Otroci so se zaradi tekem pretepali v šoli. Tako je ukrepala svetovalna delavka

“Imeli smo težave, da so se otroci po tekmah pretepali v šoli in reševali stvari iz igre, kdo je podal, kdo ni, kdo je dal gol in kdo ni branil. Tega je bilo veliko. Zato sem rekla, da je dovolj.“

Ko govori o otrocih, govori iz dolgoletne in neposredne prakse. Lilijana Sulič, svetovalna delavka in socialna delavka na Osnovni šoli Milojke Štrukelj v Novi Gorici, je v več kot treh desetletjih dela skozi številne izzive in spremembe v družbi spremljala generacije otrok ter njihove stiske. V intervjuju sva se pogovarjali tudi o tem, koliko pomoči otroci dejansko dobijo, kakšna je vloga šole danes in kje so meje našega šolskega sistema.

Poseben poudarek sva namenili projektu Od Alje do Žana, v katerega je vključena tudi njihova šola. Gre za pilotno pobudo treh partnerjev, Fundacije Alma, Slovenske filantropije in Zveze Anite Ogulin, ki na desetih osnovnih šolah po Sloveniji uvaja pristope, usmerjene v odnose, sodelovanje in čustveno podporo. Projekt izhaja iz prepričanja, da so prav vsakodnevni odnosi, občutek slišanosti in pravočasna pomoč ključni za otrokovo dobrobit in razvoj.

V kakšni fazi je projekt Od Alje do Žana in kdaj ste začeli z njim?

K projektu smo bili povabljeni prav zaradi prostovoljcev osnovnošolcev, saj smo pri filantropiji evidentirani kot prostovoljska organizacija. Zanimalo jih je, da bi se priključili in predstavili, kako smo to dosegli. Imam to srečo, da je bila ena od predavateljic moja mentorica, ko sem opravljala izpit in se izobraževala za mentorico prostovoljcev. Tudi ena od strokovnjakinj je bila moja mentorica na fakulteti, ko sem bila prostovoljka. Nato so se spomnili name in poklicali ravnatelja, ali bi sodelovali. Seveda sem bila za, saj menim, da so prostovoljci na šoli zelo pomembni. 

In to je bilo kdaj? So vas povabili pred dvema letoma?

Da, povabili so nas pred dvema letoma. Zdaj teče drugo leto.

Kaj konkretno pomeni priključitev k temu projektu?

To pomeni, da smo morali pripraviti program, kako ne bomo spregledali nobenega učenca. To je nekoliko zahtevno, ker smo velika šola. Zato smo se odločili, da glede na to, da že imamo veliko delavnic in drugih aktivnosti, uvedemo nekaj novega.

Tako v decembru žrebamo oddelke, ki presenetijo druge oddelke. Na primer prvi razred gre k devetemu, sedmi k tretjemu. Tako dejansko sodelujejo vsi učenci. Na šoli s 750 učenci je to zahtevno, res zahtevno.

Zdelo se nam je idealno in tudi učencem zelo zanimivo. To radi počnejo, projekt smo zdaj izvedli že drugo leto. Še vedno poteka, ker je vezan tudi na bolniške odsotnosti in nadomeščanja, zato se učitelji sproti prilagajajo.

Druga akcija, ki bo letos, upam, izvedena, je športni dan. Veliki in mali skupaj. Športni dan kot zabavne športne igre, ne kot tekmovanje. Bistvo ni v tekmovanju, ampak v tem, da lahko sodeluje vsak, tudi če ni športnik. 

Na primer?

Na primer prenašanje jajca na žlici, prenašanje zastavice, vode. Ko bo toplo, smo lahko tudi malo mokri in se malo posmejemo.

Ideja je, da bi starejši učenci prišli na igrišče podružnične šole z mlajšimi učenci, seveda ne vsi hkrati, ampak bi jih žrebali. Tako bi se res družili in povezali tudi podružnica šole in matična šola. Skozi leta se sicer družimo, vendar imam občutek, da vedno manj.

