Je v odnosu prisotno zmerjanje, ignoriranje, manipuliranje ali kričanje?

“Kadar ena oseba v odnosu povzroča katerokoli obliko nasilja, je ona tista, ki mora spremeniti svoje vedenje, saj ne gre za težave v odnosu, ampak za nasilje.”

V Društvu za nenasilno komunikacijo opažajo mnogo opisov psihičnega nasilja, ki ga žrtve doživljajo v intimnopartnerskih odnosih.

Izpovedi najpogosteje vključujejo žalitve, poniževanje, grožnje in različne oblike nadzora, zaradi katerih se žrtve postopoma znajdejo v osamljeni in popolnoma podrejeni vlogi. Partnerji jih pogosto neprestano kritizirajo, jim govorijo, da so slabe matere, da nič ne znajo, ali pa jih prepričujejo, da si “stvari domišljajo” in so “nore”. Takšno sistematično spodkopavanje samozaupanja je ena od najbolj značilnih, a tudi najbolj spregledanih oblik psihičnega nasilja, je opozorila mag. Tjaša Hrovat, strokovna delavka pri Društvu za nenasilno komunikacijo

Katere oblike verbalnega nasilja so najpogostejše v partnerskih odnosih?

Morda najprej opomba, da bom, ko bom odgovarjala na vaša vprašanja, prehajala od govorjenja o verbalnem do govorjenja o psihičnem nasilju. Ko govorim o verbalnem nasilju, imam v mislih besedne napade, kot so žaljivke, poniževanje, grožnje, kričanje, zmerjanje, zasmehovanje in podobno. Psihično nasilje je širši pojem, ki poleg verbalnega nasilja vključuje tudi druge oblike nasilja, kot je manipulacija, izolacija, nadzorovanje, zastraševanje, ustvarjanje občutka krivde in podobno. Ni nujno, da povzročitelj pri tem uporabi besede, lahko gre za grozeč pogled ali gesto, za ignoriranje, omejevanje stikov, torej gre lahko tako za besede kot za določeno vedenje.   

Pri nasilju v intimnopartnerskih odnosih žrtve najpogosteje govorijo o tem, da jih povzročitelj žali, ponižuje, jim grozi, da jih poskuša na različne načine nadzorovati, jih osamiti. Govorijo o tem, kako jih partner neprestano kritizira, na primer govori, da je slaba mama, da nič ne zna. Govorijo o tem, da jim reče, da je nora, da si domišlja stvari in na druge načine spodkopavajo njeno zaupanje vase.

Kje je meja med konfliktom, v katerem se partnerja prepirata, in verbalnim nasiljem?

Konflikti v partnerskem odnosu so nekaj povsem običajnega in pričakovanega in ni potrebno, da se jim izogibamo. Je pa koristno, če jih znamo reševati na način, da druge osebe ne prizadenemo in ji ne škodujemo. Kadar rešujemo konflikt na način, da ohranimo spoštljiv odnos, da druge osebe ne žalimo, ji ne grozimo, temveč poskušamo razumeti njen vidik in jo slišati, potem smo na pravi poti.

Dobro razrešen konflikt lahko naš odnos poglobi in utrdi. Cilj konflikta je namreč uskladiti neko neskladje med različnimi željami, pogledi, da se bosta obe osebi v odnosu še vedno počutili ok. Če razmišljamo, da je cilj konflikta premagati drugo osebo ali imeti prav, potem je verjetnost, da se lahko sprevrže v nasilje, veliko večja.

Partnerji se včasih razjezijo in rečejo kaj v afektu. Ali je vsaka žaljiva beseda že oblika nasilja?

Ne, seveda ne. Ko smo zelo razburjeni ali jezni na drugo osebo, lahko rečemo kaj, kar ne mislimo zares. Takšno vedenje seveda ni ustrezno, a vsaka žalitev ali neustrezen odziv še ne pomeni nasilja v odnosu. Nasilje v odnosu je namreč cel vzorec vedenj, s katerimi želi ena oseba drugo osebo nadzorovati, si jo podrediti, ji škodovati. Pri nasilju ima ena oseba več moči od druge in to svojo moč zlorablja, da drugo osebo še dodatno šibi. Podstat nasilja so neustrezna prepričanja, ne slaba regulacija čustev. Gre torej za nekaj povsem drugega, kot če oseba neustrezno ravna s svojimi čustvi in jezo izrazi z agresijo. To še ne pomeni, da je tudi sicer v odnosu nasilna in da se je druga oseba boji ali ji je podrejena.  

Ali je pasivna agresija (molk, ignoriranje, ironija) lahko del verbalnega nasilja?

