Poletje je čudovit letni čas, otroci nimajo šole, na pavzi so tudi mnoge dejavnosti. Za številne starše je lahko poletje tudi naporno, saj želijo otroke ves čas animirati in se čutijo dolžne, da jim zapolnijo vsak trenutek dneva.

Če se otroci dolgočasijo, imajo starši takoj slabo vest, pogosto posegajo tudi po monitorjih. Če boste otrokom dovolili, da jim je dolgčas, boste naredili veliko dobrega. Tako zase kot za otroke. 

Dolgčas je gnojilo za možgane

Kadar je otrokom dolgčas, postanejo ustvarjalni, smo na našem portalu že pisali. Ozirajo se naokoli, da bi našli nekaj, kar bi pritegnilo njihovo pozornost in domišljijo. Tako se pogosto zaposlijo z igračami ali pa risanjem. To pomeni, da dolgčas spodbuja ustvarjalno razmišljanje ter ustvarjanje. “Dolgčas naredi vašim možganom to, kar uteži naredijo vašim mišicam,” je zapisal Thomas Kersting v svoji knjigi Disconnected.

Dolgčas je označil za duševno gnojilo. Kersting zavrača željo staršev, da vsak trenutek otrokovega življenja zapolnijo z nekakšno zunanjo stimulacijo, še posebej elektronsko. Hitro prekomerno učenje, ki se osredotoča na akademsko pripravo, in preobremenjen življenjski slog motita otrokovo sposobnost, da bi bil otrok. Dolgčas je sicer eden človeških občutkov, v katerem nihče posebej ne uživa. Predstavlja nezadovoljstvo in za nekatere globoko utrujenost, nekateri pa se takrat soočajo z nemirom in jezo.

Že danes lahko načrtujete dolgčas

Na portalu Good Inside so dali staršem odlično zamisel, naj načrtujejo dolgčas. To naj bo čas, v katerem nimamo ničesar načrtovanega, nihče nikogar ne zabava in vsi samo … obstajajo.

Otroku povejte za načrtovani dolgčas in mu pojasnite, da je to čas, ko ni nič načrtovano. Zelo verjetno je, da bo otroku to zvenelo dolgočasno, vendar mu povejte, da verjamete vanj in da verjamete, da lahko razume in sprejme neprijetne stvari. Tako bo  pripravljen na dolgočas. 

Pripravite stavek, ki ga boste izrekli, če se bo otrok pritoževal, da mu je dolgčas. Lahku mu rečete:  “Vem, da ti v tem trenutku ni všeč, če ni načrta. To je nač načrtovani dolgčas in če ti je dolgčas, ni s tem nič narobe. Si ustvarjalen otrok in vem, da boš lepo izkoristil ta čas.”

Preberite še: Otrokom je treba dovoliti, da jim je dolgčas

Ko se rodi otrok, se rodi tudi starš. A medtem ko z navdušenjem spremljamo otrokove prve mejnike – prvi nasmeh, prvi zobek, prve korake – pogosto spregledamo, da se v istem času odvija še ena pomembna zgodba. Zgodba osebe, ki se vsak dan znova uči, dvomi, raste in išče svoj način starševstva. Starši smo danes zasuti z nasveti, pričakovanji in podobami navidez popolnega materinstva in očetovstva. Družbena omrežja, dobronamerni komentarji prijateljev, znancev in družinskih članov ter tok informacij pogosto vzbujajo občutek, da obstaja en pravi način. Resnica pa je precej drugačna.

“Dost mam” pričakovanj, da mora biti starševstvo popolno

Mnogi starši imajo občutek, da morajo vse opraviti brez napak in da morajo vedno in povsod imeti pravi odgovor. Da morajo biti potrpežljivi, naspani, hvaležni in srečni – tudi takrat, ko niso. Ta pritisk je še posebej močan med mlajšimi generacijami, ki s starševstvom še nimajo izkušenj. Raziskave kažejo, da kar 83 % mam generacije Z čuti pritisk, da morajo biti popolne, več kot polovica (58 %) pa poroča o občutkih tesnobe. Kar 63 % jih čuti konstanten pritisk, da morajo delati »vse prav«. Ob neprestanem primerjanju z drugimi in poplavi nasprotujočih si nasvetov ni nič presenetljivega, da mnogi dobijo občutek, da delajo premalo ali celo narobe.

Toda starševstvo ni izpit, na katerem obstaja samo en pravilen odgovor. Vsaka družina je drugačna. Vsak otrok ima svoje potrebe. In vsak starš svojo zgodbo.

Čas je, da opustimo idejo popolnega starševstva in ga začnemo razumeti takšnega, kot v resnici je – kot proces. Proces, v katerem se učimo skupaj z otrokom. V katerem so dvomi normalni, napake del učenja, pomoč pa znak odgovornosti in ne šibkosti.

