Šolar

Intervju: Specialna pedagoginja odkrito tudi o slovenskih učnih načrtih

|
Avtor: Anja Scuka
Specialna in rehabilitacijska pedagoginja Tatjana Lavrenčič. Foto: A. Š.
Specialna in rehabilitacijska pedagoginja Tatjana Lavrenčič. Foto: A. Š.

To je predlagala učencu, ki je imel velik odpor do branja. Takoj je delovalo.

Ob jubilejnem letu smo obiskali Osnovno šolo Kozara Nova Gorica, ki je ustanovljena za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami. Zavod v okviru javne službe izvaja prilagojeni program devetletne osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom, posebni program vzgoje in izobraževanja in prilagojeni program za predšolske otroke s posebnimi potrebami.  

V okviru službe za izvajanje dodatne strokovne pomoči organizirajo in izvajajo dodatno strokovno pomoč na šoli in drugih vzgojno – izobraževalnih zavodih. Letos obeležujejo 30 let od začetka organizirane pomoči za učence s posebnimi potrebami na Goriškem, ki se šolajo v rednih programih osnovne šole. Ob tej priložnosti smo spregovorili s specialno in rehabilitacijsko pedagoginjo Tatjano Lavrenčič.

Več o praznovanju pomembne obletnice pa TUKAJ

Za katere otroke se smatra, da je bolje obiskati šolo s prilagojenim programom kot je Kozara in kateri ostajajo na matični šoli in jim nudite tam strokovno pomoč?

Usmerjanje otrok v različne programe vzgoje in izobraževanja ureja Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, ki bolj natančno določa, v kateri program se otroci s posebnimi potrebami usmerijo. Prilagojen program vzgoje in izobraževanja z nižjim izobrazbenim standardom na OŠ Kozara Nova Gorica praviloma obiskujejo učenci z lažjo motnjo v duševnem razvoju.

V program osnovne šole s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, ki se izvaja na rednih osnovnih šolah, se vključijo otroci na podlagi odločbe komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami. Obiskujejo ga otroci, ki imajo primanjkljaje na posameznem področju učenja, slepi in slabovidni otroci oziroma otroci z okvaro vidne funkcije, gluhi in naglušni otroci, otroci z govorno-jezikovnimi motnjami, gibalno ovirani otroci, dolgotrajno bolni otroci, otroci z avtističnimi motnjami ter otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami.

V kolikor otrok ne dosega minimalnih standardov znanja v rednih osnovnih šolah, otrok pa se cele popoldneve uči in dobesedno muči, postane šola za takega otroka prevelika stiska. Vztrajanje v prezahtevnem programu povzroči dolgoročne posledice, slabša se samopodoba, poleg tega pa se lahko razvijejo še čustveno vedenjske težave.

Dejali ste, da je otrok s posebnimi potrebami vse več, specialnih pedagoginj zato drastično primanjkuje – pa se v naslednjih letih nakazuje, da bi vas bilo več?

Število otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami z leti narašča, specialnih pedagogov in logopedov pa primanjkuje. Število novih delavcev na tem področju je odvisno od števila razpisanih mest na fakultetah. Smo na neki prelomnici, na eni strani je vedno več odločb o usmeritvi, na drugi strani premalo kadra, ki bi izvajal ure dodatne strokovne pomoči. Zato želimo pri mladih povečati prepoznavnost poklicev, ki se ukvarjajo z otroki s posebnimi potrebami in jih navdušiti za usmeritev v te poklice.

Kateri so največji izzivi, s katerimi se vi in vaše sodelavke srečujete pri konkretnem delu?

Precejšnji izziv mi predstavlja, ko moram za otroka s posebnimi potrebami poiskati ustrezno pedagoško metodo, pristop dela in trening, saj ni enega recepta, ki bi deloval pri vseh otrocih enako.

