Babice in dedki so za svoje vnuke pripravljeni narediti vse. Skupaj ustvarjajo čudovite spomine, stari starši na vnuke prenašajo znanje in – bodimo pošteni – staršem velikokrat omogočijo prost večer ali dva. Otroci, ki imajo v svojem življenju stare starše, so srečni otroci.

Seveda pa vsi vemo, da nič ni popolno. V vsaki zgodbi obstaja “ampak”, ki lahko poruši idilo. Babice in dedki lahko na številne načine povzročajo stres. Starše lahko s svojim vedenjem privedejo do tega, da začnejo razmišljati o tem, da bi jim za nekaj časa omejili stike z vnuki.

Nekatere napake babic in dedkov starše še posebej vržejo iz tira.

Darila, ki jih starši niso odobrili

Do neke mere je normalno, da babice in dedki vnuke obsipajo z darili. Vendar pa lahko darila postanejo razlog za napetosti, če se otrokovi starši ne strinjajo z njihovo izbiro. Lahko gre za predraga darila ali drugače neprimerna darila. Mogoče gre za stvar, ki je starši ne odobravajo.

Dober način, da se izognete takšnim primerom, je vnaprejšnji dogovor s starši. Starši in stari starši naj se pogovorijo o tem, kaj otroku kupiti. Če se ne strinjajo, naj skušajo najti kompromisno rešitev. Pomembno je, da čim prej dorečete pravila glede obdarovanja.

Nespoštovanje urnika

Babice in dedki so bili starši majhnih otrok v povsem drugem času. Od takrat so se stvari spremenile in ni nujno, da stari starši povsem razumejo zahteve današnjega časa. Nič nenavadnega ni, da se preprosto oglasijo na obisku, čeprav za to sploh ni čas. Otroci morajo narediti domačo nalogo, iti čim prej spat, imajo številne dejavnosti. Ob vsej tehnologiji, ki jo dandanes uporabljamo, je enostavno poklicati in dogovoriti se, kdaj je najbolj primeren čas za obisk.

Babicam in dedkom je treba pojasniti, da so družinski urniki med tednom zelo natrpani in da je zelo pomembno, da se najavijo in dogovorijo. Včasih preprosto pozabijo na to. Ni nujno, da si predstavljajo, kakšno »tekanje« čaka starše čez teden. Poiščite možnost za kakovostno druženje konec tedna.

Kritizirajo stil starševstva

V naši naravi je, da težko gledamo nekoga, ki dela stvari, s katerimi se ne strinjamo. Še težje ob tem ostanemo tiho. Pripombe, ki jih slišimo, do neke mere preslišimo. Ko pa nam z njimi postrežejo stari starši in to na njihov posebni način, nam lahko zavre kri. Sploh ker je v to vpeta čustvena navezanost in dejstvo, da ne maramo njihovih kritik.

Starim staršem je treba vsake toliko pojasniti, da se lahko vaš pristop k starševstvu razlikuje od njihovega. Povejte jim, da verjamete v svoj način vzgoje in da od tega ne nameravate odstopiti. Jasno jim povejte, da se morajo na to navaditi. V vaši družini ste vi tisti, ki sprejemate odločitve.

Ne spoštujejo mej

S takšnimi primeri se sreča večina staršev. Jasno poveste, da otrok ne sme sladkarij, babica pa mu pred večerjo ponudi čokolado. Starš reče »ne«, stari starši »ja«. Kot da stari starši ne bi razumeli, da v vaši družini veljajo vaša pravila.

Pogovorite se s starimi starši. Jasno povejte, da so lahko del življenja vnukov, a morajo upoštevati določena pravila. Pogovor je vedno najboljše možnost. Seveda pa morajo stari starši slišati, kaj jim sporočate. Bolj kot bo vaša komunikacija odprta in odločna, manjša je verjetnost, da bo prišlo do konfliktov.

Težav kar ne bi reševali

Vsak starš ve, da je to edini in najboljši način – ko se pojavi težava, jo je treba rešiti ali se soočiti z njo. Včasih se za stare starše stvari zgodijo prehitro ali pa mislijo, da jih to ne zadeva. Konec koncev gre vnuk nazaj k staršem. Neizogibno je, da bodo na neki točki naredili nekaj v nasprotju z željami staršev.

Pojasnite jim, da se morajo v določenih situacijah opravičiti. Tudi vnukom, če je treba. Opravičilo ni znak šibkosti. Na tak način se otroci učijo, da vsi ljudje delajo napake. Ko se z njimi pogovarjate, upoštevajte njihova čustva. Skupaj pripravite načrt, kako ravnati v prihodnje, da se napaka ne ponovi.

Včasih se pogovor z otrokom zdi kot bitka, saj se upira prav vsemu; da bi jedel, se igral ali spal.

Otroci pogosto nočejo poslušati staršev, kar lahko zelo hitro privede do jeze, nenehnega občutka izčrpanosti, rešitve pa se zdijo nedosegljive.

“Dolgo časa nisem vedela, kako otroke pripraviti do poslušanja. Poskušala sem slediti raznoraznim nasvetom, vendar je vedno manjkala najpomembnejša komponenta: koristne fraze, ki gradijo na odnosu. Pri tem ne govorim o sedenju na tleh in igranju z Lego kockami. Govorim o vzpostavljanju povezave v določenem trenutku, ko se otrok prepira z vami, vi pa ste vpleteni v boj,” je v svojem priljubljenem blogu o starševstvu zapisala mama sinčka z ADHD Arena Blake.

Teh pet poved vam bo pomagalo, da se ponovno povežete z otrokom in ga pripravite do tega, da vam prisluhne. Preverite, kaj svetuje staršem:

1. “Želiš si, da bi …“

Otroci se obnašajo grdo zato, ker iščejo močnejšo vez. Ko je moj sin pred spanjem tekal naokoli, sem menila, da to počne iz kljubovanja. Pravzaprav pa je bil to klic za povezavo. Z njim sem se začela soočati ravno v trenutku, ko mu je bilo hudo in mu povedala določene stvari.