Povzročitelji v odnosu uporabljajo različne oblike psihičnega nasilja, s katerim želijo doseči, da se jim žrtev podredi. Molk in ignoriranje sta tipični strategiji, s katerima povzročitelj nadzoruje odnos in žrtev postavlja v položaj nemoči. S takšnim vedenjem sporoča: “Zame ne obstajaš.” “Nisi pomembna.” To ima na žrtev zelo močan čustveni učinek, hkrati pa se počuti nemočno.  

Kakšne posledice pusti verbalno nasilje pri osebi, ki ga doživlja, kaj pa na odnosu?

Tako kot vsako nasilje v odnosu, lahko tudi verbalno nasilje, oziroma širše psihično nasilje, pušča zelo hude in dolgoročne posledice. Psihično nasilje je najpogostejša oblika nasilja v odnosu in je vedno prisotno tudi hkrati z drugimi oblikami nasilja, na primer ob fizičnem, spolnem ali ekonomskem nasilju, kar pa ne drži tudi obratno. Torej, oseba lahko doživlja “le” psihično nasilje, ne pa tudi ostalih oblik. Kakšne bodo posledice, je odvisno od več dejavnikov, predvsem od tega, kako dolgotrajno in intenzivno je bilo nasilje, koliko podpore zunaj odnosa je imela žrtev, ali je imela še kakšne pridružene težave, zahtevne življenjske situacije, se je morda soočala tudi z diskriminacijo v družbi zaradi svojega porekla ali spolne usmerjenosti in podobno. Najpogostejša posledica je izguba zaupanja vase, zelo slaba samopodoba, dvom v pravilnost svojih odločitev, prepričanj, v svojo vrednost. Tako skrhana samopodoba seveda vpliva na vsa življenjska področja osebe in bistveno zmanjša kvaliteto življenja. Žrtve poleg tega govorijo tudi o povečani tesnobi ali depresivnosti, o glavobolih ali drugih težavah z zdravjem, o občutkih sramu, krivde, osamljenosti, če naštejem le nekatere izmed težav, s katerimi se soočajo.

Kar se tiče odnosa, ga kakršnokoli nasilje uničuje. To sčasoma postane odnos, kjer ena oseba le jemlje in nič ne prispeva, kjer se žrtev ne počuti varno, ne more zaupati in se ne more izraziti. Tak odnos je škodljiv in nevaren.

Ali obstaja možnost, da se tak odnos sploh  popravi? kdaj in kako?

Dobro je, da ločimo, kdaj gre za odnosne težave, kdaj pa za težavo v vedenju ene osebe, kajti le tako bomo težavo lahko ustrezno naslovili. Kadar ena oseba v odnosu povzroča katerokoli obliko nasilja, je ona tista, ki mora spremeniti svoje vedenje, saj ne gre za težave v odnosu, ampak za nasilje. Tudi če se žrtev kdaj vede neustrezno ali ima kakšne težave, ki bi jih lahko razreševala, to ni povezano z nasiljem in se ne more reševati skupaj. Kadar nekdo povzroča nasilje, so partnerska svetovanja ali partnerske terapije neustrezen način reševanja težave, saj se s tem sporoča, da je odgovornost za nasilje v odnosu na obeh osebah, kar ni res.

Vsak je odgovoren za svoje vedenje in tudi za nasilno vedenje je vedno odgovorna le oseba, ki ga povzroča. Zato ga lahko tudi samo ta oseba spremeni in to ji daje pravzaprav resnično moč. Glede na izkušnje in raziskave bo pri povzročitelju prišlo hitreje do spremembe, če je soočen z resnimi posledicami za svoje vedenje – to so lahko sankcije s strani inštitucij, npr. kazenski pregon, ali pa to, da ga partnerka zapusti, da se ga otroci bojijo in podobno. Bolj kot bodo posledice zanj neugodne, bolj motiviran bo, da naredi nekaj, s čimer se jim bo v prihodnje izognil.

Odnos, kjer je bilo prisotno nasilje, je težko popraviti, ne pa nemogoče. Če je povzročitelj pripravljen trdo delati na sebi, prevzeti odgovornost za svoje vedenje in dati žrtvi dovolj časa in prostora, da mu lahko znova zaupa, potem je to možno. A vedno je potrebno slediti željam žrtve. Povzročitelji namreč pogosto ne želijo sprejeti dejstva, da se je odnos zaključil in želijo žrtev na različne načine “zvabiti nazaj” ali jo prisiliti v nadaljevanje odnosa. To že kaže na to, da se ni pripravljen zares spremeniti, saj ponovno zasleduje le svoje želje in potrebe in spregleda, kaj si želi in kaj potrebuje njegova partnerka.