Starši potrebujemo prostor za resnične zgodbe

Prav zaradi takšnih pritiskov in pričakovanj je nastala kampanja Dost mam. Ne gre za še eno mnogih zbirk popolnih in nerealističnih nasvetov, temveč za prostor, kjer se pripoveduje o resničnih izkušnjah. O takšnih, ki pokažejo tudi neprespane noči, občutke krivde, spremembe načrtov, nepričakovane ovire in trenutke, ko starši preprosto potrebujejo nekoga, ki jim bo rekel: »Nisi sam.«

V seriji spoznamo mame, ki iskreno spregovorijo o svoji poti. Vsaka ima svojo unikatno izkušnjo, različne izzive in drugačne odločitve. Nekatere so se soočile z zahtevnim začetkom dojenja, druge z občutkom izgorelosti, usklajevanjem materinstva, partnerstva in kariere. Njihove zgodbe nimajo enakega zaključka, jih pa kljub temu povezuje nekaj pomembnega: dokazujejo, da obstaja več načinov, kako biti dober starš.

Tudi drugim je včasih težko

Ko poslušamo izkušnje in zagate drugih, lahko v njih prepoznamo delček sebe. Morda občutek krivde, ko stvari niso šle po načrtih, mogoče pa olajšanje, ko ugotovimo, da se z enakimi vprašanji soočajo tudi drugi. Ali pa pogum, da si dovolimo poiskati pomoč, spremeniti načrt ali sprejeti, da je dovolj dobro v resnici več kot dovolj. Na Instagram in Facebook profilu MAM lahko prisluhnete izkušnji Katje Stenšak  z izzivi pri dojenju in pritiski okolice. Ajda Sitar Žumer spregovori o dveh popolnoma različnih izkušnjah s svojima deklicama, Eva Peternelj pa razkrije, kako je usklajevala skrb za dva majhna otroka, nepričakovano nosečnost in Nika Pelc oriše vsakodnevne izzive družinskega življenja.

Ajda je v enem od Podcastov povedala, da “je vse bistveno lažje, če samo rečeš: ‘Ej, ne zmorem. Pomagaj mi. Prevzemi to.’ Ne smeš se držati nazaj. Ne potrebuješ vsega narediti sama.” Hkrati pa so jo mučili tudi dvomi: “Spomnim se, ko sem bila na porodniški, sem si mislila: ‘A bom jaz sploh še kdaj Ajda?'”

Nika pripoveduje o pestrih jutrih: “Moja jutra se začnejo zelo kaotično. Med tem, ko želim spiti kavo, okrog mene tečeta dva majhna razigrana otroka.” Katja je priznala, da nikakor ne pogreša svojega trebuščka, Nina pa je spregovorila o zdravstvenih težavah med nosečnostjo: “Ko so mi v 20. tednu ugotovili, da se mi lušči posteljica, sem se počutila zelo sama v tem.”

Takšni pogovori namreč spreminjajo način, kako razumemo starševstvo. Namesto tekmovanja ustvarjajo prostor za pogovor in podporo. In namesto občutka, da zmoremo vse sami, gradijo skupnost, v kateri je dovoljeno biti ranljiv, postavljati vprašanja in iskreno spregovoriti o tem, da je včasih težko. Kajti ko starši dobijo občutek, da so slišani in razumljeni, bistveno lažje zaupajo sebi. In prav takšno okolje je najboljša popotnica za rast tako otrok, kot tudi staršev.

“Ko raste otrok, raste tudi starš“

Kampanja Dost mam med drugim predstavlja tudi razvoj znamke MAM. Ta danes ni zgolj blagovna znamka izdelkov za dojenčke, temveč zvesti sopotnik staršev skozi različna obdobja njihove poti – vse od nosečnosti in prvih dni z novorojenčkom do hranjenja, pomirjanja, rasti zob in še bi lahko naštevali. V središču niso izdelki, ampak posamezniki, ki jih uporabljajo. Produkti so podpora vsakodnevnim izzivom, ne obljubljajo pa popolnega starševstva. Medtem ko dude poskrbijo za mirne dneve in noči, stekleničke podpirajo povezanost med hranjenjem, MOVE črpalka pa mamam omogoča več prilagodljivosti v obdobju dojenja. Noben izdelek pa ne odpravi vseh izzivov starševstva, ampak staršem zgolj olajša posamezne korake na poti.

Pri MAM verjamejo, da je pomembno predvsem to, da se starši počutijo videne, razumljene in podprte. Ko otrok naredi nov korak, ga na svoj način naredi tudi starš. In prav ta rast si zasluži enako pozornost.

Ko pridejo domov iz šole in so pol dneva preživeli brez nas, se ne moremo pretvarjati, da nas ne zanima, kako so bili v šoli, kaj so počeli, kaj so se naučili … Poleg tega nam na misel pride še milijon drugih vprašanj. Velikokrat pa so odgovori otrok zreducirani na besede, kot so “dobro”, “nič” in “v redu”.

Po eni strani jih moramo razumeti, da so imeli čez dan dovolj šole in si prvi trenutek, ko pridejo domov, ne želijo govoriti o tem. Vendar pa se je včasih treba pogovarjati tudi o stvareh, o katerih nočemo govoriti.

Profesorica Shelbie Witte, ki preučuje izobraževanje mladostnikov in usposabljanje učiteljev, je za Parents.com pripravila nasvete, ki pomagajo vsakemu otroku postati boljši sogovornik. Predlogi za vprašanja se morda zdijo preprosti, vendar so preprost način, da se izognete odgovorom “da” ali “ne”.