Kaj pa konkretno obdarovanje razred razredu? Lahko navedete kakšen primer?

Učiteljica slovenščine je pripravila nekaj na temo Franceta Prešerna. Učenci so uprizorili Urško, pripravili so pravo igro. Nato so prinesli profil Franceta Prešerna, ki so ga mlajši učenci pobarvali. Mlajši so starejšim pripravili nekaj sladkega. Na ta način so se zelo povezali, mlajši so se držali starejših in jih spraševali, ali še pridejo. To je bil en primer.

Druga akcija so bile športne igre v telovadnici, različne naloge, kot so plezanje čez in pod ovirami. Tako so mlajši videli, da starejši ne zmorejo vedno vsega, kar zmorejo oni. Skupaj so tudi barvali mandale. Peti razred je pripravil recitacijo, en oddelek predstavitev živali. Dejavnosti so bile različne.

Vsebine določi učitelj skupaj z učenci. Ni nujno, da so vezane na pouk. Lahko so tudi povsem sproščene. Nekateri so se igrali skritega prijatelja. Tematike so različne.

Kako to sodelovanje pri projektu od Alje do Žana poteka v praksi? Vas je deset šol, se med seboj tudi povezujete?

Trikrat na leto imamo izobraževanje, ki traja dva dni. Vsakič obravnavamo eno temo, ki je za nas aktualna in zanimiva. Trenutno opažamo, da na roditeljske sestanke in predavanja prihaja premalo staršev, zato se ukvarjamo z vprašanjem, kako jih pritegniti.

Sodelujemo tudi z drugimi šolami. Imamo Facebook stran Od Alje do Žana in tudi istoimensko spletno stran, prek katerih komuniciramo, se posvetujemo in izmenjujemo izkušnje. Vzpostavili smo tudi tak odnos, da se med seboj pokličemo in si povemo svoje izkušnje.

Smo pa večja šola, zato je pri nas nekoliko zahtevnejše, medtem ko je manjšim šolam, še posebej tistim brez podružnic, nekoliko lažje. Smo si različni in iščemo različne poti, kar je pravzaprav zelo zanimivo.

Kako pa vi osebno ocenjujete to pobudo glede na čas, v katerem živimo, in glede na to, kako se otroci iz leta v leto spreminjajo? Se vam zdi smiselna in zakaj?

Meni se zdi smiselna. Zakaj? Ker svetovalne delavke večinoma delamo z otroki, ki so najbolj opazni, najbolj živahni, ali pa s tistimi, ki so najboljši. Tukaj pa pridejo do izraza otroci nekje vmes.

Ko greš po hodniku, se z njim pogovoriš, ga povabiš. Ni treba, da ga imaš v pisarni samo takrat, ko naredi kaj narobe ali ko potrebuje pohvalo. Pomembno je, da ga vključimo tudi drugam in da učitelje spodbujamo, da se pogovarjajo tudi s tistimi otroki, ki so pridni in tihi. Prav takšne moramo zdaj prepoznati. Ni nujno, da so najboljši, pomembno pa je, da jih naučimo izražati čustva.

V tem projektu so prav čustva zelo pomembna. Sočutje, empatija, sprejemanje drugačnosti. Na naši šoli je veliko različnosti, zato nam je vključitev v projekt veliko pomenila. Učimo se strpnosti, sprejemanja, upoštevanja druge kulture in spoštovanja. Če spoštuješ drugo kulturo, je življenje lažje. Res pa je, da če ne spoštuješ sebe, ne moreš spoštovati drugega.

Moram pohvaliti učitelje, saj jih veliko dela na tem področju. Pogovarjajo se z učenci, izvajajo delavnice, tudi v povezavi z drugimi projekti. Vsebine vključujejo v razredne ure, nekateri tudi v redni pouk, in o teh temah veliko govorijo.

