V nadaljevanju preberite:
– Besede “nimaš/nimamo denarja” pri otrocih ustvarjajo občutek pomanjkanja in finančno tesnobo.
– Jo Frost ponuja rešitev: Recite raje “to trenutno ni prednostna naloga naše družine” ali “denar bomo porabili za nekaj pomembnejšega“.
– Učinek: Otroka naučite načrtovanja, potrpežljivosti in zavestnega upravljanja z denarjem.

Kako torej ravnati, ko otroci prosijo za nekaj, česar si resnično ne morete privoščiti, ali pa jim preprosto ne želite kupiti določene stvari in potrebujete dober način, da njihovo prošnjo zavrnete? Odgovor, da si nečesa trenutno ne morete privoščiti, po besedah supervaruške Jo Frost ni najboljši pristop.

Strokovnjakinja za vzgojo Jo Frost je pred kratkim staršem ponudila nekaj nasvetov, kako se lotiti takšnih pogovorov. Namesto da otrokom avtomatično rečemo, da si nečesa ne moremo privoščiti, lahko po njenem mnenju že majhna zamenjava besed pomaga otrokom razumeti meje, ne da bi pri tem razvili strah ali tesnobo zaradi družinskih financ.

“Ko nenehno govorite, da si nečesa ne morete privoščiti, otrok sliši: nimamo denarja, nimamo ga dovolj, primanjkuje nam ga, določene stvari so nam nedosegljive. To oblikuje njegov pogled na svet, še preden začne služiti lasten denar.“

Katere fraze so bolj primerne?

Kot opozarja Frost, velikokrat razlog za to, da otroku ne kupimo določene igrače ali česa drugega, tiči drugje. “Resnica je, da si nečesa včasih ne moremo privoščiti, vendar se pogosteje zgodi, da denar preprosto želimo porabiti za nekaj drugega. To je povsem drugačen nauk,” poudarja.

Bolje je uporabiti fraze, kot sta “to trenutno ni prednostna naloga naše družine” ali “odločili smo se, da bomo denar trenutno porabili za nekaj pomembnejšega“.

Zakaj je to pomembna življenjska lekcija?

Strokovnjakinja za vzgojo pojasnjuje, da lahko prav takšne besede otrokom pozneje pomagajo pri ravnanju z denarjem in sprejemanju finančnih odločitev. To je pomembna življenjska lekcija za vsakogar, tudi za otroke.

“S takšnim načinom izražanja otroka ne zavračate, temveč ga učite razmišljati,” pravi. “Otroku pokažete, da je treba z denarjem upravljati in se zavestno odločati, za kaj ga bomo porabili, ne pa dovoliti, da denar upravlja nas. Včasih lahko dodate tudi: Morda bomo to načrtovali čez nekaj tednov. Tako otroke učite potrpežljivosti, odlaganja zadovoljstva in razumevanja vrednosti stvari.“

Pogovori o denarju in prioritetah otroke učijo finančne pismenosti

Frostova verjame, da lahko način, kako starši govorijo o denarju, ko so otroci še majhni, pozneje v življenju pomembno vpliva na njihov odnos do financ.

“Nekega dne bodo vaši otroci odrasli in začeli služiti svoj denar. Vprašanje je, ali se bodo zaradi njega počutili omejene ali pa bodo do njega razvili odgovoren odnos. Besede, ki jih uporabljate danes, bodo postale način razmišljanja, ki ga bodo nosili s seboj v prihodnost.“

V nadaljevanju preberite:

• Otroka ne moremo le pustiti, naj se znajde sam. Pokažite mu, kako se pobrati.
• Otroku dajte dovolj prostora, da poskusi sam.
• Jordan Jakin je parašportnik, trener, soprog, oče in prostovoljec.

Jordan Jakin se spominja smučarskega tečaja za otroke z gibalnimi ovirami, na katerem so nekateri starši ob vsakem padcu takoj prihiteli na pomoč. Prosil jih je, naj se za nekaj časa umaknejo, sam pa je otrokom pokazal, kako naj uporabijo palico in se oprejo na močnejšo stran telesa.

Otroci z gibalnimi ovirami so se po enem tednu naučili smučati

“Na koncu tedna je padla, se pobrala gor in šla,” pove o eni od deklic. Otroci so se v nekaj dneh naučili tudi smučati. Jordan pravi, da so bili starši presenečeni, koliko zmorejo, ko dobijo priložnost za učenje.

Ob tem poudarja, da otroka ne moremo le pustiti, naj se znajde sam. Odrasli mu mora pokazati postopek, ga spremljati in ga spodbujati tudi takrat, ko prvi poskus ne uspe. “Spodbujat, pa ne obupat kar takoj, če ne more, če prvi dan ne bo šlo.”

Zaupanje se po njegovih izkušnjah gradi prav tako: otrok dobi pomoč, s katero se lahko nečesa nauči, in dovolj prostora, da to nato poskusi sam.

Mamina štafeta: Jordan Jakin

Jordan Jakin je dolgoletni parašportnik, dolgoletni trener namiznega tenisa ter igralec namiznega tenisa in sedeče odbojke. Z ženo Miro otrokom po šolah predstavljata parašport in svoje življenjske izkušnje. Več o njuni zgodbi si lahko preberete v prispevku TUKAJ.

Mamina štafeta je rubrika na portalu Mama.Over.Net, v kateri si starši in strokovnjaki podajajo izkušnje in nasvete o vzgoji ter vsakdanjem življenju z otroki. Z njo želimo odpreti prostor za različne poglede in konkretne zgodbe, ki lahko pomagajo drugim staršem. Ta mesec je njen ambasador Jordan Jakin.

V nadaljevanju preberite:
– Ogledali smo si skrite dragulje na peti škornja, ki se šibi z Unesco nazivi.
– Na pot smo se podali z vozilom ford tourneo custom, družinskim avtom v kombi preobleki.
– Po več tisoč kilometrih sem dobil jasen odgovor, ali bi imel v potovalnem tourneu raje dizla ali priključni hibrid.

V Apulijo in Bazilikato popotnik vstopa v napetem pričakovanju, kako izgleda tista ‘ta druga’ Italija, odhaja pa prevzet nad najrazličnejšimi podobami pokrajine, arhitekturo, ki jo lahko postavlja ob bok toskanskih mest, in življenjem, kjer čas teče počasneje. Ter ceneje.

Svetu je Italija znana predvsem po Toskani, Rimu, Amalfiju in seveda Benetkah. Jugovzhodna Jadranska obala z notranjostjo sta le preveč oddaljeni od glavnih turističnih centrov in nista na dosegu enodnevnih gostov (iz križark). Zdi se, da južni celinski del Italijani ljubosumno čuvajo zase, kar ne čudi v času množičnega turizma, ki z nepopisno gnečo in visokimi cenami marsikje duši lokalno življenje ter dopusta željne potiska v slabo voljo.