Mnogi odnosi, kjer je bilo prisotno nasilje, razpadejo, ko žrtev zbere dovolj moči in virov podpore, da partnerja zapusti. To pa nikakor ne pomeni, da ni vredno, da se povzročitelj spremeni. Nujno je, da se spremeni, le tako bo lahko v prihodnje ustvarjal odnose, ki bodo zadovoljujoči in varni.   

Kako ukrepati, če se partner noče udeležiti terapije ali priznati, da ima težavo?

Na Društvu za nenasilno komunikacijo izvajamo program za delo s povzročitelji nasilja. Večina oseb je k nam napotena s strani sodišč, tožilstev ali centrov za socialno delo. Redkokdo se odloči, da bi prišel sam. To tudi pomeni, da na začetku večina povzročiteljev zanika svoje težave, prelaga odgovornost na partnerko, se jezi, da so bili obsojeni po krivem in naštevajo podobne izgovore. Tekom programa, ki traja najmanj eno leto in poteka tako skupinsko kot individualno, večina prepozna svoje težave in želi narediti določene spremembe. Na začetku je torej potrebna neka zunanja motivacija, da lahko sčasoma razvijejo tudi notranjo.

Za psihoterapevtsko delo na sebi je potrebno veliko več samoiniciativnosti in osebnega angažmaja. Kadar gre za nasilje, je sicer psihoterapija lahko dobra vzporedna pomoč, a sama po sebi ne bo razrešila težave nasilja. Psihoterapije namreč ne naslavljajo posebej nasilja, zato obstaja velika težava, da se spregledajo pravi vzroki za nasilje, ki ležijo v nespoštovanju žensk, v prepričanju, da je moški upravičen do višjega položaja v odnosu, da ima več pravic, več besede pri odločanju o pomembnih stvareh, da nahko nadzoruje partnerko. Če se partnerka s tem ne strinja, jo v tak neenakovreden položaj prisili z nasiljem.

Če se povzročitelj vključi v terapijo, ki tega ne naslavlja, in ne zahteva od njega, da prevzame polno odgovornost za svoje vedenje, ampak išče vzroke za nasilno vedenje v morebitnih travmah iz otroštva, težavah s komunikacijo ali osebnostnih motnjah, potem bo takšna terapija ne le neučinkovita, temveč se bo nasilje lahko še okrepilo.

Kaj se dogaja z otrokom, ki redno posluša prepire, kričanje in poniževanje med starši?

Otrok se bo počutil ogrožen, domače okolje, ki naj bi bilo zanj najbolj varno, pa mu postane vir stresa in neprijetnih občutkov, kot so strah, tesnoba, občutki krivde. Njegov občutek osnovne varnosti, ki je za razvoj zelo pomemben, bo ogrožen. Otrok se v družini Uči odnosov, tega, kako se rešuje konflikte, kako se lahko vedemo do bližnjih in podobno. Nič hudega ni, če se starša kdaj prepirata, pomembno pa je, da pri tem ohranita spoštljiv odnos ali se, če tega ne zmoreta, umakneta in preložita reševanje konflikta na kasneje.  

Katere so najpogostejše čustvene in vedenjske posledice pri takih otrocih?

Otroci se na stisko odzivajo na različne načine, pogosto se odzovejo s t. i. “acting in”, umikom, ali “acting out”, vedenjskimi težavami. Pri prvem odzivu otrok svojo stisko usmerja navznoter. Umika se, zapira vase, zatira lastne potrebe in želje, da bi bil čim bolj neopazen in ne bi povzročal še dodatnih konfliktov. Otrok, ki se odzove na ta način, bo imel povečano tveganje za psihosomatske težave, za tesnobo in depresijo.  Drug pogost odziv je t. i. “acting out, pri katerem otrok svojo stisko izraža navzven skozi neustrezno vedenje. Njegovo vedenje postane težavno, postane uporniški, agresiven, nesodelujoč. Ima veliko konfliktov z vrstniki ali odraslimi.

V obeh primerih gre za način, kako otrok pokaže notranjo bolečino, ker je ne zna izraziti na drug način. Poleg tega se lahko pojavijo tudi težave s koncentracijo, spanjem, utrujenostjo, v šoli opazijo upad uspeha in slabše sodelovanje, pojavijo se težave na socialnem področju in druge.  

Kadar vidimo pri otroku nenadno spremembo, ki je ne znamo pripisati nobenemu konkretnemu razlogu, se je vedno koristno z njim pogovoriti o morebitnem nasilju, ki ga doživlja ali mu je priča.

Kako otroci ponotranjijo takšne vzorce? Ali jih kasneje prenašajo v svoje odnose?

