Intervju: Ovira nas krivda, da nismo dobre mame

“Ko poslušam druge mamice, da so utrujene in da je očitno z njim nekaj narobe, mi je jasno, da je v tej družbi nekaj narobe.”

Pred materinskim dnevom smo se pogovarjali z Ano Bertoncelj, mag. sociologije, psihoterapevtko, Imago terapevtko, mamo, ženo in strastno raziskovalka življenja. Najljubše teme so ji odnosi, komunikacija, vzgoja ter celjenje ran in travm, ki se mamam odpirajo v času materinstva, zato že več kot deset let mamicam podporo nudi tudi v online skupinah Ljubeča mama in Ljubeča ženska ter na individulanih urah.

Na materinski dan, v torek 25. marca ob 18h, se lahko pridružite njenemu online predavanju v okviru Baby Centrovih delavnic HURA Znanje, prijave so odprte TUKAJ. Na predavanju z naslovom “Če hočem biti ljubeča mama, moram znati poskrbeti tudi zase” boste med drugim izvedele, zakaj je pomembno, da mamica sem in tja da tudi sebe na prvo mesto, kaj mamice ovira pri tem, da bi poskrbele zase in kako si lahko pomagate, da ne boste izčrpane in pregorele.

Omenjate nujo, da mamica sem pa tja postavi sebe na prvo mesto – tako pred otroke kot pred vse ostalo – kaj s tem mislite, kaj bi v praksi to pomenilo? Veliko mamic kar pozabi in ne ve, kaj to sploh pomeni …

S tem mislim na čisto osnovne stvari, da mamica kdaj gre sama na sprehod in ima 20 minut ali pol ure miru, da je v miru in tišini, da se lahko malo umiri in začuti. Da gre kdaj na sok s prijateljicami in s tem za trenutek zamenja vsakodnevno okolje, kar ji pomaga, da se malo razbremeni in “nahrani” svojo malo deklico v sebi, da je potem zopet lahko mama. Da gre kdaj na masažo, bere svojo najljubšo knjigo, da gre sama s partnerjem na zmenek, da se malo povežeta nazaj kot partnerja, …

Če tega ni, lahko z leti pregorimo, pa tudi, če imamo otroke najraje na svetu.

Mamice se velikokrat ujamemo v začaran krog, smo izgorele in lahko tudi “sitne”. Kaj so tisti opozorilni znaki, ko mora mamica vedeti, da je dovolj. Da mora poskrbeti zase?

Sitne smo zato, ker smo preutrujene, izgorele, nezadovoljne, ker imamo na trenutke vsega dovolj. Veliko delam z mamicami, ki si želijo biti mame in željo biti z otroki ter jim dati svojo pozornost in prisotnost. Ampak pozabljamo, da imamo tudi mi v sebi malo deklico, ki si želi biti videna, pocrkljana, sproščena, želi si igre, neobremenjenosti, …

In ko imamo svoje otroke, moramo dati svojo malo deklico na stran. Ker ni prostora zanjo, ker moramo biti mame. Vendar z leti se začne oglašati tudi ta del nas in moramo ga nahraniti in pocrkljati, tako kot naše otroke. Ker s tem dobimo gorivo za naše življenje in za vsa opravila. To je naš notranji vir energije. Če sem jaz zadovoljna in srečna, lahko premikam gore. Če nisem, mi je vse težko.

Vendar nas pri tem ovira krivda, da nismo dobre mame, če si kdaj vzamemo čas tudi zase. Pa ni res. Jaz poskrbim zase tudi zato, da lažje poskrbim za svojo družino.

Kaj pa, ko temu času zase nasprotuje okolica – tako partner, otroci, tašča … Kako naj se ženska brez slabe vesti zoperstavi nenehnim pričakovanjem?

Ženske živimo v času, ko ima okolica, pa tudi same od sebe, takšna pričakovanja, da jih je nemogoče zadovoljiti. Zato imamo težave same s seboj. Od mene se kar pričakuje, in tudi jaz sama od sebe, da bom najboljša mama, poslovna ženska, gospodinja, partnerka, žena, na trenutke še učiteljica svojim otrokom, kuharica in čistilka. Pa to je nemogoče!

