživljanje in na proces separacije.“

Prvi koraki čustvene priprave otroka na nove okoliščine in njihovo izvajanje doma

a) Pogovor v domačem okolju: Prvi korak je, da z otrokom govorimo o spremembi, ki prihaja. Da bi se otrok med uvajanjem v vrtec in ob vstopu v šolo počutil varnega in slišanega, je ključno, da mu spremembo predstavimo na način, ki ustreza njegovi starosti.

b) Že med počitnicami pojdite z otrokom do vrtca ali šole: Z raziskovanjem okolja otrok gradi prve občutke varnosti ter zaupanja v povezavi s šolo in vrtcem. Uvajanje v vrtec in šolo se začne s spoznavanjem prostorov in okolja.

c) Opazujte svoje občutke in doživljanje: Ustvarite svojo varno mrežo ljudi, ki jim lahko zaupate, kaj doživljate tekom uvajanja v vrtec.

d) Uvodni razgovor z vzgojiteljico: Tam predstavite otrokove navade, posebnosti in načine pomiritve. Tako se bo lahko lažje odzvala na njegove potrebe, vi pa boste pridobili občutek zaupanja in varnosti.

e) Urejena jutranja rutina in rutina dnevnega ter nočnega spanja: Predvidljiv dnevni ritem otroku daje občutek stabilnosti. Če je že doma vajen rednih ur spanja in mirnega jutranjega začetka, bo uvajanje v vrtec ali šolo veliko lažje.

Kako ločimo med običajno začetno stisko in znaki, da otrok potrebuje dodatno pomoč?
Težko je opredeliti konkretno ločnico, a najpomembneje je, da starši opazujejo svojega otroka. Če se po približno mesecu dni situacija ne izboljšuje, če se otrok ne vključuje v igro, postaja neješč, doma težko funkcionira, ga skrbi, ponoči ne spi ali se pogosto zbuja, je smiselno razmisliti o dodatni podpori. Vzroki so lahko različni, zato je zelo pomembno, da starši redno komunicirajo z vzgojiteljico, saj lahko skupaj poiščejo rešitev, ki bo otroku pomagala pri navajanju.

Je po vaših izkušnjah boljši postopni prehod ali hiter začetek in zakaj?
Vsekakor je priporočljiv postopni prehod. Že če pogledamo, kako deluje naš živčni sistem, vemo, da težava ni stres sam po sebi, temveč neobvladljiva količina stresa. S postopnim uvajanjem otrok lažje obvladuje svoje nelagodje, starši in vzgojitelji pa mu lahko učinkoviteje pomagajo pri čustveni regulaciji. Če je ločitev nenadna, lahko otrok doživi močno preplavljenost in strah, ki ju um in telo zaznata ter interpretirata kot življenjsko ogrožajočo. Takšen strah je težko regulirati in lahko močno vpliva na otrokovo počutje ter na proces separacije od staršev.

Postopni prehod pomeni, da otrok prve dni gradi zaupanje ob prisotnosti staršev. Nato starš za krajši čas odide in postopoma podaljšuje odsotnost. Tako krepimo otrokovo odpornost in olajšamo prilagajanje. Vrtci imajo različne načine uvajanja, zato je dobro, da se starši in vzgojiteljica dogovorijo za kompromis, ki bo v dobrobit otroka.

Dialog med starši in vzgojitelji je pomemben

Mag. Jeraj poudarja, kako zelo pomemben je odnos in dialog med starši ter vzgojitelji, kajti če se starš ob vzgojiteljici počuti varno, se bo tudi otrok. Ključno je zaupanje, da bo vzgojiteljica poskrbela za otroka, ga potolažila in mu pomagala obvladovati stisko. Starši naj že na uvodnem razgovoru vzgojiteljici zaupajo čim več o navadah, posebnostih in načinih pomiritve svojega otroka ter zastavijo vprašanja, ki jih pestijo.

Odprt dialog med starši in vzgojitelji gradi zaupljiv odnos, ki bistveno olajša uvajanje. Valentina Celestina Jeraj omenja še, da morajo vzgojitelji staršem prisluhniti, sprejeti njihove skrbi in jasno povedati, kje se jim lahko približajo in kje ne. Najtežje je, kadar so pričakovanja na eni ali drugi strani preveč toga, saj to onemogoča odprt in konstruktiven dialog.