Če imajo otroci možnost varnih odnosov z drugimi odraslimi osebami in se lahko učijo socialnih veščin tudi zunaj družine, bodo odraščali veliko bolj zdravo. Starši niso edini dejavnik v razvoju otrok in kadar se ne vedejo ustrezno, je to dobro. Večina ljudi, ki je v otroštvu doživela nasilje, bo kljub temu odrasla v odgovorno odraslo osebo. Izkušnja nasilja v družini ali življenja v družini, kjer starša nista znala ustrezno reševati medsebojnih težav, lahko otroka vodi do tega, da bo šel sam prav v nasprotno smer – nekateri se začnejo boriti proti nasilju ali pa se še posebej posvetijo temu, da razvijejo ustrezne socialne veščine, da ne bi v svojih odnosih ponavljali istih napak. Pri nekaterih pa to lahko vodi v ponotranjanje neustreznih vzorcev, ne da bi jih preizpraševali in v takšnih primerih bodo v svojih kasnejših odnosih ravnali na  enak način, a se tega morda sploh ne bodo zavedali.  

Kako se z otrokom pogovoriti o tem, kar je slišal, in ga zaščititi?

Kadar je otrok priča nasilju enega starša nad drugim, je tako dejansko kot tudi glede na zakonodajo prav tako žrtev nasilja, zato moramo narediti vse, da ga pred tem zaščitimo. V teh primerih je pogovor z otrokom sicer nujen, a ne dovolj. Potrebno je načrtovati varnost in korake za ustavitev ogroženosti.

Kadar pa govorimo le o neustreznem reševanju konfliktov in ne o nasilju, je pogovor najustreznejši način, kako otroka pomiriti. Način pogovora moramo seveda prilagoditi starosti otroka, a neke osnovne usmeritve lahko veljajo za vsak pogovor. Z njim se pogovorimo, ko smo mirni, ko sta se naše razburjenje in jeza že polegla. Pri pogovoru poudarimo, kaj smo rekli ali naredili narobe, kako bi lahko ravnali drugače, kako bi lahko drugič konflikt razrešili na bolj ustrezen način. Rečemo mu lahko: “Ni bilo prav, da sem očiju rekla, da je ” … “. Ne prelagajmo odgovornost za svoje odzive na drugega starša, npr. “Mami me je razjezila.” Povejmo mu tudi, da prepir ne pomeni, da se starša nimata rada ali da nimata rada njega. Da ga imata oba zelo rada in da ga nista želela spraviti v stisko, npr. “Žal mi je, da si to videla. Zelo te imava rada in veva, da ni bilo prav, da sva te z najinim kričanjem tako prestrašila.”  

Ne postavljajte otroka v vlogo razsodnika, kdo je imel v prepiru prav, ali v vlogo zaupnika, s katerim predelujete svojo stisko zaradi prepira.

Ali opažate, da ljudje danes bolje prepoznajo verbalno nasilje kot nekoč?

Ozaveščenost glede verbalnega in psihičnega nasilja je večja, kot je bila nekoč, a še vedno je to nasilje, ki ga večina ljudi najtežje prepozna. Tudi žrtve nasilja, ki se obrnejo po pomoč na naše društvo, to pogosto naredijo šele takrat, ko je že prišlo do neke oblike fizičnega ali spolnega nasilja ali pa, ko psihično nasilje traja že zelo dolgo časa.

Povzročitelji psihološko nasilje stopnjujejo skozi čas in ko postane res hudo, je lahko samopodoba in občutek zaupanja vase pri žrtvi že tako nizka, da dvomi, da je to, kar se ji dogaja, res narobe. Tudi okolica se bo hitreje odzvala, kadar bo videla udarec, pogosto pa se ljudje ob žalitvah in poniževanju le obrnejo stran.     

Je v Sloveniji prisotna še vedno velika toleranca do verbalnega nasilja?

Za družbo je zelo pomembno, kako ravnajo tiste osebe, ki so na položajih moči. To so politiki, političarke in razni odločevalci, pa tudi razne javne osebe, ki imajo vpliv, na primer vplivnice in vplivneži, medijsko prepoznavne osebe, za otroke so pomembni tudi športni trenerji in trenerke, učiteljice in učitelji …

Če te osebe uporabljajo spoštljivo komunikacijo in razrešujejo konflikte na nenasilen način, je to zelo močno sporočilo, kako naj družba ravna z nasiljem. Če pa se tudi v parlamentu obkladajo z žaljivkami in se ponižujejo, bodo težko govorili v prid nenasilja, saj se vse začne že pri tem, kako se sami vedemo do drugih.

Preberite še: Tjaša Hrovat: “Takšno vedenje staršev je nesprejemljivo”

dezurni@styria-media.si