Skozi kaznovanje bo otrok morda razumel, kaj mu starš dovoli in česa ne, saj je strah pred kaznovanjem le nekaj časa učinkovit. Poleg tega kaznovanje otroku ne pomaga ravno pri zdravem odraščanju. »Kaznovanje uničuje otrokov občutek samospoštovanja in vrednosti ter ogroža njegovo integriteto in dostojanstvo,« je v svoji kolumni napisala Natalija Stanković.
Kazen. Verjamem, da se večina ljudi ob omembi te besede kar strese. Jemanje predmetov in igrač, siljenje v kot ali odmor, zmerjanje, grde besede, prepovedi različnih dejavnosti, rahli udarci po zadnjici, klofute, udarci po rokah …
Kaj si želite doseči s kaznijo? Želite otroka naučiti razumeti, kaj je zaželeno vedenje in kaj ne? Ali želite, da otrok odraste v samostojno in odgovorno osebo ter se nauči odločati in sam reševati težave?
Kako kaznovanje v resnici deluje?
Skozi kaznovanje lahko otrok razume, kaj sme in kaj ne sme. Vseeno pa mu kazen zelo redko pomaga pri zdravem odraščanju, saj le ta škoduje njegovemu občutku za samospoštovanje in cenjenje samega sebe. S kaznijo otroku povemo, da njegovih čustev ne želimo spoštovati, da ni priden in pomemben kot oseba. Kaznovanje namreč ogroža integriteto in dostojanstvo otroka.
Z vzgojo in usmerjanjem, ki poveličuje obojestransko spoštovanje, lahko naredimo veliko več kot pa s kaznijo. Tako lahko dosežemo, da nas otrok sliši in spoštuje, zaradi česar se bo posledično tudi primerno vedel. Naučite ga reševati konflikte in težave. Kadar se otrok neprimerno obnaša, kar nam ne odgovarja, si prvo vzemite trenutek za premislek, preden ga kaznujete. Zadihajte in preštejte do deset, namesto kaznovanja izberite raje alternativo.
1. Prepoznajte otrokove potrebe
Ugotovite, katere so osnovne potrebe vašega otroka. Pomagajte mu jih izraziti in zadovoljiti na primeren način. Morate se zavedati, da imajo otroci potrebo po gibanju, raziskovanju, samostojnosti, in da so po naravi radovedni, nepotrpežljivi, včasih nemirni in zahtevni ter polni energije. Tudi otroci tako kot odrasli potrebujejo spoštovanje, ljubezen in občutek vrednost. Zaradi tega otroku omogočite podporno okolje ter ga ne bombardirajte z nerealnimi vprašanji.
2. Sprejmite otrokova čustva
Poslušajte svojega otroka, kako se počuti, in sprejmite tako prijetna kot tudi neprijetna čustva, ki jih doživlja. Vse so nujna za zdrav čustveni razvoj in so sestavni del življenja. Če je otrok jezen, besen ali preplavljen s čustvi, naj jih tudi izrazi. Šele takrat se bo otrok lahko umiril. Stojte mu ob strani, brez kritiziranja in hitenja. Nudite mu tolažbo, ko jo potrebuje.
3. Preden se odzovete, razmislite o svojih občutkih.
Malo zadihajte in ugotovite, zakaj vas otrokovo vedenje tako moti in jezi. Ne pozabite na lastne potrebe, kot tudi ne na potrebe otroka. Morate se zavedati, da otrok ni odgovoren za vaše misli in občutke. Če ste jezni ali se počutite nemočne, je to vaš občutek in vaša odgovornost.
Vprašajte se, če bi si želeli, da bi nekdo tako z vami ravnal tako kot vi ravnate s svojim otrokom.
4. Če ste zelo razburjeni, se raje umaknite stran, dokler ne prevzamete nadzora.
Šele nato se odločite, kaj storiti z otrokom. Običajno imamo dovolj časa za razmislek in izbiro odziva. Tako lahko vnaprej razmislite, kako boste ravnali v situaciji, katera je popolnoma običajna. Od otroka pogosto zahtevano samokontrolo, vendar je tudi mi nimamo.
