Slovenski terapevt: “Pretekli vzgojni modeli danes ne delujejo”

Pred novim šolskim letom smo z družinskim terapevtom Albertom Mrgoletom govorili na temo novodobne vzgoje in starševstva.

Albert Mrgole skupaj z ženo Leonido v Sloveniji tvori vodilni dvojec na področju izobraževanja staršev. Njuno glavno poslanstvo je vzgoja staršev prihodnosti, ki sloni na prepričanju, da odnose preoblikujemo z zavedanjem lastne odgovornosti.

Pri svojem delu ste srečujete z največjimi zagatami, na katere starši naletijo pri vzgoji. Zaradi katerih dilem se starši najpogosteje obrnejo k vam po pomoč?

Na naju z ženo se praviloma obračajo takrat, ko se otroci ne obnašajo tako, kot so si sami zamislili. Pri tem prihaja do določene dinamike. Zadnje leto delava tudi s starši prednajstniških otrok. Starši pri sebi zaznajo veliko jeze in kričanja, kar slabo vpliva na odnose z otroki in jih sčasoma uničuje. Posledično z njimi izgubljajo stik in nimajo vpogleda v to, kaj se z njimi sploh dogaja.

Druga tema so elektronske naprave. Otroci ob njih živijo v svojem svetu ter postanejo nemotivirani in apatični. To se odraža na slabšem šolskem uspehu in v obilici čustvenih težav; borijo se z depresijo, so samopoškodovalni, ali pa imajo celo samomorilne misli.

Najini programi so zato dobra preventiva, preden nastopijo resne težave. V tem, da s skupnimi močmi oblikujemo skupnost staršev prihodnosti, vidiva glavno poslanstvo.

V čem se razlikujejo izzivi staršev pri vzgoji s tistimi izpred 10 ali 15 let?

Razvojno se otroci in mladostniki niso spremenili, predrugačile so se le okoliščine, v katerih odraščajo. Najbolj se je spremenila mentaliteta, zato pretekli vzgojni modeli danes ne delujejo več.

Tak primer je avtoriteta, ki je delovala na principu prisile, kaznovanja in zlorabe moči. Pretekle generacije so se nanjo odzivale s strahom oz. strahospoštovanjem, sedanje pa se ne. Starši, ki ne najdejo novih načinov za uveljavljanje avtoritete, so otrokom težko trdna opora.

Marsikatero težavo v družinskih odnosih bi razrešila ali vsaj omilila iskrena komunikacija med družinskimi člani. Se dandanes družine sploh še pogovarjajo in gojijo iskren odnos, ali so bolj kot ne odtujene?

Menim, da zgolj odprta komunikacija pri družinskih odnosih ni najpomembnejša. Ključno je, da se starši zavedajo svojega deleža in tega, kakšen je njihov vpliv na otroke. Pogosto samih sebe v odnosu z otrokom ne vidijo oz. vso pozornost usmerjajo na otroka.

Dojemajo ga kot marioneto, s katero upravljajo, da bo uredila svoje obveznosti ali bo šla z mobilne naprave. Prijem, ki ga dojemajo kot uspešnega, je denimo prigovarjanje. Če ne dosežejo želenega cilja, naju prosijo za pomoč. Žal pa vzgoja ne deluje na tak način, saj otroci niso živali, ki se jih lahko dresira in vedenjsko pogujuje. So živa bitja, ki so v odnosu enakovredna. Svoj delež tako prispevajo tudi starši, ki se te odgovornosti pogosto ne zavedajo.

Zato v okviru tečajev, ki jih organizirava, na začetku spoznavamo vzorce vzgoje, ki so je bili deležni sami in niso več ustrezni. Neizpodbitno dejstvo je, mora starš imeti avtoriteto in znati jasno postaviti meje, vendar pa je ključno, da se otrok v njegovi bližini počuti varno.

Menite, da moderni otroci starše dojemajo kot varen prostor in jim zaupajo svoje tegobe?

Mislim, da do težav pride, ko otroci nečesa ne naredijo tako, kot so si zamislili starši. Starši se na to odzovejo s pretirano reakcijo. Ne bi smeli zanemariti dejstva, da vsi otroci delajo napake, iz katerih se učijo.