Kljub temu ali prav zato Apulija in celotna Južna Italija v zadnjih letih postajata vse bolj zanimivi in za Slovence ne tako oddaljeni alternativi trendu, ki je verjetno že nepopravljivo spremenil obličje hrvaške Istre in Dalmacije, pa tudi velikih delov Grčije. 

Jug Italije zleze pod kožo

Da ti jug Italije zleze pod kožo, mu je treba dovoliti vsaj nekaj dni. Spomin ostane neizbrisen. 

Začne se z divjim in zelenim polotokom Gargano. Nadaljuje se s karakternimi mesti, kot so Bari, Lecce, Taranto, Alberobello ali Ostuni z njihovimi zaledji, kjer oči pri opazovanju od narave in človeka ustvarjenih, izklesanih in skupaj zloženih posebnosti kar ne morejo najti predaha.

Poleg Apulije leži Bazilikata, še bolj pozabljena izmed 20 italijanskih dežel, katere vso tragedijo in lepoto obenem uteleša ‘Bondovo’ mesto Matera. Saj veste, Daniel Craig in tisti skok z motorjem čez obzidje naravnost med procesijo ter nato divje vrtenje legendarnega DB5 ob zvokih vgrajenih strojnic. Še manj kot 80 let nazaj so v tem dolgo časa popolnoma izoliranem mestu ljudje živeli dobesedno na stopnji jamskega človeka.

Imeli smo najboljši možni avto

Na dvotedensko potepanje po tisti ta drugi Italiji se nas je pet članov družine odpravilo v prvi polovici julija. Zaključili smo ga še pred italijanskim vrhuncem počitnic ferragosto, zato prave gneče na obalah in v mestih južne Italije nismo doživeli. Pred potjo smo pričakovali zastoje na cestah, težave s parkiranjem krepko več kot petmetrskega vozila in višje cene v trgovinah in lokalih. Nič od tega se ni uresničilo. Res pa je dizel še precej dražji kot v Sloveniji. A mi smo vozili kombi na bencin in elektriko.

Kakršenkoli roadtrip, še posebej pa z družinskimi člani, velja opraviti z udobnim avtom in z mero preudarnosti pri naboru prtljage. Le tako nekaj tisoč kilometrov poti s številnimi dnevnimi postanki in selitvami vsakih nekaj dni lahko mine s kar najmanj napora. Pred tokratno potjo se mi je nasmehnila sreča, saj sem dobil v roke ključ ford tourneo customa, družinskega avta v kombi preobleki. In to celo v podaljšani L2 različici z dolžino 5,45 metra.

Priložnost ni bila naključna, kajti posebnost tournea customa je bil pogon priključnega hibrida. Velikanski avto je torej gnal bencin (ob pomoči elektromotorja), medtem ko si zadnjih trideset ali štirideset let v Evropi nismo mogli predstavljati kombija, ki ga ne bi poganjal dizelski pogon. Že zaradi potrebnega navora in bistveno boljše varčnosti.

Naloga je bila jasna, ugotoviti sem moral, ali je lahko tourneo custom PHEV kljub vgrajenemu 2,5-litrskemu bencinskemu motorju še vedno dolgoprogaški avto in kakšni kompromisi so morebiti potrebni. Bo poraba previsoka? Bo nekoliko težja hibridna zasnova sposobna iskrivosti, ki jo terjajo italijanske podeželske ceste? Je s skoraj pet in pol metra dolgim kombijem pametno riniti v ozke ulice med množico legendarnih italijanskih avtov, ki na parkirišču zasedejo prostor malo večjega ležalnika in se imenujejo po kitajski medvedki? Vprašanj brez odgovorov pred potjo je bilo kar nekaj.

Izjemna notranja prilagodljivost

Za začetek sem prilagodil notranjost. Tourneo custom ima že v osnovi nizek pod, pri vseh razen osnovni opremi serijska bočna vrata na obeh straneh ter osem sedežev. Druga in tretja vrsta sta pomični po vgrajenih saneh, kar dovoljuje veliko prilagajanja. Sedeže druge vrste je mogoče obrniti za 180 stopinj, vsem pa prilagajati kot naslonjala, kar je na dolgi poti posebej dobrodošlo. Testnik je imel dodatno lastnost, da je bila tudi tretja vrsta povsem ločene konfiguracije 1:1:1, ne pa 2:1. Vse sedeže je mogoče odstraniti iz avta (hitri priklop opozorilnika za pripetost), zato se tourneo custom vsak dan znova ali po večkrat na dan kameleonsko prilagaja zdaj nalaganju velikanskih predmetov skupne prostornine kar 5,5 kubičnih metrov, zdaj prevozu več kot polovice nogometne ekipe z opremo vred. Ne gre podcenjevati, da sedeži zaradi mase pri odstranjevanju zahtevajo dva človeka in natančnost, sicer so praske na plastiki ali saneh neizogibne.

Sami smo na družinsko pot krenili s konfiguracijo 2+2+3, torej z enim odstranjenim sedežem. Poleg tega sem srednja sedeža obrnil v nasprotno smer, sredinskega iz tretje vrste pa poklopil, da je služil kot priročna mizica. Na ta način je bilo do skrajnosti poenostavljeno vstopanje v avto, hkrati je bil osrednji del zelo prostoren za tri potnike in je omogočal tudi igranje družabnih iger med potjo ali celo gledanje filmov. Tourneo ima že tako med konkurenčnimi kombiji nadpovprečno visoko notranjost, čeprav seveda v tem razredu vozil izpod 2,0 metra skupne višine ne more biti stojna.

Glavni vtisi po obisku Apulije in Bazilikate:
– Izredno lepi in po krivici zapostavljeni pokrajini v primerjavi z ostalimi italijanskimi deželami. 
– Razumne cene za turiste, pa naj gre za vstopnine, hrano (pica po 5 evrov) ali parkirnino.
– Možnost združitve potovanja z ogledom drugih italijanskih vrhuncev (Sicilija, Neapelj, Amalfi, Rim, Firence, Bologna …)

Dodatki in rešitve, ki pridejo zelo prav

Ford je dobro premislil glede številnih mest za polnjenje elektronskih naprav, ki jih je res v obilju skupaj s priročnimi vgrajenimi stojali za telefone. Tudi drugih odlagališč je toliko, da se marsikatera malenkost ali spominek ob nepazljivosti hitro izgubi nekje v kombiju. Za B stebričkom so bila okna že serijsko zatemnjena, na stranskih vratih so še zavesice za dodatno zatemnitev notranjosti, kar se je na zgočem južnem soncu s temperaturami blizu 40 stopinj v senci izkazalo za zelo dobrodošlo. Na vsak način moram izpostaviti klimatsko napravo, ki je zelo hitro ohladila avto in izvrstno kljubovala vročinskemu valu. Potniki zadaj so si jo za svoj del lahko prilagajali po svoje prek lastnih komand, medtem ko je velika dodana vrednost priključnega hibrida proti dizlu možnost vnaprejšnje klimatizacije parkiranega avta prek aplikacije telefona.