“Želiš si, da bi se lahko zdaj igral. Rad bi me imel čisto zase in se več ur smejal. Rad bi bil buden celo noč in se zabaval,” so bile povedi, ki sem mu jih takrat izrekla. Takrat sva se povezala. Čutil je, da ga razumem in prav zares sem ga.

Seveda se moje meje vseeno niso spremenile in je moral iti kmalu v posteljo. Vendar nama je to omogočilo, da najdeva način, kako se pred spanjem še par minut uspeva igrati in zabavati.  Dotična poved otroku pomaga, da vam prisluhne skozi razumevanje in potrditev.

2. “Težko ti je …“

To poved uporabljam tedaj, ko sin noče iti v šolo. Prej sem mu govorila, da seveda hoče iti v šolo, saj jo ima rad. To ga je samo dodatno razburilo, kar je vodilo v 10-minutni prepir, na koncu pa sem ga jokajočega in kričečega odpeljala v šolo. Sedaj imam popolnoma drugačen pristop in se raje ravnam po njegovih čustvih. Rečem mu, da razumem, da je to zanj težko, in da noče iti v šolo.

S temi povedmi mu pokažem, da razumem njegovo stisko in žalost, da ne dela, kar želi. To je pogosto dovolj za otroka, da nato sam izstopi iz avtomobila in vstopi v šolo. Seveda bo to storil precej nerad, vendar se tako oba izogneva dramatičnemu izbruhu. Dotična poved je odličen način za komunikacijo in preverjanje, kako dobro se držiš svojih starševskih meja, in s tem korakom bo veliko več sodelovanja.

3. “Umiril si se …“

Eden najlažjih načinov, kako pripraviti otroka do tega, da vas posluša, je, ga opomnite na dobre stvari, ki jih počne. Ko je bil sin na sredini jeznega izbruha, sem temu rekla “trening moči”. Ko je končno nehal tekati naokoli in se odpravil spat, sem mu rekla: “Pomiril si se. Nisi hotel v posteljo, zdaj pa si porabil vso energijo in se odpravil spat.”

To poved morate uporabiti tudi vsakič, ko si otrok opomore od izbruha jeze. Vsakič, ko začne nadzorovati svoja čustva, mu recite: “Pomiril si se. Bil si tako razburjen, a ne pozabi, ga lahko vedno globoko vdihneš in se umiriš.”

4. “Uspelo ti je …“

To je še ena poved, ki otroku pomaga bolje poslušati. Ne pozabite: bolj kot poudarjate dobre stvari, bolj bo to vedenje pogosto.

Ko je sin prišel iz šole in se z nasmehom usedel v avtomobil, sem se obrnila k njemu in mu rekla: “Uspelo ti je. Zjutraj nisi hotel v šolo, zdaj pa si srečen in nasmejan.”

5. “Uspel si se ustaviti“

Učenje samonadzora je nekaj, kar zahteva veliko doslednosti in praske. Gre za veščino, ki se je nauči sčasoma. Še posebej pa samonadzor uporabljajo otroci med prvim in šestim letom.

Da bi to izluščili iz otrokovega značaja, je še posebej koristna ta poved: “Uspelo se ti je ustaviti.” To poved uporabimo takrat, ko otrok želi nekoga udariti ali ugrizniti. Običajno otroka pohvalimo, da je namesto udarca, zadržal svoje dejanje.

Preberite še prispevek o tem, katere povedi so zelo slabe za otroke TUKAJ.

Poroka naj bi bila vesel dogodek, a je bila v tej družini razlog za spor. Ženska je pojasnila, kako sta bila z možem soočena s po njenem mnenju »popolnoma absurdno« prošnjo. Svojo zgodbo je delila na Redditu, saj je želela preveriti, kako bi se v takšnem položaju odzvali drugi ljudje.

Kot je povedala, imata z možem vsak po enega otroka iz prejšnjega zakona, skupaj pa imata še dva otroka. Ko sta z možem slišala, da bodo v družini imeli poroko, sta bila “presrečna”, a so se kmalu pojavile napetosti. Težava je nastala, ker naj bi z možem plačala polovico stroškov poroke. Bodoča nevesta se je odločila za “tradicionalen” pristop, po katerem vse stroške krije njena družina.

Ideja o plačilu drage poroke zanje nesprejemljiva

Ženska je pojasnila, da ona, njen mož in njuni mlajši otroci živijo udobno, a skromno in niso premožni. Zato je zanje ideja o plačilu drage poroke nesprejemljiva. “Ideja o tem, da bi za poroko porabili toliko denarja, se mi je vedno zdela popolnoma absurdna,” je dejala.

“Moja prva poroka je bila v naravi, poročila sva se na prostem, imela sva večerjo, na kateri je vsak prinesel nekaj za pod zob in podobno. Sploh ni bilo drago.” Dodala je, da se tudi njenemu možu zdijo stroški poroke smešni. Povedala je, da imata z možem rada naravo. “Veliko lastne hrane pridelava, poskušava podpirati lokalne obrtnike in preprosto nisva materialistična v nobenem pomenu besede,” je opisala njun življenjski slog.

Poudarila je, da dela s krajšim delovnim časom, da se lahko posveti svojim mlajšim otrokom, in da morata paziti na svoj proračun. K poroki bi lahko prispevala le manjši znesek. V nasprotju z njeno družino pa sta biološka mati njene pastorke in njen mož “precej premožna”.

• Mogoče vas zanima tudi: Na poroki noče otrok, njena sestra bi pripeljala sina. Kdo ima prav?

“Ne moreta se kar enostransko odločiti”

Številni so se odzvali na njeno objavo. Večina se jih je strinjala, da ni nič narobe s tem, če ne želi plačati drage poroke, ki ni bila njena ideja. “Če je mogoče, se dogovorite o znesku, ki ga lahko namenite svoji pastorki brez kakršnih koli obveznosti, oče pa naj ji čim prej pove, da bi oba z veseljem prispevala določen znesek. Če si ne moreta ničesar privoščiti, ji to takoj in jasno povejte.“

Drug uporabnik se je strinjal in opozoril, da sta nevesta in ženin “odrasla” in “nimata pravice do vašega denarja“. “Ne morem se kar enostransko odločiti: ‘Imela bova veliko poroko … in mimogrede, ti jo plačaš.’ Smo leta 2026, ne 1856,” je dodal.

