Strokovnjakinja pojasnila, kako starši nezavedno škodijo otroku

Težave, s katerimi se otrok srečuje v otroštvo, ga zaznamujejo celo življenje.

Urška Dugulin je specializantka telesne psihoterapije, a tudi veliko več od tega. Je tudi mama ter, kot je samo sebe označila, večna raziskovalka. V podkastu Radia Robin je z voditeljico Martino Arčon spregovorila o tem, da telo, kakršnega imamo danes, ni zgolj posledica nekega genetskega nasledstva, ampak tudi vseh pogojev in razmer, v katerih smo odraščali.  

Na podlagi tega smo namreč zgradili določeno karakterno obrambo, tako imenovano strukturo telesa, ki je v našem otroštvu imela funkcijo obrambe pred bolečina. Danes pa nas ta ista karakterna struktura ločuje od resničnega užitka, pristnih odnosov in življenja iz lastnega potenciala. 

Nasilje zaznamuje otroka

Kadar je oseba v otroštvu deležna nasilja ali pa ne dobi potrebne ljubezni, bo to nanj vplivalo tudi v kasnejšem življenju. Dugulin je pojasnila, da nasilje v otroštvu izoblikuje, kakšen bo človek. A čeprav si bo otrok poiskal pomoč in hodil na terapije, bo s seboj venomer nosil vedenje, da ga je starš udaril. 

“Kaj pa, ko te starš ne objame, ker on ni bil nikoli objet in si morda kot otrok v tistem trenutku to potreboval, danes pa imaš zaradi tega en manko? Tudi starš v tem primeru ni bil naučen.” 

V odgovor je Dugulin poudarila, da to še ne pomeni, da si kot starš slab. Ključnega pomena je, da imamo željo po razrešitvi sebe. “V enem trenutku bomo morali mi skozi terapijo to nemoč, neznanje, nesposobnost vrniti in izraziti jezo,” je prepričana. 

Razčiščevanje kot rešitev

Razčiščevanja se moramo lotiti v varnem prostoru, nikakor pa to ne pomeni, da je cilj razčiščevanja valjenje krivde na starše. “Mi moramo sebe osvoboditi,” je pojasnila Dugulin. Ko se osvobodimo, se naše okolje namreč začne spreminjati. A tega ne storimo zgolj s postavljanjem zunanjih mej, ampak s čutenjem, da imamo pravico do svobode. “Začutiti moraš sebe izpod te kože, kako ti je bilo kot otroku prestopljena meja,” je poudarila. 

Otroci v sebi nosijo travme izpred tretjega leta starosti

A vseeno to velja za precejšnji izziv, še posebej, kadar so bile naše meje prestopljene pred tretjim letom starosti. Takrat namreč otroci še nimajo razvitih centrov za spomin, kar pomeni, da se vseh travm ne zavedamo. Nezavedno pa je tisto, kar najbolj vpliva na naše kasnejše življenje. Vsa čustva, nagoni, “ki jih potlačimo, gredo v nezavedno in to postane negativno“. To negativnost pa nato skrijemo, kar nato vodi v destruktivnost oziroma avtodestruktivnost.  

Preden se lahko izboljšamo, moramo ta naš negativen del tudi videti in ga sprejeti. V varnem prostoru moramo priti do potlačenega dela ter izraziti to žalost in bes, je svetovala specializantka telesne psihoterapije.  

Med drugim sta z voditeljico spregovorili tudi o katarzičnih trenutkih ter povezavi med umom in telesom, iskanju svoje resnice, odkrivanju moči in raziskovanju, kdo zares je oseba. Vsebino si lahko ogledate v podkastu spodaj.