Pogovarjajo se o žalosti in o jezi. O jezi se dolgo nismo pogovarjali, pa je prav tako pomembno čustvo. Tudi o ljubezni, srčnosti in sočutju. Ne gre samo za pogovor, ampak tudi za odziv v konkretnih situacijah. Ko pride do dogodka v razredu, učiteljica opozori, da vedenje ni bilo sočutno, in poveže to s tem, o čemer so se pogovarjali. Tako otrok to sliši v praksi.

Teorijo vsi poznamo, tudi otroci. A ko pride do konkretne situacije, na to pogosto pozabijo. Zato smo v ta projekt vključili tudi program Varno in spodbudno učno okolje (VSUO), kjer poudarjamo komunikacijo in varno ter spodbudno učno okolje. Gre za program Zavoda za šolstvo. Tako da imamo mesečne delavnice, ki jih učitelji izvajajo v razredu in povezujejo različne projekte. Tam je veliko poudarka na komunikaciji.

Ena izmed delavnic je na prvi pogled preprosta, a zelo učinkovita. Gre za jezik volkov in žiraf. Kako govorijo volkovi in kako ta govor spremeniti v govor žirafe, ki isto sporočilo pove na drugačen in prijazen način. Učenci skupaj iščejo besede in primere. To je zanimivo približno do šestega razreda. Potem učiteljica reče: “Zdaj si pa kot volkec.” Otrok razume, brez grajanja.

Pomembno je tudi, da se učitelji naučimo, da kadar otrok naredi napako, ne grajamo njega kot osebo. Napačno je dejanje. Treba je poiskati, kaj v tem dejanju lahko spremeni in kako ga spodbuditi, da se bo tega spomnil v podobni situaciji.

To je dolgotrajen proces. Tudi ta projekt, ki traja tri leta, je v resnici prekratek. Otroci odraščajo in tak pristop bi morali imeti od prvega do devetega razreda. Vključeni bi morali biti vsi učitelji, čeprav vemo, da to ni povsem realno.

Pogrešamo tudi več sodelovanja staršev. Lani sem imela delavnice za starše od drugega do šestega razreda. Udeležilo se je osem staršev. Delavnice so bile konkretne, enake kot za učence, da bi tudi starši videli, kako potekajo in se naučili drugačne komunikacije. Za starše je takšna komunikacija težja, ker so v igri tudi čustva. Tisti, ki so prišli, so bili zelo zadovoljni.

Letos smo se odločili za drugačen pristop. Izobražujemo mlajše učitelje, ki še nimajo izkušenj z delavnicami, da jih bodo lahko izvajali z učenci.

Kako pa se na to odzivajo učitelji?

Učitelji so se dobro odzvali. Moram reči, da so bili naši učitelji v tej smeri že izobraženi, ko smo vstopili v zdravo šolo. Seveda pa se zaradi upokojitev, menjav in drugih sprememb to znanje sčasoma izgublja. Zato smo svetovalne delavke vsake tri do štiri leta organizirale izobraževanja za nove učitelje. Zdaj to ponovno izvajamo, da zajamemo vse in da imajo osnovno znanje.

Seveda nikoli ne bodo imeli enakega znanja kot svetovalna delavka, vendar je pomembno, da poskusijo. Delavnice namreč ne moreš kakovostno izvesti, če je sam ne izkusiš. Pri tem smo zraven in pomagamo, dokler se ne počutijo dovolj samozavestne. Ko to dosežejo, večina učiteljev delavnice izvaja samostojno.

Kako pa to sprejemajo? So zadovoljni s tem?

Učitelji opažajo, da se učenci spreminjajo. Takšna je realnost in temu se je treba prilagoditi ter spremeniti pristope. Vidijo, da se skozi te delavnice lahko doseže veliko.

Ne deluje več pristop “bodi tiho, daj mir, ne klepetaj”. Tega ni več.  Treba je vzpostaviti stik, kontakt, odnos. Če odnosa ni, lahko tisti pred tablo govori, kolikor želi, učinka ne bo. Ključen je odnos.