Vprašanja naj bodo ustvarjalna

Del težave izvira iz postavljanja vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti z eno besedo. Otroci želijo vedeti, ali se odrasli v njihovem življenju resnično zanimajo za njihov dan. Če vsak dan postavljate ista, rutinska vprašanja, lahko ustvarite vtis, da vas ne zanima. Vprašanja morajo biti bolj specifična, odprtega tipa.

“Kaj je bilo danes najzanimivejše, kar ste počeli?“

“Če bi lahko zavrtel čas nazaj in spremenil način, kako ste danes v šoli nekaj naredili, kaj bi to bilo?“

“Če bi jutri odločal, kaj bi se učili, kaj bi to bilo?“

Naj vas vodi njihova radovednost

Čeprav je za odrasle pomembno, da postavljajo vprašanja, ki izražajo pristno zanimanje, je enako pomembno, da se primerno odzovete na njihova vprašanja. Ko vprašajo “zakaj?”, ne odgovorite “Ker sem jaz tako rekel!“. Ko redno “dušite” vprašanja, otrok izgubi voljo do radovednosti. Poskusite z “Dobro vprašanje. To mislim jaz …” ali “Lahko se pogovorimo, zakaj je to pomembno …“

Razmišljajte na glas

Ko na glas govorimo o svojih mislih, otrokom pokažemo, kako delujejo možgani in kako se rešujejo problemi.

“Ste se kdaj vprašali, zakaj mačke predejo?“

“Ali misliš, da lahko mešam suhe in mokre sestavine za torto?“

Na ta način otroke spodbujamo, da poslušajo svoj notranji glas – in da zaupajo vprašanjem, ki se nam pojavljajo, ne glede na to, kako absurdna se nam zdijo.

Iščite odgovore na vprašanja

Priznati, da ne poznate odgovora, je lahko nerodno, še posebej, ker otroci pogosto pričakujejo, da bodo njihovi starši vedeli vse. Ko pa se to zgodi, ni dovolj, da samo rečete “ne vem“. Pomembno je, da otrokom pokažete, kako najti odgovore – v navodilih, v receptu, na internetu itd.

Povejte jim, da obstajajo vprašanja, ki nimajo enega samega preprostega odgovora. Lahko jim razložite, da bo morda potrebnih več iskanj in da ni dobra ideja, da kar sprejmete prvi odgovor, ki se pojavi.

Kar sem slišal/a, je bilo …

Otroci imajo lahko težave z artikulacijo tega, kar jih zanima ali bega. Zato je aktivno poslušanje ključnega pomena. Če vas zmede to, kar slišite, namesto da rečete “Ne razumem, kaj praviš“, lahko ponovite, kar ste slišali, in nato vprašate: “Ali želiš to povedati?“

Če vaš otrok ne odgovori na vprašanje natančno – tudi če se oddaljuje od teme – lahko poveste, kaj vam je najbolj izstopalo, da pokažete, da poslušate. Izogibajte se opravljanju več nalog hkrati, ko vas otroci sprašujejo. Odložite telefon, vzpostavite očesni stik in postavite nadaljnja vprašanja. Tako bodo otroci tudi v prihodnje k vam prišli z vprašanji.

Spodbujanje otrok, da izkoristijo svojo radovednost, ob spoštovanju njihovih potreb, omejitev in strahov, lahko močno vpliva na njihovo sposobnost postavljati in odgovarjati na vprašanja, ali pa jim vsaj da samoazvest, da poskusijo.

V nadaljevanju preberite:
– Navade so bile preprosto vtkane v vsakodnevno življenje.
– Veliko so hodili, se družili s sosedi, kuhali doma, dovolili, da jim je bilo tudi dolgčas in se državli vsakodnevnih rutin.
– Danes bi potrebovali bolj jasne meje med zasebnim in službenim.

Naši stari starši niso spremljali svojih korakov na pametnih urah ali analizirali svojega spanca z aplikacijami. Niso potrebovali kompleksnih jutranjih rutin ali dragih prehranskih dopolnil, da bi se dobro počutili.

Namesto tega so bile številne njihove najzdravejše navade preprosto vtkane v njihovo vsakdanje življenje. Čeprav je sodobna medicina prinesla ogromen napredek, je veliko dnevnih navad naših starejših, ki jih podpirajo današnje raziskave, še vedno vredno omeniti, piše YourTango.

Veliko so hodili

Za naše stare starše hoja ni bila vadba, ampak vsakdanje življenje. Odhod v trgovino z živili, obisk sosedov ali delo na vrtu je bilo nepredstavljivo brez hoje. Gibanje je bilo naravni del njihovega dne, namesto ure v telovadnici.

Njihov življenjski slog jih je preprosto silil v gibanje, zato sploh niso pomislili na štetje korakov. Ta aktivnost nizke intenzivnosti je dobra za zdravje srca, izboljšuje krvni obtok, krepi mišice in pomaga ohranjati gibljivost v starosti. Ponujala je tudi priložnost za upočasnitev, razmislek in zmanjšanje stresa.