Srečujemo se s številnimi komunikacijskimi izzivi zaradi kompleksnosti socialnih interakcij s starši, učitelji in drugimi strokovnimi delavci. Delavkam v službi za izvajanje dodatne strokovne pomoči predstavljajo velik zalogaj tudi logistične in organizacijske težave, ko strokovne delavke izvajajo ure na različnih šolah in vrtcih in so v enem dnevu na več različnih ustanovah, ki so oddaljene tudi po več deset kilometrov.

Pri izvajanju ur dodatne strokovne pomoči moramo biti zelo fleksibilne, ob pripravi urnika moramo upoštevati otrokovo starost in posebne potrebe otrok ter to uskladiti z učitelji ter z ostalimi vrtci in šolami, na katerih izvajamo ure dodatne strokovne pomoči.

Tatjana Lavrenčič: "Svoje delo v večini doživljamo kot poslanstvo, kar nas tudi izpopolnjuje." Foto: A. Š.
Tatjana Lavrenčič: “Svoje delo v večini doživljamo kot poslanstvo, kar nas tudi izpopolnjuje.” Foto: A. Š.

Zakaj vam je ta poklic všeč? Kakšno izobraževanje je treba ubrati, da lahko postaneš specialna pedagoginja?

Po poklicu sem specialna in rehabilitacijska pedagoginja, dodatno strokovno pomoč pa opravljajo tudi drugi poklici. Poklic specialne in rehabilitacijske pedagoginje mi je všeč, ker lahko pri svojem delu pomagam otrokom, jim nudim pomoč pri razvijanju njihovih potencialov ter odpravljanju težav v razvoju in učenju.

Specialni pedagog mora biti izjemno potrpežljiv in razumevajoč do otrok s posebnimi potrebami in njihovih staršev, opravljanje dela je zelo pestro in dinamično. Imeti mora navedene osebnostne lastnosti, kot so empatičnost, ustvarjalnost, prilagodljivost in predanost.

Dodatno strokovno pomoč specialnega in rehabilitacijskega pedagoga za premagovanje primanjkljajev, ovir oziroma motenj lahko izvaja izvajalec, ki zaključi magistrski program specialne in rehabilitacijske pedagogike.

Mladi, ki imajo željo delati z osebami s posebnimi potrebami pa se lahko vpišejo tudi na študij logopedije, inkluzivne pedagogike, socialne pedagogike in psihologije.

Kako bi morda opisali …. Katere so karakterne značilnosti, ki povezujejo vas in vaše sodelavke? Ko vas vidim, ste vse tako pozitivne, potrpežljive in res ekstremno prijazne. 

Osebnostne lastnosti človeka že vplivajo na to, da se odloči za tak poklic, zato nas sodelavce povezuje želja pomagati. Delavke v službi za dodatno strokovno pomoč se vsaj enkrat mesečno dobivamo na različnih strokovnih aktivih.

Vedno smo pripravljene za medsebojno sodelovanje, ko si pomagamo z nasveti, delimo strokovno literaturo in znanja, izposojamo prilagojene didaktične pripomočke ter delimo lastne praktične izkušnje in specifična strokovna znanja.

Na našo predanost delu prav gotovo vpliva to, da svoje delo v večini doživljamo kot poslanstvo, kar nas tudi izpopolnjuje.

Foto: A. Š.

Je otrok, ki obiskujejo Kozaro sicer v zadnjih letih več, ali vse manj?

Otrok s posebnimi potrebami, ki obiskujejo programe vzgoje in izobraževanja na OŠ Kozara Nova Gorica je čedalje več. Razloge za povečanje števila teh otrok verjetno lahko pripišemo različnim dejavnikom.

Eden izmed razlogov je ta, da osnovno šolo obiskujejo številčno močnejše generacije ter zgodnejše prepoznavanje otrok s posebnimi potrebami. Število otrok s posebnimi potrebami ne narašča samo na osnovni šoli Kozara Nova Gorica, ampak tudi na ostalih šolah.

V zadnjem času se ogromno piše o ADHD – kako pri takšnem otroku pritegnete pozornost, ko je najtežje? Kakšni so vaši nasveti?

