Logopedinja razkriva: “Če otrok ne vzpostavlja očesnega stika, je to alarmanten znak”

Pri otroku moramo biti pozorni, če je njegova komunikacija izjemno slaba, če otrok ne vzpostavlja očesnega stika in če ne sodeluje z nami, opozarja dolgoletna logopedinja. Ti prvotni znaki so namreč ključnega pomena za pravočasno in uspešno zdravljenje oziroma terapijo.

V Sloveniji kronično primanjkuje zdravnikov specialistov, kar se odraža tudi v vse daljših čakalnih dobah. Znatno primanjkovanje je moč opažati tudi na področju logopedije. Pogovarjali smo se profesorico defektologije, surdopedagoginjo in logopedinjo Moniko Rataj, ki že več kot 20 let pomaga otrokom in mladostnikom pri premagovanju govorno-jezikovnih težav. Med drugim je opozorila na vedno pogostejše govorno-jezikovne težave ter podala nasvete, kdaj je treba takoj ukrepati.

Kaj je prvi znak, da je otroka treba odpeljati k logopedu? Na kaj moramo biti pozorni? Kdaj približno se začnejo pojavljati prve težave z govorom?

Prve težave z govorom se začnejo po navadi pojavljati dovolj zgodaj, že okrog drugega, tretjega leta, če otrok razvojno ne napreduje na področju govora in jezika, ne razumeva navodil, ne sodeluje, se ne odziva, se ne pogovarja z nami, verbalno ali neverbalno. To je že prvi znak, da z govorom in jezikom ni v redu.

Prvi znak, da otroka odpeljemo k logopedu, je, da pravzaprav nima komunikacije na nivoju vrstnikov oziroma ne dosega razvojnih mejnikov, ki so določeni za določeno starost. Torej, enoletni, dveletni otrok, petletni otrok, osemletni otrok, če njegov govor ni v skladu z mejniki in s približno starostjo oziroma fondom govora sovrstnikov, je to že znak, da otroka lahko odpeljemo na pregled k logopedu.

Pozorni moramo biti, če je komunikacija zelo slaba, če ni očesnega stika, če otrok ne odreagira na naš govor, če se ne odzove, če ne sodeluje, če se z gestami, mimiko, telesom, ne odziva. Če se ne obrne na zvoke, če se ne odzove na naše nasmeške, na naše prigovarjanje.

Skratka, če ni v stiku z nami, ko z njim komuniciramo z njim na način, da nas opazuje, gleda, posluša in reagira. Če gre za dojenčka, je to očesni stik, nasmešek, fokus na nas. Če je to dveletni otrok, je to odgovarjanje na vprašanja, dvobesedni stavki, ki jih že zmore povedati, komunikacija, ki teče v smeri opisa slik ali situacij.

Seveda opazujemo tudi že dojenčke, če so že v komunikacijskem ciklu odzivni ali ne, torej že pri enoletnem otroku boste opazili, ali ima očesni stik, ali je odziven ali če je zelo distraktiven in se ga ne da usmeriti v komunikacijo. To je že prvi znak, da bo treba obiskati razvojno ambulanto, logopeda, psihologa in naprej.

Kako pomembna je zgodnja obravnava govornih in jezikovnih motenj pri otrocih? Kakšne so lahko posledice, če pomoč pride prepozno?

Zgodnja obravnava je pravzaprav izredno pomembna, da starše naučimo, kako s tem otrokom ravnati, kako doma razvijati govor in komunikacijo. Seveda tudi obiski v ambulanti, čim bolj pogosti in čim bolj zgodnji, so ključ do uspešnega napredka. Izredno pomembno je, da se komunikacijske govorno-jezikovne težave zelo hitro diagnosticira, da lahko hitro začnemo z rehabilitacijo, če so težave resne, večje. To je potem dober prediktor za uspešen premik in razvoj v pravi smeri govora in jezika.