S sosedi so se pogovarjali osebno

Danes se sliši skoraj neverjetno, toda ko so naši stari starši odraščali, je bilo povsem normalno, da so se sosedje in prijatelji nenapovedano oglasili, samo da bi klepetali ob skodelici kave. Poletne večere so preživeli na verandah v sproščenih pogovorih.

Namesto pošiljanja sporočil in brskanja po družbenih omrežjih so se ljudje družili osebno. Takšni kratki pogovori so gradili zaupanje in zmanjševali občutke osamljenosti. Raziskave kažejo, da je stik iz oči v oči pogosto bolj koristen za duševno zdravje kot video klici ali telefonski klici.

Večino obrokov so kuhali doma

Naročanje hrane in že pripravljenih obrokov ni bilo niti približno tako pogosto kot danes. Obroki so bili pripravljeni doma iz preprostih sestavin in so bili veliko bolj zdravi kot predelana hrana. To je bila tudi priložnost, da je družina redno jedla skupaj.

Ko so kuhali iz osnovnih sestavin, so natančno vedeli, kaj jedo. Domača kuhinja je spodbujala tudi ozaveščenost o velikosti porcij in ustvarjala rutino, ki so se je družinski člani veselili, saj so za mizo pogovarjali o dnevu, ki je bil za njimi.

Dovolili so si trenutke dolgčasa

Preden so pametni telefoni zapolnili vsak prosti trenutek, je bil dolgčas normalen del vsakdanjega življenja. Čakanje v vrsti, vožnja z avtobusom ali miren večer doma so pomenili, da so ljudje ostali sami s svojimi mislimi, branjem, vrtnarjenjem ali reševanjem ugank.

Čeprav dolgčas ni vedno prijeten, so trenutki, ko misli prosto tavajo, povezani z ustvarjalnostjo, kritičnim razmišljanjem in reševanjem problemov. Po drugi strani pa lahko stalna izpostavljenost vsebinam oteži koncentracijo in popoln počitek.

Imeli so bolj dosledno dnevno rutino

Mnogi ljudje so se vsak dan zbujali, jedli, delali in šli spat približno ob istem času. Dosledna rutina pomaga uravnavati spanec, podpira zdrave navade, zmanjšuje duševno obremenitev zaradi nenehnega odločanja in ustvarja občutek stabilnosti, ki koristi tako fizičnemu kot čustvenemu zdravju.

Današnji urniki so pogosto bolj nepredvidljivi, saj elektronska pošta in obvestila, ki prihajajo zvečer in ponoči, motijo naš ritem. Zato je pomembno postaviti jasne meje med delom in osebnim življenjem. Ko to dosežete, je lažje vzpostaviti nekaj stabilnih navad, ki prispevajo k vašemu splošnemu občutku dobrega počutja.

V nadaljevanju preberite:
– Otroke je treba naučiti, da se trud izplača.
– Mark Cuban: Edina stvar, ki jo lahko v življenju nadzoruješ, je tvoj lastni trud.
– Psihologi poudarjajo, da je bolj koristno pohvaliti otroka za njegovo prizadevanje kot zgolj za oceno ali zmago.

Starši pogosto učijo svoje otroke, naj bodo vljudni, sočutni in vztrajni. Ameriški podjetnik Mark Cuban pa izpostavlja še eno navado, ki lahko otrokom pomaga bolj kot mnoge druge. Otroke je treba naučiti, da se trud izplača. Po njegovem mnenju je pripravljenost vložiti dodaten trud ena najbolj dragocenih življenjskih lekcij, ki jih starši lahko prenesejo na svoje otroke.

Otroci se ne učijo le z besedami

Ideja tako imenovane “kulture prizadevanja” temelji na preprostem načelu: cilje najpogosteje dosežemo z vztrajnostjo, trdim delom in pripravljenostjo, da poskusimo znova, ko nam nekaj ne uspe.

Otroci, ki to miselnost osvojijo že v zgodnjem otroštvu, lažje razvijejo vztrajnost, bolje se spopadajo z neuspehi in sčasoma postanejo bolj samostojni pri reševanju problemov.

Mark Cuban: “To je največja prednost”

Ameriški milijarder in podjetnik Mark Cuban meni, da je prav ta navada tista, ki jo starši premalo poudarjajo. V pogovoru z Randallom Kaplanom je dejal, da obstaja ena stvar, nad katero imamo vsi popoln nadzor. “Edina stvar, ki jo lahko v življenju nadzoruješ, je tvoj lastni trud.” Dodal je, da je pripravljenost vložiti napor velika prednost, saj bo večina ljudi naredila le tisto, kar se od njih pričakuje.

Po mnenju Cubana napor ne pomeni le opraviti nalogo, ampak poskušati najti boljšo rešitev ali narediti več kot le najnujnejše. “Če nekoga prosiš, naj naredi A, B in C, se bodo mnogi ustavili pri tem. Le redki se bodo vprašali, ali obstaja tudi D, E ali F,” je dejal. Prav zato lahko starši otroka pohvalijo ne le za doseganje dobrega rezultata, ampak tudi za pokazano pobudo, radovednost ali za to, da se ni vdal ob prvi oviri.