V nočnih urah se je za presenetljivo uporabno izkazala dodatno vgrajena močna dvojna LED osvetlitev na prtljažnih vratih, ki je osvetlila prtljažnik in tla pred njim. Nizko dno omogoča enostavno nalaganje večjih kosov, pri razporeditvi v prtljažniku sem se poslužil trika s plastičnimi škatlami, zato je bilo večkratno prenašanje počitniške prtljage in rekvizitov iz in v avto bistveno hitrejše. Sup in še nekaj večjih kosov pa sem varno utrdil kar med naslonjali sprednjih in vmesnih sedežev. Z vso naloženo prtljago se mi je zdelo, da bi lahko v tournea spravil še marsikaj, domačim seveda tega nisem povedal na glas. Prav gotovo pa razmeroma majhna cenovna razlika med L1 in L2 verzijo (okoli 700 evrov) iz tega in še kakšnega razloga govori v korist tiste s podaljšanim medosjem, če le imate doma dovolj dolg parkirni prostor.

V resnici pa tudi na bolj ozkih parkiriščih nisem doživel praktično nobene težave. Veliko zaslugo za to ima izredno koristen sistem 360-stopinjskih kamer, zaradi katerega je bil vsak še tako na videz zapleten parkirni manever zaključen hitro in enostavno. Nekaj več spretnosti je bilo treba pokazati na polžastih vstopnih in izstopnih rampah v garažnih hišah, kamor tourneo custom tudi lahko zapelje, saj so mu z novo generacijo še nekoliko znižali višino. Bočna vrata so opremah titanium X, sport in active serijsko opremljena s sistemom za mehko zapiranje, opcija je tudi odpiranje in zapiranje na tipko. 

Voznik se za komandami počuti zelo dobro

Volan je po avtomobilsko nagnjen in po fordovsko natančen med vožnjo. “Menjalnik” je pri priključnem hibridu enostopenjski, njegova ročica je na desni strani volana, kar sprosti sredinski prostor za držala pijač in brezstično polnjenje telefona. Zanesljiva povezava z infozabavnim sistemom oziroma brezkabelsko navigacijo prek Google Mapsov je seveda na takšnih poteh zelo dobrodošla. Škoda, da je treba za izklop piskanja za hitrostne omejitve vsakič znova najmanj po štirikrat pritisniti po zaslonu, manjka hitrejši dostop. Med precej hektično prometno signalizacijo na jugu Italije ta sistem še posebej nima nobenega smisla. Ford je nekoliko nenavadno in na hitro rešil izziv z novo obvezo po vgrajeni kameri za nadzor voznika. Ta je našla mesto na ne ravno estetskem izrastku nad armaturno ploščo.

Sedeži tudi po nekaj sto kilometrih neprekinjene poti ostajajo udobni, pri vozniku in sopotniku gre del zaslug obojestranskim naslonjalom za komolce. Prilagodljivi tempomat poskrbi za varnostno razdaljo med neskočnimi kilometri avtocest, tipka L na ročici menjalnika pa pride zelo prav pri zaviranju z motorjem na spustih. 

Skriti dragulji na peti škornja, ki se šibi z Unesco nazivi

Po čem je Apulija, ta ozka in dolga pokrajina, ki sega čisto do Ahilove pete italijanskega škornja, znana? Prav gotovo tako po divji naravi kot izredno slikovitih krajih, v katerih je na vsakem koraku na ogled večtisočeletno prepletanje različnih civilizacij in kultur. Tudi če boste sledili samo točkam, ki so pod neposredno zaščito Unesca, boste imeli veliko dela. Znana je tudi po četrti veliki mafijski skupini Sacra Corona Unita, a dejansko smo se kot turisti v pokrajini počutili izredno domače in varno. Verjetno je prav prisotnost države v državi porok za to, da so tujci na oddihu še prav posebej zaščitena vrsta. Še plačevanje cestnin se konča že pred mejo Apulije.

V pokrajino smo na severu vstopili na petelinjem kremplju oziroma polotoku Gargano, ki leži nekje v višini Dubrovnika na drugi strani Jadrana. Gre za nenavadno zeleno in razgibano deželo, kjer se velikanski nasadi oljk izmenjujejo z borovim gozdom in redkimi vasicami, v katere hitenje ostalega sveta še ni prodrlo. Vsekakor lahko v sencah polotoka na svoj račun pridejo tudi pohodniki in kolesarji. Obalo Gargana, na katerem ne manjka markantnih klifov in mivkastih zalivov, ‘stražijo’ redka mesteca s ljubkimi starodavnimi jedri, katerih speče ozke ulice zvečer nenadoma oživijo in se spremenijo v nepregleden grozd restavracij, barov in trgovinic. 

Počasen utrip Gargana začne naraščati takoj, ko zapeljete iz njegove sence. Tudi če niste romar, sta San Giovanni Rotondo (znameniti pater Pij) in bližnji Monte Sant’ Angelo pod Unesco zaščito zelo posebna kraja vredna obiska, slednji poleg same lege in arhitekture tudi zaradi starodavnega svetišča v jami, v katero se je treba spustiti. Pogled v dolino in na morsko obalo pa vzame sapo.

Navduši tudi s kulinariko

Naslednji skok je bil več sto kilometrov južneje na obalo v okolici Brindisija, potem ko smo premagali predsodke o menda umazanem pristaniškem Bariju in odkrili njegovo fantastično staro jedro. Šele tam smo prvič doživeli prvi pravi naval mednarodnih turistov in nekajkrat ujeli slovensko besedo. Zelo zanimivo je kar na ulici opazovati vešče rokodelke pri ročnem izdelovanju orrechietov, značilne testenine za pokrajino. Orrechieti gredo seveda posebej v slast skupaj z buratto, še eno kulinarično delikateso, ki jo je svetu priskrbela prav Apulija. 

Med ostale vrhunce južnega dela Apulije je treba gotovo šteti mesto Alberobello iz zgolj za to pokrajino značilnih suhozidnih stožčastih hišk, imenovanih trullo. Smrkci zares obstajajo! Bližnje belo mesto Ostuno, ki slovi tako po visokokakovostnem oljčnem olju kot vinu, bi bilo zaradi svoje bogate arhitekture nekje v Toskani ali Kampaniji, kaj šele drugje gotovo eno najbolj obleganih turističnih točk.