Ko poslušam druge mamice, da so utrujene in da je očitno z njim nekaj narobe, mi je jasno, da je v tej družbi nekaj narobe. In ko jim rečem …  draga mamica, imaš tri otroke, vsem trem si v svojem trebuščku naredila srček, ledvička, rokice, nogice, …. Vse tri si rodila, dojila, ponoči vstajala in to delaš že 10+ let, z njimi si, ko so bolni, vsako jutro si jih oblekla, obula, jim pripravila zajtrk, poslušala njihove izbruhe, tam si zanje, ko te potrebujejo, voziš jih na krožke, zvečer uspavaš, poskrbiš, da imajo darila za vse rojstnodnevne zabave, zraven imaš pa še službo, kuhaš, pospravljaš, se izobražuješ, trudiš se biti dobra žena, … je kaj čudnega, da si zmatrana?

Da ne bo pomote, velikokrat očetje pri vsem tem močno sodelujejo, vendar je vseeno dela ogromno. In ko pogledajo s te perspektivne na vse, kar delajo in se njim zdi normalno in samoumevno, postanejo do sebe malo bolj prizanesljive. Da je res veliko in da ni čudno, da so utrujene.

Da ne govorim o tem, da jih največkrat najbolj utrujajo določeni odnosi, npr. v službi ali znotraj družine, ki jih še dodatno izčrpavajo. In če imajo mamice še v okolici ljudi, ki jih obtožujejo namesto podpirajo, je res težko. Okolica bi morala mamico podpirati, zato da lahko mamica skupaj z očkom “drži” otroke in jim daje okolje, kjer lahko varno odraščajo. Kar pa ni samo fizično okolje, ampak tudi čustvena varnost in stabilnost.

Bi lahko z nami delili anonimno izkušnjo mamice, ki ji je bilo na začetku težko in je uspela poskrbeti zase?

Mamice prihajajo k meni z najrazličnejšimi izzivi. Od tega, da so izgorele, do tega, da imajo že bolečine v telesu, ker je vsega preveč, do tega da imajo partnerske izzive. Zanima jih, kako imeti boljše odnose z otroki, kako biti z njimi ob čustvenih izbruhih, imajo izzive z jokom otroka. Velikokrat mislijo, da so slabe mame, pa do tega, da bi rade spremenile določene vzorce, ki jih nosijo s seboj zaradi svojih preteklih izkušenj ali zlorab in tega ne želijo vnašati v svoje odnose.

Včasih pridejo parkrat, ker potrebuje določen nasvet, informacijo ali potrditev. Včasih ostanejo par let, ker želijo globljo spremembo in pri tem želijo podporo in nekoga, ki jih spremlja na tej poti. S tistimi, s katerimi delam dlje časa, zgradimo varen odnos, kjer se lahko izrazijo in pokažejo. Pokažejo tudi dele sebe, ki jih sicer težko, ker jih ne marajo, se jih sramujejo, ker so bile zasramovane.

In velikokrat je to njihova ranljivost, mehkoba, srčnost. Včasih pogum in samozavest, da se postavijo zase. Jaz mamice spodbujam, da se povežejo same s seboj, da se spet najdejo, ker so se mnoge ženske izgubile na svoji življenjski poti. Da začutijo, kaj si same želijo in da dobijo pogum, da to naredijo.

Ena bo zato zamenjala službo in končno začela delati isto, kar jo veseli. Druga bo začela postavljati bolj jasne meje svojim otrokom, tretja se bo začela izražati v partnerskem odnosu, kaj si želi v spolnosti in česa ne želi, četrta bo končno prerezala popkovino s svojo primarno družino, …

Kako delam? Zelo različno, ker sem študirala ogromno različni stvari in smeri in pri vsaki mamici ali ženski, ki pride h meni, delam tako, kot v danem trenutku čutim, da potrebuje. Včasih preko pogovora, včasih preko telesa, vedno pa spoštljivo in z razumevanjem, da je vsak na svoji poti in da vsak potuje s svojo hitrostjo.

Ko si mamice vzamemo čas zase – zakaj je to dobro tudi za odnose, tudi za naše otroke?

Ker lahko dam samo, če imam. In če sem izčrpana in nimam, tudi težko dam. Če je moja vaza prazna, pa če si še tako želim, iz nje ne morem ničesar dati. Moram najprej napolniti svojo vazico in šele potem “zalivati” ljudi okrog sebe.