Nekateri so komentirali, da se kot mačeha ne bi smela preveč vpletati. “To je delo njenih staršev. Lahko se pogovorita z možem in se skupaj odločita, ampak tu se tvoja vloga konča,” ji je svetovala ena oseba.

“Z možem se morata pogovoriti. Ne gre za vaju in pastorko. Kakšna so njegova pričakovanja? Skupaj se dogovorita o proračunu, ki si ga lahko privoščita. On je tisti, ki mora hčerki jasno povedati, koliko ste kot družina pripravljeni prispevati. Neveste morajo delati s proračunom, ki ga imajo, starši ne plačujejo samodejno,” je zaključila uporabnica.

Starševstvo prinaša številne izzive. Eden med njimi so otroški izbruhi jeze, ki so lahko različnih stopenj. Lahko se kažejo kot jok, kričanje in vse do popolne čustvene preobremenitve. V takih trenutkih ima ključno vlogo pri umirjanju situacije reakcija staršev.

Psihoterapevti pojasnjujejo, kako se otroci naučijo uravnavati čustva z opazovanjem odraslih, zato je pomembno, da starši ostanejo mirni in so otroku čustvena opora, ne pa dodaten vir stresa. »Otroci prepoznajo čustveno stanje staršev in se ustrezno odzovejo. Če je starš razburjen, bo otrok verjetno še bolj razburjen,« pojasnjuje licencirana terapevtka Hayley Wilds.

Poleg takojšnje reakcije je pomemben tudi dolgoročni učinek. Otroci se naučijo, kaj je »normalno« pri izražanju čustev, tako da opazujejo svoje starše. Miren odziv jim pomaga razviti bolj zdrave vzorce uravnavanja čustev.

Kaj se dogaja v vaših možganih med otrokovim izbruhom jeze

Po mnenju terapevtov se v stresnih situacijah aktivira amigdala, to je del možganov, odgovoren za čustva in reakcije na nevarnost. V stresnih situacijah racionalni del možganov (prefrontalni korteks) začasno deluje slabše. To je razlog, da se starši v takih trenutkih pogosto odzovejo impulzivno.

7 preverjenih strategij za samoregulacijo za starše

Strokovnjaki izpostavljajo več tehnik, ki lahko staršem pomagajo ostati mirni v najzahtevnejših trenutkih, piše portal Parents.

Prepustite se valu čustev

Namesto da bi se takoj odzvali, se za trenutek ustavite, mirno opazujte svoja čustva in njihovo intenzivnost. Predstavljajte si jih kot naraščajoč in padajoč val. Ta tehnika pomaga zmanjšati intenzivnost občutka, preden ukrepate.

“Objem metulja”

To je preprosta tehnika pomirjanja – nežno izmenično tapkanje po prsih na obeh straneh. Uporablja se lahko tudi pri otroku, da se pomiri.

Začasna neodzivnost

Če otrok ni v nevarnosti, je včasih najbolje, da nekaj časa ne posežete v situacijo, da se lahko zberete in umirite svoja čustva.

Pomirjujoča mantra

Kratki stavki, kot so “Sem dober starš, to zmorem” ali “Moj otrok se trenutno muči, ne obnaša se slabo“, pomagajo ponovno vzpostaviti osredotočenost.

Tih glas

Znižanje tona glasu lahko pomaga tako staršu kot otroku zmanjšati čustveno napetost.

Osredotočenost na dihanje

Zavestno, počasno dihanje je eden najpreprostejših načinov za ponovno vzpostavitev nadzora in umiritev živčnega sistema.

Vzemite si kratek odmor

Kratka distanca od situacije (medtem ko otroku razlagate, da se boste kmalu vrnili) lahko prepreči eskalacijo in pomaga pri ponastavitvi čustev.

Česa ne storiti ob otrokovem izbruhu jeze

Strokovnjaki opozarjajo, da se morate izogibati kričanju, grožnjam ali kritiziranju, saj to še poveča otrokovo tesnobo in lahko poglobi konflikt. Pomembno je tudi, da otrokovega vedenja ne jemljete osebno. Otrokovi izbruhi niso usmerjeni proti staršu, temveč so znak čustvene preobremenjenosti.

Kdaj poiskati dodatno pomoč

Če menite, da imate težave z nadzorom lastnih reakcij, strokovnjaki svetujejo, da poiščete podporo. Iskanje pomoči ni znak šibkosti, poudarjajo strokovnjaki, temveč pomemben korak pri ustvarjanju stabilnejšega in bolj zdravega odnosa z otrokom.

V eni od spletnih skupnosti se je razvnela burna razprava, potem ko se je snaha pritožila nad taščinim ravnanjem. Tašči namreč zameri izbor igrač, ki jih prinaša vnuku. Jezi jo, da otrok dobiva poceni igrače, kljub temu, da si lahko tašča in tast privoščita veliko boljša in dražja darila.

Mamica je druge člane skupine Mamine tajne vprašala, kako oni odreagirajo, ko tašča in tast kupita otroku igrače, ki staršem niso všeč. “To počneta tudi potem, ko smo ju lepo prosili, naj nehata kupovati neumnosti samo zato, da bi nekaj kupili, zaradi česar se nam le kopičijo nepotrebne stvari,” je povedala. “Gre za veliko plastike, ki se običajno po nekaj uporabah zlomi. Njihovo finančno stanje je takšno, da si lahko privoščijo veliko dražje stvari.“

“Večkrat smo ju prosili, naj ne kupujeta po nepotrebnem in naj raje nakažeta otroku denar na njegov račun, če ne želita kupiti tistega, kar predlagamo. Vedno jima ponudimo dve ali tri možnosti, ki jih večinoma ignorirata,” je opisala vedenje starih staršev. “Sina sploh ne poslušata, mene pa le do neke mere. In vedno težje mi je otroku vedno znova razlagati, zakaj se igrača zlomi, odlepi ali razpade ravno v trenutku, ko se z njo največ igra,” se je pritožila snaha.