Prizadevanje je pomembno, a ni edino, kar določa uspeh

Seveda prizadevanje ni jamstvo za uspeh. Na rezultate vplivajo tudi priložnosti, okolje, podpora in mnogi drugi dejavniki, na katere otroci nimajo vpliva.

Zato psihologi pogosto poudarjajo, da je bolj koristno pohvaliti otroka za njegovo prizadevanje kot zgolj za oceno ali zmago. Na ta način se naučijo, da vrednost ne leži le v rezultatu, ampak tudi v procesu učenja, v razvijanju spretnosti in v pripravljenosti, da poskusijo znova, ko nekaj ne uspe.

V nadaljevanju preberite:
– V izogib prepirom je smiselno oblikovati družinski dogovor.
– Tri teme, o katerih se starši in najstniki največkrat prepirajo, so čas pred zasloni, hišna opravila in domače naloge.
– Prepiri so normalni in so lahko tudi koristni.

Takšni prepiri so običajni in povsem pričakovani v tej razvojni fazi. Ob prehodu iz otroštva najstniki preizkušajo meje in raziskujejo novo pridobljeno svobodo. “V središču skoraj vsakega spora med starši in najstniki sta potreba po avtonomiji in samostojnosti,” je za HuffPost povedala licencirana zakonska in družinska terapevtka Saba Harouni Lurie. “Najstniki poskušajo ugotoviti, kdo so, ta proces pa naravno vključuje tudi prizadevanje za večjo neodvisnost.“

Starši so po drugi strani “osredotočeni na zaščito in dolgoročno varnost svojih otrok,” pravi licencirana zakonska in družinska terapevtka Cristina Pasini Billingsley. Čustvena zrelost pogosto še ne dohaja njihove kronološke starosti.

Harouni Lurie pravi, da najstniki na ta način sporočajo, da potrebujejo več prostora, da postanejo to, kar so. Starši pa izražajo potrebo po tem, da najstnika še vedno varujejo. Obe potrebi sta legitimni in ju je zato težko uskladiti.

Kaj storiti?

Prepire naj starši preprečijo z družinskim dogovorom, ki ga lahko obesijo na vidno mesto, svetuje klinična psihologinja JJ Kelly. Dokument lahko skupaj z drugimi praktičnimi strategijami prepreči, da bi se nesoglasja razvila v burne prepire. Takšen dogovor lahko skupaj z nasveti strokovnjakov uporabite pri reševanju najpogostejših sporov med starši in najstniki.

Nasprotja med željami najstnikov in skrbjo staršev se najpogosteje izražajo pri treh temah, in sicer času pred zasloni, šolskih obveznostih in ocenah ter gospodinjskih opravilih.

Čas pred zasloni

Čas, ki ga najstniki preživijo pred zasloni, je eden najpogostejših razlogov za prepire. Starše skrbi varnost in duševno zdravje otrok, medtem ko so za najstnike telefoni in druge naprave ključni za ohranjanje stikov z vrstniki. “Čas pred zasloni je izziv te generacije. Še posebej težak je zato, ker so tehnologijo razvili nekateri najpametnejši inženirji na svetu z namenom, da jo je čim težje odložiti iz rok,” opozarja Kelly.

Skrb staršev je upravičena, vendar Harouni Lurie opozarja, da lahko omejevanje uporabe naprav najstniki doživljajo kot zelo bolečo izkušnjo, saj so te naprave njihovo glavno okno v družabni svet. “Družbena povezanost je v tej starosti izjemno pomembna, mobilni telefon pa je pogosto glavni način, kako jo ohranjajo,” pravi. Mnogi starši se tudi ne zavedajo, da najstniki telefone uporabljajo kot način spoprijemanja s težkimi čustvi ali za sprostitev.

Zmerna uporaba ni nujno slaba. Težava nastane, ko starši telefon preprosto odvzamejo ali uvedejo zelo stroge omejitve, saj lahko s tem prekinejo pomemben način spoprijemanja s težavami in stik z vrstniki. Ključna je zmernost, saj lahko uporaba zaslonov kot načina spopadanja s težavami hitro preraste v izogibanje težavam, kar najstnikom dolgoročno ne pomaga predelati njihovih občutkov.

Najprej pokažite zanimanje, šele nato postavite meje

Kelly priporoča, da najprej poskušate ugotoviti, kaj vašega najstnika žene k temu, da uteho išče v telefonu ali drugih napravah. Cilj omejevanja časa pred zasloni ni doseči poslušnost, temveč pomagati pri uravnavanju čustev.

Ko bolje razumete razloge za uporabo zaslonov, lahko skupaj določite jasna pravila in jih vključite v družinski dogovor, še preden pride do konflikta. Čim bolj natančen je dogovor, tem bolje. Najpomembnejše je, da se o teh pravilih dogovorite, ko so vsi mirni.

Gospodinjska opravila

Gospodinjskih opravil skoraj nihče ne mara, zato ni presenetljivo, da so pogosto razlog za prepire med starši in najstniki. Vendar pravi razlog za spore ni v samih opravilih, temveč v občutku pravičnosti in spoštovanja.