Starši pa otrokovih napak ne dojemajo kot poligon za izkušnje, temveč kot katastrofo. S tem mu predajo sporočilo, da napake niso dobrodošle. To je najpogosteje v času šolanja, ko je napak veliko. Starše zanimajo v glavnem le ocene, v primeru slabšega rezultata jih tako sprašujejo, zakaj se niso bolj potrudili.
Akademski dosežki so tisti, ki postanejo glavna tema komunikacije, sporočilo med vrsticami pa se glasi: “Če delam napake, pri starših nisem dobrodošel.”

Kasneje otroci začnejo še bolj eksperimentirati in se morda zapletejo v neljube situacije. Recimo, da se na spletu zapletejo z izsiljevalci, ki jim posredujejo kočljive fotografije. V takih primerih bi seveda najbolj potrebovali zaščito in pomoč staršev, vendar se zaradi pomanjkanja zaupanja nanje niti ne obrnejo. Najpomembneje od vsega je torej, da se starši naučijo ustvariti z otrokom stik, zaradi katerega ta čuti, da jim je mar za odnos. Staršem je seveda mar za otroka, vendar je ključno, da je otroku mar za odnos s starši.

To je ključno predvsem v času pubertete, ko so najstniki še posebej ranljivi in občutljivi, mar ne?

Na osnovi izkušenj, ki sva jih z ženo pridobila, ko sva obravnavala najstnike, sva hitro spoznala, da je čas pubertete prelomnica. Takrat starši začenjajo zgubljati stik z otrokom, ki nanje niso več tako odprto navezani. Začnejo se zapirati vase in postajajo manj zaupljivi. Čeprav so glede na starost še vedno otroci, so obenem mladi ljudje z odraslimi težavami. V ključnem obdobju ostanejo brez podpore.

Imate nasvet za starše, kako se v primeru, ko jim da otrok jasno vedeti, da jih v nekem trenutku ne potrebuje več in se pred njimi popolnoma zapre, približati?

Za stik so najbolj odgovorni starši. To, kako ga ohranjati, najlažje opišem s pomočjo treh stebrov. Starš mora znati prepoznati sebe in svoje vzorce, ki očitno niso bili najbolj primerni, in jih ustrezno predelati.
Drug steber je čustven stik. Ko otroci presodijo, da je družinsko okolje zanje dovolj varno, so odprti za stik s starši.

Starše zato učimo pristopov, kako se zanimati za otrokovo počutje, jih slišati ter videti bistvo sporočil, ki nam jih otroci predajo. Učimo jih tudi, kako naj otroku predstavljajo varno pristanišče in jim nudijo oporo ter spodbudo, kadar jim je težko. To seveda ni sinonim za dajanje potuhe ali razvajanje. Bistveno je, da starši otrokom nudijo varno okolje.

Pojem, ki ga marsikdo ne razume, je motivacija. Današnje generacije počnejo le stvari, v katerih vidijo smisel, ki ga iščejo v odnosih. Za sodelovanje so torej motivirani, ko v odnosu vidijo smisel. Če imajo pri določenem predmetu učitelja, ki ga ocenjujejo kot pravičnega, jim snov ne bo tako pomembna in jo bodo vzljubili že zaradi odnosa z učiteljem.

Podobno je v odnosu s starši; otroci bodo z njimi sodelovali in tudi sprejeli njihove omejitve in avtoriteto pod pogojem, da bodo v odnosu videli smisel. Starši se morajo torej naučiti vzpostaviti tak odnos.

Kako starši sprejemajo prepričanje, ki v ospredje postavlja njih in ne otrok?

To je najtežji del in prav na tej osnovi gradimo skupnost staršev najstnikov. Naš program obstaja dve leti in določeni starši v njem sodelujejo od samega začetka. Veliko jih poroča, da je bil ravno proces dela na sebi odločilen, saj je sprožil drastične spremembe na bolje. Nujno moram dodati, da v teh primerih ni šlo za majhne težave, temveč so se otroci soočali s hudimi vedenjskimi težavami in stiskami.

Drastične spremembe se ne zgodijo čez noč. Koliko jih na dolgi poti sprememb obupa?