Kaj pa, če bi šlo za njene starše?

Na njeno objavo se je odzvalo veliko uporabnikov. Nekateri so ji ponudili nasvete, kako naj ravna, drugi pa so jo opozorili tudi na njena pričakovanja glede financ, ki niso njene.

“Očitno ti je mar za njihov denar. Ko rečeš, da je njihovo finančno stanje takšno, da si lahko privoščijo veliko več, to pove vse. Kaj te briga za njihovo finančno stanje? To je njihova stvar. Tvoja težava ni igrača, ampak to, da je poceni. To ti ni všeč,” se je glasil en odgovor. Avtorica odgovora je dodala, da bi morali ceniti vse, kar stari starši kupijo, saj nikjer ne piše, da bi to morali storiti.

“Mislim, da to počnejo, ker jim trenutek, ko je otrok zadovoljen z igračo, prinaša veselje. Otroku ni toliko pomembno, da se igrača ‘pokvari’, otroci niso navezani na materialne stvari, kot smo mi. Ostane le pozornost starih staršev in to je lepo. In navsezadnje boš moral otroku vedno nekaj razložiti, zakaj je nekaj tako in ne tako,” je zapisala druga uporabnica.

Nekdo je pozval snaho, naj razmisli, ali bi bila enakega mnenja, če bi šlo za njene starše. “Vprašanje je, ali bi vas prav tako motilo, če bi vaši starši kupili enaka darila, ali pa so oni, za razliko od njih, bolj nagnjeni k temu, da denar darujejo v prihranke ali izbirajo draga darila?“

“Kdo si ti, da odločaš, kaj bodo kupili stari starši?”

Razpravi se je pridružila ženska, ki je tudi sama babica. “Sem babica in imam vse svoje vnuke rada, ampak načeloma ne bi pustila, da mi kdo narekuje, kaj bom kupila. Kdo si ti, da odločaš, kaj bodo kupili stari starši? Vzemi svoj denar in prihrani za svojega otroka, drugim pa ne narekuj, kako bodo dajali darila.“

“Tudi moja mama to počne, čeprav ne pogosto. Kupuje neumnosti, ker gre v trgovino brez očal, včasih pa sploh ne ve, kaj kupuje. To sem ji že stokrat rekla, ampak dela po svoje. In naj bo tako,” je svojo izkušnjo delila še ena uporabnica. “Otrok se igra uro, dve, dan ali dva, dokler se igrača ne zlomi, potem pa jo vržem v smeti. Mene to ne moti več. Če bo praktično vrgla stran denar, naj ga vrže stran.“

Pet evrov ali veselje zaradi plastične igrače?

Med komentarji so se našli tudi takšni, ki so podprli razmišljanja snahe. “Strinjam se z vami, to je kup plastike, ki ničemur ne služi. Vsekakor je bolje, da vsak mesec na račun nakažeš pet evrov in otrok jih bo, ko bo odrasel, bolje uporabil. Vendar to verjetno ne bo spremenilo odnosa starih staršev, saj živimo v družbi, kjer se ljubezen izkazuje skozi materialne stvari.“

“Moj sin se je naučil biti srečen z vsem in to mu ni bila neumnost. Bolj je bil vesel plastične drobnarije kot denarja. To je smisel otroštva,” se je glasil eden od komentarjev.

V želji po tem, da bi svojim otrokom ponudili le najboljše, starši počnejo različne stvari. Nekateri delajo cele dneve, da bi mu lahko ponudili vse, kar si želi. Drugi si želijo, da bi bili njihovi otroci disciplinirani in osredotočeni na velike cilje in dosežke, zato ravnajo skladno s tem. Tretji dajejo otrokom možnost izbire in jih učijo, naj se sami odločajo, kaj je zanje najboljše.

Ne glede na to, za kakšen pristop se odločijo, je veliko takih staršev, ki bi spremenili določene stvari, če bi se lahko vrnili v preteklost. Če imate še relativno majhnega otroka, je še čas, da preprečite nekatere napake, ki jih obžalujejo starši, katerih otroci so že odrasli. In kaj najbolj obžalujejo?

Da niso dovolj uživali v komunikaciji s svojim otrokom

Ko je otrok majhen, potrebuje stalni stik z odraslo osebo. Toda tudi starši potrebujejo komunikacijo z drugimi odraslimi in čas zase. Ker je po prihodu otroka za vse manj časa, veliko postorijo, medtem ko se otrok igra. A če to postane navada, se lahko zgodi, da boste kar na enkrat opazili, da je otrok zrasel in vas ne potrebuje več tako kot prej.

Ker se ne morete vrniti nazaj v času, poskusite biti svojim otrokom resnično blizu, ne samo fizično, ampak tudi mentalno. In uživajte v skupnih trenutkih!

Da ga niso dovolj objemali

Objemanje pozitivno vpliva na čustveno zdravje. Poleg tega, da ima objem številne dobre strani, se vsak starš verjetno strinja, da uživa, ko objame svojega otroka. Nekateri starši se odločijo, da se bodo izogibali objemanju otroka, ker so slišali, da bo zaradi tega ‘razvajen’ in podobno. Vendar je resnica ta, da bo objem imel zelo težko kakšno negativno plat.

Otrok bo odrasel in ne bo želel, da ga objemate, veliko prej kot morda pričakujete. Zato so taki trenutki, ko je še majhen, dragoceni.

Da ga niso dovolj fotografirali ali posneli

Če ne boste fotografirali svojega otroka pogosto, to ne bo na njem pustilo nobenih posledic. Toda zelo verjetno je, da se boste želeli nekoč v prihodnosti spomniti dragocenih trenutkov, ki ste jih preživeli skupaj, ko je bil otrok majhen, ali jih pokazati zdaj že odraslemu otroku.