Ta odnos temelji na medsebojnem spoštovanju. Učitelj spoštuje učenca in učenec učitelja. Tudi ob tem še vedno prihaja do nagajanja in neumnosti, vendar se stvari rešujejo hitreje in lažje. To je bistvo.

Pomembno je tudi področje čustev. Ko otrok čustvo prepozna, ga zna ubesediti in razume, kaj pomeni, lahko začne tudi drugače ravnati.

Če primerjate stanje danes s časom pred desetimi ali dvajsetimi leti, kako vidite otroke in mladostnike? Kako gledajo na prijaznost in pomoč med seboj?
Kar se tiče vljudnosti in pozdravljanja, je bilo to nekoč samoumevno in privzgojeno od doma. V šoli se s tem sploh nismo posebej ukvarjali. Danes to ni več samoumevno in na tem moramo delati.

Če pogledam pomoč med učenci, je je bilo včasih zelo veliko, tudi medvrstniške pomoči. Učenci so po pouku ostajali v šoli in si pomagali. Treba pa je razlikovati med osemletko in devetletko. V osemletki je bilo tega več, ker je bil urnik drugačen. Z uvedbo devetletke se je urnik razpršil, učenci imajo različno dolge dneve, zato je bilo usklajevanje težje in je ta pomoč nekoliko zamrla. Nato smo jo morali ponovno vzpostavljati. Zaradi uvedbe devetletke  sem nekaj let imela le dve prostovoljki, potem pa smo se obrnili tudi na srednješolce in upokojene učitelje, da so pomagali. Postopoma se je število pričelo dvigati.

Kar zadeva vedenje učencev, lahko rečem, da sta bila na začetku moje kariere na šoli morda dva nemirna učenca. Danes bi lahko rekli, da sta samo dva mirna. V vsakem razredu je nekaj takih, ki izstopajo. Učenci so danes bolj neposredni, več si upajo povedati. Kletvice so postale del vsakdanje komunikacije, česar pred dvajsetimi leti skoraj ni bilo.

Ko jih opozoriš, pogosto rečejo, da tega niso namenili tebi. A ni pomembno, komu je bilo rečeno, pomembno je, da je bilo izrečeno. Ta občutek za težo besed se je zmanjšal. Zato se s prostovoljci veliko pogovarjam o tem, kaj pomeni, kako nekaj poveš in kako to vpliva na druge. Tudi odrasli delamo napake, vendar se tega naučimo kasneje. Če se otroci tega naučijo prej, bodo lažje komunicirali in imeli manj težav v življenju.

Velika sprememba je tudi v tem, da sistem šolanja, kot je bil nekoč, danes ne deluje več. Treba se je prilagoditi in spreminjati pristope. Šola ima pomembno vlogo tudi pri oblikovanju vrednot. Te vrednote skušamo vključevati skozi različne projekte. Kako jih umestiti v vsakodnevno delo, pa je v veliki meri odvisno od učitelja, ali to začuti. Lahko pa rečem, da velika večina učiteljev pri nas to zelo dobro izvaja.

Kako se je v vseh teh letih spremenil poklic učitelja? Danes se zdi precej bolj naporen, tudi zaradi birokracije, ne le zaradi dela z učenci in starši. Kako vi vidite to spremembo? 

Včasih je imel učitelj dnevnik in redovalnico. Danes ima eAsistenta, dnevnik, redovalnico, zapiske, opombe, elektronsko pošto in še veliko drugega. Administrativnega dela je zelo veliko in vzame ogromno časa. Kako to zmanjšati, ob vseh zahtevah in zakonodaji, na primer zaradi varstva podatkov, ne vidimo, saj mora biti vse zapisano in evidentirano.