Res gre za dolgotrajen proces. Vzgajamo namreč starše prihodnosti. Naša naloga je, da preoblikujemo odnose z zavedanjem lastne odgovornosti. Najlaže je s prstom kazati na druge. V domačem okolju imamo pravzaprav največ možnosti, da ustvarimo spoštljive odnose, ki ne vključujejo jeze ali sovraštva.

Pogosto slišimo, da so otroci danes preveč razvajeni, kar naj bi bila posledica sodobne vzgoje. Se s tem strinjate, ali stanje le ni tako črno-belo?

Razvajenost je pojem, ki je bil aktualen pred 20 leti. Generacija, na katero se je pojem navezoval, ima že svoje otroke. Zato si na ta način ne moremo prav nič pomagati. Gre za moralistično vrednotenje, ki ne vodi k spremembam. Verjamem, da si vsi otroci želijo biti uspešni in si prav tako želijo lepe prihodnosti. Osredotočam se na način, kako jim pomagati, da bodo to dosegli.

Velik del odgovornosti za to, da mladina nima perspektive, nosimo mi. V razmerah, ki smo jih ustvarili in jih ohranjamo, ne morejo sanjati o službah in lastnih stanovanjih, kaj šele o hišah. Kasneje pa se sprašujemo, zakaj so apatični in nemotivirani in ne vidijo smisla v tem, da bi kaj privarčevali. Bolj bi se morali zavedati okvira njihove prihodnosti.

V zadnjih 20 letih se je pristop k vzgoji korenito spremenil. Lahko na kratko predstavite prednosti in slabosti novih pristopov k današnji vzgoji. V čem se ta najbolj razlikuje od tiste vzgoje, ki smo je bili vajeni do generacije Y, ki ta hip vstopa na trg delovne sile?

Danes je več možnih pristopov, vendar nisem pristaš njihove klasifikacije. Določeni pristopi temeljijo na pogojevanju, drugi izhajajo iz novih spoznanj in nevroznanosti. Vsak odnos je individualen in zato specifičen, zato ga ne moremo uravnavati s teoretskimi normami. Res pa je, da obstajajo načela, ki jih pri vzgoji lahko zasledujemo. Z ženo sva jih podrobno preučila in predstavila v knjigi Izštekani najstniki in starši, ki štekajo. Preverjeno delujejo in hkrati podpirajo zdrav razvoj.

Če odnosa ni in so otroci nezmožni izražati čustva, se to lahko hitro transformira v stisko ter kasneje celo duševne težave. Je teh danes več?

Na duševne težave gledam z vidika spektra; zanje imamo vsi predispozicije, le pri določenih posameznikih pa se razvije dinamika, ki poveča intenzivnost ter s tem oblikuje posamezno stanje. Iz statistik je razvidno, da se mladi pogosteje kot v preteklosti zatečejo po strokovno pomoč. Med drugim sem predsednik nacionalne mreže TOM telefon pri ZPMS in v stiku z najnovejšimi podatki. Ti nakazujejo trend rasti duševnih stisk med otroki.

Zakaj, menite, je prišlo do tega?

Družinsko življenje je dandanes precej stresno. Starši pritiskajo na otroke in od njih pričakujejo najrazličnejše dosežke. Izginja prostor, v katerem bi otroci lahko živeli sproščeno, igrivo življenje brez pričakovanj in pritiskov. Treba se je zavedati, da je preprosto nemogoče biti vedno prvi, imeti najboljše ocene in pobirati zgolj in samo zlate medalje. Otroci nenehno doživljajo stres, saj ne uspejo zadostiti visokim pričakovanjem staršev.

Poleg tega, da je učni program natrpan z nepotrebnim balastom, jih po šoli vozijo še na številne dejavnosti. In ko utrujeni pridejo domov, jih čaka še domača naloga. Nekateri zato svoje obveznosti opravljajo pozno v noč. Živčni sistem je preobremenjen, stresa ne zmorejo regulirati, iz tega pa izhajajo stiske.

Za koliko težav v duševnem zdravju je kriva šola? Številni starši namreč za težave njihovih otrok s prstom kažejo na šole in učitelje. Je to upravičeno?

Tudi v šoli so ljudje, ki ustvarjajo odnose. Določeni so nadvse srčni in ustvarjajo podporno vzdušje, žal pa so tudi taki, ki otrokom znajo precej zagreniti življenje.