“Najstniki pogosto menijo, da njihov čas in trud nista cenjena ter da so gospodinjska opravila le še ena obveznost, ki jim je bila naložena, ne da bi jih vprašali za mnenje,” pojasnjuje Harouni Lurie. “Po drugi strani so starši pogosto izčrpani in imajo občutek, da sami nosijo celotno breme gospodinjstva, medtem ko se njihov najstnik umika.“

K sporu prispeva tudi razvoj možganov. Možgani najstnikov še niso povsem razviti, zato težje razumejo, zakaj je treba smeti odnesti prav zdaj. “Ko starš reče: ‘Opravi svoje naloge,’ najstnik pogosto ne nasprotuje namenoma. Njegovi možgani so preprosto naravnani tako, da dajejo prednost temu, kar je pomembno v tistem trenutku. Prav ta razlika v dojemanju pogosto vodi v prepire.“

Bodite fleksibilni pri gospodinjskih opravilih

Strokovnjaki priporočajo, da imajo najstniki določeno mero izbire. Naj sami izberejo, katera opravila bodo prevzeli ali kdaj jih bodo opravili. “Takšna prilagodljivost starše stane zelo malo, najstnike pa bistveno bolj motivira za sodelovanje. Veliko verjetneje bodo opravili nalogo, pri kateri so imeli tudi sami besedo,” pravi Harouni Lurie.

Kelly poudarja, da je občutek samostojnosti ključnega pomena za razvoj mladostnikov. Velika razlika je med stavkoma: “Tvoja soba mora biti pospravljena do nedelje zvečer” in “Pospravi sobo takoj“. Prvi spoštuje otrokovo potrebo po samostojnosti, drugi pa pogosto sproži boj za prevlado, v katerem nihče ne zmaga.

Gospodinjska opravila je zato smiselno predstavljati kot pomembno življenjsko veščino in ne le kot zahtevo staršev. Mladi, ki znajo oprati perilo, pripraviti preprost obrok in pospraviti za seboj, se bodo veliko lažje osamosvojili.

Če se najstniku zdi trenutna razdelitev opravil nepravična, se o njej lahko skupaj pogovorite. Miren pogovor in pripravljenost na dogovor sta znak zrelosti, ki ga večina staršev ceni.

Domače naloge in ocene

Prepiri glede ocen so zakoreninjeni v potrebi po nadzoru in tesnobi na obeh straneh. Starši spremljajo šolsko delo svojega najstnika, saj se jim zdijo vložki zelo visoki (ocene, fakulteta, prihodnost). Najstnik pa nenehen nadzor razume kot znak, da mu starši ne zaupajo, da lahko sam prevzame odgovornost. “Prav zaupanje pa je v tem razvojnem obdobju ključnega pomena,” pravi Harouni Lurie.

Ko najstnik domov prinese slabo oceno, pogosto občuti sram in neuspeh. Sram ohromi, poudarja Kelly. “Tako dobimo starša, ki zaradi strahu stopnjuje pritisk, in najstnika, ki se zaradi sramu umakne. Oba se odzivata ravno nasprotno od tistega, kar bi bilo v tem položaju res potrebno.“

Najprej raziščite, kaj se skriva v ozadju

Harouni Lurie staršem svetuje, naj postavijo jasna pričakovanja glede tega, kdaj in kje se piše domača naloga, nato pa naj najstniku dovolijo, da zanjo prevzame odgovornost. Povsem razumljivo je, da si starši želijo, da bi otrok opravil svoje šolske obveznosti, vendar je to na koncu njegova odgovornost. Če nalog ne opravi, bo moral nositi posledice.

Če ocene začnejo padati, se morajo starši z najstnikom pogovoriti. Harouni Lurie predlaga, da pred sklepanjem postavijo neposredna vprašanja, na primer: “Ali je kaj, zaradi česar ti je trenutno težje?” namesto “Zakaj še nisi začel?“

Kelly priporoča, da družinski dogovor vključuje pričakovanja glede šole. Zapisana naj bodo pričakovanja glede truda, komunikacije z učitelji in vnaprej dogovorjenih posledic za slab učni uspeh, ne pa nujno glede doseganja določenih ocen.
“Če težave vztrajajo,” dodaja Harouni Lurie, “je morda vredno raziskati, ali se v ozadju skriva globlji razlog, kot sta ADHD ali anksioznost, ki zahtevata ustrezno podporo“.

Prepiri so normalni in so lahko tudi koristni

Če začutite, da se spor preveč stopnjuje, Pasini Billingsley staršem svetuje, naj se najprej umirijo, preden poskušajo nadaljevati pogovor. Tako bodo lahko do najstnika pristopili bolj mirno in omogočili, da obe strani brez kričanja predstavita svoje stališče.

“Pomembno se je zavedati, da so konflikti v družini, zlasti v obdobju adolescence, običajen in pričakovan del odraščanja,” pravi. Z uporabo omenjenih strategij družine lahko razvijejo boljše načine komunikacije, ki bodo krepili čustveno odpornost in gradili varne ter zaupanja vredne odnose.

Predvsem pa so prepiri med starši in najstniki lahko tudi koristni, če temeljijo na medsebojnem spoštovanju, sklene Pasini Billingsley.