Vsak starš bi zagotovo želel še enkrat videti prve korake svojega otroka ali pogledati fotografije z izletov. Ne glede na vso dostopno tehnologijo ima listanje foto albuma še vedno poseben čar.

Da niso zapisali otrokovih prvih besed

To je samo lep spomin. Seveda se lahko živi brez tega, vendar je vseeno lepše imeti te besede zapisane in se občasno spomniti nanje. Ali se kasneje skupaj z otrokom ob njih nasmejati.

Da se niso dovolj igrali ustvarjalnih iger

Nihče ne trdi, da bo otrok postal umetnik, če se z njim dovolj kreativno igrate. Ampak gotovo bi lahko. Prvič, če vključite otroka v različne ustvarjalne dejavnosti, boste bolje razumeli, kaj mu je všeč in v čem je dober, in ga nato lahko usmerili, da to razvija.

Vsaka dejavnost, na primer branje otroku na glas ali igranje z igračami in izmišljanje zgodb, razvija njegovo inteligenco in besedni zaklad. In najpomembnejše – to bo okrepilo povezanost med vami, kar je zagotovo najboljši razlog.

Nekateri starši kasneje obžalujejo, da niso opazili, da je njihov otrok v nečem talentiran. Še posebej pri stvareh, ki jih je mogoče opaziti že v zgodnji starosti.

Da so bili preveč strogi

Eno je opozoriti nekoga, da nekaj počne narobe, drugo pa mu to nenehno očitati. Obstaja mit, da bo otrok bolj uspešen, če od njega pričakujete več, vendar se lahko zgodi ravno nasprotno. Zaradi prevelikih pričakovanj ima lahko otrok kasneje težave v vedenju in nizko samozavest. To bo seveda vplivalo tudi na vaš odnos z njim.

Kaznovanje zaradi slabe ocene lahko ima lahko nasproten učinek. Nekateri otroci zaradi tega postanejo še slabši učenci. Strokovnjaki opozarjajo, da bi se kazni morale uporabljati le za pomembne stvari. Slaba ocena ali razbit kozarec nista med njimi.

Otroci, rojeni v znamenju bika med 20. aprilom in 20. majem, veljajo za mirne, vztrajne in čustveno stabilne posameznike, ki že zelo zgodaj pokažejo močan značaj. Trma pri njih največkrat pomeni potrebo po varnosti, rutini in notranjem ravnovesju. Redni obroki, ustaljen spalni ritem in predvidljivo okolje jim dajejo občutek miru.

Izrazito čutni in nežni

Bik spada med zemeljska znamenja in je pod vplivom Venere, zato so ti otroci izrazito čutni. Radi imajo bližino, dotik in prijetno okolje, že kot dojenčki pa so nežni in močno navezani na starše.

Privlačijo jih narava, gibanje in čutne izkušnje, kot so okus, vonj in dotik.

Njihova močna volja se pokaže zelo zgodaj. Ko si nekaj zastavijo, vztrajajo do cilja, kar je velika prednost pri učenju. Hkrati pa lahko težje sprejemajo spremembe, zato potrebujejo čas in postopno uvajanje novosti.

Osredotočenost in vztrajnost

Čustveno so intenzivni in lahko tudi hitro reagirajo, zato je pomembno, da se že zgodaj učijo prepoznavanja in obvladovanja čustev. Kljub temu se običajno hitro umirijo.

Pomembno mesto ima tudi njihov odnos do hrane in udobja. Ne gre le za apetit, temveč za celotno izkušnjo, zato pogosto razvijejo zanimanje za kuhanje in občutek za estetiko.

Zaznamujejo jih potrpežljivost, zanesljivost in močna delovna etika. Ko odraščajo, se te lastnosti pogosto razvijejo v osredotočenost in vztrajnost, zaradi katerih so lahko uspešni tako v šoli kot kasneje v življenju.

Preberite še: Horoskop: to so najbolj zabavni in to najbolj dolgočasni starši

Čeprav je druženje z vrstniki pomembno za razvoj otrok, je za starše včasih lahko stresno. Ena mama se je odločila, da bo svojim hčerkam prepovedala igranje s prijatelji. Kot razlog za to odločitev je navedla, da je to “preveč naporno“.

Njeno odločitev je na Redditu delil brat, ki je iskal nasvet uporabnikov. “Pogovarjal sem se s svojo sestro. Jaz nimam otrok, ona pa ima dve hčerki,” je pojasnil. Njegovi nečakinji sta stari štiri in 12 let.

“Moja sestra je naveličana tega, da se druženja spreminjajo v ‘pravo muko’, ker se mlajša hčerka želi pridružiti druženjem starejše sestre. Starejša pa ne more prenašati ‘jokanja in cmeranja’, ko se mlajša ne more igrati z njimi,” je povedal brat.

Starejša hči seveda želi biti sama s svojimi prijateljicami, kar avtor objave razume. “Moja sestra meni, da je dovolj, da imajo starejša hči in njeni prijatelji premor, medtem ko mlajša spi, in da bi morali mlajši dovoliti, da se z njimi igra preostali čas, ker meni, da ‘ne bi smela biti sodnica’“, je dodal.

“Igranje z vrstniki ni počitek za starša”

Konflikti glede druženj so pripeljali do drastične odločitve. “Povedala mi je, da je starejši hčerki prepovedala druženje z drugimi otroki, dokler ne ‘uredita stvari’, ker je ‘utrujena od prepiranj’ in ker se ‘starejša hčerka se ne bi smela prepirati s štiriletnico’“.

Brat takšnega pristopa ni mogel razumeti: “Štiriletnik ne more ‘logično razmišljati’, igranje z vrstniki pa je izkušnja za otroka, ne počitek za starša. Očital sem ji, da je lena in da je njena naloga kot starš, da štiriletnici postavi meje, ne pa da mora starejša hči ‘razrešiti stvari’ sama.“

Sestra mu je kritiko zamerila. Dejala mu je, da ne ve, o čem govori, in da ne sme “soditi” njenih odločitev, ker ni starš.

Kdaj posredovati in kdaj ne?