5. Otroku razložite, zakaj nekaj od njega zahtevate.
Pri tem ne pozabite na otrokovo starost in kognitivne sposobnosti. Od dvoletnika ali triletnika ne morete zahtevati, da zna razlikovati med dobrim in slabim, med vzrokom in posledico. Da naučite otroka pospravljati igrače, mu povejte, da se igrače pospravlja zato, da se jih kasneje lažje najde. Povejte mu, kako se počutite, in kako njegovo vedenja vpliva na vas.
6. Poiščite alternative.
Otroku jasno povejte in pokažite, kakšno vedenje pričakujete od njega. Namesto »ne teci« mu raje recite »hodi počasi. Ko želi otrok iz kupa igrač vzeti še več igrač, mu ne recite samo ne, raje mu razložite, kaj mora prej storiti, preden vzame ven še več igrač.
7. Otroku ponudite izbiro in mu pustite, da se uči iz lastnih izkušenj.
Otroka spodbujajte k samostojnosti. Naj se sam odloča v okviru svojih zmožnost. S čim se bo igral, koliko bo jedel, kje se bo gibal in podobne odločitve. Tako se bo otrok naučil biti odgovoren zase in za druge, poleg tega bo pa tudi zadovoljil svojo potrebo po samostojnosti in pridobil občutek pomembnosti.
Če se otrok igra z igračo in jo malomarno strga, lahko nato vidi, kaj se zgodi, kadar se ne drži pravil. Če ne pospravi igrače, je naslednji dan morda ne bo našel. Če si ne obleče jakne, ga bo nato zeblo. Tako boste otroku omogočili, da se uči iz svojih izkušenj.
8. Otroka pripravite na situacijo, ki ga čaka.
Kadar greste v trgovino ali k nekomu na obisk, razložite otroku, kako pričakujete, da se bo pri tem obnašal. To lahko storite tudi tako, da zaigrate pogovor ali situacijo, ki ga čaka.
9. Izberite situacije, v katerih boste vztrajali pri pravilih, in tiste, ki bodo izjeme.
Izberite situacije, kjer boste odločno rekli ne. Razmislite, katera pravila so za vas izjemno pomembna, in katera ne. Včasih malo popustite in dovolite nekaj izjem. Ni nujno, da je vedno tako, kot ste načrtovali. Včasih lahko otrok poje malo več sladkarij ali pa gre kasneje spat. Ko pa se gre za varnost otrok, pa bodite odločni in ukrepajte. Otroka močno primite za roko, če hoče steči čez cesto. Ujemite ga, če začne plezati proti odprtemu oknu.
10. Svojemu otroku bodite v zgled
Že od malih nog naučite svojega otroka reševati težave in nesporazume. S svojim vedenjem boste otroku najbolje pokazali, kako se rešuje konflikte in sprejema odločitve. V primeru nesoglasja otroka vprašajte, kako bi sam rešil težavo. Pogovarjajte se o njegovih potrebah, željah, mislih in občutkih. Poleg tega delite tudi svoje misli in občutke. Če je otroku nekaj bolj pomembno kot vam, naj zmaga njegova stran.
Skupaj najdite rešitev težave, ki bo ustrezala obema stranema. Pa naj gre za pospravljanje igrač, spanje, hranjenje ali odhod ven. Vseeno pa ne pozabite na svojo starševsko odgovornost in na vašo zadnjo besedo.
Opomnik za na konec.
Ne pozabite, vi ustvarjate okolje, v katerem odrašča otrok. V okolje vnesite čim več veselja in smeha, pogovarjajte se, se igrajte in družite. Najdite otroka v sebi in ne jemljite vsega preveč resno. Otroka lahko vzgajamo na takšen način, da vseeno ohranjamo njegovo integriteto in dostojanstvo ter spoštujemo njegove potrebe, misli ter občutke. Tako bo otrok odrastel v samostojno, odgovorno in zadovoljno osebo. V osebo, ki spoštuje tako sebe kot tudi ostale.