Težave otroka z ADHD vplivajo na vsa področja otrokovega življenja in jih ne občutijo le starši, ampak tudi vzgojitelji in učitelji. Kot starš, vzgojitelj, učitelj ali izvajalec dodatne strokovne pomoči moramo najprej razumeti motnjo in otroka spoštovati takšnega, kot je, z vsemi šibkimi in močnimi področji.

Pri delu z otrokom z ADHD ni univerzalnega obrazca, kaj bi delovalo. Starši morajo čimprej poiskati pomoč, oblikovati jasna pravila in meje v vzgoji ter se jih dosledno držati, pozorni morajo biti na umirjeno komunikacijo z otrokom.

Otroku je potrebno omejiti uporabo zaslonov in elektronskih naprav, ki slabo vplivajo na razvijajoče se možgane in na zmožnost aktivnega osredotočanja pozornosti. Otrok potrebuje veliko gibanja v naravi, športnih naporov in proste igre.

Pri svojem delu z učenci z ADHD uporabljamo razne sprostitvene žogice, ki jih lahko gnetejo ali stiskajo, vrečke iz blaga za umirjanje, terapevtske žoge, umirjeno glasbo za osredotočanje, vizualizacije, razne dihalne vaje, otrok ima možnost veliko gibalnih odmorov, saj ima stalno potrebo po gibanju. Učenci pridobivajo snov po več čutnih kanalih in pri pridobivanju in utrjevanju učne snovi vključujemo več senzornih pripomočkov.

Učimo jih razvijati različne strategije, da se naučijo samostojno uspešno obvladovati svoje odzive in uporabiti ustrezno vedenje.

Veliko je tudi odločb za dislektike – se dogaja, da imajo tudi pri vas ob nemoči, ob denimo težavah z branjem jezne odzive? Kako jih pomirite, kako je najbolje odreagirati?

Otrokom, ki imajo motnje branja in pisanja lahko malo pomaga že besedilo, zapisano z vsemi kriteriji za lažjo berljivost, po možnosti na pastelno obarvanem listu,  da zmanjšamo kontrast med črkami in ozadjem, kajti najtežje je brati iz belega lista s črnim tiskom.

V pomoč so tudi barvna ravnila in barvne folije. Otroke, ki imajo na začetku učenja branja odpor, motiviram tako, da poskušam narediti branje čim bolj zabavno. Ponudim jim razne igre, kot je bralni domino, za branje prirejene družabne igre, branje povežem z gibalno nalogo, pri mlajših otrocih je velik motivator tudi lutka.

Priporočam, da si začetni bralci ob učenju branja sledijo s prstom, lahko uporabljajo kartonček z okvirčkom, morda jim bo v pomoč doma izdelano ravnilo, ki mu odstrižemo levi zgornji rob, tako da ostanejo osredotočeni le na eno besedo, barvno označimo zloge ali posamezne črke, ki jih menjujejo.

Primerna dolžina besedila prav tako zvišuje motivacijo za branje. Ravno pred kratkim sem imela izkušnjo pri individualni obravnavi, ko drugošolec najprej ni želel brati, zato sem mu predlagala, da bereva izmenično vsak eno besedo in resnično je takoj delovalo.

Če je besedilo prilagojeno njegovim zmožnostim, ni jeznih odzivov. Do jeznih odzivov pride takrat, ko so otroci soočeni z nalogami, ki jih ne zmorejo.

Menite, da se bo število odločb za otroke s posebnimi potrebami še višalo, ali smo dosegli vrhunec? Zakaj?

Živimo v času, ko je način življenja hiter, stalno smo oblegani z raznimi dražljaji iz okolja in otroci občutijo posledice v manjši vztrajnosti, koncentraciji in potrpežljivosti. Zahteve šol so čedalje večje, učni načrti so preobsežni, vedno več učencev ne zmore slediti  prevelikim zahtevam šolskih programov. Menim, da bo število otrok z odločbami in prilagoditvami še naraščalo, dokler se ne bo zgodila temeljita sprememba v šolskem sistemu.

Imena za punčke
Imena za fantke

Povezani članki

Zadnji dodani članki