Kar zadeva odnos do učencev, je bil nekoč učitelj tisti, ki je stal pred tablo, učenci pa so bili tiho in poslušali. Učitelj je predaval. Iz lastnih izkušenj lahko rečem, da so bili že takrat učitelji, ki so učence opazili, jih razumeli in imeli radi svoje delo, pa tudi takšni, ki so samo predavali in odšli.

Tudi danes je podobno, vendar učitelj zelo hitro dobi povratno informacijo, ali je dober ali ne. Ne le od staršev, ampak tudi od učencev. Učenci so bolj odprti, hitreje povedo svoje mnenje in za njim stojijo, čeprav ga včasih še ne znajo povsem ustrezno ubesediti.

Delo učitelja se je razširilo. Učitelj je danes tudi vzgojitelj, pogosto prevzema vloge, ki so bile nekoč bolj povezane z družino, hkrati pa mora znati postavljati meje. Na koncu mora ob vsem tem opraviti še svoje osnovno delo poučevanja.

V razredu je lahko 25 učencev, med njimi otroci s tujim državljanstvom, ki slabše razumejo slovenski jezik, učenci z učnimi težavami in tudi otroci z različnimi osebnimi stiskami. Učitelj pozna te otroke, razume njihove okoliščine in išče načine, kako pristopiti do vsakega posebej. To je zelo zahtevno.

Takšno delo zahteva veliko občutljivosti in razumevanja. Če ima učitelj to in zmore, si zasluži veliko priznanje. Po mojih izkušnjah ima večina učiteljev to, čeprav seveda ne morem govoriti za vse.

Kakšne stiske otrok danes najpogosteje opažate?

Stiske otrok so se spremenile. V preteklosti ni bilo samodestruktivnega vedenja v takšni meri, kot ga opažamo danes. Depresija ni bila tako prepoznana ali ubesedena. Danes se srečujemo z duševnimi stiskami, ko otrok čuti pritisk, tesnobo, ne ve, kaj bi sam s seboj, ne zna pojasniti, kaj se z njim dogaja. To so stanja, s katerimi se srečujemo vsak dan.

Pogoste so tudi stiske, povezane s šolo, na primer pred pisanjem testov ali ustnim odgovarjanjem. To so situacije, na katere je treba otroke pripravljati. Pri tem pa je premalo svetovalnih delavcev. Učitelj mora ocenjevati, to je del njegovega dela, nekdo pa mora učenca na to pripraviti.

Tudi starši pogosto nimajo znanja, kako otroku pomagati, saj tega nimajo kje pridobiti. Otrok ne pride z navodili za uporabo. Zato smo v šoli tisti, ki moramo otroka na to pripraviti. Imamo dobre izkušnje s treningi in vajami. Veliko delamo na samopodobi, ki je pri mnogih otrocih nizka, in na samovrednotenju.

Gre za dolgotrajen proces. Takšni treningi trajajo več mesecev, običajno štiri ali pet, po eno uro na teden. To so nove, drugačne stiske, ki jih opažamo. Vedno znova nas kaj preseneti. Pojavlja se tudi samomorilno vedenje in samopoškodovanje, česar na začetku moje kariere skoraj ni bilo.

Mislite, da se otroci nekoč le niso izražali, ali da teh stisk res ni bilo? Kje vidite razloge, da je tega danes več?

Če pogledam iz svoje izkušnje, ko sem sama hodila v šolo, tega preprosto nismo počeli. Res pa je, da nas o tem tudi nihče ni spraševal. Ko si imel nalogo, si jo naredil. Nisi razmišljal, ali bi, kako bi, ampak je bilo treba to opraviti.

Danes so otroci bolj senzibilni. Težko rečem, ali je to posledica vzgoje, večje odprtosti ali česa drugega. Verjetno gre tudi za širši razvoj družbe. Tudi starši smo bolj senzibilni in se o teh stvareh več pogovarjamo. Ključno pa se mi zdi, da je treba otroke opolnomočiti. Ko padejo, morajo znati vstati in iti naprej.