Strokovnjaki opozarjajo, da je v maminem pristopu nekaj logike. Raziskave kažejo, da bi starši morali posredovati le v primerih, ko bi se konflikti lahko stopnjevali v nasilje. V povprečju je najbolje, da otroci svoje probleme rešujejo sami.

“Mnogi prepiri med brati in sestrami so blagi in nenasilni,” opozarja Psych Central. “Takšne situacije so lahko dobre za učenje, saj otroci razvijajo sposobnost reševanja težav in konfliktov z vrstniki ter brati in sestrami.“

Strokovnjaki poudarjajo, da je pomembno otrokom omogočiti izražanje čustev in učenje kompromisov. V tem primeru bi bilo najprimerneje, da bi mama minimalno posredovala.

To vprašanje je bilo izhodišče projekta Mamina štafeta 2026, v katerem smo družine povabili k razmisleku o odnosu do zaslonov in k iskanju bolj zavestnega, uravnoteženega družinskega vsakdana.

Projekt Mamina štafeta na portalu Mama.Over.Net odpira teme sodobnega starševstva. Ne gre za prepovedovanje tehnologije, temveč za spodbujanje ravnovesja, prisotnosti in kakovostnih odnosov v družini. V ospredju so skupni trenutki, zgled staršev in majhne spremembe, ki lahko dolgoročno vplivajo na družinsko dinamiko.

V okviru nagradnega natečaja smo družine povabili, da si izberejo svoj 40 dnevni izziv. Izziv je lahko preprost, prilagojen starosti otrok in vsakodnevnemu tempu. Ključno je, da družina skupaj sprejme odločitev in jo poskuša uresničiti.

Še vedno lahko izberete izziv in se z njim povežete

Sodelujoče družine so lahko izbirale med različnimi izzivi, na primer 40 dni brez zaslonov v spalnici, brez zaslonov po 20 uri, skupno branje, ustvarjanje, športne aktivnosti ali skupni obroki brez zaslonov. Nekatere družine so si oblikovale tudi svoj izziv.

Pri vseh je veljalo isto izhodišče. Manjši, izvedljivi koraki, več skupnega časa in več prisotnosti. Ni važno, če je naš nagradni natečaj že mimo, še vedno imate čas, da izberete svoj družinski izziv, ki vas bo še bolj povezal. 

Na natečaj smo prejeli številne iskrene zapise, ki so pokazali, kako različno družine živijo in kako podobne izzive imajo.

Čudovite nagrade za družine

Komisija je med vsemi prijavami izbrala eno zmagovalno zgodbo, ki jo objavljamo pod psevdonimom. Avtorica bo z družino nagrajena z dvodnevnim družinskim digitalnim oddihom v Jasna Natur Resortu.

Gre za posebno doživetje ob jezeru Jasna, kjer družine skozi program digitalnega odklopa zavestno odložijo zaslone in čas namenijo sebi. Ob prihodu prejmejo knjižico z izzivi, ki jih spodbuja k pogovoru, opazovanju narave in skupnim aktivnostim. Del izkušnje so tudi večer brez telefona, skupni trenutki ob ognju in čas v naravi brez motenj.

Poleg glavne nagrade smo izbrali še pet zgodb, ki so posebej izstopale po iskrenosti in pristnosti. Njihovi avtorji prejmejo družinsko vstopnico za Arboretum Volčji Potok.

Arboretum je prostor, kjer družine zlahka odložijo telefone in čas namenijo gibanju, raziskovanju in skupnim doživetjem v naravi. Otroci lahko raziskujejo park, igrišča, labirint in druge vsebine, starši pa si vzamejo čas za skupne trenutke brez motenj.

Vse izbrane zgodbe objavljamo v celoti. Prav njihova neposrednost in iskrenost najbolje pokažeta, kako družine danes živijo in kako iščejo ravnovesje med zasloni in odnosi.

Zmagovalni zapis

V nadaljevanju objavljamo zmagovalni zapis.

“Naš izziv bo ustvariti škatlo, tja bomo dali vse naše naprave. Pri mlajši hčerkici s tem ne bo težav, ker je stara komaj sedem let in pač še uboga. Svojega telefona seveda tudi še nima, niti kakšne tablice ali računalnika. Se pa zgodi, da ko je bolna, ali je zunaj slabo vreme in imam veliko dela, gleda malo preveč televizije. Tudi mož ji da včasih za vikende svoj telefon, kjer igra kakšne igrice, skupaj gledata tudi smešnice na Instagramu. In opažam, da se hitro razvadi. Če gledata smešnice en dan, si jih želi še naslednji. Če se popusti imamo kar nekaj dni sitnarjenja, da bi gledala filmčke na telefonu. Torej, mlajša hčerkica še ni težava, težava je bolj pri možu, starejšemu sinu in seveda pri meni. Imam takšno naravo dela, da sem ves čas za računalnikom. Veliko delam tudi od doma in izgleda, kot bi bila ves čas pripopana na računalnik, kar otroci vidijo že od malih nog dalje. Seveda je to moja služba, ampak majhen otrok vidi le to, da je mamica za računalnikom … Potem se zgodijo še klici, na vse se moram javiti in je tega kakšen dan res veliko. In kar je najhuje, dandanes je potrebno vse urejati prek telefona – plačevati račune, e-asistent za otroka je kar poln, pa morebitna bolniška, nega, ostala birokracija … Mož pride iz službe utrujen, seveda velikokrat on skuha, pospravljava oba, a si res skoraj vsak dan privošči počitek na kavču pred televizijo, v rokah pa ima telefon, tako da kar dva zaslona naenkrat. Vse skupaj včasih traja tudi dve, tri, štiri ure, ko se kar zasedi na kavču. In sin, joj z njim sem se v starosti 11, 12, 13 let o tem veliko pogovarjala, o igricah, o telefonu, imel je omejitve, me je tudi poslušal. Zdaj je mali veliki mož star 15 let. V šoli sošolci nimajo več omejitev in je tudi on že pol leta brez omejitev. Ko sva pred izzivom pogledala povprečen čas na telefonu, je mene in njega, oba skoraj kap. Kakšen dan je bil na telefonu tudi po pet ur, s tem da uporabila telefon tudi za šolske zadeve. O so te minimalne. Poleg tega, da gleda tudi televizijo, za vikende igra tudi igrice na računalniku … Tako smo imeli zdaj pred izzivom skupni sestanek. Hčerkica je dala zanimiv predlog, da bi si vsak izbral dve najljubši dejavnosti in bi metali kocko, kaj bi počeli iz tega seznama. Tako bomo več skupaj in ne bomo pogrešali televizije, telefonov … Zdaj imamo seznam, na njem je nekaj prav lušnih stvari, med njimi tudi skupen sprehod okoli blokov. Zakaj pa ne? Ustvarili smo tudi škatlo za telefone in urnik, kdaj bodo vsi telefoni v škatli. Jaz se ne javljam več v tem času, kasneje pošljem le sporočila, da žal nisem bila dosegljiva in je to to. Zakaj bi morala v času, ko sem s svojim otrokom, poslušati sorodnike, ki mi pridigajo, ali sodelavce, ki želijo od mene nekaj, čeprav nisem več v službi? Sin se je najbolj upiral, ni se strinjal s temi spremembami in se bojim, da bo vsak dan boj. Bomo poskusili 40 dni in bom vesela že za majhne spremembe. V času, ko imamo telefone v škatlah, se mu ni potrebno družiti z nami. Ven gre lahko s sosedom, lahko igra svoje glasbilo, lahko tudi le leži na postelji in premišljuje. Važno, da ne bo na zaslonu in bo lahko malce sam s svojimi mislimi. In težko bo, tudi zame in moža. Včasih je težko, ko si utrujen po službi, potrebuješ samo mir … Predvsem prve dni bo težko, ker ne bomo navajeni. Pričakujem pa, da se bomo kmalu navadili in upam, da bomo morda posegli tudi po knjigi in tišini ob branju.”