Prav poseben dragulj pa je mesto Lecce, ki ga opisujejo kar za druge Firence. Zakaj, ni težko ugotoviti, dovolj je sprehod mimo in skozi njegove palače, cerkve in spomenike, tu so tudi ostanki rimskega amfiteatra in grškega teatra. Blizu Lecceja je še očarljivo obalno mestece Otrans, ki je dalo ime znamenitemu vstopu v Jadran in v bližini katerega je nekaj najlepših apulijskih plaž. Na drugi strani pete že v Jonskem morju, a še vedno kot del Apulije pa je vreden ogleda vrveža poln Taranto s svojim kristalno čistim morjem in enem najbolj bogatih arheoloških muzejev grško-rimskega obdobja.

Že omenjeno mesto Matera sicer leži v sosednji pokrajini Bazilikati, a je tudi na dosegu volana, še posebej če pot združite s prehodom na nasprotno stran države, kjer leži Neapelj z vsemi svojimi bližnjimi, čeprav močno obleganimi dragulji (Amalfijska obala, Herkulaneum, Pompeji, Vezuv, Capua …). Notranjost Bazilikate je izredno ruralna, a na drugi strani tudi slikovita s svojo valovito pokrajino in brezčasnimi razgledi. 

Priključni hibrid je po novem tisti ta pravi kombi

Vso to pot do same konice italijanske pete in nazaj je ford tourneo custom opravil brez vsakršnih posebnosti oziroma je zelo vzorno poskrbel za udobje vseh na krovu. Predvsem izpostavljam podaljšano medosno razdaljo, ki avtocestne valove pobira občutno udobneje. 

Po več tisoč kilometrih sem dobil tudi jasen odgovor, ali bi imel v potovalnem tourneu raje dizla ali priključni hibrid. Tehtnica se prav kmalu prevesi odločno v prid slednjega iz več razlogov. Najprej je to precej udobnejša vožnja, ker je avto že po naravi tišji in mirnejši, ogromno časa pa je sposoben voziti zgolj na elektriko. Močno olajšano je speljevanje v strm klanec ali manevriranje skozi zastoje. Priključni hibrid je tudi najmočnejša od vseh verzij tournea custom, zato je kombi presenetljivo agilen pri pospeševanju ali prehitevanju.

Podatki o testnem vozilu (ford tourneo custom 2,5 duratec hybrid titanium X, L1H2)
Mere (d x š x v, medosna; v mm): 5.450 x 2.032 x 1.958; 3.500
Pogon: spredaj, priključni hibrid,  171 kW (233 KM), 205 + 320 Nm navora
Masa: 2.581 kg
Zmogljivosti: 175 km/h, pospešek 0–100 km/h v 11,2 s
Poraba na testu (hibridni način): 7,4 l/100 km
Prtljažnik (v litrih, postavljene vse tri vrste): 819 
Vleka: do 1.850 kg
Cena v evrih: od 57.910

Jasno je, da je tourneo popolnoma električno vozilo lahko le za kratek čas, saj je polne baterije dovolj za okoli 40 kilometrov. Sam sem zavestno pred vsako vožnjo preklopil v hibridni način delovanja (škoda, da si avto ne zapomni zadnjega uporabljenega načina pogona), tako da je samodejno kombiniral med bencinsko in električno vožnjo. Rezultat me je navdušil, saj se je izkazalo, da lahko avto v najrazličnejših načinih vožnje na daljše razdalje prevozi zgolj na elektriko med najmanj četrtino pa nekje do tretjine poti.

Rekuperacije je skrbela za stalno vzdrževanje primerne napolnjenosti baterije, dvakrat sem ob priliki avto priklopil na AC polnjenje, delno tudi zato, ker sem s tem veliko lažje našel prosto parkirno mesto. Samo polnjenje sicer ni ravno hitro, poteka pri maksimalni moči 3,6 kW.

Po več kot 3.500 kilometrih je končna poraba bencina znašala 7,4 litra na sto kilometrov in brez vsakršnih kompromisov pri doseganju daljših ciljev, medtem ko je cena med dizlom s podobno opremo zelo izenačena. 

Kaj sploh še ostane dizlu?

Med pogonoma bi kolebal le v primeru, da bi visoko med prioritete postavil vleko težkih prikolic ali kar največjo skupno maso potnikov in tovora ali pa da bi bil štirikolesni pogon eden od osnovnih pogojev. Kot cenovno najbolj primerljiv na dizelski strani je priključnemu hibridu postavljen model s 125 kW in prednjim pogonom s serijskim avtomatskim menjalnikom. 

Širše je med podobnimi dolgoprogaškimi prostorneži trenutno le nekaj aktualnih modelov za primerjavo, še najbližji se zdi tako po lastnostih kot ceni VW T7 multivan, pri katerem pa je pogon priključnega hibrida povsem druga zgodba. 

Lahko nese krožnike na mizo, pomaga pripraviti večerjo ali sodeluje pri opravilu, ki ga ravno delate. Mira Jakin pravi, da ji je bilo vedno težko gledati otroka, ki je sedel ob strani, medtem ko so odrasli delali. 

Svoja sinova sta z možem vključevala v družinsko življenje. Ko je od doma dobila slive, so jih očistili skupaj. Ko so v stanovanje v tretjem nadstropju nosili drva, je kakšno poleno nesel tudi otrok. Pomembno se ji zdi, da naloga ustreza njegovim zmožnostim in da ob njej začuti, da lahko prispeva.

Opravila nikoli kot kazen

Pri tem opravila ni predstavljala kot kazen. “Nikoli,” pravi o misli, da bi otrok moral za kazen pomagati pri delu. Raje mu je pokazala, kako se kaj naredi, in ga povabila, naj poskusi še sam. Tako sta sinova poleg športnih veščin usvajala tudi povsem praktična znanja: znala sta vrtnariti in kaj skuhati.

“Važno je, da jih navadiš delavnih navad,” poudarja Mira. Po njenih izkušnjah se to začne pri majhnih, običajnih opravilih, ki jih družina opravi skupaj.

Mira Jakin je slovenska paraolimpijka in dolgoletna reprezentantka v sedeči odbojki. Z možem Jordanom otrokom po šolah predstavljata parašport in svoje življenjske izkušnje. Več o njuni zgodbi si lahko preberete v prispevku TUKAJ.

Mamina štafeta je rubrika na portalu Mama.Over.Net, v kateri si starši in strokovnjaki podajajo izkušnje in nasvete o vzgoji ter vsakdanjem življenju z otroki. Z njo želimo odpreti prostor za različne poglede in konkretne zgodbe, ki lahko pomagajo drugim staršem. Ta mesec je njena ambasadorka Mira Jakin.