Študija z naslovom “Mami, ali imaš svoj telefon raje kot mene?”, objavljena junija v strokovni reviji Frontiers in Psychology, je pokazala, da lahko navezanost staršev in skrbnikov na zaslone pri otrocih in najstnikih poslabša tesnobo in negotovost.

Raziskovalci so anketirali 600 mladih v ZDA, starih od 12 do 17 let. Opisali so izjave, “v katerih so najstniki poročali, da se zaradi starševske pozornosti, usmerjene v zaslone med poskusi vzpostavitve stika, počutijo podcenjene, prezrte ali nepomembne“.

Izraz “phubbing” (v slovenščini uporabljamo izraz teleignoriranje ali mobignoriranje) je bil skovan pred nekaj leti iz besed phone (telefon) in snubbing (ignoriranje). Gre za opis sodobnega pojava, ko oseba zaradi svojega telefona ignorira svojo okolico. Po ugotovitvah nove raziskave ima to ravnanje dolgoročne negativne posledice, kadar ga starši izvajajo v prisotnosti svojih otrok.

Negativni učinki

Po podatkih raziskovalne skupine Pew ima danes 98 % odraslih v ZDA pametni telefon. Čeprav je področje raziskav o uporabi pametnih telefonov med ljudmi relativno novo, pa v znanstveni skupnosti narašča soglasje, da imajo ti telefoni negativne učinke, zlasti na otroke.

Številne študije so pokazale, da so najstniki še posebej nagnjeni h kompulzivni, ekstremni rabi svojih telefonov in aplikacij za družbena omrežja, kot so TikTok, Instagram in Snapchat. Proti podjetjem za družbena omrežja je bilo vloženih na tisoče tožb, v katerih se trdi, da so bile aplikacije zasnovane tako, da povzročajo odvisnost, in da so otrokom povzročile škodo.

Manj raziskav pa je bilo opravljenih na temo vpliva navezanosti staršev na naprave.

Nižja samozavest in pomanjkanje zaupanja

Nova raziskava dopolnjuje nekaj podobnih študij, ki so ugotovile, da je uporaba pametnih telefonov s strani staršev škodljiva za otroke. Kitajska študija iz leta 2023 je pokazala, da je navezanost staršev na telefone otroke naredila bolj dovzetne za zasvojenost z zaslonom. V leta 2024 objavljeni študiji v reviji Journal of Pediatrics so ugotovili, da je teleignoriranje s strani staršev vodilo do odtujenosti z otroki. Ti so bili pogosto bolj jokavi, mrki in nagnjeni k izbruhom jeze.

Don Grant, glavni avtor študije v reviji Frontiers in Psychology, je za agencijo Bloomberg povedal, da lahko uporaba mobilnega telefona s strani staršev pri otroku povzroči “negotovo navezanost”. To naj bi vodilo k nižji samozavesti in pomanjkanju zaupanja. To “lahko resnično neugodno vpliva na občutek varnosti in navezanosti, ki jo bodo nosili s seboj vse življenje,” je dejal Grant.

Dober oče je odgovoren, zna poskrbeti za varnost otrok in ima rad otroke. Zelo pomemben pa je tudi njegov odnos do vas, saj bosta vlogo staršev prevzela oba in je vajin odnos pri tem še kako pomemben.

Zna priznati svoje napake

Nihče ni popoln in to mora vedeti tudi moški, saj sta zmožnost priznanja napak in rast ključna. Če se lahko opraviči in prizna, ko se moti, dokazuje pripravljenost na učenje, prilagajanje in rast. 

Zanj ste enakovredni

Na temelju spoštovanja in enakosti lahko s partnerjem zgradita starševski odnos, ki je pravičen in v katerem se podpirata. Starševstvo ne pomeni, da nekdo le ‘pomaga’, ampak deljenje odgovornosti in dela.

Se brez težav prilagaja

Starševstvo je polno spremenjenih načrtov in občasnega kaosa. Sposobnost vašega partnerja, da se spopade z ovirami in najde zdrave načine za obvladovanje stresa in nevšečnosti, je odličen znak, da bo kos starševstvu.

Je spoštljiv

Moški, ki ravna z vami in drugimi spoštljivo, bo pomagal ustvariti čustveno varno okolje za vaše otroke. 

Zna poslušati

Če vaš partner aktivno posluša in upošteva vaša čustva, tudi med prepiri, je to znak, da bo ustvarjal varen dom za vaše otroke. Nekdo, ki  dobro obvlada konflikte in se spoštljivo obnaša tudi v trenutkih, ko se ne strinjata, bo oče, ki bo poslušal in slišal tudi svoje otroke. . 

Je proaktiven

Partner, ki je proaktiven in iznajdljiv, bo verjetno odličen oče in bo tudi vam v veliko oporo v najtežjih trenutkih.

Želi biti boljši

Nekateri ljudje imajo otroštvo, ki ga ne želijo ponoviti s svojimi otroki. Želijo vzgajati drugače, kot so bili vzgojeni sami. Če je to primer pri vašem partnerju in je pripravljen vložiti veliko dela za prekinitev generacijskega kroga, je to dober znak, da bo izjemen starš. 