Velik vpliv imajo tudi telefoni in internet. Otroci vidijo različne vsebine in načine vedenja, kar vpliva nanje. Del teh vzorcev verjetno prihaja tudi od tam. Spomnim se, da smo na začetku moje kariere o takih pojavih poslušali kot o nečem, kar se dogaja v Ameriki, daleč stran. Danes pa je to prisotno tudi pri nas.

In sprejeti poraz. Tega učenci ne znajo. Včasih kakšnemu staršu rečem: “Če dobi štiri, ni konec sveta.” Ja, je sposoben. Ampak se včasih lahko zgodi tudi slaba ocena. To je staršem težko sprejeti.

Je veliko takih staršev?
Kar nekaj, ja. Velikokrat se zapletamo prav okoli ocen.

Kaj bi svetovali takim staršem glede ocen, visokih pričakovanj? Kako to vpliva na otroka?
To vpliva tako, da se otrok, če ne prej, v puberteti upre. Začne špricati, ga ni, ne dela, odgovarja in je nesramen. Lahko pa gre v drugo skrajnost, da se popolnoma podredi in naredi vse, kar rečejo starši, uboga. Ko pa pride v srednjo šolo, se ga izgubi, ker starši mislijo: “Zdaj je zrel, je odrasel, bo šlo.” Pa ne gre.

Kje je torej ta zdrava meja, ko si kot starši želimo, da da otrok vse od sebe, hkrati pa ne postanemo takšni, kot opisujete?
Otroka je treba poznati. Res je, da danes zaradi služb in obveznosti starši pogosto ne poznamo več otrok tako, kot smo jih nekoč. To je dejstvo.

Ko starš spremlja otroka pri učenju in vidi, da je vložil veliko truda in za to dobil tri, pomeni, da je za svoj trud dobil tri. Če se bo potrudil več, bo morda dobil štiri. Če bo spet dobil tri, potem toliko zmore. Več ne. To je staršem, ki so bili sami zelo uspešni, težko sprejeti.

Ni vse samo v težavnosti šole, pomembne so tudi sposobnosti otroka. Otrokom rada povem: “Ko ste se rodili, vam je narava v posteljo dala določene stvari.” Nekdo ima dar za matematiko, drugi za geografijo, nekdo za nekaj tretjega. Vsak je nekaj dobil. Otrokom je težko razložiti, da ne more vsak dobiti petice, zato izhajamo iz tega, koliko kdo zmore.

Staršem svetujem tudi, da zaupajo učitelju. Učitelj lahko zelo dobro oceni, koliko otrok zmore, ker ga opazuje pri delu in z njim preživi veliko časa. Treba je upoštevati tudi njegove nasvete. Imamo otroke, ki imajo popoldne še eno “šolo” doma, zato zjutraj v šoli ne delajo, ker vedo, da jih čaka delo doma. Ko učitelj opozori, da je tega preveč, je to treba vzeti resno.

Bolje je, da starši otroka nekoliko spustijo z vajeti že v četrtem razredu, tudi če ocene padejo, da se nauči postaviti na svoje noge, kot pa da se to zgodi v devetem razredu, ko potrebuje točke za naprej. Takrat se lahko otrok izgubi, pojavijo se težave s samopodobo, puberteta prinese dodatne izzive, nato pa se lahko razvijejo še resnejše stiske.

Čeprav bi morda lahko ocenili. Koliko otrok po vašem mnenju v šoli dejansko potrebuje pomoč, pa je ne dobi in zakaj je ne dobi?

To bi tudi sama rada vedela. Lahko pa povem, da so čakalne dobe za pomoč zelo dolge. Prav zato je projekt Od Alje do Žana usmerjen v opolnomočenje učiteljev in otrok, da si pomagajo med seboj. Izhajamo iz dejstva, da nekoč ni bilo psihiatrov, psihologov ali pedopsihiatrov, pa so ljudje kljub temu odrasli in si znali pomagati. Pomembno vlogo so imeli vrstniki, pa tudi babice, dedki, tete in strici. Pogovarjali so se in si stali ob strani. To želimo spodbuditi tudi danes.