Po zadnjih podatkih naj bi bilo v Sloveniji pomanjkanje logopedov precejšnje. Kako se to kaže v praksi?

Ja, logopedov je malo, nekako je to še vedno deficitaren poklic. Je pa tudi res, da je vedno več otrok, ki imajo govorno-jezikovne težave. Tako odkrijemo vedno več otrok, saj je diagnostika boljša. Vzgojitelji in učitelji so pozorni, pediatri so pozorni, starši sami veliko preberejo in se obrnejo na nas. Ta podatek, da jih vedno več odkrijemo in zaznamo, kot smo jih pred desetletji, je izjemno pomemben. Je pa seveda še vedno prisoten ta momentum, da je logopedov pravzaprav premalo. V praksi to pomeni, da so čakalne vrste zelo dolge.

Kakšne so čakalne dobe za prvi obisk logopeda v javnem sistemu? Se v zadnjih letih stanje izboljšuje ali slabša?

Menim, da se stanje pravzaprav slabša, da so čakalne dobe za prvi obisk pri logopedu še daljše, kot so bile recimo pred 15 leti. Dejansko se podaljšujejo, kar dejansko bistveno vpliva na razvojno okno pri otroku v predšolskem obdobju in to v negativni smeri.

Kako to vpliva na otroke in starše, ki nujno potrebujejo obravnavo? Se morda vse pogosteje obračajo na samoplačniške storitve?

Kljub vsemu se večina staršev obrne na nas v samoplačniških ambulantah, zato da čim prej ujamejo to razvojno okno pri otroku, da dobijo vsaj nasvet, da se diagnostika spelje, da jim svetujemo, kako doma z otrokom ravnati. Obisk je tako v samoplačniških ambulantah vedno večji.

Ali opažate porast določenih govornih motenj v zadnjih letih – morda zaradi sodobnega načina življenja, večje izpostavljenosti ekranom, pandemije ipd.?

Predvsem je večji pojav govorno-jezikovnih motenj v zadnjih letih na področju slabšanja jezika v tem smislu, da otroci niso zares široki v besedišču, da imajo en kup težav na področju slovnice, strukture jezika. Njihovo komunikacijsko sredstvo je zaradi tega, ker veliko časa preživijo pred ekrani in ne v živi komunikaciji s svojimi sovrstniki ali starši ali starimi starši, dokaj okrnjeno.

Dejansko opažamo, da je govor otrok slabši, da je bolj popačen, da je več artikulacijskih motenj, da je več dodatnih motenj, bolj kompleksnih motenj, da so te artikulacijske motnje pogosto tudi prekrivne z govorno-jezikovno motnjo. To pomeni, da če imate otroka, starega tri leta, ki ga ne razume niti njegova bližnja okolica, torej njegov najožji krog, je to že zelo resen znak, da gre za zamik v govoru in jeziku. To označujemo kot nerazvit govor oziroma kot velik zaostanek v govoru. Nujna je seveda čimprejšnja logopedska obravnava.

Kako pomembna je preventiva na področju govora in jezika? Bi bilo smiselno uvajati redne logopedske preglede, podobno kot zobozdravstvene?

Logopedska sistematika bi seveda morala biti opravljena že pri treh letih. Globalno bi morali logopedi otroke pri treh letih pregledovati sistematično, trenutno imamo sistematične preglede pri petih letih – torej pred vstopom v šolo. A tudi ti niso izvedeni povsod in pri vseh otrocih. Večinoma sicer ja, ko je otrok pregledan v ambulanti pri pediatru, kjer ga oceni psiholog, včasih pa – če ima srečo – tudi logoped. Uvajanje rednih logopedskih pregledov bi bilo izjemno smiselno in zelo pametno.

Kaj menite o vlogi tehnologije pri razvoju govora – so aplikacije in digitalna orodja lahko v pomoč ali prej ovira?