Starševstvo prinaša vprašanja, na katera ni vedno enega odgovora. Kako otroku postaviti mejo? Kdaj mu pomagati in kdaj mu pustiti, da poskusi sam? Kako najti čas za pogovor, ko je družinski dan že poln obveznosti? O takih vprašanjih želimo govoriti odkrito in s konkretnimi primeri iz življenja.

Mamina štafeta temelji na zamisli, da izkušnje si podajamo naprej. Strokovnjak lahko pojasni, kaj se dogaja z otrokom in kako mu pomagati. Starš lahko pove, kaj je v njegovi družini delovalo in kje ga je kiksnil. Starejša generacija lahko pove, kaj se ji je po vseh teh letih zdelo res pomembno. Slišati želimo tudi otroke in najstnike, saj odrasli pogosto govorimo o njih, premalokrat pa vprašamo, kako stvari doživljajo sami.

V ospredju so dobri odnosi

Želimo si, da bi nas različni pogledi spodbudili k pogovoru doma: kaj nam gre dobro, kaj nas oddaljuje in kaj bi lahko poskusili drugače. V ospredju so odnosi med otroki in odraslimi ter majhne spremembe, za katere lahko najdemo prostor v vsakdanjem življenju.

Zato v okviru Mamine štafete pripravljamo tudi družinske izzive. Eden od njih je družine povabil, naj za 40 dni same izberejo spremembo pri uporabi zaslonov. Nekatere so se odločile za obroke brez telefonov, druge za skupno branje, ustvarjanje ali gibanje brez zaslonov. Izziv so lahko prilagodile starosti otrok in svojemu ritmu.

Odziv nas je razveselil: oglasilo se nam je več kot 300 družin, ki so sodelovale tudi v nagradnem natečaju za bogate nagrade in doživetja. V njihovih zapisih so bili tako uspehi kot težave, ki so jih srečevale med izzivom. Prav te izkušnje lahko drugi družini dajo zamisel, kako začeti pogovor ali preizkusiti nekaj novega. Za naše prispevke so odgovarjali tudi mladostniki pod okriljem Mladinskega centra Nova Gorica. Kaj so sporočili, lahko preverite TUKAJ.

Smisel Mamine štafete je, da uporabnega nasveta ali dobre zgodbe ne zadržimo zase. Predamo jo naprej, naslednja družina pa iz nje vzame tisto, kar potrebuje.

V nadaljevanju preberite:
– Število pozitivnih reakcij mora biti v razmerji 5:1 s številom negativnih reakcij.
– Starši se morajo potruditi, da opazijo in izpostavijo stvari, ki jih otroci delajo prav.
– Osnovno načelo pravila 5:1 je učinkovito v vseh starostnih obdobjih, saj spodbuja učenje in povezanost.

“Starševsko pravilo 5:1 je smernica za gradnjo zdravih odnosov,” razlaga dr. Carla C. Allan, klinična psihologinja in predstojnica oddelka za psihologijo v otroški bolnišnici Phoenix Children’s. “Ko starši dosledno uporabljajo pravilo 5:1, s tem kažejo čustveno regulacijo, zmanjšujejo družinski stres ter pomagajo pri otrocih graditi zaupanje in odpornost. Na začetku se morda zdi vadba tega razmerja nerodna, prisiljena ali celo smešna, vendar so koristi izjemne.“

Kaj je starševsko pravilo 5:1?

O pravilu 5:1 je prvi govoril psiholog dr. John Gottman, ki je preučeval zakonske zveze. Ugotovil je, da je v trajnih odnosih na vsako negativno interakcijo približno pet pozitivnih interakcij. Čeprav so pravilo sprva preučevali pri parih, enako načelo velja tudi za otroke. Uspevajo takrat, ko toplina, spodbuda in povezanost močno prevladajo nad kritiko ali kaznijo, pravi dr. Allan. 

“Na svoje odnose z otroki moramo gledati podobno kot na bančni račun. Nenehno moramo vplačevati pologe za ohranjanje močne povezave, da imamo zalogo, ko moramo narediti dvig v obliki popravkov ali usmeritev,” dodaja dr. Nina Kaiser, licencirana psihologinja in ustanoviteljica centra PRACTICE San Francisco. “Vsi raje dajemo vse od sebe, ko se počutimo povezane in cenjene s strani tistih, ki vodijo igro. To velja za nas odrasle in velja tudi za naše otroke.“

Kako uporabiti pravilo 5:1 v praksi

Za večino staršev uveljavitev pravila 5:1 pomeni zavestno prizadevanje, da v svoje dni vnesejo več pohval, pozitivnih povratnih informacij in priložnosti za kakovostno skupno preživljanje časa, pravi dr. Kaiser. Starši se morajo potruditi opaziti in izpostaviti stvari, ki jih otroci delajo prav. To še posebej velja za njihovo pozitivno vedenje. Če ste veliko popravljali vedenje otrok med njihovo medsebojno interakcijo, dr. Kaiser predlaga, da komentirate tudi takrat,  ko se otroci dobro razumejo ali se lepo igrajo skupaj.

Cilj je zavestna naravnanost h kakovosti pozornosti, ki jo starši namenjajo svojim otrokom. Naravna pristranskost do negativnosti pomeni, da je treba razvijati samorefleksijo in premišljeno prakso, ki zagotavlja, da pozitivnih interakcij ne zasenčijo trenutki opozarjanja na napake. 

Kako lahko pravilo 5:1 izboljša vaš odnos z otroki

Ko je večina interakcij pozitivnih, dr. Allan pravi, da se otroci počutijo varne in podprte. To ustvarja temelje za rast in učenje. “Močan, negujoč odnos prav tako zmanjšuje potrebo otrok po neprimernem vedenju za pritegnitev pozornosti,” dodaja. Vsakodnevne interakcije imajo globok vpliv na pripravljenost otrok za sodelovanje in ustrežljivost, pravi dr. Allan. Če vzgajate predvsem skozi negativne interakcije, lahko vaši otroci začnejo nagajati ali postanejo skrivnostni, vi pa lahko izgubite verodostojnost.