Pet zgodb, ki so si priborile vstopnice

V celoti objavljamo pet zgodb, ki so si priborile edinstveno doživetje v Arboretumu volčji potok.

Vesna

“Ko sem doma omenila, da bi se vključili v Mamino štafeto, sem pričakovala vsaj malo zavijanja z očmi. In nisem se zmotila – predvsem pri sinu, ki ima 15 let in mu je telefon praktično podaljšek roke. Skupaj smo se pogovorili in se odločili za 40 dni skupnih obrokov brez zaslonov. Vsaj en obrok na dan, brez televizije, telefonov in “samo še tole pogledam”. Zdelo se mi je dovolj izvedljivo za naš tempo in starost otrok. Hči je stara 6 let in je idejo takoj sprejela – zanjo je bil to “izziv kot igra”. Prvi dan ni šlo povsem gladko. Sin je avtomatsko segel po telefonu, še preden smo sploh sedli za mizo, jaz sem se zalotila, da bi med kosilom hitro preverila sporočila. A smo se ustavili. Telefone smo pustili v drugi sobi. Sprva je bilo malo tišine, potem pa je hči začela razlagati, kaj so se igrali v vrtcu, sin pa se je – čisto nepričakovano – vključil in dodal svojo zgodbo iz šole. Pogovor je stekel. Brez hitenja, brez motenj. Občutek je bil drugačen, bolj umirjen. Po nekaj dneh opažam, da skupni obrok ni več “opravilo”, ampak trenutek, ki ga vsi nekako pričakujemo. Sin še vedno kdaj zavzdihne, a se usede zraven in sodeluje. Hči je navdušena, ker ima našo pozornost. Tudi meni je lažje – ugotavljam, koliko drobnih stvari bi sicer preslišala. Vem, da 40 dni ne bo vedno popolnih, a že zdaj čutim, da delamo nekaj dobrega. Nekaj, kar nas povezuje. In to je več, kot sem pričakovala na začetku.”

Lena

“Naš 40-dnevni družinski izziv ustvarjanja brez zaslonov Z možem in 11-letno hčerko smo se odločili, da se pridružimo natečaju in si izberemo 40-dnevni izziv skupnega ustvarjanja brez zaslonov. Res je, da skupni ustvarjalni čas pri nas ni novost – že do zdaj smo si večkrat vzeli trenutke za risanje, ustvarjanje, ročna dela ali pisanje zgodb. A tega nikoli nismo izvajali vsakodnevno in ne neprekinjeno 40 dni zapored. Ravno zato se nam zdi ta izziv nekaj posebnega: priložnost, da zavestno ustvarimo novo navado in damo več prostora skupnemu času brez zaslonov. Prvi dan izziva je bil prav poseben. Vsi smo odložili telefone, ugasnili televizijo in se usedli za mizo. Začeli smo z risanjem in barvanjem. Hči je ustvarila domišljijski svet poln čarobnih bitij, mož se je pošalil s svojimi karikaturami, jaz pa sem narisala naše živali in opazovala, kako hitro se sprostimo, ko ni digitalnih motenj. Pogovor je stekel spontano, smeh pa je napolnil prostor. Občutek povezanosti je bil tako lep, da smo takoj začeli zbirati ideje za naslednje dni, med drugim: – ustvarjanje mini stripa ali zgodbe, – izdelovanje dekoracij in DIY projektov za možev bližajoči rojstni dan, – kuhanje in peka kot ustvarjalni večer, – ustvarjanje družinskega kolaža spominov, – izdelava daril za sorodnike, – skupno pisanje pravljice,… Čeprav vemo, da bo izziv včasih zahteven in da bo skušnjava po zaslonih velika, smo že po prvem dnevu začutili, kako dragocen je ta čas. Ne gre le za ustvarjanje — gre za pozornost, pogovor, smeh in pristno povezanost. Veselimo se naslednjih dni in komaj čakamo, da vidimo, kako bo 40 dni zavestnega skupnega ustvarjanja vplivalo na našo družino.“

