Smrt v družini: Kako otroku povedati, da bratca/sestrice ni več?

Ko je vse pripravljeno za prihod dojenčka … a se pot iz porodnišnice spremeni v tisto nočno moro, ki je ne bi smela doživeti nobena mama in oče. Lupinica je prazna.
Trenutek, ko se življenje ustavi, ko dihanje postane težko in se podrejo vsi načrti, družina pa se znajde pred najtežjim pogovorom svojega življenja. Kako pojasniti otrokom, ki doma komaj čakajo bratca ali sestrico, da ga nikoli ne bodo spoznali? Kako govoriti? Kako žalovati, ko je bolečina močnejša od vsega na tem svetu?
Pogovori, ki so težki. Ki bolijo kot hudič in se jih izogibamo, ker nas ob njih stisne v prsih, zmanjka besed in poguma. A prav takrat, ko bi najraje utihnili, otroci najbolj potrebujejo naš glas. S takšnimi pogovori se zaradi izgube otroka, ki se rodi mrtev ali umre pred prvim rojstnim dnem, po podatkih NIJZ vsako leto v Sloveniji sooči približno 150 družin.
A to so številke … za njimi pa obrazi, prazne otroške sobice in nedokončane zgodbe. In čeprav Slovenija sodi med države z najnižjo stopnjo umrljivosti novorojenčkov v Evropi, to dejstvo ne olajša bolečine tistih, ki danes svojemu otroku prižigajo svečke. Ko se zgodi nepredstavljivo, ne pomagajo statistike – pomagajo pa lahko toplina, iskrenost in pogum, da o tem spregovorimo.
Kako naj starši pomagamo otroku in se z njim pogovarjamo o smrti bratca ali sestrice, smo tik pred Mednarodnim dnevom otrok, ki so umrli med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu, govorili z Rokom Kuraltom, pedagogom, andragogom in dolgoletnim prostovoljcem Slovenskega društva Hospic, kjer kot izvajalec Levjesrčnih skupin že več let spremlja žalujoče otroke in njihove družine.
Ko starši ne najdejo pravih besed
“Pomembno je, da starši priznajo tudi svoja čustva – žalost, zmedenost, tišino,” začne Rok Kuralt, “saj tako otroku pokažejo, da so čustva naravna in da se jih ni treba bati. Ni treba imeti popolnih besed. Dovolj je, da rečemo: Moram ti nekaj težkega povedati. Tvoj bratec je umrl. Njegovo telo ne diha več, ne čuti več.“

Kuralt še doda, da želijo žalujoči starši največkrat otroke zaščititi s tišino, evfemizmi (zaspal je, poslovila se je …). ”Mislimo, da jih bomo s tem obvarovali bolečine, vendar je učinek pogosto nasproten. Pogosto naredimo napako tudi v tem, da podzavestno ne dovolimo otroku izražati njegovih čustev, zlasti jeze in žalosti, ker nam je to kot odraslim neprijetno oziroma nas čustvena stiska, ki jo doživimo ob tem, enostavno preobremeni.”
Otroci morajo imeti možnost, da svoja občutja izrazijo svobodno, skozi igro, ustvarjanje ali pogovor, v svojem tempu. Pomembno je, da jim damo vedeti, da žalost ni nekaj, kar moramo hitro “popraviti”, ampak jo je treba živeti, izraziti in sprejeti. Otroku torej ne nudimo samo tolažbe, pač pa ga vključimo v žalovanje cele družine, v proces slovesa.
Ko otrok žaluje tiho
Žalovanje otrok ni vedno vidno. “Otrok, ki tiho žaluje, pogosto ne joka pred starši, ker jih želi zaščititi. Zato opazujte spremembe – umik, razdražljivost, težave s spanjem ali prehrano. V tišini otrokovega žalovanja se skriva glasen klic po razumevanju,” pravi Kuralt.