Bo dober zgled

Ali ga kdaj pogledate in ste ponosni nanj ter točno veste, da bo dober zgled otrokom? Otroci bodo veliko vzeli od vas, pomemben je denimo že sam način vožnje avtomobila. Ste ponosni nanj, je dober človek, ki misli in dela dobro? Potem imate vaš odgovor. 

Je igriv in ima igrivo plat?

Otroci se povezujejo skozi igro, zato lahko sposobnost, da naredi stvari zabavne, zagotovo pomaga pri vezi med staršem in otrokom. 

Biti super mama za otroka ne pomeni vedno samo dobro. Novopečene mamice, ki so si otroka zelo želele, ki vedo in znajo vse glede nege ter vzgoje, ki se ogromno posvečajo svojemu dojenčku, lahko tudi škodijo odnosu otroka z očetom.

Super mame so lahko krive za slabšo povezanost med otrokom in očetom, je pokazala raziskava strokovnjakov iz Univerze Ohio. Ko je mama preveč aktivna, zaščitniška in skrbna, se vloga očeta zmanjšuje.  

Prvi trije meseci

Strokovnjaki so v raziskavo vključili 182 parov, ki so jih opazovali v zadnjih treh mesecih nosečnosti. Poleg tega so jim dali umetnega dojenčka, kjer sta oba starša pokazala, koliko se spoznata na nego in vzgojo. Očetje pa so morali po rojstvu otroka tri mesece pisati dnevnik, koliko so z otrokom in kaj z njim počnejo.

Ugotovili so, da igra pomembno vlogo pri vpletenosti očeta v otrokovo življenje prav mati. Z otrokom so se najmanj ukvarjali tisti očetje, katerih partnerice so pokazale največ znanja, želje in zagnanosti še pred samim rojstvom. Pri tem ni bilo toliko pomembno, koliko so bili ti očetje izkušeni in koliko so se bili pripravljeni ukvarjati z otrokom.  

Očka v akciji

“V zadnjih desetletjih so v Sloveniji spremembe na področju starševstva zaznane na dveh ravneh: na individualni ravni z večjim vključevanjem očetov v skrb za otroke v primerjavi s prejšnjimi generacijami očetov in na sistemski ravni z ukrepi družinske politike, zlasti z uvedbo očetovskega dopusta. Slednjega očetje koristijo v velikem deležu, medtem ko se za izrabo starševskega dopusta, ki si ga starša lahko delita, še vedno odloča izredno malo očetov in svoj del večinoma v celoti prenesejo na otrokovo mater,” ugotavljajo v sklopu kampanje Očka v akciji, na Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

Dodajajo, da to ni vedno optimalno, saj raziskave kažejo, da aktivno preživljanje časa tudi z očetom otrokom prinaša številne koristi, še posebej, če se že v najzgodnejših letih med otrokom in očetom vzpostavi tesna vez, kar ima pozitivne učinke na otrokov razvoj ter kasnejše socialno življenje. “Aktivno preživljanje časa s svojim otrokom glede na raziskave nadvse ugodno vpliva tudi na moške ter odnose znotraj družine,” opozarjajo.

Raziskava je zajela 2.000 staršev. Izkazalo se je, da se največkrat prepirajo okoli tega, kdo je najbolj ali bolj utrujen, kdo je na vrsti za vstajanje naslednjo noč. Približno 16 odstotkov parov se prepira tudi glede pomanjkanja spolnosti. Sedemnajst odstotkov jih je dejalo, da v prvem letu otrokovega življenja čutijo pomanjkanje ljubezni s strani partnerja, 12 odstotkov pa jih je navedlo, da do prepirov pride, ko eden od partnerjev pozove k spolnosti.

Preostali vzroki za prepir so opravljanje gospodinjskih obveznosti, kar vključuje hranjenje in menjavanje plenic in oblačil. Sprejo se tudi zaradi tega, kdaj in kako pogosto bi moral otrok jesti in piti tekočino, pa tudi glede tega, ali pustiti otroka jokati in kako dolgo.

Petina se jih razide v prvem letu po rojstvu

Kot navaja Parents, pri petini parov pride do razhoda v prvem letu otrokovega življenja. Voditeljica oddaje The Baby Show, Zoë Bonser je dejala, da je “srce parajoče, koliko parov se razide v prvih 12 mesecih življenja, ko bi morali živeti enega najbolj vznemirljivih obdobij v njihovem življenju. Čeprav je to čudovito obdobje, je brez dvoma stresno, saj pride do spremembe v vzorcih spanja, rutine in odgovornosti, pa tudi privajanja na tretjo osebo v domu, ki potrebuje vašo stalno skrb in pozornost“.

Izkazalo se je tudi, da šest od desetih staršev ni pripravljenih na prihod otroka in spremembe, ki jih bo to prineslo v njihovo življenje. Zanimiv je tudi rezultat, ki pravi, da tretjina parov lahko preživi pet dni zapored, ne da bi govorili s svojim partnerjem. Več kot petina staršev je navedla, da se jim je težko privaditi na to, da imajo manj denarja na razpolago, kot so ga imeli pred rojstvom otroka.

Šokanten je tudi podatek, da več kot 25 odstotkov vprašanih navaja pomanjkanje bližine v odnosu s partnerjem po rojstvu otroka.