Otroci večji del odraščanja preživijo v vrtcu, v šoli. Se kot družba dovolj zavedamo pomembnosti vloge učiteljev in pedagoških delavcev pri otrokovem razvoju?

Problematična se mi zdi napetost med starši in vzgojitelji, saj tako eni kot drugi menijo, da se nasprotna smer neprimerno obnaša. Vse gre seveda na škodo otrok. Neprimerno bolje bi bilo sodelovati in videti širši smisel v skupno dobro. Tako pa smo priča ego bojem, v katerih se izgublja bistvo, in to je otroku nuditi optimalne pogoje za razvoj njihovih potencialov.

Mar določeni starši s pridom izkoriščajo dejstvo in se radi izognejo svojemu delu odgovornosti, če je njihov otrok označen za problematičnega?

Starši, ki ne vidijo svojega deleža odgovornosti, to lažje preložijo na nekoga drugega. Radi verjamejo, da lahko otroka podobno kot avto odpelješ k mehaniku, kjer ga bodo drugi popravili. Ko jim z ženo predstaviva najin način dela, ki seveda vključuje tudi delo z njimi, se jih veliko raje odloči poiskati druge poti.

Koliko je staršev, ki se odločijo za sodelovanje z vami in dosežejo določene spremembe?

V programu, ki kot rečeno deluje dve leti, sodeluje približno sto staršev. V zasebni praksi, ki jo vodim, je recimo polovica staršev takih, ki se odločijo za delo na sebi. Tradicionalni modeli vzgoje danes enostavno niso več ustrezni. Imamo veliko novega znanja, ki vpliva na načine razumevanja. Seveda pa jih je treba začeti uporabljati.

Možnost večjega izbora znanja in novih pristopov lahko pri starših povzroči večjo zmedo. Kaj jim svetujete?

Res obstaja precej balasta in “prodajanja megle”. Običajno je najbolj verodostojen prvi občutek, ki se porodi v nas, ko nam nekdo predaja informacije. Če v nas vzbujajo občutke krivde in nam dajejo vedeti, da kot starši nismo dovolj dobri, to ni dober znak. Takih pristopov osebno ne dojemam kot podpornih. Ko nekdo deluje v smeri, da nas podpira, to takoj občutimo.

Otroci še uživajo na zasluženih počitnicah. Nekateri starši pa že pogledujejo k prihajajočemu šolskemu letu. Imate zanje nasvet, kako naj bodo vpeti v otrokovo šolsko dejavnost, obenem pa zanje ne preveč moteči?

Staršem rad povem, da je otrok lastnik svojih dosežkov, kar velja tudi za šolske rezultate. Če starši odkrito izražajo nezadovoljstvo glede otrokovih šolskih dosežkov in se nanje čustveno odzivajo, jim s tem kradejo lastništvo. Pri doživljanju lastne vrednosti je najbolj bistvena čustvena komponenta. Nekateri starši ne znajo vprašati otroka, ki domov prinese slabšo oceno, na nevtralen način in se pozanimati, kako je sam zadovoljen s tem dosežkom.

Otroci se tudi radi upirajo pričakovanjem in idejam staršev, ki jih ti oblikujejo zanje. Starševski ego si domišlja, da hočejo otrokom dobro, in ni zmožen sprevideti, da je otrok samostojna osebnost z lastnimi interesi.

Otroci sami najbolje vedo, kaj jih v življenju zanima in kakšna je njihova poklicanost. Če bi imeli možnost učenja skozi dejavnosti, v katerih vidijo smisel, bi bili vselej uspešni. Žal pa je šolski sistem rigiden in se ne spreminja, kljub temu da se mu otroci vedno bolj upirajo.

Nihče ne uvidi, da bi potrebovali spremembe, preko katerih bi prišli do njihovih potencialov. Namesto da bi uvedli ustrezne spremembe, odgovorni raje s prstom kažejo na otroke in trdijo, da je vsaka generacija slabša. To ne drži. Vsaka generacija je le vse bolj zaprta. Počitnice so zato lahko priložnost, ko starši otroku omogočijo, da se veseli določene dejavnosti. Veliko jih ne ve, kaj bi radi počeli, zato so na t. i. elektronskem kokainu, ki jih počasi uničuje.