“Naš odnos je naš najboljši vzvod pri otrocih,” pravi Olivia Bergeron, psihoterapevtka, starševska svetovalka in ustanoviteljica Mommy Groove Therapy & Parent Coaching. “Če imajo starši in otroci močan, povezan odnos, bodo naši otroci veliko raje sledili našemu vodstvu. Naučijo se nam zaupati. Nismo na nasprotnih bregovih. To bistveno olajša starševstvo, saj omejuje boje za premoč in konflikte.“

Otroci, ki odraščajo s starši, ki uporabljajo pravilo 5:1, se prav tako naučijo delati prav tudi takrat, ko jih nihče ne gleda, dodaja Bergeron. “Notranje so motivirani za pravilno ravnanje, ker jih ne vodijo zunanji dejavniki, kot je izogibanje kazni ali nezadovoljstvu.“

Kako pravilo 5:1 vpliva na otrokovo samopodobo

Pravilo 5:1 zagotavlja, da starš o otroku izraža pretežno pozitivne misli. “Ta komentar se ponotranji kot njihov notranji glas. Če je ta dosledno sočuten, bodo otroci razvili odpornost in se lažje soočili z neizogibnimi napakami, ki se zgodijo,” poudarja Bergeron.

Prav tako se bodo počutili brezpogojno ljubljene zaradi tega, kar so, in ne zaradi tega, kar naredijo, dodaja. Če pa je njihov notranji glas oster in kritičen, se bodo otroku celo manjši spodrsljaji zdeli katastrofalni in bo v njih videl le dodaten dokaz, da ni vreden ljubezni.

Kako učinkovito je pravilo 5:1 in ali deluje za vse starosti?

Osnovno načelo pravila 5:1 je učinkovito v vseh starostnih obdobjih, saj spodbuja učenje in povezanost. “Malčki se naučijo, da ljubezen njihovih staršev ni odvisna od vedenja, ampak je stalna. Šolarji se naučijo, da njihova vrednost ni odvisna od dosežkov ali sposobnosti, temveč od tega, kdo so kot prijatelji in člani družine. Najstniki se naučijo, da so starši na njihovi strani tudi takrat, ko eksperimentirajo in ko se vpliv vrstnikov krepi, zato ostaja vpliv močan,” našteje Bergeron.

Opozarja, da uporaba pravila 5:1 ni isto kot permisivna vzgoja. Omenjeno pravilo ustvarja podlago za sodelovanje, ko so meje postavljene. Dr. Allan poudarja, da pravilo ni togo in da ga je treba prilagajati z odraščanjem otroka. “Majhni otroci se morda dobro odzivajo na navdušeno, odprto pohvalo,” pravi dr. Allanova. “Najstniki imajo pogosto raje subtilno, iskreno priznanje truda ali sposobnosti. Načelo ostaja enako, vendar bi se moral način izražanja razvijati tako, da ustreza njihovim razvojnim potrebam in želji po avtonomiji.“

V nadaljevanju preberite:
– Teorija devetih minut pravi, da so najpomembnejše tri minute po tem, ko se otrok zbudi, tri minute po tem, ko se vrne domov iz šole ali vrtce, in tri minute, preden gre spat.
– Videoposnetek je sprožil mešane odzive.
– Neenotni so si tudi strokovnjaki.

Sara Martinez se je soočala z občutkom materinske krivde. Po nasvet, kako se s tem spopasti, se je obrnila na matere majhnih otrok. Med nasveti, ki jih je prejela, jo je pritegnila “teorija devetih minut”.

Po tej teoriji je v vsakem dnevu devet minut, ki so najpomembnejše za vsakega otroka. Gre za tri minute po tem, ko se otrok zbudi, tri minute po tem, ko se vrne domov iz šole ali vrtca, in tri minute, preden gre otrok spat.

“Gre za to, da ta kratka dnevna druženja z našimi otroki naredimo posebna in prisotna,” je dejala Martinez. V 17-sekundnem videoposnetku je pokazala, kako to teorijo udejanja.

Različni odzivi na objavo

Kot vse na družbenih omrežjih je tudi njen videoposnetek povzročil različne odzive. Na TikToku je eden od komentatorjev, ki podpira ta pristop, zapisal: “Ko pomislim na to, se spomnim le teh časov iz otroštva. Prebujanje, mama, ki me je pobrala iz vrtca, in večerna rutina.“

Drugi je zapisal: “Zgledujem se po tem! Nisem popoln, ampak lahko poskusim biti v teh devetih minutah.“

Drugi so bili manj prepričani. “Zaradi takšnih videoposnetkov se počutim slabo. Zbudil se je pred mano, minile so tri minute, veliko se igram z njim, pred spanjem je vse v tem, da se pripravim na spanje …“

Ena oseba je opazila nekaj, česar mnogi morda ne: “Vsak, ki ima otroke, ve, da 3 minute nikoli niso dovolj.“

Mnogi pa so bili sočutni in preprosto hvaležni za mamino priznanje, ki jim je pokazalo, da toliko ljudi trpi zaradi materinske krivde. “Kot mama s polnim delovnim časom sem to potrebovala,” je dejala ena in priznala: “Počutim se tako krivo, da nisem tam za svoje otroke 24 ur na dan, 7 dni v tednu.“

Kaj pravijo strokovnjaki?

Newsweek je strokovnjake vprašal, kaj menijo o tej teoriji. Odzivi so bili enako raznoliki. Stacy McCann iz Present Parent Coaching Services je v tem pristopu videla veliko pozitivnih stvari. “Rutine so za otroke neverjetno pomembne, najbolj rutinski deli njihovega dne pa so jutro, čas za spanje in čas po šoli,” je dejala McCann. “To so tudi trenutki, ko so otroci precej ranljivi – v teh časih so lahko utrujeni, preveč stimulirani ali preobremenjeni. Ko se torej otroci lahko zanesejo na starše, da bodo zadovoljili njihove potrebe v teh treh ključnih trenutkih, jih vodili skozi rutine in jim bili na voljo za podporo v primeru kakršnih koli čustev, je potencial za navezovanje stikov ogromen.“

Helen Neale, usposobljena terapevtka in strokovnjakinja za starševstvo pri KiddyCharts, meni, da je ideja za njen okus nekoliko preveč sladkobna. “Najpomembnejši čas, ko so naši otroci prisotni, je takrat, ko nas potrebujejo in želijo, da jih poslušamo,” je povedala za Newsweek. “Vsak otrok je drugačen, ne glede na to, ali je nevrodivergenten, nevrotipičen ali nekje vmes. Najpomembneje, kar lahko storimo za svoje otroke, je, da smo empatični, poslušamo in jim dovolimo avtonomijo, kjer koli je to mogoče.“

“Prihod otroka iz para naredi trikotnik in to lahko deluje povezovalno ali razdiralno. Lahko povezuje, zbliža, ustvari novo enoto ali pa oteži življenje, obremenjuje in razdre par.” nam je na vprašanje, zakaj se nekateri pari po prihodu otroka zbližajo, drugi pa oddaljijo, pojasnila psihoterapevtka Tina Bončina, dr. med., ki bo imela kmalu delavnico posebej za nove in bodoče starše.