Družina Požun

“Naš izziv 40 dni zavestnega družinskega časa – telefon samo kot orodje, ne kot navada Ko se je rodila najina hčerka A., danes stara 11 mesecev, se je v naši družini marsikaj postavilo na novo. Tudi odnos do telefonov. Zaslon ni postal del njenega sveta – postal je le orodje za naročanje, nujne opravke, občasno delo in sodelovanje v podobnih projektih. Nikoli pa nadomestek za stik, pogled, pogovor ali skupni čas. Zato smo si za naš 40-dnevni družinski izziv izbrali nekaj zelo preprostega, a hkrati zahtevnega: 40 dni, ko telefon zavestno uporabljamo samo takrat, ko je res potreben – in ga zavestno odložimo, ko smo skupaj. Pri dojenčku se hitro zaveš, kako malo je v resnici treba. A. ne potrebuje animacij, zvokov in svetlečih zaslonov. Potrebuje najin glas, obraz, roke in čas. In ravno ona je naš največji opomnik, da so trenutki minljivi – in da pozornost pomeni prisotnost. V prvih dneh izziva smo opazili, kako pogosto bi telefon sicer nehote vzela v roke. Ne iz potrebe, ampak iz navade. Ko ga zavestno odložimo, pa se zgodi nekaj zanimivega: več pogovorov, več smeha, več opazovanja drobnih A. “prvič”. Prvi poskusi hoje ob kavču, prvi zmagoslavni nasmeh, ko ji nekaj uspe, in tisti mirni večeri, ko smo res skupaj – brez motenj. Ta izziv ni o prepovedih. Je o zgledu. O tem, kaj otrok vidi, še preden razume besede. Želiva, da A. odrašča v občutku, da je človek pred njo pomembnejši od zaslona v roki. Po 40 dneh? Iskreno – tega izziva ne želimo končati. Želimo ga ohraniti kot naš način življenja. Če lahko z našo izkušnjo navdihnemo še kakšno družino, da za trenutek odloži telefon in pogleda otroka v oči, potem smo že zmagali.” 

Sandra

“Jaz, mož, sin (9 let) in hči (5 let) smo si izbrali izziv skupnega branja brez zaslonov in zdaj mineva že 7. dan. Večerne risanke smo zamenjali s skupnim branjem in že zdaj vidimo, da je bila to res boljša odločitev. Spremembe so opazne, več se pogovarjamo, več je smeha in več umirjenih trenutkov, ko smo res prisotni drug z drugim. Otroka lažje zadržita pozornost, pogosteje sama posežeta po knjigi, predvsem pa zvečer hitreje in mirneje zaspita, saj je skupno branje postalo naša večerna rutina. Z možem ob otroških pravljicah znova obujava spomine na svoje otroštvo, mene pa resnično zanima, kakšne spremembe bomo kot družina opazili po celotnem 40-dnevnem izivu.”

Neja

“Moja sibka tocka je fotografiranje. Pri enoletniku sem vedno na prezi za vsemi njegovimi “prvic”, zato je telefon vedno na dosegu roke. S stiriletno hcerko sva se nedavno pogovarjali, kdo najvec uporablja telefon v nasi sirsi druzini. Na sreco to nisem bila jaz. Hci je lepo in tocno povzela, kdo kaj pocne na telefonu in koliko casa temu posveti. Tako je tudi meni nastavila ogledalo in povedala, da jaz telefon najvec uporabljam za slikanje. Tega sem se sicer zavedala, me je pa presenetil njen nadaljnji odziv. Povedala mi je, da je zanjo to tudi uporaba telefona. In takrat sem se zamislila in ugotovila, da ima pravzaprav prav. Kar je meni predstavljalo hobi in strast – fotografiranje, je skozi hcerkine oci bilo nic drugega kot uporaba telefona in gledanje v ekran. Se isti vecer sem iz omare privlekla svoj zrcalnorefleksni fotoaparat, ki je kljub letom se vedno precej kompleksnejsi in kvalitetnejsi od hitrih resitev, ki nam jih dandanes ponujajo pametni telefoni. Fotoaparat nas po novem spremlja na sprehodih, izletih, pa tudi doma je vedno na polici in na dosegu roke caka na najlepse trenutke, ki bodo ostali za vedno ujeti skozi njegov objektiv. Moj izziv je, da to prakso nadaljujem. Upam, da za precej vec kot 40 dni, saj sem ponovno odkrila svojo strast do fotografije in ni mi jasno, zakaj sem fotoaparat sploh pospravila za vsa ta leta v omaro.”

Otrok ne tepete

Strokovnjaki se strinjajo, da telesno kaznovanje ni učinkovit način vzgoje in dolgoročno povzroča več škode kot koristi. Tepež lahko celo poslabša vedenje in otroke naredi bolj agresivne. V nobenem primeru ni sprejemljivo, da otroku povzročite telesno bolečino (ali dovolite, da mu jo povzroči kdo drug).

Ni v redu, da se ne opravičite, ko naredite napako

Kot starši se moramo nenehno opominjati, da smo tudi mi samo ljudje, ter si odpustiti neizogibne napake. Ko se zmotite, ne iščite izgovorov. Priznajte napako. Obenem pa spoštujte otrokov odziv na celotno dogajanje. Oba bosta imela korist od takšnega iskrenega in ljubečega trenutka. Upate lahko, da se bo otrok iz tega učil in sam ravnal podobno, ko bo naredil napako.

Ni v redu, da o otroku govorite negativno v njegovi prisotnosti

Seveda se moramo starši včasih drugim staršem zaupno potožiti o izzivih vzgoje. Ni pa sprejemljivo, da o otroku govorite zaničevalno (naj gre za šolski uspeh, prehranjevalne navade ali videz), ko je prisoten. Še posebej ne neposredno njemu.

Morda mislite, da vas ne posluša, vendar najverjetneje ni tako. Otroci potrebujejo konstruktivno kritiko, spodbudo in podporo, ne pa ponižujočih osebnih napadov. Vaše besede bodo ponotranjili, kar lahko vodi v negativno samopodobo. Zato dvakrat premislite, preden o otrokovih težavah govorite v njegovem dosegu sluha.