Katere vsakodnevne rutine pomagajo otroku, da se v vrtcu ali šoli počuti varno?
Pravočasni odhod v posteljo in jutranje prebujanje ob isti uri sta ključna predpogoja za občutek varnosti. Vsaka družina naj določi čas vstajanja, ki omogoča, da so zjutraj čim manj pod stresom. Dobro je, da imajo otroci in starši čas tudi za jutranje povezovanje, na primer skupno jogo, pitje kakava ali kakšno drugo preprosto in povezujočo dejavnost, ki jih umiri pred odhodom. Pomembna je tudi doslednost pri prihodu in odhodu v vrtec ali šolo: otroci naj pridejo ob isti uri in naj vedo, kdaj jih bodo starši prišli iskat. Sčasoma se začnejo orientirati glede na potek aktivnosti, na primer po spanju ali kosilu.

Kako se odzvati, če otrok po več tednih še vedno joka ali kaže odpor?
Najprej je priporočljiv pogovor z vzgojiteljico, saj ima dragocen vpogled v otrokovo vedenje in funkcioniranje v skupini. Tako izvemo, v katerih okoliščinah se otrok počuti dobro in kdaj se pojavijo težave. Pomembno je vedeti, da je vsak otrok edinstven, zato včasih potrebuje individualne prilagoditve, ki so posebej oblikovane njegovim potrebam in razvojnemu obdobju. Velik pomen imajo tudi spremembe v domačem okolju. Pomaga že, če starši doma uvedejo manjše spremembe v družinski dinamiki, načinu komuniciranja ali skupnem preživljanju časa. Tako otrok dobi več občutka varnosti in sprejetosti. Otroci se namreč regulirajo s pomočjo varnega odnosa: torej prek tega, kako jih poslušamo, se odzivamo na njihova čustva in postavljamo meje.

Kako pomagati otroku, ki se boji, da bo doma kaj zamudil?
V takšnih trenutkih je pomembno, da se otroku pridružimo v njegovih občutkih in skrbeh, jih »validiramo« in normaliziramo. Lahko mu rečemo: “Normalno je, da se bojiš, da boš doma kaj zamudil. Razumem, da bi raje ostal doma.” Tako mu pokažemo, da ga razumemo, hkrati pa vztrajamo, da mora kljub temu v vrtec ali šolo, in nadaljujemo s pripravo na odhod.

Najpogostejše napake staršev pri uvajanju in kako se jim izogniti

Mag. Jeraj poudarja, da starši pogosto ob uvajanju otroka v vrtec ali šolo delujejo iz lastne stiske in želje, da bi bilo otroku čim lažje. Prav v teh dobronamernih prizadevanjih pa se hitro pojavijo tudi napake, ki lahko proces uvajanja še otežijo. Najpogostejše so:

• Pretirano pozitivističen pristop: starši otroku ponavljajo, da bo vse lepo in super, s tem pa spregledajo, da so dobrodošla tudi čustva, kot sta strah ali žalost.
• Pretiran fokus na otrokove občutke: starši se osredotočajo le na otrokovo stisko, zanemarijo pa svoje strahove, kar pogosto vodi v začaran krog in večjo napetost.
• Pretirana priprava: nekateri se prekomerno pripravljajo, iščejo vsa možna predavanja in članke, za tem pa se skrivajo strahovi in tesnoba.
• Neustrezna priprava: drugi menijo, da “kar bo pa bo”. Tak pristop lahko privede do nerazumevanja otrokove stiske in hitrih napačnih zaključkov.
• Nepredvidljivost in pomanjkanje rutine: otroci potrebujejo stalnost. V času uvajanja se je dobro izogniti večjim spremembam v spalnih ali drugih navadah.
• Primerjanje z drugimi otroki: primerjave ne koristijo, ampak povečujejo skrbi. Pomembno je, da se osredotočimo na otrokovo individualno doživljanje.
• Nerealna pričakovanja: starši pogosto pričakujejo, da bo otrok hitro brez stiske. V resnici uvajanje traja dlje, vsaka bolezen ali sprememba pa ga lahko še podaljša.

Prvi koraki v vrtec ali šolo so za otroka in starše preizkus potrpežljivosti, prilagajanja in zaupanja. Proces je lahko poln solz in negotovosti, a hkrati tudi priložnost za rast, samostojnost in nove odnose. Ključ je v tem, da starši otroku stojijo ob strani, ga slišijo in mu omogočijo, da čustva izrazi na varen način.

Kot poudarja sogovornica, je najpomembneje, da starši ne iščejo popolnih rešitev, temveč so ob otroku z razumevanjem in toplino. Prav to otroku daje največjo oporo pri ločevanju in vstopanju v novo okolje.