Dodaja da bo kot vedno situacija izpostavila tako šibke kot močne točke odnosa: “Pomembno je vedeti, da gre mama drugače v simbiozo z otrokom kot oče, saj se je z njim povezovala vseh devet mesecev, ko ga je nosila v sebi, medtem ko ga oče začuti bolje šele, ko ga drži v rokah. Skupaj pa se učita, kako biti starša. Kako prepoznavata potrebe dojenčka in kako nanje reagirata. Sprva je mama tista, ki zadovolji več teh potreb in to na račun tega, da zanika svoje. In v tem obdobju je na očetu, da poskrbi za to.”

Zanimalo nas je tudi, kaj lahko partnerja naredita še pred rojstvom otroka, da bo prehod lažji. “Partnerja se lahko pogovarjata o tem, kako si predstavljata, da bo izgledala njuna družina. Pa ne samo o vozičku, sobi, počitnicah. Kaj jima bo v izziv, česa se bojita, česa veselita. Dobro je, da preživita nekaj časa s prijatelji, ki že imajo otroka in da opazujeta in se pogovarjata z njimi, kaj je tisto, kar jim je težko,” nam je odgovorila. 

Pojasnjuje, da je lahko biti dober starš, ko si naspan, imaš dovolj časa in denarja ter je otrok zdrav: “Ko pa že mesece spiš samo po koščkih, otrok joka, partnerjeva služba zahteva veliko časa in sta oba izčrpana, pa je to strašno stresno. Pomembno se je na to pripraviti in se pogovarjati o tem, kakšen partner bom, ko bom izčrpan. Pogajanja, dogovarjanje in prilagajanje so potrebni na tedenski ravni. Kar je bilo prav prejšnji teden, morda ta teden ne deluje več.”

To je formula za uspeh 

V izogib temu, da ne boste pozabili nase in na odnos med partnerjema, je po izkušnjah psihoterapevtke potrebno prevetriti pričakovanja: “Kar nekaj mesecev (včasih tudi let) ni toliko časa za odnos kot prej. Pogosto date night dolgo ni izvedljiv. Meni je všeč izraz mikrointima. Ali se lahko poveževa za 15 minut? Se lahko dotakneva, brez da je to uvod v spolnost? Kako pa se poveževa, da to BO uvod v spolnost? Se pohvaliva, nasmejiva, se poslušava? Pomembno je, da obstaja tudi prostor za pogovor in stik, kjer nista starša, ampak sta ženska in moški.”

Kadar se partnerja lahko zaneseta en na drugega in razvijeta občutek, da se podpirata in da nihče ni sam v tej situaciji, je to po besedah dr. Bončina formula za uspeh. Pri tem je po njenih navedbah pomembo, da ne štejeta opravil v smislu, kdo je zamenjal več plenic, temveč upoštevata tudi psihične obremenitve kot so odgovornost, načrtovanje, predvidevanje, skrb…

“Te manj otipljive stvari so najpogosteje vzrok obtoževanju in zameram. Drobne negativne izkušnje se vztrajno kopičijo: za vse sem sama, ne vidiš, kaj vse delam, samo na otroka gledaš, moje potrebe ti niso pomembne, jaz moram na vse misliti… To so interpretacije dogajanja in ne dejstva. Utrujen človek hitro narobe razume situacijo. Tako da je vse potrebno na glas izreči in preveriti. Če tega ne znajo skomunicirati, potem postane vse skupaj ena sama obremenitev in ne družina,” je sklenila. 

Dr. Tina Bončina bo bodoče starše pričakala tudi na dogodku Hura! NOSEČKA, kjer bo spregovorila o poporodnem obdobju in spremembah, ki jih prihod dojenčka prinese v družinsko dinamiko, obiskovalce pa čaka še vrsta zanimivih predavanj in praktičnih delavnic. Dogodek bo v petek, 18. septembra 2026, od 15.30 do 20.00 v hotelu Four Points by Sheraton Ljubljana Mons, bodoče starše čakajo tudi bogata darila, prijavite pa se lahko TUKAJ. 

V nadaljevanju preberite:
– 83 % staršev oziroma skrbnikov se strinja s podporo predlogu, da bi bila uporaba družbenih omrežij dovoljena šele od 15. leta.
– Med starši, ki možnosti starševskega nadzora poznajo, jih uporablja le od približno tretjina do manj kot polovica.
– Le 3 % staršev uporablja plačljive storitve.
– Ves čas je pomembno, da se starši z otrokom pogovarjajo, s kakšnimi vsebinami se srečuje na spletu in kaj se mu dogaja.

V Sloveniji in drugih državah Evropske unije se že nekaj časa intenzivno razpravlja o uvedbi starostnih omejitev za uporabo družbenih omrežij. V Sloveniji večina staršev podpira omejitev dostopa do družbenih omrežij za otroke in mladostnike, mlajše od 15 let, je pokazala raziskava, ki jo je izvedel Center za družboslovno informatiko, UL Fakultete za družbene vede, v okviru katerega deluje tudi točka osveščanja o varni rabi interneta Safe.si.

Rezultati temeljijo na podatkih 12. vala verjetnostnega spletnega panela 1KA. Raziskava je bila izvedena med 15. aprilom in 18. majem 2026 na vzorcu oseb, izbranih z naključnim žrebom iz registra prebivalstva. Na anketo je odgovorilo 3.519 posameznikov, na vprašanja o varni rabi interneta pa 1.879 sodelujočih.

Visoka podpora predlogu starostnega omejevanja dostopa do družbenih omrežij

Podpora predlogu, da bi bila uporaba družbenih omrežij dovoljena šele od 15. leta, je zelo visoka. S predlogom se strinja ali popolnoma strinja 83 % staršev oziroma skrbnikov. Najvišja je podpora med starši otrok, starih do 5 let, nato pa malenkostno pade, vendar je tudi v skupini staršev 13 do 17 letnikov še vedno visoka (77 %).

Starši oziroma skrbniki državno omejitev večinoma razumejo kot dodatno podporo pri postavljanju meja (69 %) in primeren način zaščite otrok (71 %). Ob tem več kot polovica (58 %) meni, da lahko uporabo družbenih omrežij učinkovito omejujejo tudi sami, zato državnega ukrepa verjetno ne dojemajo kot nadomestilo za svojo odgovornost, temveč kot dodatno pomoč.

Da bi takšno omejevanje imelo negativne posledice na otroka, meni 23 % staršev, 19 % pa jih ocenjuje, da bi ukrep preveč omejil otrokovo komunikacijo in sodelovanje na spletu. So pa starši nekoliko deljenih mnenj, ali lahko sama družbena omrežja zagotovijo varnost otrok: 44 % meni, da lahko, 37 % pa da ne.