Ob tem pove, da otroci čustva pogosto izražajo skozi igro. Včasih zaigrajo “pogreb” s plišastimi igračami, rišejo črne slike ali zastavljajo vprašanja, ki se odraslim zdijo nenavadna. Gre za njihov izraz in način žalovanja, zato Kuralt svetuje, da se vključimo v njihovo igro in da opazujemo njihovo vedenje.
Ko otrok izgubi bratca ali sestrico, čuti globoko praznino, ki je morda še ne zna poimenovati. Starši smo takrat njegov največji most med čustvi, ki bolijo, in občutkom, da jih je mogoče preživeti. Otrok ne potrebuje, da mu kdo “razloži”, zakaj se je nekaj zgodilo. Potrebuje nekoga, ki zmore biti z njim v tišini, medtem ko joka ali molči.
15. oktober je dan, ko po vsem svetu prižgemo svečke za tiste, ki jih ni bilo dano držati v naročju. To je Mednarodni dan otrok, ki so umrli med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu – dan spomina, sočutja in tihe podpore staršem, ki so izgubili otroka.
Ko žalujejo vsi – tudi starši
Starši se pogosto sprašujejo, kako biti opora otrokom, če sami komaj dihajo od bolečine. “To se sliši težko, a je najpomembneje, da starši poskrbijo tudi zase,« pravi Kuralt. »Otroci potrebujejo starše, ki so čustveno razpoložljivi. Včasih pomeni največ to, da se vključijo v podporno skupino, kot je Hospic, kjer dobijo prostor za lastno žalost,” pravi Kuralt in doda: “Skrb za otroka se začne s skrbjo zase. Le ko ste vi dobro, lahko nudite svojemu otroku najboljšo podporo.“

Tabor za levjesrčne otroke je brezplačni 4-dnevni vseslovenski tabor za žalujoče otroke in mladostnike (5–17 let), ki so izgubili bližnjo osebo. Zajema kreativne delavnice, sprostitvene aktivnosti, športne in glasbene igre, ki jih vodijo izkušeni spremljevalci žalovanja in prostovoljci. Tabor ustvarja varen prostor, kjer otroci skozi igro in pogovor spregovorijo o pokojnem, izrazijo čustva in se učijo živeti naprej.
Rituali, ki pomagajo razumeti smrt
Naš sogovornik pove, da so rituali za otroke most med nevidnim in vidnim. Ko se otrok sooča z izgubo, svet naenkrat postane nepredvidljiv. Ritual pa prinaša red, pomen in občutek varnosti v času, ko je vse drugače. Otroci pogosto težko razumejo, kaj pomeni, da nekdo “umre”. Ritual jim pomaga to prevesti v nekaj, kar lahko vidijo in občutijo. To je lahko prižiganje sveče ob rojstnem dnevu, risanje slike za umrlega, pisanje pisma, posaditev drevesa, skupna pesem ali tišina.
Ritual ne pomeni, da bolečine ne bo več – pomeni, da se preoblikuje v spomin in ljubezen. In da se utrdi občutek pripadnosti: “Še vedno smo skupaj, tudi če nas je eden manj.” To daje otroku čustveno varnost in mu sporoča, ga uči, da bolečino preživljamo v povezavi z drugimi, ne v samoti.
Rok Kuralt, dolgoletni izvajalec Levjesrčnih skupin kot prostovoljec v Slovenskem društvu Hospic
Naj bo otrok prisoten na pogrebu?
To je vprašanje, ki ga starši pogosto postavijo s strahom. In zagotovo je to tudi ena največjih dilem, pred katero smo postavljeni odrasli. Naš sogovornik svetuje, da glede na otrokovo starost sami presodimo, kaj narediti: “Iz izkušenj pa lahko povem, da je lahko obisk pogreba za otroka dragocen, če se za to odločimo premišljeno.“

Ključno je, da otroku jasno opišemo, kako bo pogreb potekal in kakšne občutke lahko sproži. Otroku je treba zagotoviti, da je v redu, če izrazi svoja čustva in da smo odrasli tam, da ga podpiramo. Po njegovih zmožnostih ga vključimo v obred slovesa. Če želi, mu omogočimo, da prinese predmet, napiše pismo, sliko, najpomembneje, ohranimo stik z njim kljub silni skupni bolečini. V takih trenutkih nihče ne sme ostati sam.
Na koncu Rok Kuralt doda misel, ki jo pogosto pove staršem v skupinah Hospica: “Tam, kjer je vaša največja bolečina, se skriva vaša največja moč. Naj vas ne bo strah. Bodite le prisotni.“