Koliko otrok potrebuje pomoč, je težko natančno oceniti. So dnevi, ko pomoč potrebuje tudi tisti, ki je sicer ne potrebuje. Vedno pa pravim, ko otrok potrka na moja vrata, odložim papirje in ga poslušam. Vprašam ga, naj pove. Priznam, v zadnjih dneh, ko sem bila res zasedena, sem kdaj prosila, naj pride kasneje. A vedno se dogovorimo za termin, ker je človek pomembnejši od papirja. Koliko takih otrok je, pa je res težko reči.

Ali osnovna šola v Sloveniji danes glede na število zaposlenih in razmere zmore nositi breme duševnih stisk otrok?

Ne. Premalo je svetovalnih delavcev, normativi so prenizki. Premalo je tudi učiteljev. Potrebovali bi jih več, hkrati pa bi morali biti bolje usposobljeni že ob prihodu v šolo. Izobraževanje šele po zaposlitvi je prepozno. Učitelj mora ta znanja prinesti s seboj v razred.

Kako obremenjeni ste šolski svetovalni delavci?

Lahko bi delali 24 ur na dan, vse dni v tednu, kot je včeraj dejala predsednica*. Obstajajo obdobja, ko je obremenitev večja, in obdobja, ko je manjša. September je bil včasih nekoliko mirnejši, čeprav zadnji dve leti ni več tako. Nato pa se z začetkom ocenjevanja obremenitev poveča. Po novem letu, ob konferencah, pa še posebej.

Se to pozna, ker so takrat otroci bolj obremenjeni in stiske pridejo na dan?

Stiske pridejo na dan. Pritisk je doma, verjetno ne pri vseh, pa tudi med vrstniki. Vmes so še treningi in različna tekmovanja. Proti koncu leta pridejo še birme in obhajila. Vse skupaj se nabere v eno zmes, zaradi katere so otroci bolj obremenjeni in so stiske večje. Vsak otrok reagira po svoje. Nekateri se zaprejo, drugi krčijo, nekateri se tepejo, izzivajo, nekateri ne hodijo v šolo ali ne pišejo nalog. Vsak se odziva na svoj način.

Koliko je v takšnih razmerah pomembna šola in koliko lahko dejansko pomaga otroku? Če bi imeli čarobno palčico, kaj bi bila rešitev?

Rekla bi tako. Vsaka osnovna šola, ne glede na to, ali je podružnična ali matična, bi morala imeti tim svetovalnih delavcev. To so različni profili, na primer psiholog, pedagog, socialni delavec in še kdo. Če so trije v timu, si delo lahko porazdelijo. Za šolo do približno 300 otrok bi bili za obvladovanje dovolj trije taki strokovnjaki. Pri večjih šolah pa je to že težje.

Težava je, da otroke usmerjamo naprej, a potem čakajo tudi po eno leto. Mi pa imamo te otroke vsak dan po osem ur. Imamo tudi takšne, ki pomoč potrebujejo vsako uro. Dobro bi bilo, da je vedno nekdo prisoten, ki lahko svetuje, nekdo z znanjem. Tudi če nima vseh strokovnih znanj, je pomembno, da je empatičen, sočuten in da zna poslušati. To je umetnost.

Včasih smo imeli dežurne učitelje za nemirne učence. Danes bi potrebovali nekoga za učence, ki potrebujejo pogovor. In to vsako uro. Stiska je zdaj. Ne čez eno leto, ne čez dve šolski uri in ne šele med odmorom. Če se na stisko odzovemo takrat, je ne odpravimo v celoti, jo pa omilimo in jo lažje rešujemo.