Malo staršev uporablja starševski nadzor

Poznavanje možnosti starševskega nadzora se med starši razlikuje glede na posamezno platformo. Najbolj poznane so funkcije starševskega nadzora na YouTubu (63 %), najmanj pa na TikToku in Snapchatu (39 %). Še manj staršev te funkcije dejansko uporablja za nadzor ali omejevanje uporabe družbenih omrežij pri svojih otrocih.

Med starši, ki možnosti starševskega nadzora poznajo, jih uporablja le od približno tretjina (na Instagramu) do manj kot polovica (na YouTubu). Povezava med starostjo otroka in uporabo starševskega nadzora se kaže le pri YouTubu, kjer ga najpogosteje uporabljajo starši 6 do 12-letnikov, redkeje pa starši najstnikov nad 13 let in otrok do 5 let.

Funkcije starševskega nadzora v Google Play oziroma App Store, ki so med starši najbolj uporabljane, so omejitve glede nakupov v aplikacijah in nastavitve starostnih omejitev za vsebine (39 %), sledijo omejitve glede prenosa aplikacij (32 %). Večina staršev (73 %), ki te funkcije uporablja, jih ocenjuje kot precej enostavne za uporabo. Funkcije za upravljanje časa pred zaslonom uporablja dobra tretjina staršev in skrbnikov (35 %), med njimi pa jih kar 86 % meni, da so večinoma ali zelo koristne.

Kar se tiče orodij starševskega nadzora na telefonih oz. napravah, ki jih uporabljajo otroci in mladostniki, starši uporabljajo orodja oz. nastavitve, ki so že vključene v napravo (30 %). Le 3 % staršev uporablja plačljive storitve.

Safe.si nasveti za starševski nadzor

Starševski nadzor nad uporabo telefona je lahko na prvi pogled dobra rešitev, vendar pa ima konkretne omejitve, ki pridejo do izraza v času najstništva. Najstniki znajo zaobiti starševski nadzor, če želijo. Do vstopa v šolo naj bi otrok naprave z dostopom do interneta uporabljal samo skupaj s starši. Od 6. do 9. leta pa naj bi otrok pogojno samostojno uporabljal internet zgolj za šolsko delo, za zabavo pa še vedno skupaj s starši.

Ves čas, tudi v najstniških letih, pa je pomembno, da se starši z otrokom pogovarjajo, s kakšnimi vsebinami se srečuje na spletu in kaj se mu dogaja. Skozi pogovor ga učijo o spletnih tveganjih in pripravljajo na samostojno uporabo, obenem pa lahko pravočasno zaznajo, če je postal žrtev spletnega nasilja ali pa se mu na spletu dogaja kaj drugega škodljivega ali neprijetnega.

V nadaljevanju preberite:
– Otroci se redko zaprejo vase čez noč.
– Najprej prisluhnite otroku, šele nato ponudite nasvet, bodite mirni in dovolite otroku, da izrazi svoja čustva.
– Izognite se primerjanju z drugimi, prekinjanju in pogrevanju starih napak.

Vsak starš si želi, da bi se otrok obrnil nanj, ko ima težave, naj gre za šolo, prijatelje ali kakšno napako, ki jo je storil. A zaupanje se ne gradi z velikimi gestami, temveč z vsakdanjimi pogovori in s tem, kako se starši odzovejo, ko se jim otrok zaupa. Otroci se redko zaprejo vase čez noč. Namesto tega postopoma pridejo do zaključka, da se ne splača govoriti o svojih občutkih, če pričakujejo, da jih bodo obsojali ali kritizirali. Tukaj je nekaj starševskih navad, ki lahko otežijo odprto komunikacijo.

Vsak pogovor spremeniti v pridigo

Otroci se pogosto obrnejo na starše, ker želijo, da jih poslušajo, ne pa zato, ker takoj iščejo rešitev. Če se vsako priznanje konča z dolgim poučevanjem o odgovornosti ali življenjskih lekcijah, lahko začnejo iskrenost povezovati z neprijetno izkušnjo. Posledično bodo naslednjič morda raje molčali o tem, kar jih muči. Bolje je, da starši najprej prisluhnejo otroku in šele nato ponudijo nasvet.

Jeza pred pogovorom

Ko otrok prizna napako in se takoj sooči s kričanjem ali jezo, lahko dobi vtis, da iskrenost vedno vodi do neprijetnih posledic. To ne pomeni, da je treba napake ignorirati, ampak da je koristno najprej prisluhniti, kaj se je zgodilo. Miren pogovor pogosto ponuja več prostora za učenje kot burna reakcija. Otrokom bo lažje povedati resnico, če bodo čutili, da se bodo starši najprej potrudili, da jih razumejo.

Zavračanje čustev

Izrazi, kot sta “Saj ni nič takega” ali “Nimaš razloga za žalost”, so pogosto mišljeni kot tolažba za otroka, vendar lahko imajo nasproten učinek. Kar se odraslim zdi nepomembna zadeva, je za otroka lahko zelo pomembna. Če se to pogosto dogaja, lahko pridejo do zaključka, da nima smisla, da jih delijo z drugimi. Priznavanje otrokovih čustev ne pomeni, da se strinjate z vsem, ampak da pokažete, da jih razumete.

Primerjanje z drugimi

Starši včasih primerjajo otroka z njegovimi sorojenci ali vrstniki, da bi ga spodbudili k spremembi. Tovrstne primerjave pa imajo pogosto nasproten učinek in lahko škodujejo otrokovi samozavesti. Namesto da bi otrok odkrito spregovoril o svojih težavah, jih bo morda začel skrivati, da bi se izognil nadaljnjim primerjavam. Bolje je, da se osredotočite na njegov napredek kot na dosežke drugih.

Prekinjanje

Otroci včasih potrebujejo več časa, da pojasnijo, kaj se je zgodilo in kako se počutijo. Če jih starši pogosto prekinjajo ali dokončujejo njihove stavke, lahko dobijo vtis, da jih pravzaprav nihče ne posluša. Potrpežljivost med pogovorom otroku kaže, da je njegovo mnenje pomembno. Včasih je največja podpora preprosto to, da ga poslušamo do konca.

Izkoriščanje napak za oživljanje preteklih napak

Če starš med prepirom kasneje omeni napake, ki mu jih je otrok zaupal, se lahko to zaupanje omaja. Otrok lahko tako sklepa, da bo njegova iskrenost nekega dne uporabljena proti njemu. Opominjanje na pretekle napake bo prej vzbudilo strah kot željo po spremembi. Otroci bodo lažje odprli, če bodo čutili, da so njihove skrivnosti varne in ne bodo uporabljene kot očitek v novem prepiru.