Mamicam nudite tudi podporo v online skupinah Ljubeča mama in Ljubeča ženska  – kaj to pomeni, kako to poteka, kdo se lahko pridruži?

Pred desetimi leti sem začela preko spleta pomagati mamicam, ki so potrebovale pomoč. Takrat to še ni bilo tako pogosto, kot danes. Mislim, da sem bila ena prvih v Sloveniji. Naredila sem skupnost Ljubeča mama, kjer je še vedno ogromno mamic, jaz pa v to skupino tedensko dajem vsebine, kako graditi boljše odnose z otroki.

Ko sta moja dva sinova malce zrasla, zdaj sta stara 13 in 10 let, sem začutila potrebo, da naredim tudi nekaj zase. In to sem opažala tudi pri drugih mamicah. Tako je nastala Ljubeča ženska, ki poteka že 4 leta. Pravzaprav potujem skupaj z drugimi mamicami na tej naši materinski poti. To sta spletni skupnosti za podporo, ki v realnem svetu pogosto na žalost zmanjka. Tukaj je prostor za stiske, za to, da smo take, kot smo. Da delimo tudi to, kar nam ne gre in je težko in da mamice dobijo podporo in razumevanje. Pridruži pa se lahko vsaka, ki čuti, da jo to zanima ali da to potrebuje. Poiščete me lahko na Fbju pod Ljubeča mama.

Komu in čemu bo namenjeno predavanje za materinski dan?

Mamicam. Tema bo prav ta, kako poskrbeti zase.

Kaj je po vašem mnenju največji uspeh vsake mame?

Da je njen otrok nekoč samostojen. Da verjame vase, da ve, da na tem svetu ni sam in da so težave rešljive. Kar pomeni, da se ne glede na to, kako je zunaj, otrok počuti varno v sebi. Da ve, da zmore in da lahko. Pa ne v smislu popolnosti, ker svet ni popoln, ampak da zaupa, da se vedno najde rešitev.

Te izkušnje pa lahko dobi ob nas. Vendar ne tako, da mu je samo lepo, ampak da smo z njim tudi takrat, ko je težko, ko je nam z otrokom težko, ko ima izbruhe, ko se obnaša neprimerno. Pa ne, da mu vse to pustimo, ampak da ga vodimo in smo z njim, ko se “izgubi”. Kar je pa včasih lažje reči, kot narediti, ker imamo tudi same velikokrat ravno v takšnih trenutkih izzive.

Jaz si želim, da ko bosta moja dva fanta odrasla, da se bosta rada vračala domov in da bosta čutila, da se name vedno lahko obrneta. To bi bil zame uspeh in tega si želim.

Kaj je po vaši oceni posebnost slovenskih mamic?

Vsekakor opažam veliko krivde pri nas. Kaj vse bi še morale in česa vsega ne naredimo in da si zelo težko vzamemo čas zase. Delam predvsem s slovenskimi mamicami, tako da nas zelo težko primerjam z drugimi. Ampak ta krivda je zažrta v naš narod že na splošno, zato verjamem, da nam dela težave tudi pri materinstvu.

Smo pa zelo požrtvovalne in bi za naše otroke naredile res veliko ali vse. Sicer pa mislim, da je vsaka mama močna, če mora biti, za svojega otroka.

Kako se nekatere mame borijo, sploh če gre recimo pri otroku za kakšno bolezen. Včasih samo gledam in občudujem pogum mame in tudi očeta, čez kaj vse grejo za svojega otroka.

Sicer bi pa jaz verjetno enako naredila, če bi bila na takem mestu. Enostavno je ta materinski nagon po zaščiti otroka res zapisan globoko v nas.

Kaj bi ob zaključku sporočili mamicam?

Da želim en lep materinski dan vsem mamicam na tem svetu. In da takrat, ko nam je težko ali ko nam je težko z otrokom, ker tudi taki trenutki pridejo, da naj se zavedajo, da je za svojega otroka v tem trenutku najbolj prava mamica na svetu in da jo otrok ne bi menjal za sosedo, za katero ona morda misli, da je boljša mama.

Preberite še: Ravnateljica spregovorila o težavah v slovenskih šolah