Tudi sami se kot svetovalni delavci sprašujemo, kaj še lahko naredimo kot šola. Otrok je pri nas, mi pa kličemo Center za duševno zdravje otrok in mladostnikov, v Ljubljano, in dobimo termin čez več mesecev. Vprašanje je, kaj bo do takrat. Tudi mi smo omejeni z znanjem, zato pogosto delujemo po zdravi kmečki pameti.

Kakšna je realnost v Sloveniji glede svetovalnih delavk? Ve ste na šoli tri …

Tako je. Smo tri, vendar sem jaz nadstandard. Že vsa leta sem nadstandard in me plačuje občina. Normativ je, da na 20 oddelkov pripada ena svetovalna delavka. Mi imamo 33 oddelkov, tako da je jasno, koliko nas dejansko pripada po normativu.

Po covidu velja, da za šole z več kot 600 učenci pripada še dodatnih 60 odstotkov svetovalne delavke. V praksi pa je veliko odvisno od ustanovitelja. Od občine je torej odvisno, koliko nadstandarda bo namenila šolam in s tem otrokom. Nekatere občine imajo več posluha, druge manj, nekatere ga sploh nimajo.

Če je občina naklonjena, se da zagotoviti več. Ko sem sama začela delati, me je občina financirala v celoti, poleg tega še 25 odstotkov psihologinje in 25 odstotkov pedagoginje. Ko sta se obe upokojili, smo te deleže izgubili. Poskušali smo se pogovarjati, a nismo bili uslišani, ker vedno dobimo odgovor, da sem že jaz nadstandard.

Glede na to, kakšno strukturo učencev imamo, bi potrebovali več ljudi. To je realnost. Ministrstvo je postavilo normative, z njimi smo se pogovarjali in uspeli doseči vsaj dodatno kvoto nad 600 učencev. Pri občinah pa je vse odvisno od tega, kdo vodi in kakšne so prioritete. Če govorimo o otrocih, ki imajo težave, mora nekaj narediti tudi država. 

Se vam zdi, da starši in družba preveč pričakujejo od šole?

To je zelo splošno vprašanje. Ne moremo reči, da vsi. So starši, ki od šole veliko pričakujejo, so takšni, ki ji zelo zaupajo, in tudi takšni, ki z njo dobro sodelujejo. Gre za različne skupine. Je pa res, da obstaja skupina staršev, ki ima velika pričakovanja. Prav zato si želimo, da bi ti starši prihajali v šolo, da bi se pogovarjali in da bi se vsi skupaj izobraževali, da bi lahko delovali usklajeno.

Lani sem naredila korak, za katerega ne vem, ali ga je že kdo. Povezala sem se z nogometnim klubom Nova Gorica. S predsednikom sva se dogovorila, ker smo imeli težave, da so se otroci po tekmah pretepali v šoli in reševali stvari iz igre, kdo je podal, kdo ni, kdo je dal gol in kdo ni branil. Tega je bilo veliko. Zato sem rekla, da je dovolj. Starši ne morejo priti v šolo in reševati teh situacij. Staršem sem poslala soglasje, da se lahko povežem s trenerjem. Predsednik je prišel v šolo, dogovorili smo se, da se ob težavah takoj odzovemo. Lani smo imeli zaradi tega mir. To je dober primer sodelovanja med institucijami in klubi.

Tudi trener je pomembna oseba. Zelo pomembna. Moral bi znati reagirati po tekmi, pomiriti strasti in delovati tudi vzgojno. Pred kratkim sem imela primer, ko sem otroka opozorila zaradi simuliranja na tekmi. Rekla sem mu, da v šoli tega ne bo počel. Če bi bilo treba, bi se obrnila tudi na trenerja. Tudi športni trenerji imajo vpliv in odgovornost.

Pomembna je širša skupnost. Ne nekdo od drugod, ampak mi tukaj. Pomembno je, da delujemo skupaj.

*Predsednica države je bila na obisku na šoli v sklopu projekta od Alje do Žana. Več o tem, kaj je zaupala učencem TUKAJ.