Pametne aplikacije in pametna digitalna orodja so lahko v veliko pomoč otrokom in staršem, če so narejena kvalitetno tako kot kvalitetne risanke, pravljice, avdio-video zapisi, ki so kvalitetni, strokovni in na nivoju, tudi ti so lahko pri razvoju govora in jezika v veliko pomoč.

Otroka ne pustite samega pred ekranom, z otrokom se pogovarjajte, z otrokom bodite v živi komunikaciji. Kadar pa gre za kvalitetna orodja v smislu didaktičnega pripomočka, pa bi ga morali tehnološko zasledovati.

Kako poteka sodelovanje logopeda z drugimi strokovnjaki (psihologi, specialnimi pedagogi, pediatri)?

Sodelovanje s pediatri, psihologi in specialnimi pedagogi je pravzaprav smiselno in izredno pomembno. Pediatri zelo hitro prepoznajo zamike v otrokovem razvoju in nadvse kvalitetno in hitro pošljejo otroka naprej na pregled k psihologu, logopedu, specialnemu pedagogu. To je v bistvu ena boljših smernic za čimprejšnjo diagnostiko in čimprejšnjo rehabilitacijo.

To sodelovanje v timu je izrednega pomena, čim prej, cel tim, vsi strokovnjaki, povezani med sabo, pediater, logoped, specialni pedagog, psiholog, tako da se otroku omogoči čimprejšnja obravnava, kakor hitro se da.

Izredno pomembno je poudariti tudi to, da vzgojitelji v vrtcih in seveda večinoma vzgojiteljice zelo hitro in kvalitetno prepoznajo večje razvojne zaostanke, tudi manjše in pošljejo otroka naprej v razvojno ambulanto oziroma naprej k logopedu, psihologu, specialnemu pedagogu. Prav tako učitelji, v vrtcih vzgojitelji, prepoznavajo te govorno-jezikovne specifike, ki so večje, hujše in so tudi izredno pomemben naš sogovornik, saj prav oni vidijo veliko otrok oni in jih pošljejo naprej v obravnavo.

Drugače bi bili tako spregledani. Ker pa prepoznajo, da ne sledijo razvojnim mejnikom oziroma močno odstopajo od sovrstnikov, pa jih nato pošljejo naprej oziroma opozorijo starše na to, da je treba obiskati psihologa, logopeda, socialnega pedagoga, saj otrok ni na tisti stopnji razvoja, na kateri bi moral biti.

V šoli pa to prav tako opažajo učitelji in posledično otroka pošljejo naprej zaradi artikulacijskih težav ali zaradi govorno-jezikovnih, bolj v smislu dislektičnih in in bralno-zapisovalnih težav. Zelo pomembno je, da se starši na te sugestije odzovejo in otroku čim prej pomagajo.

Na voljo tudi didaktični pripomočki za razvoj

Kot dober didaktični pripomoček za pomoč pri govoru Rataj priporoča nove Logopedske pravljice, ki so zadnje v zbirki Lahkonočnic. Te se osredotočajo na težje izgovorljive glasove in vsebujejo vaje za slušno razlikovanje, izgovorjavo in razvoj motorike govoril.

Prve Logopedske pravljice so zasnovali leta 2020, od takrat pa so zabeležile več kot 1,5 milijona predvajanj. Zaradi velike priljubljenosti so nato obstoječim 12 Logopedskim pravljicam dodali osem novih pravljic z novimi animacijami in kratkimi video vajami za izboljšanje motorike govoril.

Logopedske Lahkonočnice z izpostavljanjem izbranih glasov, ki mnogim otrokom delajo preglavice (S, Z, C, Š, Ž, Č, L in R), pomagajo pri izboljšanju slušnega razlikovanja in izgovorjave glasov. Vsaka pravljica s pomočjo ritmičnih elementov, kot so rime in izštevanke, otroke spodbuja k ponavljanju in zabavni vaji, ki je ključna za izboljšanje govora.

ksenja.znidarsic@styria-media.si